VSRS Sodba in sklep VIII Ips 1/2020

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni v prvem, drugem in tretjem odstavku I. točke izreka tako, da se zavrne pritožba tožene stranke zoper I., II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, glede zavrnitve tožbenega zahtevka za izplačilo denarnega povračila (četrti odstavek I. točke izreka), glede zavrnitve tožnikove pritožbe (II. točka izreka) in glede odločitve o stroških (peti odstavek I. točke izreka in III. točka izreka) pa se sodba in sklep sodišča druge stopnje razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s poslovodno osebo na podlagi obvestila z dne 1. 8. 2018 nezakonito (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi tega obvestila, ampak na podlagi sodne odločbe in upoštevaje sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi dne 21. 10. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 8. 2018 do 21. 10. 2018 prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi (III. točka izreka). Naložilo ji je tudi, da mu plača denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 6.924,06 EUR, od tega zneska odvede davek in prispevke, mu nato izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek glede plačila 27.696,24 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas, njegov zahtevek reintegracijo in za plačilo nadomestila plače (V. točka izreka). S sklepom se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na zakonitost razrešitve tožnika (I. točka izreka), zavrglo je del tožnikove tožbe v zvezi z 3. in 4. točko tožbenega zahtevka (II. točka izreka) in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 896,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Pritožbo tožnika (tožnik se je pritožil le zoper zavrnilni del IV. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) je zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko odločitev (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka).

3Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 200/2019 z dne 19. 11. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj:

‒ ali javni zavod na funkcijo vršilca dolžnosti direktorja lahko imenuje novega vršilca dolžnosti direktorja v trenutku, ko predhodnemu vršilcu dolžnosti direktorja funkcija še ni prenehala, posledično pa s tem preneha pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas vršilcu dolžnosti direktorja

‒ ali se določilo, da se pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, sklenjena za določen čas do imenovanja direktorja, lahko razlaga na način, da pogodba o zaposlitvi preneha tudi v primeru imenovanja novega vršilca dolžnosti direktorja.

4Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi toženka novega vršilca dolžnosti lahko zakonito imenovala šele v trenutku, ko bi s te funkcije zakonito razrešila tožnika, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje naj bi pravilno presodilo, da bi morala toženka za zakonito predčasno prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi, le-to odpovedati na enega od zakonsko predvidenih načinov. Na podlagi 37. člena Zakona o zavodih¹ (v nadaljevanju ZZ) se vršilec dolžnosti direktorja imenuje za čas do imenovanja novega direktorja in ne za čas do imenovanja novega vršilca dolžnosti, saj bi takšna razlaga pomenila obid zakonskih določb o razrešitvi vršilca dolžnosti direktorja, ki jih določa 38. člen ZZ. Javni zavod imenuje direktorja na podlagi javnega razpisa, tega pogoja pa zakon za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja ne določa. Tožnik je dne 1. 8. 2019 zasedal mesto vršilca dolžnosti direktorja in s te funkcije ni bil razrešen, čeprav so določila ZZ glede postopka in razlogov za razrešitev jasna. Sodišče druge stopnje naj bi neustavno razlagalo jasno zakonsko določilo 37. člena ZZ „za čas do imenovanja direktorja,“ s tem, ko je imenovanje direktorja enačilo z imenovanjem novega vršilca dolžnosti. V primerih, kot je predmetni, vršilec dolžnosti ni seznanjen s postopkom zamenjave vršilca dolžnosti in se ne more na enak način pripraviti na prenehanje delovnega razmerja, kot v primeru izvedbe postopka imenovanja direktorja, zaradi česar naj bi bila kršena tožnikova pravica do enakosti iz 14. člena Ustave RS. Položaja direktorja in vršilca dolžnosti direktorja naj bi si bila tako različna, da teh dveh položajev glede obstoja razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni moč enačiti.

5Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta stranki dne 8. 6. 2018 na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih³ (v nadaljevanju ZDR-1), ki ureja sklenitev pogodbe o zaposlitvi s prokuristom ali poslovodno osebo, sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela vršilca dolžnosti (v. d.) direktorja (v nadaljevanju pogodba o zaposlitvi), kjer sta v prvem odstavku 3. člena določili, da bo tožnikovo delovno razmerje trajalo do imenovanja direktorja, vendar največ eno leto.

9Sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotavljata, da se stranki nista dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu z možnostjo iz 73. člena ZDR-1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas namreč že na podlagi zakona brez odpovednega roka preneha veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je sklenjena (prvi odstavek 79. člena ZDR-1). Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas zato, ker zavod ni imel imenovanega direktorja, trajanje pogodbe pa sta v skladu z določbo 37. člena ZZ omejili do imenovanja direktorja oziroma na največ eno leto. Stranki sta tako iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu prvega odstavka 79. člena ZDR-1 jasno in nedvoumno vezali na nastop specifičnega dogodka - imenovanje direktorja zavoda oziroma na potek časa, ne pa na nastop kakega drugega dogodka, kot je na primer imenovanje drugega vršilca dolžnosti. Ker stranki nista določili drugih razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi ta pred potekom enega leta ali ob odsotnosti imenovanja direktorja zavoda, v skladu z drugim odstavkom 79. člena ZDR-1 lahko prenehala le sporazumno oziroma na enega od zakonsko določenih načinov, na primer z odpovedjo.

10Glede na jasno pogodbeno določilo sodišče druge stopnje ni imelo podlage za enačenje pojmov „imenovanje direktorja“ in imenovanje „drugega vršilca dolžnosti,“ saj je tako enačenje zmotno tako po jezikovni kot po namenski razlagi pogodbenih določil (odgovor na drugo vprašanje). Kot utemeljeno opozarja tožnik, obstajajo med obema položajema bistvene razlike tako v načinu imenovanja, načinu razrešitve, trajanju pravnega razmerja, zagotovljenem pravnem varstvu in nenazadnje v samem razlogu imenovanja, saj je edini razlog za imenovanje vršilca dolžnosti prav dejstvo, da zavod iz takega ali drugačnega razloga nima imenovanega direktorja.

11Sodišče druge stopnje je tako razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene med tožnikom in toženo stranko, oziroma za prenehanje delovnega razmerja tožniku brez odpovednega roka, neutemeljeno širilo na „prenehanje funkcije vršilca dolžnosti.“ V pogodbi o zaposlitvi sta bila določena le dva dogodka, ki sta opredeljevala trajanje njene veljavnosti. Nobeden od njiju ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni nastopil, zato ta pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1. Navedeno v okoliščinah konkretnega primera predstavlja odgovor na del prvega dopuščenega vprašanja (ali pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena z vršilcem dolžnosti direktorja, lahko preneha veljati z imenovanjem novega vršilca dolžnosti).

12Toženi stranki sicer ni mogoče odrekati pravice, da namesto prvotnega v. d. direktorja (tožnika) imenuje novega v. d. direktorja, vendar pa imenovanje novega v. d. direktorja ne more avtomatično povzročiti prenehanja pogodbe o zaposlitvi prejšnjemu v. d. direktorja (ker to ni bilo izrecno dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Kot navedeno, bi lahko zato tožniku pogodba o zaposlitvi predčasno prenehala le na enega od načinov, določenih v zakonu.

13Ker imenovanje novega vršilca dolžnosti v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno kot razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, vprašanje zakonitosti razrešitve tožnika s funkcije v konkretnem primeru ni relevantno za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ne bi zakonito prenehalo zgolj na podlagi obvestila tožene stranke, tudi če bi bila tovrstna razrešitev s funkcije zakonita. Ker je odgovor na del prvega dopuščenega vprašanja: „ali javni zavod na funkcijo vršilca dolžnosti direktorja lahko imenuje novega vršilca dolžnosti direktorja v trenutku, ko predhodnemu vršilcu dolžnosti direktorja funkcija še ni prenehala“, v okoliščinah konkretnega primera irelevanten, se revizijsko sodišče do njega ni opredeljevalo.

14Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in zaradi zmotne uporabe materialnega prava del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper I., II., in III. izreka sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker so zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostale pritožbene navedbe strank glede odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi neodgovorjene, pa je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za obračun denarnega povračila v bruto znesku 6.924,06 EUR, za odvod predpisanih dajatev od tega zneska, za izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (četrti odstavek I. točke izreka) in na zavrnitev tožnikove pritožbe, s katero je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi višjega denarnega povračila (II. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti še do pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo denarnega povračila. Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje je bilo treba razveljaviti tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka (v petem odstavku I. točke izreka in v III. točki izreka).

15Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

16Odločitev je bila sprejeta soglasno, v sestavi senata, kot je razvidna iz uvoda tega sklepa.

¹ Ur. l. RS, št. 12/91 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji.