VDSS Sodba Pdp 245/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (sklep sodišča A. z dne 27. 9. 2018), ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi; za ugotovitev, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko ni prenehalo, temveč še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji obračunati nadomestila plače v višini, ki jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 12. 7. 2013, od bruto zneskov nadomestil odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila; da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo, razen zoper odločitev v II. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ter zaradi kršitve ustavnih pravic in kršitve 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Predvsem ni povzelo izpovedi tožnice in prič B.B. in C.C. o tem, da je tožnica ravnala pod vplivom depresije in da ni imela naklepa do očitane kršitve. Njeno ravnanje je bilo posledica strahu, ki ga je doživljala zaradi pritiskov nadrejenih delavcev. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker njej in njenemu pooblaščencu ni bilo omogočena udeležba na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je to bistveno kršitev določb pravdnega postopka storilo tudi zato, ker ni ugodilo njenim predlogom za zaslišanje osebne zdravnice in psihiatrinje, za dopolnitev izvedenskega mnenja in za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Razpravljajoča sodnica je zamenjala sodnika porotnika brez razloga, kar vzbuja dvom v njeno nepristranskost, zato so podane kršitve njenih pravic iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena URS in kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da svojih delovnih zadolžitev ni poznala in da je za sodnike pogosto pripravljala osnutke vlog. Okoliščina, da je sodnica D.D. podpisala sporni sklep, potrjuje njene navedbe, da je delo potekalo rutinsko in da se je vedelo, kaj sodnica od zapisničarke pričakuje. Tožnica ni bila seznanjena s tem, da so bili spisi sodnice D.D. v času njene odsotnosti predodeljeni drugi sodnici. Sklep sodnice E.E. bi morali odpremiti sodelavki, saj sama v zvezi s tem ni prejela nobenih navodil. Ker toženi stranki v posledici kršitve ni nastala nobena škoda in ker sama z očitanim ravnanjem ni pridobila nobene koristi, okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 niso bile podane. Toženi stranki očita, da je v sodnem postopku razširila očitke glede na obrazložitev iz izredne odpovedi. Izredna odpoved je bila podana prepozno, to je po poteku 15 dni od seznanitve z razlogi za njeno podajo. Tožena stranka se je s kršitvijo seznanila najkasneje 6. 8. 2018, ko je sodnica D.D. pregledala sporni sklep z dne 25. 7. 2018 in ga tudi podpisala. Ni dokazano, da bi tožena stranka tožnico v postopku odpovedi seznanila z očitano kršitvijo in jo povabila na zagovor. Tožena stranka ji tudi ni ponudila druge pogodbe o zaposlitvi, čeprav je imela potrebo po drugem delu in je bila z njenim delom vedno zadovoljna. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je imelo njeno ravnanje znake kaznivega dejanja po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), saj ni ravnala z namenom pridobitve koristi. Ravnala je v prepričanju, da je sprejela pravilno odločitev, obdolženega pa niti ni poznala, zaradi vpliva antidepresivov pa se ni zavedala pomena in posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da je opozarjala na napake in mobing na delovnem mestu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje pri presoji, ali je bil izrek najstrožje sankcije upravičen, ni upoštevalo okoliščin, da je delo opravljala s krajšim delovnim časom, da se je zdravila pri psihiatru in da je mati treh otrok. S tem je kršilo tudi načelo sorazmernosti in njene pravice iz 21., 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da že tri leta neuspešno išče službo, zaradi nezakonite odpovedi pa ji nastaja nepopravljiva škoda. Po njenem mnenju očitna kršitev ni bila take narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da so tožničine pritožbene navedbe na več mestih nerazumljive in se očitno nanašajo na nek drug spor. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od uveljavljanih postopkovnih kršitev. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev z znaki kaznivega dejanja, in na tej podlagi pravilno zaključilo, da je za podajo izredne odpovedi obstajal zakonit razlog.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6Ni podana bistvena kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je v 7. do 9. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne razloge za ugotovitev, da je tožnica ravnala naklepno in da kljub depresiji njena razsodnost ni bila zmanjšana, zato pritožbeni očitek odsotnosti razlogov o tem odločilnem dejstvu ni utemeljen.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožnica v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8Pritožba z navedbo, da tožnici in njenemu pooblaščencu ni bila omogočena udeležba na zadnjem naroku za glavno obravnavo, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vabila na list. št. 176 v spisu je razvidno, da je bila tožnica na narok, na katerem je sodišče prve stopnje zaključilo dokazni postopek, pravilno vabljena preko svojega pooblaščenca (prvi odstavek 137. člena ZPP), iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 28. 11. 2019 pa izhaja, da se je pooblaščenec naroka tudi udeležil. Tožnica to bistveno kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeno uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu predlogu za dodatno zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je zaslišalo vse s strani tožnice predlagane priče, med drugim tudi njeno osebno zdravnico F.F. in psihiatrinjo G.G., ki ju izrecno omenja pritožba. Pritožbeni očitki kršitve pravic iz 14. (načelo enakosti), 22. (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) v zvezi s tem zato niso utemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinima predlogoma za dopolnitev izvedenskega mnenja in za postavitev drugega (novega) izvedenca psihiatrične stroke v smislu določbe četrtega odstavka 244. člena ZPP. Tožnica teh predlogov v postopku na prvi stopnji sploh ni podala.

