UPRS Sodba I U 1794/2018-31

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep senata A. fakultete Univerze v B. z dne 22. 6. 2018 v zvezi z odločbo Univerze v B. št. 0730/2018/O 185/534-BF z dne 31. 7. 2018 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil doktorsko disertacijo tožnika z naslovom „C.“. Izpodbijani sklep nima obrazložitve.

2Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da prvostopenjski sklep ni bil izdan po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak v skladu z internimi akti Univerze v B., zato ni potrebno, da vsebuje vse sestavine, kot jih določa ZUP. Nadalje navaja, da je senat fakultete imenoval tričlansko komisijo za oceno doktorske disertacije, da so člani komisije doktorsko disertacijo pregledali in podali skupno pisno poročilo o oceni doktorske disertacije, ki je bila negativna. Na podlagi pisnega poročila komisije je senat fakultete sprejel sklep, s katerim je doktorsko disertacijo zavrnil. Nadalje še navaja, da predstavlja sklep senata del postopka ocenjevanja, po stališču Vrhovnega sodišča RS pa je to strokovno delo znotraj pedagoškega procesa in zato akt, ki ga tožnik izpodbija, ni bil izdan na podlagi ZUP. Z njim se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, ker ocena senata ni pravica ali pravna korist osebe.

3Tožnik v tožbi navaja, da je disertacijo napisal in oddal v prepričanju, da deluje v skladu z interesi fakultete in prizadevanji za razvoj znanosti. Pri tem je dosledno sledil usmeritvam, vsebovanim v odločitvah fakultetnih in univerzitetnih organov. Pričakoval je spoštljivo in korektno obravnavo v državi, ki postavlja v središče svoje ureditve pravico do človeškega dostojanstva. Zase ne terja kakšen poseben položaj ali privilegirano obravnavo. Ne more pa se sprijazniti z vsebinsko neobrazloženo zavrnitvijo doktorske disertacije, ki je ni mogoče ponovno predložiti niti v spremenjeni obliki. Zavrnitev doktorata je neobrazložena. Tožniku je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Ravnanje tožene stranke je tudi sporno glede na splošno ustavno načelo sorazmernosti z 2. člena URS in pomeni tudi kršitev pravice do enake obravnave iz 22. člena URS ter pravice do pridobitve najvišje stopnje izobrazbe na podlagi 57. člena URS. Tožniku je bila kršena pravica do pravnega sredstva, kajti pritožbo je sicer obravnavala Komisija za pritožbe študentov Univerze v B., pri čemer pa se je omejila le na procesna vprašanja, medtem ko je glede vsebine zavzela stališče, da gre pri ocenjevanju doktorske disertacije za opravilo strokovne narave. Pravnega sredstva, ki je omejeno na vprašanje postopka, ni mogoče učinkovito šteti za pravno sredstvo za varovanje človekovih pravic. Niti tožnik niti njegov mentor nista dobila ocene članov komisije za oceno doktorske disertacije niti skupnega pisnega poročila o oceni doktorske disertacije. Tožnik je pričakoval, da se bo organ, ki bo odločal o njegovi pritožbi, vsestransko seznanil z disertacijo in na tej podlagi vsebinsko ocenil, ali jo je bilo upravičeno zavrniti. Tožnik je bil prepričan, da je izdelal disertacijo v skladu z določeno temo in dispozicijo tako z vsebinskega kot metodološkega gledišča in bi bil pripravljen popraviti oziroma dopolniti besedilo, če bi mu poročila ocenjevalcev argumentirano očitala posamezne odstope od usmeritev, sprejetih glede vsebine v odločitvah fakultetnih in univerzitetnih organov v zvezi z njegovo disertacijo. V tej zadevi je očitno prišlo do diametralno nasprotnega