VSL Sodba II Cp 947/2020

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi, pritožbi toženih strank pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (glede odločitve o stroških) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 2.661,50 EUR zviša za 268,80 EUR (na 2.930,30 EUR).

II. Tožeča stranka je dolžna toženim strankam v 15 dneh povrniti 111,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) za javno objavo opravičila na spletni strani www.A.si in v tiskani verziji časopisa A. ter za plačilo odškodnine v višini 13.000 EUR (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženim strankam pravdne stroške v višini 2.661,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pritožbo vlagajo tudi tožene stranke, ki izpodbijajo odločitev o stroških postopka.

3Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Uvodoma se sklicuje na stališča sodne prakse, po kateri se od medija oziroma novinarja terja najmanj prizadevanje za posredovanje resničnih informacij, kar vključuje tudi skrbno preverjanje in raziskovanje dejstev pred njihovo objavo, ob tem pa tudi omogočanje prizadeti osebi, da se o očitkih predhodno izjavi. Novinar se odgovornosti za posredovane neresnične podatke ne more razbremeniti le s sklicevanjem na „zanesljiv“ anonimen vir, prav tako se ne more preprosto zanašati na točnost neuradno prejetih informacij, ampak mora takšne informacije še posebej skrbno preveriti. Trditve iz spornega članka močno bremenijo njegov ugled. Glede na poznavanje novinarskih meril prvotožena stranka (prvi toženec) nekega sovaščana ni mogla (oziroma vsaj ne bi smela) šteti za zanesljiv vir. Prvi toženec je pri pripravi članka opustil svojo raziskovalno dolžnost. Sodišče prve stopnje je pogovor prvega toženca z vaščanom štelo za dovolj skrbno ravnanje in zadostno podlago, da je prvi toženec verjel v resničnost zapisanega. Ni pa pojasnilo, s čim opravičuje dejstvo, da prvi toženec ni niti poskušal pridobiti tožnikove izjave. Prvi toženec je celoten prispevek, katerega namen je označba tožnika kot storilca kaznivega dejanja, pripravil na podlagi izjave sovaščana, pri čemer pa konkretnih dejstev ni preveril. Izjave sovaščana je preprosto priključil splošnim izjavam policije in oškodovanega podjetja, ki se ne nanašajo na tožnika, in nato iz vseh podatkov sestavil lastno oceno o dejanskem stanju, ki nima nobene podlage v (preverljivih) dejstvih.

Pri zapisu inicialk X. Y. namesto Z. Y. ni šlo za nenamerno pomoto. Prvi toženec je v svoji izpovedbi pojasnil, da je pri svojem pisanju dejansko imel v mislih tožnika. Dopis Okrožnega državnega tožilstva, s katerim so tožene stranke nato poskušale pojasniti svojo „pomoto“, je nastal dobro leto po začetku predmetnega postopka.

Tožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je prvi toženec z objavo spornega članka zgolj izvrševal svojo temeljno dolžnost in poslanstvo obveščanja javnosti o aktualnih zadevah, ne da bi ob tem nedopustno posegel v njegov ugled in dobro ime. Takšno stališče novinarjem dovoljuje objavo neke neresnične in žaljive informacije o nekom, zgolj zato, ker je ta povezana z aktualno problematiko, pri kateri je podan interes javnosti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da novinarski Kodeks sicer priporoča, da se poskuša pridobiti odziv prizadetega, vendar to ni potrebno, ko novinar oceni, da ima zanesljive informacije, ki potrjujejo sum tatvine. Iz sodne prakse izhaja, da je treba pred objavo praviloma dobiti izjavo prizadete osebe, sporočilo pa ne sme predstavljati njene vnaprejšnje obsodbe.

