VDSS Sodba Pdp 422/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan povrniti znesek v višini 1.096,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da sodba ni obrazložena. Presoja, da mu je bil, čeprav ni bil povsem prost, omogočen tedenski počitek, ni pravilna. Tako tožnik kot priče so izpovedali, da so na proste dni čistili orožje, ta naloga je bila odrejena in nujno potrebna. Ves čas so bili dosegljivi, dosegljivost je bila odrejena zaradi možnosti izrednih dogodkov. Zaradi dosegljivosti tedenski počitek ni bil omogočen. Na poste dni so bila usposabljanja, vojaki so bili v pripravljenosti, izleti so bili obvezni. Zakaj sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, iz obrazložitve ne izhaja. Čiščenje orožja in pripravljenost so konkretne delovne naloge. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse. Razumljivo je, da tožnik za posamezen dan glede na časovno oddaljenost ni podal določnih navedb, katere naloge je opravljal. Šlo je za konkretne naloge ne le nošenje uniforme, sestanke in čiščenje. Toženka je pravico do tedenskega počitka določila v pravilniku, vojakom bi morala omogočiti, da so 24 ur neprekinjeno prosti vseh nalog. Sodišče prve stopnje je storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

6Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge, ki utemeljujejo odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo, da je toženka tožniku na mednarodni misiji KFOR 28, ki je trajala od 30. 9. 2013 do 25. 3. 2014, omogočila tedenski počitek. O bistvenih dejstvih ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi, ta očitek protispisnosti v pritožbi niti ni konkretiziran.

7Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97. f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki dajeta pravico do tedenskega počitka. Upoštevalo je novejša stališča Vrhovnega sodišča RS (prim. odločbe VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020), da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda,…), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Enako velja za dosegljivost, ki jo neutemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi (sklepa VIII Ips 94/2019, VIII Ips 18/2020).

8Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede čiščenja orožja in drugih nalog,ki jih je opravil na proste dni. O čiščenju orožja na prost dan ni izpovedala nobena priča, tožnik pa je izpovedal le o čiščenju na splošno (bivalnikov, čiščenje snega) in pa o štetju streliva, za kar ni podal nobenih navedb niti ni konkretiziral, na katere dni bi mu ta naloga onemogočila tedenski počitek. Glede izletov je tožnik podal navedbe v prvi pripravljalni vlogi, vendar ne v smeri, da bi bili izleti obvezni in da bi bil zaradi njih onemogočen tedenski počitek. Na dneve tedenskega počitka tudi ni imel usposabljanja ali drugih konkretnih nalog, kot je pravilno na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi prič A.A., B.B., C.C. in D.D. ugotovilo sodišče prve stopnje.

9Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške, toženka pa sama krije svoje stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).