VSL Sklep in sodba I Cp 1807/2020

I. Pritožba se zavrne ter se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžan toženi stranki povrniti 183,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo zoper prvo in drugo toženo stranko vloženo tožbo (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zoper tretjo toženo stranko uperjen tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevana ugotovitev lastninske pravice na celotnem zahodnem delu nepremičnine parc. št. 6/4, k. o. X¹, to je na tistem delu nepremičnine, ki je na skici geodetske meritve geometra A. A. z dne 17. 5. 2017 označena z rumeno barvo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 376,25 EUR (III. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep in sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo načelo pomoči prava nevešči stranki iz 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnika, ki mu je odvetnica odpovedala pooblastilo dan pred obravnavo in se je zato zastopal sam, bi moralo sodišče ustrezno poučiti. K navedenemu pouku sodi tudi izrecno opozorilo, da gre za pravdni postopek, kjer je za zavarovanje pravic potrebno ustrezno zastopanje; opozorilo v okviru materialno procesnega vodstva o navedbi vseh relevantnih dejstev in dokazov ter opozorilo, da je ob koncu dokaznega postopka treba grajati bistveno kršitev postopka, če niso izvedeni vsi dokazi. Navedeno je sodišče v konkretnem primeru zanemarilo. Strinja se z uporabljeno materialno pravno podlago in povzema relevantne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je – kljub pravilnim zaključkom glede konkurence priposestvovanja in nakupa na javni dražbi – mogoče zaključiti, da meja med parcelama št. 6/2 in 6/4 ni dokončna in pravnomočna, kakor to predvideva Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Zato ni mogoče zaključiti, da ni prišlo do priposestvovanja dela parcele št. 6/4. Prej veljavni Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat) ni poznal pojma dokončno urejene meje. Uvedel ga je Zakon o evidentiranju nepremičnin državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE). Določbi prvega odstavka 100. člena ZENDMPE in prvega odstavka 136. člena ZEN sta v bistvenem enaki, pri čemer v konkretnem primeru meja ni urejena, kot je določeno v navedenih določbah. Meja se v takih primerih uredi primarno na podlagi močnejše pravice, lastninske pravice. Iz tega bi moralo sodišče izhajati in tožniku (laiku), nuditi ustrezno materialno procesno vodstvo. Sodišče bi tožnika moralo pozvati na ustrezno dopolnitev ali ga vsaj zaslišati. Ob tem bi ugotovilo, da je tožnik več kot dvajset let imel sporno mejno površino v dobroverni lastniški posesti in jo priposestvoval. Opozarja na 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), ki terja obrazloženost sodne odločbe in na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up–7/98 z dne 30. 9. 1998. Iz pravic, vsebovanih v 22. in 14. členu URS, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. Meni, da je sodišče v konkretnem postopku pomanjkljivo in v korist nasprotne stranke povzelo izpovedi prič in strank, ki predstavljajo osrednji del dokazovanja, medtem ko tožniku in njegovim pričam v celoti ni verjelo.

3Toženci v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo ter predlagajo njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, pri čemer odločitve o zavrženju tožbe zoper prvo toženko in drugega toženca argumentirano ne graja. V tem delu je zato pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti, v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Kršitve niso ugotovljene.

6Tožnik zahteva varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 6/4, ki naj bi ga v last pridobil s priposestvovanjem. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilno utemeljena s pojasnilom, da ima v konkurenci originarne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem in z nakupom v izvršilnem postopku (na podlagi sklepa o izročitvi, t. j. odločbe državnega organa) prednost slednje navedeni način, ki je varovan tudi v konkretnem postopku. Tretji toženec je namreč lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine pridobil kot najboljši ponudnik na dražbi v izvršilnem postopku, ki se je vodil zoper tožnika kot dolžnika, in sicer s pravnomočnim sklepom sodišča In 00/2014 z dne 22. 11. 2016 (ki je bil realiziran tudi v zemljiški knjigi). To je nesporno dejstvo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnik s tem trenutkom izgubil lastninsko pravico na sporni nepremičnini (četudi bi jo pred tem pridobil s priposestovanjem). Kljub slednjemu je kot dodatni razlog za zavrnitev zahtevka pravilno dodalo še, da tožnik sporni del nepremičnine, kot njen zemljiškoknjižni lastnik od leta 1989 do 2016 (t. j. v času, ko naj bi tekla priposestvovalna doba), niti ni mogel priposestvovati.

7Pritožbeno sodišče se strinja in sprejema ugotovljeno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje. Izpostavljenih ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi argumentirano niti ne izpodbija. S pritožbenimi navedbami tako ni vzbudil dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin ne bi bila pravilno ugotovljena ali ovrednotena. Pritožnik z navedbami, češ da bi sodišče prve stopnje pri sprejeti presoji moralo upoštevati, da meja med parc. št. 6/2 in 6/4 glede na določbe ZEN ni dokončna in pravnomočna², ne more biti uspešen. Te namreč ne vplivajo na zgoraj izpostavljene odločilne okoliščine. Sodišče prve stopnje izpolnjenosti materialnopravnih zakonskih pogojev za priposestvovanje, na katere naj bi po tožnikovem mnenju imele vpliv povzete zakonske določbe, sploh ni presojalo. Zahtevek je pravilno zavrnilo že na temelju drugih, zgoraj povzetih argumentov. Poleg tega navedbe o poteku meje niso v pravno relevantni zvezi niti z materialnopravnimi predpostavkami za odločanje o zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na temelju priposestovanja³.

