VSRS Sodba XI Ips 43549/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpr 43549/2020 z dne 25. 8. 2020 zoper obdolženega A. S. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Preiskovalna sodnica je obdolžencu v odrejeni pripor vštela čas prestan v pridržanju. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 43549/2020 z dne 27. 8. 2020 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker priporni razlog begosumnosti ni ustrezno obrazložen, da sodišče s strani obrambe zatrjevanih dejstev ni pretehtalo, in da bi bil obdolženec v Italiji enako dosegljiv kot v Republiki Sloveniji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da trditev zahteve, da sodišče "določene obrambne navedbe ni štelo za verjetno izkazane" ni konkretizirana, v preostalem pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi navedel, da ne drži stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da zahteva za varstvo zakonitosti graja dejansko stanje, ter da je za popolno presojo sodišča nujno, da pretehta tako obremenilna kot razbremenilna dejstva.

B.

5Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izpodbija, trdi pa, da je podana kršitev 22. člena Ustave, ker s strani obrambe zatrjevana dejstva niso bila pretehtana, izpodbijani sklep pa v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti ne dosega standarda obrazloženosti sodne odločbe.

6Navedbam vložnika, da priporni razlog v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni ustrezno obrazložen, ni mogoče pritrditi. Preiskovalna sodnica je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti oprla na dejstva, da je obdolženec tujec - državljan Pakistana, ki začasno biva v Italiji, da je povedal, da se bo, v primeru izpustitve na prostost, takoj vrnil v Italijo, in da je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora. Zunajobravnavni senat je utemeljeno presodil, da okoliščine, ki jih je ugotovila preiskovalna sodnica, dajejo zadostno podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti s pobegom skušal izogniti kazenskemu postopku. Razloge preiskovalne sodnice je še podkrepil z okoliščino, da je obdolženec ob prijetju bežal pred policijo, pri tem pa ignoriral opozorilne znake, pospešeno vozil naprej, in kljub izpraznjenim pnevmatikam skušal nadaljevati z vožnjo.

7Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da bi bil obdolženec v Republiki Italiji, ki je članica Evropske unije, enako dosegljiv kot v Republiki Sloveniji, zaradi česar je odreditev pripora zoper njega nepotrebna. Za zagotovitev navzočnosti obdolženca, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, je mogoče odrediti različne ukrepe, med drugim tudi ukrep prisilne privedbe. Če se obdolženec nahaja v drugi državi članici Evropske unije, zoper njega tega ukrepa ni mogoče odrediti. Njegovo navzočnost je mogoče zagotoviti z izdajo Evropskega pripornega naloga, ki pa ga je mogoče izdati le v primeru, da je zoper obdolženca odrejen pripor.

8Obdolženčev zagovornik z navedbami v zahtevi - da sodišče ni upoštevalo, da obdolženec že štiri leta prebiva v Italiji, da ima s strani Italije izdane različne dokumente, da ima redno zaposlitev, ter da zasluženi denar pošilja v Pakistan za preživljanje in šolanje sorodnikov - ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).