odgovora na vsebinska vprašanja, povezana z družbeno odgovornim gospodarjenjem na eni strani s strani mentorja in na drugi strani s strani članov ocenjevalne komisije. Tožnik je žrtev tega nasprotja. Tudi če bi bilo pravilno stališče drugostopenjskega organa, da tožnik nima v zvezi z oceno njegove disertacije nobenega pravnega interesa, na tej podlagi ni mogoče oceniti kot procesno pravilnega sklepa, ki ne navaja razlogov za zavrnitev disertacije. Razlaga, po kateri prizadeti nima pravnega sredstva v vsebinskem smislu, je v nasprotju s splošnim ustavnim načelom sorazmernosti. Negativna ocena disertacije posega v pravico doktorskega kandidata do pridobitve izobrazbe na podlagi 57. člena URS, ki govori o svobodnem izobraževanju. Seveda pri tem ne gre za spor o tipično upravni zadevi, vendar je pristojnost upravnega sodišča nesporna glede na določilo drugega odstavka 157. člena URS, ki govori o upravnem sporu zaradi posega v ustavne pravice. Niti tožnika niti mentorja ni hotela fakulteta seznaniti z vsebino poročil o oceni disertacije. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ureja tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. Nadalje tožnik še poudarja, da sestava komisije za oceno disertacije ni bila v skladu z akti fakultete in univerze in to v nadaljevanju tožbe podrobneje pojasnjuje. V celotnem obdobju pripravljanja disertacije ni prišlo do kakršnegakoli opozorila s strani fakultetnih ali univerzitetnih organov o neprimernosti teme in dispozicije, niti do nasprotij kandidata z mentorjem glede vsebine disertacije in uporabljene metodologije. Zavrnitev doktorata je bila za tožnika popolno presenečenje, kot strela z jasnega, ki je ni mogel predvideti in preprečiti. Pri tem gre za kršitev načela pravne varnosti in zaupanja v pravo. Vse do dne vložitve tožbe tožnik ni bil obveščen o vsebinskih razlogih za zavrnitev doktorata. Tožniku so bile torej kršene pravica do ustrezne izobrazbe, pravica do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi s kršitvijo pravice do enake obravnave in splošnega ustavnega načela sorazmernosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je Katedra za ... tožnika večkrat pozvala k dopolnitvam disertacije in tožniku in njegovemu mentorju posredovala konkretne pripombe. Tožnik je oddal disertacijo brez upoštevanja pisnih pripomb Katedre za .... Katedra je ugotovila, da v ponovno predloženem besedilu niso odpravljene vse poglavitne pomanjkljivosti. S tem je bila v postopku izčrpana vsebinska vloga katedre, zato je pripravila predlog komisije za oceno disertacije. Člani komisije so podali skupno pisno poročilo o oceni. Zaključni sklep komisije je bil, da naloga ni disertabilna, da nima potenciala niti ni popravljena niti pripravljena v obliki in na način, ki bi zadostil kriterijem in zahtevam znanstvenosti in disertabilnosti. V primeru negativnega poročila komisije o oceni doktorske disertacije se v skladu s četrtim odstavkom 26. člena Pravilnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije le ta zavrne. Sklep senata o zavrnitvi predložene disertacije po ustaljeni sodni praksi predstavlja del postopka ocenjevanja, to pa je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej gre za opravilo strokovne narave. Z izpodbijanima aktoma se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi, saj ocena senata ni pravica ali pravna korist osebe, ki se izobražuje. Izpodbijani sklep ni posamični akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže.

