VSM Sodba III Cp 530/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da je toženec oče ml. tožnika. V II. točki izreka je ml. tožnika zaupalo v vzgojo in varstvo materi S.C., drugotožnici. V III. točki je odločilo o preživnini za ml. tožnika, in sicer jo je določilo v višini 600,00 EUR od 22. 2. 2019 dalje. V IV. točki izreka je o stikih odločilo da potekajo v dogovoru med drugotožnico in tožencem. Iz naslova verzijskega zahtevka je v V. točki odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018 dalje do plačila in znesek 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2019 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Priznava, da sta bila z drugotožnico intimna, vendar še vedno ni prepričan ali je biološki oče ml. prvotožnika, zato je bil sestavljen dogovor, v katerem je bilo eksplicitno zapisano, da bo opravljen medicinski test očetovstva in v kolikor se bo ugotovilo, da je toženec oče prvotožnika, bo finančno pomagal pri oskrbi otroka. Drugotožnica se je pred rojstvom otroka odselila v Slovenijo in se k tožniku v Švico ni več vrnila, zato je toženca presenetilo, da je v spis vloženo poročilo o testu DNK, narejen s strani DDC-DNA Diagnostics center z dne 20. 12. 2019 na Nizozemskem, iz katerega izhaja, da je za ugotavljanje očetovstva uporabljen biološki material domnevne tete, torej sestre toženca. Toženec dvomi v verodostojnost predloženega poročila, saj je toženec želel opraviti test očetovstva v Švici, drugotožnica pa očitno tega ne želi narediti. Sodišče prve stopnje je nepravilno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj poročilo o testu DNK zaradi vsega predhodno navedenega ni mogoče uporabiti. Res je, da se toženec ni odzval na vabilo sodišča, vendar slednje ne pomeni, da sodišče ne izvede dokaznega postopka na način, da se ugotovi materialna resnica. Tožnica je namreč predlagala kot dokaz genetski test očetovstva o biološkem očetovstvu na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani ter zaslišanje zakonite zastopnice ml. prvotožnika. Dokaz z zaslišanjem toženca sploh ni bil podan, sodišče pa testa očetovstva na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani ni izvedlo niti slednjega ni zavrnilo. Zgolj vpogledalo je v DNK analizo diagnostičnega centra, slednji pa kot dokaz niti ni bil predlagan. S strani sodišča pa tudi ni bil sprejet sklep, da se ta dokaz dopusti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka v skladu s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je s tem, ko je oprlo odločitev na nedovoljeno razpolaganje strank, saj verodostojnosti laboratorijskega testa toženec ne more preveriti, storilo kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj predložitev in uporaba takšnega testa nasprotuje moralnim pravilom. Vročitev tožbe tožencu nadalje ni bila pravilno vročena, saj bi mu morala biti vročena v skladu z ZPP, ZMZPP oziroma Haaško konvencijo in ne Uredbo ES št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 11. 2007, saj Švica ni članica EU in zanjo uredba ne velja. Kršitev postopka pa je podana tudi, ker sodišče testa očetovstva ni izvedlo, kar bi bilo potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem toženca tudi ni pozvalo, da se zglasi na inštitutu, da bi opravil test očetovstva, kar predstavlja kršitev določb postopka, slednje pa je vplivalo na pravilnost odločitve sodišča. Test očetovstva bi lahko sodišče prve stopnje uporabilo šele, če se toženec na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani ne bi zglasil. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter mu naloži, da pozove pravdne stranke, da opravijo DNK test o biološkem očetovstvu v skladu z njihovim dogovorom na inštitutu v Švici, podredno pa na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani in na podlagi prejetih rezultatov v zadevi ponovno odloči. V kolikor pa bo ugotovljeno, da je toženec dejansko biološki oče prvotožnika, pa predlaga, da se prvotožnik dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo tožencu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (v skladu s 350. členom ZPP).

5Tožnika sta dne 22. 2. 2019 zoper toženca vložila tožbo na ugotovitev očetovstva, zaupanje ml. prvotožnika v vzgojo in varstvo drugotožnici, določitev preživnine za ml. prvotožnika in stikov ter plačilo verzijskega zahtevka. Toženec smiselno izpodbija odločitev pod I., II., III. in IV. točko izreka, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da ni oče ml. tožnika.

6Tožnica je vložila tožbo za ugotovitev očetovstva v skladu s 92. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR).¹ Toženec na tožbo ni odgovoril, prav tako se v postopek ni aktivno vključil.

7Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožniku tožba bila pravilno vročena, in sicer v skladu s Haaško konvencijo, sicer pa toženec samemu prejemu tožbe niti ne ugovarja, s tem pa očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, ki ga sodišče prve stopnje lahko spremeni. Da sodišče dokaza z izvedbo DNK analize pred Inštitutom za sodno medicino ni izvedlo niti izvedbe slednjega ni obrazloženo zavrnilo bi lahko grajala le tožnika, ki sta ta dokaz predlagala in ne toženec, ki v postopku ni aktivno sodeloval. Prav tako je bilo na tožencu, da predlaga svoje zaslišanje, v kolikor je želel, da se ta dokaz pred sodiščem izvede.

9Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti, zato zmotno meni pritožba, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo izvesti dokaz z genetsko preiskavo v Švici oziroma na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Na podlagi izvedenih dokazov ter skrbne dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela drugotožnica intimne odnose samo s tožencem. Na podlagi njene izpovedbe ter listinskih dokazov, in sicer dogovora z dne 14. 12. 2017, podpisanega s strani obeh pravdnih strank ter DNK testa opravljenega na Nizozemskem z dne 20. 12. 2019, je sodišče prve stopnje tako pravilno zaključilo, da je toženec oče prvotožnika.

10Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki pa ima v zakonu predvidene posledice, in sicer odločanje ob upoštevanju tistih dokazov, ki jih sodišče lahko izvede. Statusni spori dajejo sicer večjo kompetenco pravdnemu sodišču, vendar pravila dokazovanja veljajo tudi v teh sporih.² S tem pa je neupravičen očitek kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Sodišče je presodilo tako izpovedbo drugotožnice kot tudi listine, ki jih je drugotožnica predložila v spis, pri tem pa ocenilo, da na podlagi že izvedenih dokazov lahko z gotovostjo ugotovi, da je toženec biološki oče prvotožnika, zato nadaljnjih dokazov z opravo DNK analize na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani pravilno ni izvedlo.

11Glede na ugotovljeno in ker pritožba v preostalem delu sodbe sodišča prve stopnje obrazloženo ne izpodbija, uradoma upoštevnih kršitev pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12Toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).

¹ 92. člen ZZZDR: (1)Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten.
² Sodba in sklep VSRS II Ips 809/2007 z dne 14. 2. 2008.