VSRS Sklep Dsp 7/2020

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 22. 3. 2019 ter reparacije do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedlo je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da kršitve, ki so upoštevane že v pisnem opozorilu pred odpovedjo, ne morejo biti upoštevane kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni raziskalo oziroma razložilo kršitve, podane po pisnem opozorilu, pač pa je zavzelo stališče, da je tožnica kršitve ponavljala. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče posebej opredeliti do očitanih kršitev iz pisnega opozorila in ugotoviti, ali je bilo pisno opozorilo podano utemeljeno. Posebej bo moralo sodišče ugotavljati, ali so bile tožnici kršitve očitane v podani redni odpovedi podane ali ne, saj iste kršitve pogodbenih obveznosti ne morejo biti predmet tako pisnega opozorila kot podane redne odpovedi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnih očitkov in bi pritožbeno sodišče prvič obravnavalo zadevo ter strankama odvzelo pravico do pritožbe.

3Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je toženka vložila pritožbo. Navaja, da bi sodišče druge stopnje lahko kršitev postopka samo odpravilo oziroma bi glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti. Sodišče druge stopnje navaja, da iste kršitve ne morejo biti hkrati predmet opozorila in odpovedi, česar naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Navedeno ne drži oziroma bi sodišče druge stopnje lahko to pomanjkljivost samo odpravilo. Nenazadnje sodišče druge stopnje v nadaljevanju samo ugotavlja, za katere kršitve so bila tožnici izdana opozorila in da je po izdanih opozorilih sledila nova kršitev dne 11. 2. 2019, ki ni bila predmet predhodnih opozoril. Ne drži tudi zaključek sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje določenih kršitev sploh ni obravnavalo. Raziskalo je tudi dogodek z dne 11. 2. 2019 (29. točka obrazložitve) in se do njega opredelilo ter zapisalo, da je kršitev z dne 11. 2. 2019 v zvezi z neprimernim obnašanjem tožnice dokazana. Če je sodišče druge stopnje menilo, da je takšna ugotovitev dejanskega stanja nepopolna in obrazložitev pomanjkljiva, je imelo možnost in dolžnost to pomanjkljivost samo odpraviti. Sploh pa podrobna obravnava vseh kršitev po opozorilih niti ni potrebna, saj je od prve kršitve tožnice z dne 2. 1. 2018 (ki jo je sodišče prve stopnje raziskalo) do kršitve z dne 11. 2. 2019, ki je bila podlaga za odpoved, minilo manj kot 15 mesecev, kar je skladno z 22. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine in zadostuje za utemeljenost redne odpovedi. Na podlagi navedenega ne drži niti ugotovitev sodišča druge stopnje, da prvostopenjsko sodišče relevantnih očitkov ni ugotavljalo in bi zato višje sodišče z obravnavo zadeve le to prvič obravnavalo in tako strankama odvzelo pravico do pritožbe.

4Tožnica je podala odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba je utemeljena.

6V skladu s prvim odstavkom 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Sklep sodišča druge stopnje se sme po drugem odstavku 357.a člena ZPP izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7Namen tega pravnega sredstva je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bila lahko kršena v primeru, kadar sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, namesto da bi samo dokončno odločilo o zadevi. Cilj navedenega pravnega sredstva je torej zagotoviti učinkovito sredstvo zoper ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo.

8Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ne more presojati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o nepravilni uporabi materialnega prava ali o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno. Presoja zgolj, ali bi sodišče druge stopnje ugotovljene pomanjkljivosti lahko odpravilo samo. Kljub temu revizijsko sodišče najprej poudarja, da sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu navaja nasprotujoče razloge za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v 8. točki obrazložitve pa nasprotno navede, da odločitev o razveljavitvi temelji na 354. členu ZPP, ki se nanaša na ravnanje pritožbenega sodišča v primeru, če to ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9Nepoglobljena in vsebinsko nejasna argumentacija sodišča druge stopnje je navedena tudi v zvezi z razlogi za vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predmet presoje tega spora je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in v okviru te tudi presoja utemeljenosti več predhodnih opozoril, ki jih je tožnici podala toženka. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa drugostopenjskega sodišča, je bistven očitek sodišču prve stopnje, da v sodbi ni jasno ločilo med kršitvami, ki so bile predmet opozoril pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga in kršitvijo, ki je bila predmet redne odpovedi iz krivdnega razloga. To nejasnost v obrazložitvi sodišča prve stopnje (če je ta res sploh podana) pa bi sodišče druge stopnje, kot toženka pravilno opozarja, lahko tudi samo odpravilo. Nenazadnje je v nadaljevanju razveljavitvenega sklepa samo navedlo, da so bila tožnici podana pisna opozorila za kršitve vključno do 25. 1. 2019, v nadaljevanju pa je bila tožnici (v okviru redne odpovedi) očitana kršitev z dne 11. 2. 2019, ko naj bi bila do stranke, ki je prišla na blagajno, izredno osorna, arogantna in neprijazna. To, da bi sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča moralo jasneje navesti, katere od ugotovljenih kršitev so predmet opozoril in katera predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ob upoštevanju tega izhodišča do njih ponovno opredeliti, ne pomeni, da te pomanjkljivosti ne more odpraviti že pritožbeno sodišče.

10Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju razveljavitvenega sklepa še pavšalno navedlo, da ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnih očitkov, bi pritožbeno sodišče prvič obravnavalo zadevo ter strankama odvzelo pravico do pritožbe. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje v skladu z določili ZPP izjema. Zato mora pritožbeno sodišče, ki se odloči za razveljavitev, svojo odločitev tehtno obrazložiti, predvsem v smislu, zakaj sodišče druge stopnje kršitve ne bi moglo odpraviti samo. Pavšalno sklicevanje na pravico do pritožbe ne zadošča.

11Pravice do pritožbe namreč ni mogoče razlagati togo in je razumeti tako, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč, ali celo, da lahko obvelja šele, če se dve sodišči strinjata z njo¹. Pravica do pritožbe pomeni le, da mora biti zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej odloči hierarhično nadrejeno sodišče. Ta bi tako lahko bila kršena, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje². Da bi v konkretnem primeru obstajal kakšen spregledan sklop dejanskih ali pravnih vprašanj, ki ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo, iz sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja. Sodišče druge stopnje tudi ni podalo nobenih napotkov sodišču prve stopnje v smislu, da bi slednje moralo kakorkoli dopolniti postopek ali izvesti dodatne dokaze. Nasprotno, iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja zgolj, da bi moralo ob upoštevanju stališča o jasnejši ločitvi med kršitvami, ki spadajo v okvir opozoril in kršitvami, ki spadajo v okvir redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kršitve ponovno razložiti in o zadevi ponovno odločiti. Kot že obrazloženo pa lahko navedeno pomanjkljivost odpravi sodišče druge stopnje samo, ne da bi poseglo v pravico strank do pritožbe. To bi hkrati pomenilo tudi realizacijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še zlasti, ker je predmet spora redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja prednostni spor.

12Glede na navedeno in v skladu z petim odstavkom 357.a člena ZPP je vrhovno sodišče pritožbi toženke ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo odločanje.

13Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Sklep VS RS Cp 41/2019 z dne 19. 9. 2019.
² Na primer sklep VS RS Cp 23/2019, ko sodišče prve stopnje zaradi napačne odločitve, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, tožbenih zahtevkov v zvezi s skupnim premoženjem sploh ni obravnavalo; sklep VS RS Cp 32/2019, ko sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo pobotnega ugovora, ker je te navedbe štelo za prepozne.