5Tožnik v prvi pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je fakulteta povsem ignorirala predloge mentorja glede oblikovanja kvalificirane trojke, ki bi pregledala delo in ga uvrstila v področje politične ekonomije in družbene odgovornosti. Komisija ni bila sestavljena iz strokovnjakov, ki bi bili znanstveno aktivni na znanstvenem področju, iz katerega želi tožnik pridobiti doktorat znanosti. Tožena stranka se tudi napačno sklicuje na četrti odstavek 26. člena Pravilnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije Univerze v Mariboru in si ga razlaga napačno in sicer, da se v primeru negativnega poročila komisije o oceni disertacija zavrne. Navedeni člen govori le o tem, da zavrnjene doktorske disertacije kandidat ne more ponovno predložiti, ne pa da bi bil senat vezan na negativno oceno komisije. Senat je vezan na oceno komisije le takrat, če so mnenja vseh članov komisije za oceno doktorske disertacije pozitivna. Ponovno se sklicuje na 4. člen ZUS-1 in zatrjuje, da so bile v postopku ocenjevanja kršene pravica do pridobitve ustrezne izobrazbe, pravica do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi s kršitvijo pravice do enake obravnave in splošnega načela sorazmernosti ter načela pravne varnosti in zaupanja v pravo. Nadalje navaja, da je treba ločiti med oceno kot strokovnim opravilom in postopkom ocenjevanja kot načinom, kako se pride do ocene. Nemožnost tožnika, da se seznani z vsebinsko presojo v postopku ocenjevanja posega v pravico doktorskega kandidata do pridobitve izobrazbe na podlagi 57. člena URS. Če je tako, kot trdi tožena stranka, in tožnik nima nobenega pravnega varstva, potem doktorskemu kandidatu ne preostane nič drugega, kot da je prepuščen na milost in nemilost strokovnemu opravilu ocenjevanja. Na podlagi takšnega pogleda je posamezniku odrečena pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. V konkretnem primeru ne more iti za popolno diskrecijo organa pri odločanju, saj ima posameznik upravičeno pričakovanje, da bo ob izpolnitvi vseh zahtev s strani fakultete pridobil ustrezen naziv. Razlaga, po kateri doktorski kandidat nima pravnega sredstva v vsebinskem pomenu zoper odločitev senata o zavrnitvi disertacije, je v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti. Negativna ocena doktorske disertacije posega v pravico doktorskega kandidata do pridobitve izobrazbe na podlagi 57. člena URS.

6V nadaljevanju postopka sta obe stranki predložili več pripravljalnih vlog, s katerimi vsaka dodatno utemeljuje svoja stališča.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Sodišče najprej ugotavlja, da je v zvezi s tem upravnim sporom odprto vprašanje, ali je akt o zavrnitvi doktorske disertacije take vrste akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, torej, ali gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija v rednem upravnem sporu. Drugostopenjski organ je namreč tožniku izdal akt v obliki odločbe z vsemi sestavinami, kot jih določa ZUP in ga tudi podučil, da lahko zoper njega vloži tožbo v roku 30 dni. Tako ostaja torej odprto vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za redni upravni spor zoper akt po 2. členu ZUS-1, kajti v nasprotnem primeru je treba preučiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor po 4. členu ZUS-1, na katerega se tožnik tudi ves čas sklicuje. Pri tem sodišče ugotavlja, da se tožnik v zvezi s tem v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2019 sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1686/2016-38, v katerem je upravno sodišče zavzelo stališče v primerljivi zadevi, da gre pri zavrnitvi doktorske disertacije za odločitev v zvezi s študijem, 71. člen Zakona o visokem šolstvu pa določa, da je upravni spor možno sprožiti tako zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v drugih zadevah v zvezi s študijem. Po drugi strani pa ima v zvezi s tem vprašanjem prav tožena stranka, ki se sklicuje na številne sodne odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki pa je zavzelo stališče, da akt o zavrnitvi doktorske disertacije ni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Zadnja taka odločitev Vrhovnega sodišča RS je bila sklep I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018, kjer je vrhovno sodišče navedlo, da sklep senata fakultete o zavrnitvi doktorske disertacije predstavlja del postopka ocenjevanja, to pa je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni zadevi. Senat fakultete je po mnenju vrhovnega sodišča strokovni organ, ki sprejme odločitev, člani komisije za oceno pa podajo svoje poročilo, ki je podlaga za strokovno presojo senata. Vrhovno sodišče je v tem sklepu tudi zapisalo, da negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava in da zoper oceno ni zagotovljeno sodno varstvo po določbi 71. člena Zakona o visokem šolstvu (8. točka obrazložitve). Pri tem je v navedenem sklepu vrhovnega sodišča navedeno, da je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da sklep o zavrnitvi predložene disertacije predstavlja del postopka ocenjevanja. Sklicuje se na sklep X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010. Navaja, da ta stališča predstavljajo ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča (točka 9. obrazložitve).

