UPRS Sklep in sodba I U 2442/2017-22

I. Tožba zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-2351/2014-148(01321-29) z dne 20. 12. 2016 se zavrže.

II. V ostalem se tožbi ugodi, odločba in sklep Ministrstva za finance št. DT-499-29-43/2017-4 z dne 28. 9. 2017 se odpravita in se zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom, ki je bil izdan davčnemu zavezancu - fizični osebi A.A. v zadevi ponovnega postopka zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, je prvostopenjski davčni organ za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v višini 2.876.261,76 EUR Okrajnemu sodišču v Ljubljani odredil vpis predznambe zastavne pravice na desetih nepremičninah, ki so navedene v preglednici v I. točki izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa in ki so v lasti A.A.. V nadaljevanju je bilo odločeno tudi, da zavarovanje velja do izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti po odločbi iz davčnega inšpekcijskega nadzora pri A.A. (II. točka izreka), pritožba pa da ne zadrži izvršitve sklepa ter da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (III. in IV. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim izhaja tudi, da je A.A. v pritožbi zoper prvotno izdani sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti DT 0610-2351/2014 z dne 7. 10. 2015 vložil pritožbo, v kateri je navajal, da predmetne nepremičnine niso v njegovi lasti, temveč naj se obvešča njegovo bivšo soprogo, ki je lastnica blokiranih nepremičnin. V tej zvezi se prvostopenjski davčni organ v izpodbijanem sklepu opredeli, da iz omenjene pritožbe ne izhaja, da A.A. ne bi bil vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik le-teh, iz podatkov zemljiške knjige pa je razvidno, da je on njihov lastnik do celote, zato se odreja predmetna predznamba.

3Zoper izpodbijani sklep je tožnica podala „priglasitev udeležbe v postopku s pritožbo in ugovor tretjega“, kot to izhaja iz izpodbijanih drugostopenjske odločbe in sklepa, s katerima je njeno zahtevo za priznanje statusa stranke oz. stranskega udeleženca drugostopenjski davčni organ zavrnil (I. točka izreka), njen ugovor oz. pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep pa zavrgel (II. točka izreka), zavrnil pa je tudi njeno zahtevo za povračilo stroškov postopka (III. točka izreka). Iz obrazložitve drugostopenjskega akta izhaja, da tožničina zahteva za priznanje statusa stranke oz. stranskega udeleženca ni utemeljena, saj tožnica v konkretnem primeru ni zavezanka za davek, temveč je bil izpodbijani sklep izdan njenemu nekdanjemu možu, pri čemer pa iz določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne izhaja podlaga, da bi tožnica kot nekdanja žena zavezanca za davek varovala kakšno svojo pravico ali pravno korist, pravico do pritožbe oz. ugovora pa ima oseba, katere položaj bi se z odločbo drugostopenjskega organa lahko izboljšal, in mora pritožbeni interes obstajati ves čas, česar pa drugostopenjski organ ne ugotavlja. Prvostopenjski organ je upošteval podatke zemljiške knjige, tožnica pa ne zatrjuje, da bi bila v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica zadevnih nepremičnin. Odločanje glede upravičenosti zaznambe (op. sodišča: pravilno predznambe) sklepa v zemljiški knjigi pa je v pristojnosti sodišča. Četudi bi se tožnici priznal status stranke oz. stranske udeleženke, se zanjo s tem ne bi nič spremenilo, ker drugostopenjski organ ni pristojen za odločanje o civilnopravnih razmerjih, temveč mora tožnica svoje trditve uveljavljati v postopku pred sodiščem. Za pravnoposlovni prenos lastninske pravice ne zadošča sklenitev pravnega posla, ampak je treba izposlovati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tudi ni več mogoče govoriti o skupni lastnini, glede na to da tožnica in A.A. več nista zakonca, temveč gre pri sporazumu, kot je ta med omenjenima osebama, za pravni posel, prenos premoženja pa postane zaznaven šele z razpolagalnim poslom. Drugostopenjski organ poda tudi svoje videnje možnosti za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika. Ker tožnica ni nosilka pravic in obveznosti v postopku zavarovanja, tudi ne more biti stranka v postopku s pritožbo oz. ugovorom zoper sklep o zavarovanju, zato je drugostopenjski organ tožničino pritožbo oz. ugovor zavrgel, saj nista vložena po upravičeni osebi. ZDavP-2 v poglavju, ki se nanaša na zavarovanja, ne določa smiselne uporabe določb ZDavP-2 glede izvršbe (izjema je le glede omejitev v zvezi z denarnimi sredstvi in premičninami).

4Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep ter zoper izpodbijana drugostopenjsko odločbo in sklep. Ugovarja nezakonitost omenjenih aktov ter predlaga njihovo odpravo in zahteva povračilo „pravdnih“ stroškov s pripadki. Opisuje tek davčnega postopka in navaja, da je bilo nedopustno poseženo v njeno pravico do zasebne lastnine ter do udeležbe v postopku. Povzema tudi vsebino svoje vloge z dne 12. 1. 2017, s katero je v roku osmih dni od seznanitve z izpodbijanim sklepom priglasila svojo udeležbo v postopku ter podala pritožbo oz. ugovor tretjega. Navedla je, da sta z A.A. bivša zakonca (sklenitev zakonske zveze 30. 6. 2000, razveza na podlagi sodbe z dne 22. 9. 2015). A.A. je lastninsko pravico na zadevnih nepremičninah pridobil na podlagi odplačnih pravnih poslov tekom trajanja zakonske skupnosti, zato je šlo za skupno premoženje, ki sta ga bivša zakonca razdružila s sporazumom notarja B.B. z dne 22. 5. 2013, in sicer tako da je tožnica postala izključna lastnica vseh predmetnih nepremičnin, vendar pa do vpisa lastninske pravice ni prišlo le zato, ker je bila v zemljiški knjigi vpisana zaznamba prepovedi nedovoljene gradnje. V dokaz svojih navedb se sklicuje na izpisek iz poročne matične knjige, sodbo z dne 22. 9. 2015, zgodovinske ZK izpiske za sporne nepremičnine, ZK izpiske za zaznambo prepovedi nedovoljene gradnje, sporazum notarja B.B. in kasnejši dodatek k njemu. Tožnica in A.A. sta torej pridobila skupno premoženje, gre za originarno pridobitev, domnevo o tem, da je v zemljiški knjigi vpisana oseba lastnik, pa je mogoče tudi ovreči, denimo prav z dokazovanjem o originarno pridobljeni lastninski pravici. Na podlagi navedenega je bila zato ob izdaji izpodbijanega sklepa dejanska in izključna lastnica spornih nepremičnin tožnica, ne glede na to, da je bil v zemljiški knjigi vpisan davčni zavezanec. Zato izpodbijani sklep posega v tožničino lastninsko pravico. Instančna stališča o tem, da v izvršbi pridobljena pravica nima prednosti pred pričakovano lastninsko pravico, pa bi morala veljati tudi za postopek zavarovanja. Nadalje navaja, da sama ni davčna zavezanka, zato ni mogoče govoriti o njeni pričakovani davčni obveznosti nad 50.000,00 EUR, posledično pa na njenem premoženju ni mogoče odrediti zavarovanja. ZDavP-2 sicer nima izrecnih določb, ki bi tožnici v postopku zavarovanja omogočale uveljavitev varovanja lastninske pravice, zaradi česar je treba uporabiti določbo 158. člena ZDavP-2; po naravi stvari sta postopka zavarovanja in izvršbe v tesni povezavi, saj je zavarovanje namenjeno zagotovitvi uspešne izvršbe. Tožnica je ne glede na vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo lastnica spornih nepremičnin, zato mora imeti možnost, da svoje lastništvo dokazuje v postopku zavarovanja in izpodbija sklep, ki posega v njeno lastninsko pravico. Glede pravice do udeležbe v postopku tožnica zatrjuje, da je treba uporabiti 43. in 229. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), skladno s katerima je tožnica vložila svojo pritožbo zoper sklep. Odločitev toženke, da tožnici vstop v postopek zavrne, ni pravilna, saj tožnica svoje pravice do vstopa oz. sodelovanja ni utemeljevala na dejstvu, da je bil izpodbijani sklep izdan njenemu nekdanjemu možu, ampak na tem, da je sama izključna lastnica spornih nepremičnin, varovanje lastninske pravice pa predstavlja neposredno, na zakon in Ustavo RS oprto osebno korist. Uporaba podatkov iz zemljiške knjige sama po sebi ni sporna, vendar tovrstni podatki niso vedno pravilni. Šlo je za skupno premoženje, bistveno pred izpodbijanim sklepom pa je bil sklenjen že tudi sporazum o delitvi premoženja, in to v notarski obliki z overjenimi dovolili, kar toženki preprečuje poseg na te nepremičnine.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6Tožnica je nato vložila še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je bil vpis predznambe hipoteke na predmetnih nepremičninah z zemljiškoknjižnim sklepom iz decembra 2017, ki ga prilaga, dovoljen, zaradi česar je sedaj tudi dejansko in neposredno prišlo do posega v njeno lastninsko pravico. V preostalem pa ponavlja svoja predhodna stališča.