Nerazumno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnika, zgolj zato, ker je v krogu vinarjev dobro poznan, moč šteti za relativno javno osebnost. Dejstvo, da se oseba ukvarja z neko dejavnostjo, zaradi katere je v krogu oseb, ki se ukvarjajo z isto dejavnostjo, relativno dobro poznana, novinarja še ne upravičuje do pisanja neresničnih in pri tej osebi nepreverjenih informacij. Tožnik se ni izpostavljal v javnosti, da bi ga bilo moč šteti za relativno javno osebnost. Sodišče prve stopnje se je pri tehtanju med ustavnimi pravicami, ki so prišle v kolizijo, očitno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Up-2940/07. Ob tem je povsem zmotno izenačilo položaj tožnika, ki se ukvarja z vinogradništvom in ne zaseda nobene javne funkcije, zaradi katere bi lahko bila njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti, s položajem policista, ki zaseda vodilno delovno mesto v policijski hierarhiji in s tem pomembno funkcijo.

Tožnik meni, da objavljena fotografija skupaj z ostalimi podatki (vas ..., vinogradnik X. Y.) omogoča natančno identifikacijo osebe, na katero se članek nanaša. To predstavlja nedopustno obdelavo osebnih podatkov, saj tožene stranke za objavo niso pridobile predhodne privolitve prizadetih oseb, podlage za objavo pa jim ne nudi niti noben predpis.

Ugotovitve sodišča prve stopnje glede prepoznavnosti tožnika so protislovne. Sprva ugotavlja, da je tožnik relativno znana oseba, nato, da se ga na podlagi članka ni dalo identificirati, pa spet, da so ga kot možnega storilca prepoznali že na podlagi člankov v drugih časopisih. Na podlagi objave lokalnega časopisa vaščani niso mogli in niso zaključili, da naj bi bil ravno tožnik (ali njegova družina) tisti, ki je osumljen kaznivega dejanja tatvine električne energije. Nobeden od časnikov, ki so že pred objavo spornega članka pisali o sumu kraje električne energije na območju ..., ni omenil ne tožnika ne njegovega očeta, prav tako pa v nobenem drugem mediju ni bila objavljena fotografija hiše tožnikovega očeta. Do omadeževanja tožnikovega ugleda in dobrega imena je prišlo izključno z objavo spornega prispevka v časopisu A. in na spletni strani tretjetožene stranke.

Uporaba pogojnika zgolj na enem mestu v celotnem članku, vključno z uporabo inicialk tožnika in objavo fotografije kraja domnevne storitve kaznivega dejanja, ni preprečila tega, da ne bi bralci dobili vtisa neizpodbitne resnice o tem, da je zapisano resnično in da je ravno tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja tatvine električne energije. To izhaja iz objave B. B. na družbenem omrežju.

Prvi toženec je vedel, da bo v članku objavil nepreverjene informacije o storitvi kaznivega dejanja s strani konkretne osebe. Prav tako se je pri pisanju članka zavedal, da slednji vsebuje vnaprejšnjo obsodbo tožnika, s čimer je namen škodovati tožniku nesporno izkazan. Če namen prvega toženca ne bi bil takšen, bi dejstva, ki jih je pridobil od nezanesljivega vira, preveril pri tožniku in pristojnih institucijah. Dejstvo je, da vsebina članka tožnika prikazuje kot storilca kaznivega dejanja in osebo, ki grozi drugim, kljub temu, da zoper njega nikoli ni bila vložena niti kazenska ovadba. Drugotožena stranka (drugi toženec) vsebine članka pred objavo sploh ni preverila, temveč je preprosto dopustila objavo žaljivega in neresničnega članka, ki grobo posega v tožnikove osebnostne pravice. S tem je tudi namen drugega toženca nesporno podan, kar izhaja iz dokaznega postopka. V zvezi z odgovornostjo toženih strank se tožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 326/2009, ki jo je sodišče prve stopnje povsem spregledalo.

4Tožene stranke vlagajo pritožbo zoper II. točko izreka, tj. stroškovno odločitev, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagajo spremembo sklepa tako, da se jim priznajo vsi priglašeni stroški postopka. Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je dolžan toženim strankam povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku naložiti tudi povrnitev stroškov nagrade za zastopanje na naroku dne 8. 11. 2019, skladno s tarifno številko 20/2 Odvetniške tarife (OT), in sicer v višini 300 točk. Upoštevaje nagrado za zastopanje več strank (povišanje za 20 %, skladno s tretjim odstavkom 7. člena OT), administrativne stroške (povišanje za 2 %, skladno z 11. členom OT) ter DDV v višini 22 %, bi torej sodišče prve stopnje moralo tožniku naložiti še povrnitev 268,80 EUR stroškov. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj ni upoštevalo prvega odstavka 154. člena ter 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti vse potrebne stroške.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo toženih strank tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Tožene stranke na vročeno tožnikovo pritožbo niso odgovorile.

6Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženih strank je utemeljena.

7Tretjetožena stranka (tretja toženka) je 4. 2. 2018 na spletni strani www.A.si ter 5. 2. 2020 v tiskani verziji časopisa A. objavila članek prvega toženca, katerega je kot v. d. odgovornega urednika odobril drugi toženec, z naslovom „N.“. V članku je bilo med drugim navedeno, da je E. pri ... vendarle uspelo odkriti osebo, ki jim je mimo priključka kradla električno energijo, da jih je vinogradnik oškodoval za dobrih 13.000 EUR, da možakar grozi vsem naokoli, češ, da so ga prijavili organom pregona ter da so bili v oškodovanem podjetju E. nenavadno skopi z informacijami o dogodku, saj niso odgovorili niti na vprašanje, koliko časa naj bi X. Y. iz ... kradel električno energijo. Članek je bil opremljen tudi s fotografijo, katere avtor je prvi toženec, pod katero je bilo pripisano: hiša, v kateri je osumljenec napeljal elektriko mimo števca. Tožnik zatrjuje, da je ob branju članka povsem jasno, da se ta nanaša nanj, sporne navedbe v članku pa so neresnične, saj nikoli ni kradel električne energije ali bil zaradi tega v kazenskem postopku. Tožene stranke so z objavo članka posegle v njegov ugled in dobro ime, zato zahteva objavo opravičila in plačilo odškodnine.

Glede pritožbe tožnika:

8Za odločitev pomembna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnimi strankami niso sporna oziroma niso (bila) prerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP), so:

− v spornem članku je bila objavljena fotografija zidanice, ki je v lasti tožnikovega očeta Z. Y., v njej pa z družino od leta 2013 prebiva tožnik;

− lastnik elektro omarice oziroma odjemnega števca zidanice je tožnikov oče, zoper katerega teče kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine električne energije;

− pred objavo spornega članka je bila novica o kraji električne energije v D. pri ... (brez fotografije tožnikove hiše in navedbe inicialk) objavljena že v nekaterih drugih časopisih;

− na zahtevo tožnika je bil po Zakonu o medijih (ZMed) na spletni strani www.A.si in tiskani verziji časopisa A. 9. 3. 2018 objavljen prikaz nasprotnih dejstev.

9Tožnik v tej pravdi uveljavlja varstvo pravice do časti in dobrega imena, ki jo varuje 35. člen Ustave Republike Slovenije, medtem ko se tožene stranke sklicujejo na pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Ker gre za kolizijo dveh enakovrednih pravic, ni mogoče nobeni izmed njiju že vnaprej, apriorno podeliti prednosti, temveč mora sodišče glede na vse relevantne okoliščine posamične zadeve presojati, kateri izmed njiju nuditi varstvo in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti.

10Tisk ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo varuha demokracije (public watchdog). Čeprav je lahko reguliran in določenih meja ne sme prestopiti (zlasti glede varovanja ugleda in pravic tretjih ter preprečevanja razkritja tajnih informacij), ima hkrati dolžnost posredovati informacije o zadevah, ki so v političnem ali drugačnem javnem interesu, na drugi strani pa ima javnost pravico te informacije prejeti. Objava neresničnih dejstev sama po sebi v okviru svobode izražanja ni varovana, ker oblikovanje mnenj na podlagi tovrstnih informacij nikoli ne more biti v javnem interesu. Vendar bi bilo od medijev prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij, temveč se terja prizadevanje za posredovanje resničnih informacij. V določenih primerih je objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, denimo ko se javnost šele obvešča o sumu, ki še ni potrjen, ali o incidentu, preden je ta popolnoma razjasnjen. Ko gre razkrivanje zadev splošnega pomena, ki javnosti še niso znane, je namreč legitimna naloga tiska tudi spodbuditi javno razpravo in preiskavo, ki bosta šele vodili k odkritju resničnih dejstev.¹

11Kadar do posega v čast in dobro ime pride z navedbami o dejstvih, je pomembno, ali so zatrjevana dejstva resnična ali ne. Če toženec dokaže njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, protipravnost ni podana, saj je raznašanje resničnih vesti varovano v okviru svobode izražanja.