9Iz razloga, ker je stališče Vrhovnega sodišča RS tako, da je akt o zavrnitvi doktorske disertacije del postopka ocenjevanja in da je akt o zavrnitvi disertacije opravilo strokovne narave, Upravno sodišče RS v obravnavani zadevi ni moglo izpodbijanega akta, ko je odločalo o utemeljenosti tožbe, obravnavati kot akt v smislu 2. člena ZUS-1, torej kot akt, zoper katerega je možno vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Vendar pa je ravno iz tega razloga, ker zaradi stališča vrhovnega sodišča ni možno takega akta obravnavati kot akta, zoper katerega bi bil možen redni upravni spor, torej ravno iz razloga, ker zoper njega ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu, s tem izpolnjena ena od procesnih predpostavk, da se tožbo obravnava kot tožbo zoper akt iz 4. člena ZUS-1, na katerega se prav tako tožnik sklicuje.

10Glede na stališča vrhovnega sodišča torej zoper izpodbijani akt ni zagotovljeno nobeno drugo sodno varstvo, zato je sodišče presojalo, ali je s tem aktom poseženo v kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino tožnika. Pri tem pa se sodišče pridružuje tožnikovim stališčem, da gre pri aktu o zavrnitvi doktorske disertacije za poseg v pravico do izobrazbe iz 57. člena URS. Pravica do izobrazbe oziroma pridobitve znanstvenega naziva sicer ne pomeni, da je treba vsakomur, ki opravljala doktorski študij ob koncu tudi potrditi disertacijo in mu priznati znanstveni naziv, nedvomno pa ta pravica pomeni, da morajo biti posamezniku pri odločanju o podelitvi znanstvenega naziva zagotovljene vse osnovne procesne pravice, ki jih določa URS. S tem v zvezi se sodišče tudi pridružuje tožnikovim stališčem, da je treba ločiti po eni strani med oceno kot strokovnim opravilom in po drugi strani s samim postopkom ocenjevanja. Tudi če se izhaja iz stališča, da je tudi zavrnitev doktorske disertacije s strani senata strokovno opravilo in ne le ocena sama po sebi, ki jo sicer izdela drug poseben strokovno kvalificiran subjekt (komisija), je treba upoštevati, da je z odločitvijo senata o zavrnitvi disertacije, tudi če je to strokovna odločitev, dejansko poseženo v pravico do pridobitve izobrazbe na podlagi 57. člena URS, kar samo po sebi sicer še ne pomeni, da je v vsakem primeru taka zavrnitev tudi v nasprotju z navedenim členom URS.

11Sodišče želi s tem v zvezi poudariti, da sicer sodišče ne more posegati v samo strokovnost odločitve, pač pa je lahko nedvomno predmet sodne presoje ustavna skladnost samega postopka do končne odločitve (v tem primeru zavrnitve disertacije). Sodišče meni, da mora biti v tovrstnih odločitvah, ko gre pri strokovni odločitvi hkrati tudi za odločitev o neki ustavni pravici, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sme sodišče presojati pravilnost postopka do končne odločitve in pa to, ali končna odločitev ni arbitrarna oziroma očitno nerazumna. To velja na splošno tako za odločitve na področju vzgoje in izobraževanja kot na drugih področjih strokovnih odločitev, ki jih sprejemajo tudi ostali izvajalci javnih služb (še zlasti na primer na področju zdravstva). Če bi bile tovrstne odločitve izven vsakega sodnega nadzora, potem bi to vodilo lahko v arbitrarnost pri odločanju pri tovrstnih odločitvah.

12Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov presojalo, ali je pri izdaji izpodbijanega akta prišlo do nedopustnega posega v katero od ustavnih pravic tožnika. Sodišče je pri tem ugotovilo, da je prišlo do nedopustnega posega v pravico iz 22. člena URS, ker tožniku pred izdajo akta ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo akta, in iz razloga, ker prvostopenjski akt obrazložitve sploh nima, obrazložitev drugostopenjskega akta pa je pomanjkljiva.