9Okoliščina, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo prišlo do zamenjave sodnikov porotnikov, sama po sebi ne vzbuja dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ali sodišča. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja kršitve pravic iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva). 27. (domneva nedolžnosti), 28. (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) URS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2013 na delovnem mestu "pravosodni sodelavec – vodja vpisnika" za nedoločen čas ter da ji je tožena stranka 6. 9. 2018 vročila Obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor 14. 9. 2018. Prejem tega obvestila je tožnica v izpovedi priznala (stran 8 zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 4. 4. 2019), zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnice z očitanimi kršitvami ni seznanila in da je pred odpovedjo ni povabila na zagovor. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici s sklepom z dne 27. 9. 2018 na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki je bila s sklepom Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 24. 10. 2018 zavrnjena kot neutemeljena.

11Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da ni izvršila odredbe sodnice E.E., ki je 18. 7. 2018 v zadevi ... izdala sklep, s katerim je zavrnila predlog obdolženega za vrnitev vozniškega dovoljenja. Tožnica tega sklepa ni poknjižila in odpravila, temveč je 25. 7. 2018 napisala nov sklep, s katerim je bilo predlogu obdolženega ugodeno in vozniško dovoljenje obdolženemu vrnjeno; ta sklep je še istega dne odpravila in ga poslala obdolženemu in pristojni upravni enoti. Neutemeljen je (pavšalen) pritožbeni očitek tožnice, da je tožena stranka v sodnem postopku razširila očitke iz izredne odpovedi, saj je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi nasprotovala le z zatrjevanjem in dokazovanjem navedene kršitve.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasna, da je tožena stranka postopek odpovedi izvedla skladno z določbami ZDR-1 in da je za njeno podajo obstajal utemeljen razlog, saj je tožnica kršila pogodbene in druge obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer je imela kršitev vse znake kaznivega dejanja (odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, je zato kot neutemeljenega pravilno zavrnilo.

13Zmotno je stališče pritožbe, da rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi znaša 15 dni, saj jo je delodajalec skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 dolžan podati v roku 30 dni od ugotovitve razloga za njeno podajo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila predstojnica sodišča A. H.H. o kršitvi tožnice s strani sodnice E.E. obveščena 3. 9. 2018 (čemur pritožba niti ne nasprotuje), pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved z dne 27. 9. 2018 podana pravočasno. Ni utemeljena pritožbena navedba, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila najkasneje 6. 8. 2018, ko je sodnica D.D. po vrnitvi z letnega dopusta pregledala in podpisala tožničin sklep z dne 25. 7. 2018. Za presojo pravočasnosti odpovedi namreč ni pomembno, kdaj se je s tožničinim samovoljnim ravnanjem seznanila omenjena sodnica, saj za podajo izredne odpovedi ni bila pristojna.

14Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnica v skladu z 18. členom pogodbe o zaposlitvi dolžna vestno opravljati delo na svojem delovnem mestu, poznati določila Sodnega reda in jih uporabljati pri svojem delu, pri čemer se v skladu z določbo 225. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 87/16) pisanja odpravljajo in dostavljajo po sodnikovi odredbi. Glede na to, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi z navedenim določilom podpisala in da je delo na delovnem mestu vodje vpisnika pred prejemom izredne odpovedi opravljala več kot pet let (po zatrjevanju pritožbe zelo dobro, saj tožena stranka v zvezi z njenim delom ni imela nobenih pripomb), je bila zagotovo seznanjena s svojimi delovnimi nalogami. Pritožba tožničino samovoljno ravnanje neutemeljeno opravičuje z navedbami, da je delo v pisarni potekalo rutinsko, da se je vedelo, kaj sodnica od vpisničarke v določenem postopku pričakuje in da je sodnica D.D. po vrnitvi z letnega dopusta 6. 8. 2018 tožničin sklep podpisala (s čimer naj bi po navedbah pritožbe potrdila pravilnost tožničine odločitve). To namreč ne spremeni bistvene ugotovitve, da je tožnica z izdajo spornega sklepa prevzela vlogo sodnika in meritorno odločila v zadevi, za kar ni bila pristojna. Za odločitev tudi ni pomembno, ali je bila tožnica seznanjena s tem, da bo spise sodnice D.D. v času njene odsotnosti prevzela sodnica E.E.. Tožnica bi glede na svoje pogodbene obveznosti odredbo sodnice E.E. morala izvršiti, ne glede na to, ali se je s sprejeto odločitvijo strinjala ali ne, če je menila, da bi v zadevi morala odločiti druga sodnica, pa bi na to morala opozoriti sodnico, ki je odredbo dala, kot ji to nalaga določba 228. člena Sodnega reda. Ker je tožnica prejem odredbe s strani sodnice E.E. v izpovedi priznala (stran 8 zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 4. 4. 2019), ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnica v zvezi s tem ni prejela nobenih navodil.

15Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem, ko naklepno ni izvršila odredbe sodnice, čeprav je bila to dolžna storiti, ter s tem, ko je s sklepom z dne 25. 7. 2018 sama meritorno odločila o predlogu obdolženega za vrnitev vozniškega dovoljenja, čeprav za to kot vodja vpisnika ni bila pristojna, izpolnila znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. To kaznivo dejanje namreč stori javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo.

16Pritožba neutemeljeno navaja, da se tožnica zaradi jemanja antidepresivov svojega ravnanja ni zavedala in ga tudi ni mogla kontrolirati, saj po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke, te tablete na tožničino razsodnost niso imele nobenega vpliva. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni povzelo izpovedi prič B.B. in C.C. o tem, da je tožnica kršitev storila pod vplivom bolezni (depresije in anksioznosti). Kot to izhaja iz 7. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje verjelo navedenima pričama, ki sta izpovedala, da sta pri tožnici zaznali določene psihične težave v smislu tesnobe in blažje depresije, vendar je na podlagi ugotovitev izvedenca, da se je tožnica v času pisanja spornega sklepa popolnoma zavedala svojega ravnanja in ga imela v oblasti, pravilno zaključilo, da njena razsodnost ni bila zmanjšana. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tožničinih navedb glede pritiskov oziroma mobinga, ki naj bi ga nad njo izvajala sodnica E.E.. Iz 9. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, da zatrjevani pritiski v nobenem primeru ne bi mogli povzročiti tolikšnega vznemirjenja ali druge reakcije pri tožnici, ki bi lahko povzročila oblike zmanjšane ali ukinjene sposobnosti presoje in obvladovanja, in da se zato tožnica s temi navedbami ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kršitev.

17Pritožba neutemeljeno navaja, da toženi stranki ni nastala nobena škoda in da tožnica z očitanim ravnanjem ni pridobila nobene premoženjske ali nepremoženjske koristi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je nepremoženjsko korist pridobila za obdolženega I.I., ki mu je bilo vozniško dovoljenje s spornim sklepom vrnjeno in je z vožnjo lahko (vsaj začasno) nadaljeval, kar predstavlja prepovedano posledico v smislu znakov kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1. Ni dvoma, da je dokazan tožničin naklep do nastale prepovedane posledice, četudi I.I. ni poznala. Tudi v pritožbi namreč priznava, da jo je s samovoljnim ravnanjem želela doseči, ker so bili glede na "ustaljeno prakso sodišča" za takšno odločitev izpolnjeni vsi pogoji.

18Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni presojalo, ali okoliščine, da je tožnica delo opravljala s krajšim delovnim časom od polnega, da se je zdravila pri psihiatru in da je mati treh otrok, opravičujejo izrek najstrožje sankcije ‒ podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo, ali je bilo zaradi storjene kršitve zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), te okoliščine niso odločilne, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. (pravilno 8.) točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev določb 21., 22. in 23. člena URS, ko se do tožničinih navedb v zvezi s tem ni izrecno opredelilo. Pri presoji nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1 so bistvene predvsem ugotovitve glede narave in teže kršitve ter tožničinega odnosa do storjene kršitve. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imelo tožničino ravnanje znake kaznivega dejanja in da svojega ravnanja ni obžalovala, temveč ga je v postopku podaje izredne odpovedi zagovarjala kot pravilnega, pritožbene navedbe glede nesorazmernosti ukrepa niso utemeljene. Zmotno je stališče pritožbe, da bi tožena stranka morala tožnici ob odpovedi ponuditi pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Takšna obveznost delodajalca iz določb ZDR-1 ne izhaja.

19Pritožba protispisno navaja, da sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.), po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Iz II. točke izreka in 10. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje navedeno določbo upoštevalo in kljub uspehu tožene stranke v postopku odločilo, da sama krije svoje stroške postopka.

20Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

21Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.