7Naknadno je tožnica sodišču poslala še pismo, v katerem piše o svojem začudenju, ko je prejela zemljiškoknjižni sklep iz decembra 2017, nato pa o okoliščinah razdelitve skupnega premoženja in nevpisu v zemljiško knjigo pri predmetnih nepremičninah zaradi črne gradnje, njeni legalizaciji ter s tem povezanimi stroški in težavami. Trdi, da je FURS vedel, da je lastnica ona, zato sama ne more verjeti temu posegu v njeno pravico, nato pa piše o tem, da je bila tudi ona "deležna" postopka pred FURS, ker je upravljanje premoženja zaupala bivšemu soprogu, neupravičeno pa je bila nato tudi prisiljena plačati dodatne davke. Predlaga tudi svoje zaslišanje.

8Zadnji je sodišču pisal še A.A., ki v odgovoru na tožbo pravi, da se s tožbenimi navedbami strinja in jih potrjuje kot pravilne. Navaja, da so predmetne nepremičnine še pred uvedbo davčnega postopka postale zgolj premoženje tožnice, ki odtlej nosi vse stroške, vpis v zemljiški knjigi pa je bil zavrnjen zaradi plombe gradbene inšpekcije. Nakup celotne kmetije so leta 2003 financirali starši tožnice, le A.A. pa je bil v zemljiško knjigo vpisan, ker je bilo zaradi postopka odobritve pravnega posla to lažje, saj je on izpolnjeval pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Navedeno lahko potrdi tudi z zaslišanjem.

9Tožba je delno nedopustna in delno utemeljena.

k I. točki izreka

10Tožnica v postopku izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa ni bila niti stranka niti stranski udeleženec. Svojo udeležbo v postopku je zahtevala šele po izdaji cit. sklepa, tj. v postopku na drugi stopnji (o tem med strankama ni spora).

11Posledično tožnica prvostopenjskega sklepa ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ne izpolnjuje pogojev za to, da bi lahko bila tožnik. Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep na podlagi 3. alinee prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

k II. točki izreka

12Skladno z drugim odstavkom 114. člena ZDavP-2 lahko davčni organ po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 (gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če slednji ni bil predložen, če pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR) zavaruje pričakovano davčno obveznost z vknjižbo zastavne pravice, med drugim tudi na nepremičninah zavezanca za davek, pri čemer se skladno s prvim odstavkom 117.a člena ZDavP-2 lahko odredi predznamba zastavne pravice, med drugim tudi na dolžnikovi nepremičnini.

13Iz citiranih zakonskih določil je razvidno, da je pri zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti vprašanje lastništva nepremičnin s strani zavezanca za davek ključno, saj se predznambo zastavne pravice lahko v zemljiško knjigo vpiše le na dolžnikovi nepremičnini, ne pa tudi na nepremičninah drugih oseb. V primerih, ko je davčni zavezanec lastnik nepremičnine, je jasno, da je takšen davčni zavezanec stranka upravnega oz. davčnega postopka, saj gre za osebo, zoper katero teče postopek (42. člen ZUP). V primerih, ko davčni zavezanec trdi, da ni lastnik nepremičnin, in neka druga oseba trdi, da je ona lastnica, kakršen je tudi tu obravnavani primer, pa po presoji sodišča takšna druga oseba (upoštevaje, da v postopkih zaradi zavarovanja davčne obveznosti tretji, ki izkazujejo pravico, ki preprečuje zavarovanje na posamezni nepremičnini, nimajo specialne zakonske podlage za vlaganje specialnih pravnih sredstev, kot to sicer velja v postopkih davčne izvršbe po 158. členu ZDavP-2) izpolnjuje po pravilih splošnega upravnega postopka pogoje za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec, saj zanjo izkazuje pravni interes (44. člen ZUP). Tožnica, ki zatrjuje, da je imela na spornih nepremičninah nevpisan lastninski položaj (skupna lastnina oz. lastninska pravica v pričakovanju), s tem po presoji sodišča zatrjuje svojo neposredno, na zakon oprto osebno korist (če je ona lastnica spornih nepremičnin, potem njihov lastnik ne more biti A.A., posledično pa ne gre za njegove nepremičnine in s tem ni mogoča predznamba hipoteke na teh nepremičninah). Seveda pa je treba pred priznanjem statusa tožnici preveriti, ali njena zahteva za vstop v postopek izpolnjuje pogoje po 229. členu ZUP (zlasti pravočasnost ter védenje oz. možnost vedeti o izdaji izpodbijanega prvostopenjskega sklepa).