13URS v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Pravica do enakega varstva pravic vsebuje tudi pravico do izjavljanja, ki zagotavlja, da bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese (komentar Ustave Republike Slovenije dopolnitev - A, stran 277, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011). V konkretnem primeru je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ki pomeni izpeljavo pravice iz 22. člena URS, ker tožniku pred izdajo izpodbijanega akta ni bila dana možnost, da se izjasni o poročilu o oceni doktorske disertacije, saj mu le to ni bilo poslano v izjasnitev niti pred izdajo prvostopenjskega niti pred izdajo drugostopenjskega akta. V konkretnem primeru gre za take vrste kršitev, ki bi lahko vplivala tudi na končno odločitev senata. Po mnenju sodišča namreč v primeru negativne ocene komisije senat ni vezan na tako oceno v tem smislu, da bi potem moral doktorsko disertacijo zavrniti, saj iz Pravilnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije kaj takega ne izhaja. Iz 26. člena citiranega pravilnika izhaja, da je senat le v enem primeru vezan na mnenja članov komisije. V tretjem odstavku 26. člena navedenega pravilnika je namreč določeno, da če so mnenja vseh članov komisije za oceno doktorske disertacije pozitivna, senat ne sme zavrniti doktorske disertacije, razen v primeru, če za to obstajajo razlogi iz 159. člena Statuta Univerze v Mariboru. Četrti odstavek 26. člena navedenega Pravilnika pa tudi kaj takega ne določa, ampak le določa, da zavrnjene disertacije kandidat ne more ponovno predložiti, da bi z njo pridobil doktorat znanosti. Hipotetično gledano bi torej lahko senat, tudi če je ocena komisije negativna, sprejel na primer sklep, da se kandidatu naloži, da mora disertacijo spremeniti oziroma dopolniti. Iz upravnega spisa pa izhaja in tudi tožena stranka temu ne oporeka, da poročilo o oceni doktorske disertacije tožniku ni bilo poslano v izjavo, da se do njega opredeli, taka opredelitev pa bi lahko vplivala na končno odločitev senata. Ne glede na to, ali interni akti visokošolskega zavoda to določajo, je treba pred izdajo končne odločitve posamezniku vedno predočiti okoliščine in dejstva, na katerih bo temeljila odločba, ker je to ena od temeljnih ustavnih pravic, določenih v 22. členu URS.

14Po mnenju sodišča pa tožnik tudi upravičeno uveljavlja pomanjkljivo obrazložitev obeh aktov, kar pa po mnenju sodišča pomeni prav tako poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Prvostopenjski akt je brez obrazložitve, drugostopenjski akt pa, ki ga je treba skupaj s prvostopenjskim aktom obravnavati kot eno celoto, je sicer to pomanjkljivost poskušal odpraviti s tem, da je podal obrazložitev, ki pa se nanaša zgolj na procesni vidik. V drugostopenjskem aktu je sicer navedeno, da so člani komisije v svojem poročilu podali negativno oceno, ki pa vsebinsko niti ni povzeta. Ker ocena predhodno ni bila poslala v izjavo tožniku, da bi se do nje izjasnil, taka obrazložitev po naravi stvari tudi ni mogla upoštevati njegovih stališč, ki pa bi, hipotetično gledano, kot je bilo že pojasnjeno, lahko vplivala tudi na odločitev senata.

15Zaradi nedopustnega posega v pravico iz 22. člena URS, ki je sicer procesne narave, pa je posledično temu prišlo tudi do kršitve pri končni odločitvi, ko se je odločalo o pravici do izobrazbe iz 57. člena URS, saj je šlo za take vrste kršitev, ki je lahko vplivala na končno odločitev o tem, ali se tožniku prizna višja stopnja izobrazbe (doktorat) ali pa se mu ne prizna.

16Zaradi navedenih procesnih kršitev je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 sklep odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter je tako skladno s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpravilo poseg v tožnikove pravice in vzpostavilo zakonito stanje.

17Sodišče pa v navedenem postopku ni ugotovilo kršitve tožnikove pravice do pravnega sredstva. Četudi prvostopenjski akt nima pravnega pouka o pravici do pritožbe, je tožnik pritožbo vložil in drugostopenjski organ jo je vsebinsko obravnaval, zato tovrstnega posega v ustavno pravico ni bilo, pač pa - zaradi pomanjkljive obrazložitve, je prišlo do posega v pravico iz 22. člena URS.

18Ker je sodišče izpodbijani akt odpravilo že zaradi navedenih procesnih kršitev, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

19Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ampak je odločilo na nejavni seji, za kar ima izrecno pooblastilo v 1. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

20Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen navedenega Pravilnika pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.