VSM Sklep II Kp 24353/2013

I. Pritožbi obsojenega B. Ž. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojeni B. Ž. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenega B. Ž. za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna.

2Zoper tak sklep sta se pritožila tako obsojenec kot njegov zagovornik. Obsojenec v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno in pomanjkljivo odločalo o njegovem predlogu, zagovornik pa v pritožbi navaja, da prvostopni sklep izpodbija v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava zaradi česar predlaga razveljavitev. Razveljavitev pa zaradi procesni in predvsem vsebinskih napak predlaga tudi obsojenec, pri čemer predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovemu predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora ob koncu tedna.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4Obsojenčev zagovornik, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, svojih pritožbenih trditev v tej smeri ni konkretiziral, saj ni pojasnil niti tega, katere konkretne kršitve iz 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima v mislih. Sicer pa je iz vsebine njegovih pritožbenih navajanj razbrati, da se pritožuje zaradi „premalo ugotovljenega dejanskega stanja“ kot sicer to tudi sam izpostavlja na koncu svoje pritožbe, pri čemer ima očitno v mislih zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5Iz pritožbenih izvajanj obsojenčevega zagovornika izhaja, da odločitev sodišča temelji na zmotni oceni, da do poplačila oškodovane družbe O. ni prišlo iz objektivnih, temveč izključno iz subjektivnih razlogov na obsojenčevi strani. Zagovornik pri tem izpostavlja, da obsojenec od leta 2018 dalje ni imel možnosti za poplačilo oškodovane družbe, saj je od leta 2018 do 2020 imel le minimalne finančne prilive, ki niso zadoščali niti za normalno življenje. Obsojenec je sicer pričakoval, da bo do poplačila oškodovanca prišlo z realizacijo plačil dolžnikov, kar pa se ni uresničilo. Ker ni prišlo do plačil njegovi družbi, obsojenec tudi ni mogel izvršiti poplačil oškodovanca. Ves čas ni opustil dogovarjanja o poplačilu dolga, zaposlitev pri družinskem članu ni bila fiktivna, edini možen način za poplačilo oškodovanca je, da se mu omogoči nadaljevanje zaposlitve, saj bo le tako lahko prišel do sredstev, da poplača oškodovance. Obsojenec pa v pritožbi izpostavlja, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo predvsem na mnenje državnega tožilstva, njegovih dokazov pa ni upoštevalo. Nadalje navaja, da ne drži, da je bil do plačil oškodovancu indiferenten, saj so v tej smeri ves čas tekli dogovori, vendar zaradi neplačil njegovih dolžnikov, plačila oškodovani družbi v roku ni bil zmožen izvršiti. Prav tako pa tudi ne držijo navedbe sodišča o špekulativni zaposlitvi, sodišče pa je tudi spregledalo, da je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in ni imel sredstev za poplačilo dolga, da je zapor obsojenca pripeljal do poslabšanja psihofizičnega stanja njegove mladoletne hčerke, in da gre tudi sicer v družini za težke socialne razmere. Obsojenec tako meni, da so podane okoliščine za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna.

6S pritožbama pa ni mogoče soglašati.

7Ne drži namreč, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot skušata to prikazati obsojenec in njegov zagovornik. Svoje zaključke je prvostopno sodišče namreč tehtno in prepričljivo obrazložilo z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v izogib ponavljanju na razloge prvostopnega sodišča tudi v celoti sklicuje, zato le še glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, navaja naslednje:

8Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije dne 4. 2. 2015, sodba pa je postala pravnomočna 9. 10. 2015, ko je o njej razsodilo tudi pritožbeno sodišče. Obsojencu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo kar petih let ter s posebnim pogojem, da v roku dveh let in šest mesecev oškodovani družbi O. d.o.o. poravna znesek 51.457,54 EUR, R. Š. s.p. pa znesek 2.160,00 EUR. Obsojenec pa v danem roku posebnega pogoja kot je bil naložen v pogojni obsodbi, ni izpolnil. Sodišče mu je rok za izpolnitev posebnega pogoja celo podaljšalo in to kar do 1. 6. 2019. Vendar obsojenec tudi v podaljšanem roku oškodovani družbi O. od dolgovanih 51.457,54 EUR ni plačal niti eura, zaradi česar je bila pogojna obsodba preklicana, kazen eno leto in šest mesecev zapora pa izrečena.

9Obsojenec torej oškodovancem dolguje navedeni znesek že več kot pet let. In v vsem tem času oškodovani družbi O. ni plačal ničesar. Obsojenec je imel v teh petih letih več kot dovolj časa za iskanje zaposlitve in vsaj delno poplačilo dolga, pa v vsem tem času ni pokazal nobenega interesa, da bi vsaj delno poplačal dolg. Zaključek prvostopnega sodišča torej ne temelji na predlogu tožilstva, kot to izpostavlja pritožnik, temveč na dejstvu, da je obsojenec z izrekom pogojne obsodbe dobil možnost, da se izogne prestajanju zaporne kazni, pa te možnosti, kljub dolgemu roku, ni izrabil. Celo več, sodišče mu je rok za izpolnitev obveznosti še podaljšalo, vendar obsojenec tudi v podaljšanem roku svojih obveznosti ni niti deloma izpolnil. Kar se tiče pritožbenih navedb v smeri obsojenčeve želje in prizadevanja, da bi izpolnil obveznosti pa je dodati še, da obsojenčeva želja in njegovo prizadevanje očitno vendarle ni bilo tako močno, kot skuša to prikazati obsojenec v svoji pritožbi. Pa tudi sicer njegovo „prizadevanje“ ni obrodilo prav nobenih sadov, saj oškodovancu, kot je že navedeno, kljub poteku roka in kljub grožnji, da bo moral v zapor, ni plačal ničesar. Glede na takšno dejansko stanje, pa se zaključki prvostopnega sodišča izkažejo kot povsem pravilni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tako ob vsem navedenem ni mogoče zaključiti, da je pri obsojencu podana podlaga za izvršitev zapora na predlagan način. Kar se tiče pritožbenih trditev obsojenca, ki se nanašajo na slabo socialno stanje njegove družine ter psihično stanje njegovega mladoletnega otroka pa je dodati, da bi na te okoliščine moral obdolženec misliti prej, ko je imel še čas, da izpolni svoje obveznosti naložene v posebnem pogoju.

10Glede na vse navedeno, ker pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika tudi glede ostalega ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakonov, na katere je dolžno paziti, je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom in sodnih taksah in Taksni tarifi.