VSL Sklep I Cpg 709/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do odločitve o glavni stvari.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se organizaciji za plačilni promet naloži, da mora toženi stranki, ali komu drugemu po nalogu tožene stranke, odreči izplačilo denarnega zneska v višini 692.172,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2019 do dneva plačila iz računov tožene stranke pri organizaciji za plačilni promet in da se organizaciji za plačilni promet prepoveduje izplačilo navedenega zneska toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke, toženi stranki pa se prepoveduje razpolaganje z denarnim zneskom za katerega je izdana ta odredba. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevke, da je organizacija za plačilni promet dolžna tožeči stranki na njen poziv posredovati vsa pojasnila in listine iz katerih je razvidno ali je bila začasna odredba izvršena, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe v postopku v tem gospodarskem sporu ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavarovanja. Odločilo je še, da bo o stroških postopka sodišče odločalo v postopku o glavni stvari.

2Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi in izda predlagano začasno odredbo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu od tožene stranke zahteva plačilo denarnega zneska v višini 943.885,02 EUR s pripadki. V zavarovanje denarne terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe.

6Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi in drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ-1). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala konkretnega ravnanja dolžnika v skladu drugim odstavkom 270. člena ZIZ, ki bi kazalo na njegov namen onemogočiti oziroma otežiti izterjavo terjatve. Eventuelne možnosti ravnanja tožene stranke in zgolj objektivna možnost, da lastnica tožene stranke izplača celoten dobiček oziroma vsa razpoložljiva sredstva in podobno, ne predstavljajo subjektivne nevarnosti, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Glede neznatne škode je sodišče prve stopnje presodilo, da prepoved izplačila denarnega zneska v višini dobrih 692.172,05 EUR že pojmovno omejuje dolžnikovo finančno poslovanje, zato ne gre za neznatno škodo. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

8Pritožnica navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da prepoved izplačila denarnega zneska v višini 692.172,05 EUR že pojmovno omejuje finančno poslovanje tožene stranke. To bi pomenilo, da vsaka omejitev izplačila uporabe denarnih sredstev na računu že omejuje finančno poslovanje pravne osebe, ne glede na okoliščine konkretnega primera. Takšna razlaga je v nasprotju z izhodiščem, da je neznatna škoda pravni standard odvisen od okoliščin konkretnega primera. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati, ali glede na okoliščine, v katerih se tožena stranka nahaja, predlagana omejitev izplačila oziroma uporabe denarnih sredstev, ki so na TRR tožene stranke, omejuje njeno finančno poslovanje v taki meri, da bo pretrpela škodo, ki je večja od neznatne. Te presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožeče stranke, da finančno poslovanje pravne osebe, v kolikor se nanaša na uporabo denarnih sredstev, pomeni plačevanje denarnih obveznosti povezanih s poslovanjem. Če upnik dokaže, da dolžnik za izpolnjevanje svojih denarnih obveznosti oziroma poslovanje denarnih sredstev, ki jih ima na TRR, v znesku za katerega se predlaga omejitev razpolaganja, ne potrebuje, je logično, da taka začasna odredba dolžnika dejansko v ničemer ne omejuje in dolžnik zaradi nje ne bo utrpel nobene škode oziroma bo škoda le neznatna. Tožena stranka je prenehala z opravljanjem poslov dejavnosti borznoposredniške družbe in opravlja le še minimalni obseg poslovanja omejen zgolj na posle, ki so potrebni za dokončno izvedbo prenosa računov in stanj na računih svojih strank. Toženi stranki zato ne morejo več nastajati posebni stroški v zvezi s poslovanjem. Tožena stranka iz naslova prejete kupnine razpolaga s sredstvi v znesku 6.843.397,36 EUR. Glede na dejavnost in posle, ki jih trenutno opravlja, pa tolikšnih sredstev za financiranje svojega poslovanja ne potrebuje. Zato bo v primeru izdaje začasne odredbe tožena stranka utrpela le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje tako glede vprašanja neznatne škode ni pravilno uporabilo določb tretjega odstavka 270. člena ZIZ, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, o odločilnih dejstvih pa izpodbijani sklep sploh nima razlogov.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je kar zadeva predpostavko obstoja neznatne škode, odločitev sodišče prve stopnje neobrazložena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da prepoved izplačila oziroma razpolaganja z denarnim zneskom v višini 692.172,05 EUR pomeni omejitev, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Čeprav so razlogi izpodbijanega sklepa skopi, pa je odločitev mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je do obsega neznatne škode opredelilo.

