UPRS Sodba II U 540/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki v ponovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 2011 v znesku 10.874,18 EUR ob upoštevanju dohodkov, ki jih je tožnik prejel na podlagi zaposlitve pri tujem delodajalcu v Švici in stroškov, ki jih je uveljavljal v napovedi. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožeča stranka v postopku ni predložila potrdila, da je rezident Švice, ki je predpogoj, da bi lahko uveljavljala ugodnosti z uporabo Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija) in s tem uveljavljala oprostitev plačila dohodnine v Sloveniji.

2Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo. Ministrstvo ugotavlja, da tožeča stranka ne ugovarja vrsti in višini dohodka, ki je bil vključen v izpodbijano odločbo in tudi ne načinu ugotavljanja davčne osnove in davčne obveznosti. Drugostopni organ kot neutemeljene zavrača trditve, da tožnik ni rezident Slovenije in da ni zavezanec za plačilo dohodnine od dohodka, ki ga je dosegel v Švici. Pri tem se sklicuje na določbe 5. in 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Ta v 5. členu določa, da je rezident (fizična oseba) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. V 6. členu tega zakona je nadalje določeno, da je zavezanec rezident Slovenije v katerem koli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od tam navedenih pogojev, med njimi pa je tudi, da je imel v letu 2011 stalno prebivališče v Sloveniji.

3Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem letu imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kar potrjuje tudi priložena odjava stalnega prebivališča z dne 2. 1. 2014, zato tožnik v tem letu šteje za rezidenta Slovenije. Organ prve stopnje je tožnika pozval, da zaradi ugotovitve rezidentskega statusa predloži dokazilo oziroma potrdilo o rezidentstvu Švice za leto 2011, vendar tožnik zahtevanega dokazila ni predložil. Predložil je le potrdilo delodajalca, potrdilo Direktorata za pobiranje davkov o plačilu in višini odtegnjenega davka, potrdilo o dovoljenju za bivanje, potrdilo o odjavi stalnega prebivališče v Sloveniji in prijavi začasnega prebivališča v Sloveniji. Upoštevajoč določbe 4. člena Konvencije lahko status rezidenta tuje države po notranjem pravu tuje države zavezanec dokaže s potrdilom o rezidentstvu tuje države, lahko pa tudi z drugimi ustreznimi dokazili - primeroma z dokazilom, da je zavezanec v tuji državi za sporno obdobje obdavčen po načelu svetovnega dohodka. Tožeča stranka potrdila o rezidentstvu, kot je bilo že navedeno, za leto 2011 ni predložila niti v pritožbenem postopku, iz potrdila AFC Direktorata za pobiranje davkov o plačilu in višini odtegnjenega davka za leto 2011 pa izhaja, da je bil tožnik v letu 2011 obdavčen le z davkom na viru in ne po načelu svetovnega dohodka. Tudi dovoljenje za bivanje v Švici samo po sebi ni zadosten dokaz, da se tožeča stranka šteje za rezidenta, zato tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka v postopku ni dokazala, da bi jo Švica za leto 2011 štela za rezidenta. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da ni podlage za ugotavljanje rezidentstva na podlagi prelomnih pravil 4. člena Konvencije, zato je tovrstne ugovore zavrnila kot neutemeljene.

4Tožeča stranka je vložila tožbo zoper takšno odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sklicuje se na okoliščino, da že od 2. 6. 2003 živi v Švici, da je to dokazala s potrdilom družbe A. z dne 11. 4. 2016 in da je od 1. 2. 2009 dalje prebivalec Republike in kantona Ženeva z dovoljenjem tipa B. Zatrjuje, da je tožnik s tem dejansko izkazal rezidentstvo Švice in da tam izpolnjuje vse svoje delovne, socialne in zdravstvene obveznosti, da je tam socialno in zdravstveno zavarovan in tam tudi izpolnjuje vse svoje obveznosti do švicarske družbe. V Sloveniji nima nobenega premoženja, otroci so polnoletni, edina zveza s Slovenijo mu je žena B.B. V nadaljevanju pojasnjuje tudi okoliščine, ki potrjujejo trditev, da v konkretnem primeru v nobenem letu, od kar je v Švici, ni bil v Sloveniji več kot 183 dni. Navaja, da se je odjavil iz slovenskega naslova 2. 1. 2014. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je bila tožeči stranki kot davčnemu rezidentu Republike Slovenije odmerjena dohodnina od dohodkov prejetih pri delodajalcu v Švici v letu 2011, saj v postopku, v katerem je uveljavljala ugodnosti iz Konvencije in oprostitev plačila dohodnine v Sloveniji, ni izkazala, da je davčni rezident Švice in s tem tudi ne pogojev za uporabo prelomnih pravil iz Konvencije.

8Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, je predpogoj za uveljavljanje ugodnosti iz Konvencije in s tem uveljavljanje oprostitve plačila dohodnine možno le v primerih, če se ugotovi, da zavezanec skladno s prelomnimi pravili iz Konvencije šteje le za rezidenta druge države. Navedeno lahko dokaže z različnimi dokazili, npr. z dokazilom, da je v tuji državi za sporno obdobje obdavčen po načelu svetovnega dohodka. Po določbi 4. člena Konvencije je pogoj za uporabo prelomnih pravil ugotavljanja rezidentstva obstoj dvojnega rezidentstva (v Sloveniji in Švici) po notranjem pravu obeh držav. Tožeča stranka je v postopku na podlagi predloženih dokazil tudi po presoji sodišča izkazala zgolj, da je bila v letu 2011 v Švici obdavčena z davkom na viru in ne po načelu svetovnega dohodka, navedeno pa pomeni, da jo Švica v letu 2011 ni štela za davčnega rezidenta in da torej ni podlage za ugotavljanje rezidentstva na podlagi prelomnih pravil iz 4. člena Konvencije.

9Glede na to, da v zadevi ni sporno, da je imela tožeča stranka v letu 2011 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, to pomeni, da jo je upoštevajoč 1. točko 6. člena ZDoh-2 tožena stranka utemeljeno štela za davčnega rezidenta Slovenije. V skladu s 5. členom ZDoh-2 pa je rezident (fizična oseba) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožeča stranka je kot rezident Slovenije tudi vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2011 in v njej napovedala dohodke prejete pri tujem delodajalcu v Švici. Sodišče tako glede na dejstvo, da tožeča stranka kljub izrecnemu pozivu davčnega organa prve stopnje, da predloži potrdilo, da je davčni rezident Švice, tega ni predložila in ob upoštevanju podatkov predloženega upravnega spisa (potrdila o odjavi stalnega prebivališča v Sloveniji od dne 2. 1. 2014, potrdila o prijavi začasnega prebivališča v trajanju od 2. 1. 2014 do 5. 1. 2016, potrdila AFC Direktorata za pobiranje davkov o plačilu in višini odtegnjenega davka za leto 2011 z dne 27. 8. 2013, iz katerega izhaja, da je bila tožeča stranka v Švici obdavčena le z davkom na viru ter potrdilom Kantonalnega urada za prebivalstvo in migracije z dne 7. 4. 2016, da ima dovoljenje za prebivanje B) pritrjuje stališču tožene stranke, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je (tudi) davčni rezident Švice in s tem, v zvezi s prejetim dohodkom v letu 2011, izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje pravic po Konvenciji. Sicer pa tožeča stranka ne ugovarja niti vrsti niti višini dohodka, ki je bil vključen v izpodbijano odločbo, prav tako tudi ne načinu ugotavljanja davčne osnove in davčne obveznosti.

10Upoštevajoč navedeno zato tožeča stranka s tožbenimi ugovori v zvezi z zatrjevanjem okoliščin (da je prebivalec kantona Ženeva od 1. 2. 2009 z dovoljenjem tipa B; da v Švici uresničuje vse svoje osebne in ekonomske interese; da v Sloveniji nima nobenega premoženja; da so bili glede na oddaljenost obiski v Sloveniji zelo redki in v nobenem primeru niso trajali 183 dni v letu) ne more biti uspešna pri dokazovanju, da ni davčni rezident Slovenije, in jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

11Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj tožeča stranka v tožbi ne navaja v tem upravnem sporu upoštevnih dejstev za odločitev, ki jih ne bi pri odločitvi upoštevala že davčna organa (druga alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

12Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

13Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.