14Tožnica je v tej zvezi svojo zahtevo za udeležbo v postopku podala šele po izdaji izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, tj. v drugostopenjskem postopku. Glede na navedeno se je v polnem obsegu to relevantno vprašanje izpostavilo šele pred drugostopenjskim organom (saj je, kot to izhaja iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, A.A. v postopku pred izdajo cit. sklepa navajal le, da predmetne nepremičnine niso v njegovi lasti in da naj se obvešča bivšo soprogo, ki je njihova lastnica, ne izhaja pa iz tega, da bi navajal vse enake podrobnosti in argumente, kot je to storila tožnica). Po presoji sodišča gre pri tem za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP, saj brez rešitve vprašanja, ali je lastnik spornih nepremičnin A.A. ali ne, ni mogoče rešiti same zadeve (tj. odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega prvostopenjskega sklepa o predznambi hipoteke na teh nepremičninah), hkrati pa je to vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost civilnega sodišča (kot to izpostavlja v izpodbijani drugostopenjski odločbi in sklepu tudi sam drugostopenjski organ, ko navaja, da mora tožnica svoje trditve uveljavljati v postopku pred sodiščem). Upravni organ lahko seveda predhodna vprašanja v načelu rešuje sam, vendar pa bi glede na kompleksnost konkretnega predhodnega vprašanja (v katerem se glede na dejansko stanje, ki ga opisujeta tožnica in A.A., prepletajo prvine družinskega prava - ali sploh gre zares za skupno premoženje bivših zakoncev, tožnice in A.A., ali pa gre morebiti za posebno premoženje tožnice ali A.A., pri tem morebitna merodajnost zatrjevanega financiranja nakupa spornih nepremičnin s strani tožničinih staršev; stvarnega in obligacijskega prava - veljavnost in posledice sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja; zemljiškoknjižnega prava - upoštevnost vpisa lastninske pravice A.A. na zadevnih nepremičninah v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, upoštevnost, da naj bi tudi le A.A. izpolnjeval pogoje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih) veljalo pretehtati možnost prekinitve postopka do rešitve tega vprašanja pred sicer pristojnimi sodišči.

15Kot izhaja iz zgoraj navedenega po presoji sodišča zgolj na podlagi tega, da tožnica ni zavezanka za davek in da ZDavP-2 ne daje podlage za to, da bi tožnica kot nekdanja žena zavezanca za davek lahko varovala svoje koristi, ni mogoče že apriorno zavrniti tožničine zahteve za priznanje statusa. Hkrati pa predstavlja odločanje o merodajnosti zemljiškoknjižnih vpisov in civilnopravnih razmerij predhodno vprašanje, ki ga je treba celovito razrešiti pred odločitvijo o pravnem sredstvu, ki ga je vložila tožnica, slednjega pa ni mogoče zavreči že apriorno s sklicevanjem, da tožnica ne more biti nosilka pravic in obveznosti v postopku zavarovanja, ker ZDavP-2 v tem postopku ne predvideva posebnih pravnih sredstev za tretje. Posledično je sodišče moralo tožbi zoper izpodbijano drugostopenjsko odločbo in sklep ugoditi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem delu vrniti drugostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj se po predhodni preverbi procesnih predpostavk za tožničino zahtevo za vstop v postopek (oz. priglasitev udeležbe), kolikor bodo te podane, po vsebini obravnava tožničino pravno sredstvo ob upoštevanju pravil o reševanju predhodnih vprašanj.

16Sodišče je o tem delu tožbe lahko odločilo brez glavne obravnave, saj ji je bilo treba ugoditi že na njeni podlagi ter na podlagi izpodbijane odločbe in sklepa drugostopenjskega davčnega organa ter upravnih spisov, v zadevi pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (A.A. je namreč tožbene trditve potrdil kot pravilne in se z njimi strinjal, zato med njim in tožnico iz tega ne izhaja nikakršen antagonizem).

k III. točki izreka

17Glede na to, da je sodišče tožbi (delno) ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče ji je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.