10Prav ima pritožba, da zgolj absolutna višina zneska sredstev, ki je predmet predlagane omejitve ne zadošča za sklepanje o neznatnosti škode. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča škoda, ki bi v primeru izdaje začasne odredbe lahko nastala toženi stranki ni neznatna. Čeprav tožena stranka trenutno v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti glede na zmanjšan in omejen obseg tekočega poslovanja ne potrebuje sredstev za pokritje stroškov poslovanja, pa je razlaga tožeče stranke, da toženi stranki s predlagano omejitvijo razpolaganja ne bo nastala nobena škoda, zmotno. Poslovanje družbe ne zajema le opravljanja tekočih poslov oziroma pokrivanja tekočih stroškov. Cilj poslovanja gospodarske družbe je ustvarjanje dobička. Navedena sredstva, višina katerih tudi v absolutnem znesku ni zanemarljiva, ki predstavljajo desetino razpoložljivih denarnih sredstev gospodarske družbe, bi tožena stranka lahko oplemenitila na različne načine in s tem ustvarila dobiček. Prepoved razpolaganja z desetino denarnih sredstev na računu pomeni poseg v premoženje, ki nikakor ni neznaten. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki jo ni mogoče šteti za neznatno (primerjaj sklepe VSM I Cpg 411/2017, VSL I Cpg 485/2019, VSK II Cpg 256/2018). Predlagana omejitev razpolaganja v obravnavanem prmeru tudi po presoji pritožbenega sodišča presega pojem neznatne škode.

11Tožeča stranka je še zatrjevala, da je zmotna in protispisna razlaga sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni konkretizirala ravnanj tožene stranke, ki bi kazala na njen namen onemogočiti oziroma otežiti izterjavo terjatve. Tožeča stranka je v pritožbi ponovila trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe, da se je tožena stranka plačilu nadomestila izmikala že pred pravdo, da v sodnem postopku vlaga pavšalne in neutemeljene ugovore ter da je očitno, da je tako ravnanje taktika tožene stranke, da bi od tožeče stranke izsilila poravnavo, s katero bi se tožeča stranka odpovedala večjemu delu plačila do katerega je upravičena. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da se do teh trditev sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je tudi glede vprašanja nevarnosti dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, izpodbijani sklep pa nima odločilnih razlogov.

12Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, da zgolj eventuelne možnosti ravnanja tožene stranke ne pomenijo konkretnega ravnanja, ki je potrebno skladno z drugim odstavkom 270. členom ZIZ za izdajo začasne odredbe. Predlagatelj začasne odredbe mora z verjetnostjo izkazati aktivno in konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave. Izpolnjenost tega pogoja se presoja restriktivno, saj se obravnava neučinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja še preden je v sporu o tem odločeno. Upiranje tožbenemu zahtevku ter prizadevanje za sklenitev sodne poravnave ne izkazujejo namena, da se poskuša tožena stranka na vse načine izogniti plačilu. Tožena stranka se ima v pravdnem postopku pravico braniti proti zahtevku, ki je po njenem mnenju neutemeljen in pri tem prevzame riziko neuspeha v postopku z vsemi posledicami. Zgolj ugovarjanje tožbenemu zahtevku ne pomeni konkretnega ravnanja, ki bi kazalo na namen tožene stranke onemogočiti oziroma otežiti izterjavo terjatve. Tožena stranka se tožbenemu zahtevku upira, ker je po njenem mnenju neutemeljen. Razlaga predpostavke subjektivne nevarnosti za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, za katero se zavzema tožeča stranka, je preširoka (primerjaj sklepe VSL I Cpg 722/2017, I Cpg 1134/2015, I Cpg 606/2020 in I Cpg 610/2018). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni verjetno izkazala konkretne nevarnosti, da bo izterjava njene terjatve kasneje onemogočena ali otežena.

13Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve le, če sta pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjena kumulativno. Ker predpostavke iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ v navedenem primeru niso izkazane, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do verjetnosti obstoja terjatve, prav tako tudi ne pritožbenemu sodišču.

14Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ-1).