8Ker torej dejstvo, ali je imel tožnik sporni del nepremičnine v dobroverni lastniški posesti ustrezno dolgo dobo, za odločitev ni pomembno, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče – o omenjenih okoliščinah – moralo zaslišati tožnika. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka, ob upoštevanju nespornih in neprerekanih dejstev ter skladno z varovanjem pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravilno sprejelo brez zaslišanja pravdnih strank. S tem sodišče prve stopnje ni poseglo v tožnikovo pravico do kontradiktornega postopka iz drugega odstavka 14. člena URS, kot to zmotno meni pritožba. Tožniku je bila dana možnost, da predstavi svoja stališča in se izjavi o navedbah nasprotne strani v okviru trditvene podlage, kar je tožnik tudi izkoristil⁴. Poleg tega je pritožnikov obravnavani očitek ostal na pavšalni ravni, saj ni pojasnil, kako naj bi se zatrjevana kršitev kazala. Navedbe, da so pomanjkljivo in enostransko povzet izpovedi prič in strank, pa ne drži, saj sodišče tudi prič ni zaslišalo. Odločitev sodišča je tudi ustrezno obrazložena, zato ni kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

9Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o izostalem materialno procesnem vodstvu. To je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP).⁵ V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bilo materialno procesno vodstvo potrebno, saj dejstva niso pomanjkljiva oziroma dodatno navedena dejstva ne bi mogla vplivati na tožnikov uspeh. Tožnik je navedel vsa dejstva, ki so pravno relevantna. Zavrnitev zahtevka je narekovalo (že) dejstvo, da je tretji toženec lastninsko pravico pridobil z nakupom v izvršilnem postopku.

10Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP. Sodišče je dolžno nuditi takšno pomoč stranki, ki se zastopa sama in iz nevednosti ne izkoristi kakšnih procesnih pravic oziroma ne opravi kakšnih pravdnih dejanj, ki bi bila sicer koristna za njen uspeh v postopku. Do situacije, ko bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti izpostavljeno načelo, v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni prišlo. Tudi v pritožbi, vloženi po pooblaščencih s strokovnim znanjem, tožnik uveljavljane kršitve ni obrazložil s pojasnilom, katera naj bi bila tista pravdna dejanja, ki jih zaradi svoje nevednosti ni uporabil, bi pa (lahko) vplivala na njegov uspeh v postopku. Goli dejstvi, da se je tožnik v postopku zastopal sam in da mu je pooblaščenka pooblastilo odpovedala dan pred narokom, kar izpostavlja pritožba, ne pričata o obstoju zatrjevane kršitve. Iz vsebine zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnika seznanilo s pravico, da ga v postopku zastopa pooblaščenec, vendar se za to možnost ni odločil. Navedel je, da se bo zastopal sam. To je zadoščalo; pogoji za izvedbo glavne obravnave so bili podani. V pritožbi zahtevano opozorilo nima temelja v relevantnih določbah ZPP in bi presegalo zahtevano aktivnost sodišča v obravnavani smeri.

11Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožba zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje potrjena (353. člen ZPP).

12Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženci pa so v pritožbenem postopku uspeli, zato so upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo 250 točk⁶ oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 150,00 EUR, kar znaša skupaj z 22 % DDV-jem 183,00 EUR. Odmerjene stroške je tožnik dolžan tožencem plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (387. člen OZ) od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

¹ V nadaljevanju se opušča navedba k. o. X pri zapisu parcel št. 6/4 in 6/2.
² Tožnik v tem delu povzema zakonske določbe, ki so uvedle in spreminjale pojem dokončno urejene meje.
³ Skladno z 28. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je redno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini nastopilo na podlagi zakonite in dobroverne posesti, ki je trajala deset let, izredno priposestvovanje pa na podlagi dobroverne posesti, ki je trajala dvajset let. Stvarnopravni zakonik (SPZ), uveljavljen 1.1.2003, kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ).
⁴ Zaslišanje strank ni namenjeno postavljanju trditev, ampak preverjanju njihove resničnosti in verodostojnosti.
⁵ V okvir tega instituta ne spada spodbujanje stranke, da navede dejstva, ki ne dopolnjujejo že navedenega, ampak mu celo nasprotujejo.
⁶ Pritožbeno sodišče tožencem ni priznalo uveljavljane nagrade za obvestilo stranki o prejeti pritožbi, saj to opravilo ne predstavlja samostojne odvetniške storitve, ampak je vključeno v storitvi nagrade za odgovor na pritožbo.