12Pritrditi gre zaključkom izpodbijane sodbe, da sporni članek ne posega v čast in dobro ime tožnika, saj ni napisan z namenom škodovati tožniku, ni senzacionalističen, napačno pa so v njem navedene le inicialke tožnika kot domnevnega storilca kaznivega dejanja tatvine električne energije. Članek je namenjen prikazu problematike in pogostosti kraj električne energije, pri čemer je obravnavan tudi konkretni primer iz D. pri ..., ki ga je zaznalo podjetje E. Prvi toženec je za sum tatvine električne energije v D. pri ... izvedel iz članka, ki ga je objavil lokalni časopis. Da je v teku preiskava domnevnega kaznivega dejanja, se je prepričal z opravo poizvedb pri Policijski upravi ... Dogodek je preveril tudi na terenu, v D., kjer je govoril z mimoidočim vaščanom. Ta je prvemu tožencu potrdil, da je policija opravila ogled domnevnega kraja storitve kaznivega dejanja in pri tem pokazal na zidanico v kateri prebiva tožnik. Od svojega anonimnega in zanesljivega vira je prvi toženec nadalje izvedel, da v zidanici, ki mu jo je pokazal vaščan, prebiva tožnik z družino ter da je na tej lokaciji policija res opravila ogled. Podatke o kraji električne energije je poskušal pridobiti tudi pri podjetju E., a so bili z informacijami skopi.

13Prvi toženec je tako ozadje v članku opisanega dogodka raziskoval in informacije pridobil iz različnih virov. Vsebina članka temelji na skupku zbranih informacij, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prvi toženec opustil svojo raziskovalno dolžnost ter članek oprl le na en nezanesljiv vir. V skladu s Kodeksom novinarjev je sicer res priporočljivo, da novinar pred objavo članka pridobi izjavo prizadete osebe², a gre v tem okviru prvemu tožencu očitati kvečjemu malomarnost, ne pa namernega ravnanja. Na osnovi zbranih informacij, da je v D. pri ... prišlo do kraje električne energije, da dogodek preiskuje policija ter da je bil opravljen ogled pri zidanici, v kateri prebiva tožnik, je imel prvi toženec utemeljene razloge verjeti v to, da je ravno tožnik tisti, ki je osumljen kraje električne energije. Čeprav je formalni lastnik zidanice in električnega priključka tožnikov oče Z. Y., prvi toženec zanj iz virov ni izvedel, saj se je ves čas omenjalo le ime tožnika (X. Y.).³ Prvi toženec je, zlasti ob dejstvu, da v zidanici nesporno že ves čas prebiva tožnik, ki se tu tudi ukvarja z vinogradništvom in vinarstvom, utemeljeno sklepal, da je tožnik pravi osumljenec. Posledično je v članku uporabil inicialke X. Y., namesto Z. Y., kot bi bilo pravilno, kar pa je tožniku uspelo sanirati z objavo prikaza nasprotnih dejstev. Tožnikovo nasprotovanje dopisu Okrožnega državnega tožilstva, s katerim naj bi tožene stranke poskušale pojasniti pomoto pri zapisu inicialk, ni bistveno, saj izpodbijana sodba ne temelji na tem dokazu.

14Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik, kljub objavi njegovih inicialk, tudi v povezavi z drugimi podatki v članku, v širši javnosti ni mogel biti prepoznan. Širšo javnost predstavljajo bralci spletnega portala in časopisa tretje tožene stranke, katerih baza je široka in se razteza preko celotne Slovenije. Dejstvo, da so po objavi spornega članka tožnika prepoznali v njegovi ožji okolici (sovaščani in prijatelji), še ne zadostuje za sklep, da je tožnika prepoznala tudi širša javnost. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zelo težko verjetno, da so na podlagi fotografije zidanice, omembe kraja, tožnikovih inicialk in podatka, da gre za vinarja, tožnika prepoznali bralci iz Kopra, Ljubljane, Maribora, Murske Sobote in Kranja. Da je z inicialkami X. Y. mišljen ravno X. Y., je širša javnost lahko izvedela šele iz objave prikaza nasprotnih dejstev, v katerem se je tožnik sam razkril z navedbo imena in priimka. Izvedeni dokazni postopek z zaslišanjem prič in tožnika je nadalje pokazal, da tudi bližja okolica ni prepoznala tožnika kot domnevnega osumljenca kraje električne energije šele po objavi spornega članka, temveč so ga sovaščani sumili že bistveno pred tem. Tako je tožnik sam izpovedal, da ga je sosed že v novembru 2017 obtožil kraje elektrike, o tem pa so spraševali tudi njegovega očeta.⁴

15Ugotovitve sodišča prve stopnje o tožnikovi prepoznavnosti niso protislovne. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je na podlagi spornega članka tožnika sicer lahko prepoznala njegova ožja okolica, saj gre za manjše vaško okolje in skupnost, kjer se večinoma vsi med seboj poznajo, ni pa ga prepoznala širša javnost. Ob tem je bilo ugotovljeno, da so nekateri sovaščani že po prebranih člankih v drugih časopisih, čeprav v njih tožnik ni bil omenjen niti z inicialkami, za krajo električne energije sumili ravno tožnika. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnika označilo za relativno javno osebnost. Glede na tožnikovo izpovedbo, da kot vinar sodeluje tudi z drugimi uglednimi vinarji in enologi in je tako poznan v teh krogih, je sodišče prve stopnje izpostavilo možnost, da bi se tožnika lahko upoštevalo kot relativno javno osebnost. Vendar je iz izpodbijane sodbe razvidno, da v nadaljevanju tožnika ni obravnavalo kot tako osebnost.

16K prepoznavnosti tožnika ni pripomogla niti objava fotografije zidanice, v kateri prebiva tožnik. Širši javnosti fotografija predstavlja zgolj eno izmed številnih dolenjskih zidanic. Objava slikovnega gradiva ob članku ni nedopustna, v konkretnem primeru pa tudi ne gre za nedovoljeno obdelavo osebnih podatkov, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik. Fotografija prikazuje pročelje zidanice in del vinograda pred njo. Iz nje ni razvidne širše okolice, hišne številke, ulice ali oseb, ki bi širši javnosti oziroma povprečnemu bralcu omogočile konkretnejšo identifikacijo zidanice in njenih lastnikov oziroma prebivalcev.

17Iz članka jasno izhaja, da gre šele za sum storitve kaznivega dejanja in je v teku predkazenski postopek. Podnaslov članka omenja kazensko ovadbo, v besedilu članka je navedeno, da je policija opravila ogled kraja kaznivega dejanja ter začela zbirati obvestila in dokaze, saj nameravajo zoper osumljenca podati kazensko ovadbo. V nadaljevanju članka je v pogojniku navedeno, da v oškodovanem podjetju niso odgovorili na vprašanje, koliko časa naj bi X. Y. s ... kradel električno energijo. Povprečni bralec se po prebranem zaveda, da se obravnava sum storitve kaznivega dejanja, potencialni storilec pa naj bi bil X. Y. Kot že navedeno, je imel prvi toženec utemeljene razloge verjeti v resničnost zapisanega in je ravnal v dobri veri, zato s člankom ni poseženo v tožnikove osebnostne pravice. Prav tako članek tožniku ne očita nasilnega ravnanja. Povzete so besede domačina (sovaščana), ki je dejal, da možakar grozi vsem naokoli, češ da so ga prijavili organom pregona, zato se ga na daleč izogibajo. Povprečni bralec iz konteksta celotnega besedila razume, da gre (le) za izjavo sovaščana o ravnanju osumljenca.

18Odškodninska odgovornost toženih strank v konkretnem primeru ni podana, ker s člankom ni bilo nedopustno poseženo v čast in dobro ime tožnika. Odgovornost prvega toženca kot novinarja in drugega toženca kot v.d. odgovornega urednika pa ni podana tudi zato, ker tožnik ni uspel dokazati njunega naklepnega ravnanja. Neposredni odškodninski zahtevek oškodovanca zoper neposrednega povzročitelja škode je glede na jasno dikcijo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ)⁵ dopusten le v primeru naklepne povzročitve škode, sicer pa mora biti uperjen izključno zoper delodajalca (tu izdajatelja medija; časopisno hišo, ki je tretjetožena stranka). Ker se v okviru načela domnevane krivde domneva le navadna malomarnost, mora oškodovanec naklepno povzročitev škode delavca v tožbi zatrjevati in dokazati. Naklepna povzročitev škode eo ipso ne more izhajati kar iz same izvedbe konkretnega dejanja (tu denimo: pisanja članka in njegove odobritve), katerega rezultat se izkaže kot škodljiv. Morda to sicer lahko velja za nekatera dejanja, npr. za uporabo psovk ali drugih vulgarnih izrazov, v tem konkretnem primeru, ko gre za niz domnevno nepreverjenih, neutemeljenih oziroma neresničnih očitkov na račun tožnika, pa to nikakor ni očitno.⁶ Naklepa škodovati tožniku, tj. namenoma objaviti neresnične očitke, prizadeti ga in mu povzročiti trpljenje s posegom v njegovo čast in dobro ime, pri prvem in drugem tožencu v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Glede na navedeno je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na odločbo II Ips 326/2009, katere sodišče prve stopnje ni spregledalo, temveč je v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da gre za osamljeno stališče, kateri nadaljnja sodna praksa ni sledila.

Glede pritožbe toženih strank:

19Tožene stranke utemeljeno opozarjajo, da so upravičene do povrnitve višjega zneska stroškov pravdnega postopka, kot jim ga je odmerilo sodišče prve stopnje. Iz specificiranega stroškovnika toženih strank (list. št. 243 spisa) izhaja, da so med drugim priglasile nagrado za zastopanje na naroku dne 8. 11. 2019 v višini 300 točk. Narok je bil izveden, na njem so se izvajali dokazi, zato v skladu s tarifno št. 20/2 OT toženim strankam pripada nagrada v višini 50 % iz tarifne številke 18 OT, kar v konkretnem primeru znaša 300 točk oziroma 180 EUR. Sodišče prve stopnje je toženim strankam priznalo strošek urnine za navedeni narok, nagrada za sam narok pa je iz izračuna stroškov pravdnega postopka očitno izpadla.

20Tožene stranke so tako upravičene še do 180 EUR nagrade za narok z dne 8. 11. 2019, povišane za 20 % zaradi zastopanja več strank (tretji odstavek 7. člena OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT), kar skupno znaša 268,80 EUR. Upoštevaje 2.661,50 EUR pravdnih stroškov, ki jih je že odmerilo sodišče prve stopnje, je tožnik dolžan toženim strankam povrniti skupno 2.930,30 EUR .

21Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. in 354. členu ZPP. Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je ob povedanem pritožbi toženih strank ugodilo in stroškovno odločitev spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, pritožbo tožnika pa je v zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

22Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožene stranke so s svojo pritožbo uspele, zato so upravičene do povrnitve pritožbenih stroškov. Ti v skladu s specificiranim stroškovnikom, OT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) predstavljajo 100 točk oziroma 60 EUR nagrade za sestavo pritožbe (tar. št. 21/2 OT), 20 % povišanje zaradi zastopanja več strank (tretji odstavek 7. člena OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV (12. člen OT) in 21,60 EUR sodne takse, kar znaša 111,20 EUR. Tožnik je tako dolžan toženim strankam povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v višini 111,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

¹ Povzeto po sodbi VSRS II Ips 61/2017.
² Po 3. členu Kodeksa novinarjev je pridobitev odziva prizadete osebe obvezna, kadar novinar objavlja informacije, ki vsebujejo hude obtožbe.
³ Prim. prepis zvočnega posnetka zaslišanja prvega toženca na list. št. 197 in 198 spisa.
⁴ Prim. prepis zvočnega posnetka tožnikovega zaslišanja na list. št. 171 in 172 spisa.
⁵ Ta se v relevatnem prvem in drugem odstavku glasi: „(1) Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.“
⁶ Prim. sodba VSL I Cp 2301/2014.