VSL Sodba II Cp 382/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj toženka plača tožniku 5.000,00 EUR denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.617,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

2Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se za trpinčenje na delovnem mestu presoja celota ravnanj ne pa vsako ravnanje posebej. Šele na podlagi celostne presoje ravnanj povzročitelja trpinčenja bi lahko sodišče izpeljalo sklep o obstoju oziroma neobstoju trpinčenja na delovnem mestu. V nasprotju z ustaljeno sodno prakso je zato navedba sodišča prve stopnje, da je presojo opravilo tako, da je za vsako od očitanih spornih ravnanj ugotavljalo njihovo protipravnost. Navedeno protipravno ravnanje lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenje. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. Ocenjuje, da je sodišče nekritično povzelo toženkine izpovedbe v zvezi z očitanimi ji dejanji in se do njih ni opredelilo kot celote. Tožnik je bil celotno obdobje, ki ga je opredelil v tožbi, pod stalnim pritiskom ponovne zlorabe pristojnosti, ki jih je imela toženka glede na svoj položaj, njeno ravnanje pa je doživljal kot šikaniranje oziroma trpinčenje. Dokazal je nedopustnost oziroma protipravnost ravnanj toženke. V izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče v obrazložitvi njegovi ustavni pravici do varstva osebnostnih pravic nasproti postavilo svobodo izražanja kot pravico, ki gre toženki, vendar v nadaljevanju ni opravilo tehtanja z vidika meje, ko uveljavljanje ene pravice nedopustno omejuje drugo. Opozarja tudi na stališče sodne prakse, da se za vso škodo, ki izvira iz trpinčenja na delovnem mestu, praviloma določi enotna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice. Sodišče bi moralo povzročeno trpljenje tožnika presojati celovito z vidika vseh posledic in ne zgolj z vidika dobrega imena in časti. Sicer pa sodišče prve stopnje sploh ni presojalo škode, ki je tožniku nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu in se do te predpostavke odškodninske odgovornosti ni opredelilo. Za ugotovitev obstoja trpinčenja bi moralo ugotavljati kakšna škoda je bila podana. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče dr. A. A., da je tožnik imel akutno stresno motnjo zaradi razmer v službi, enako pa izkazuje tudi zdravniški izvid pridobljen pri zdravniški obravnavi v Torontu. To je v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati hudega stresa, anksioznosti, depresije, ponižnosti in nespečnosti zaradi ravnanja toženke. Da je bil tožnik ponižan in degradiran pa je izpovedala tudi priča dr. B. Sodišče prve stopnje je obravnavo obstoja trpinčenja na delovnem mestu zaključilo že pri prvi predpostavki obstoja odškodninske odgovornosti, tudi ta element odgovornosti pa je presodilo napačno. Toženka v spornem članku tožnika ni navedla na način, iz katerega bi bilo razvidno, da je avtor metode o kateri piše v članku. Okoliščine v zvezi z objavo članka so odločilne glede presoje začetka in nadaljevanja trpinčenja na delovnem mestu, ne pa zgolj s stališča formalnega preverjanja skladnosti citiranja z vidika avtorskega prava. Toženka je že pred objavo spornega članka aprila 2014 gojila zamere do tožnika. Po objavi pa je pričela s sistematičnim trpinčenjem tožnika. Oba avtorja metode ... sta bila kasneje na predlog toženke zamenjana s svojih položajev, kar je bila posledica dogajanja v zvezi s sporno objavo članka. Razlogi, ki jih je toženka navedla za njegovo zamenjavo z mesta vodje oddelka X. niso resnični, saj nobena priča ni izpovedala, da bi tožnik bil kakorkoli nasilen do kogarkoli. Če bi imel resnično slabe odnose do sodelavcev, ga toženka ne bi ponovno postavila za vodjo oddelka Y. Da je bil cilj zamenjave diskreditacija tožnika govori okoliščina, da je kot vodja oddelka X. dosegal odlične ocene delovne uspešnosti. V zvezi z napotitvijo tožnika na usmerjeni obdobni zdravniški pregled bi moralo sodišče odgovoriti na vprašanje ali toženkin dopis, ki je bil priložen napotitvi, predstavlja element trpinčenja na delovnem mestu, ne pa na vprašanje ali je napotitev na redni sistematski pregled s spremnim dopisom Medicini dela z opozorilom na potrebnost psihološkega, psihiatričnega pregleda zakonita. Za tožnika je sporen omenjeni dopis, ne pa sama napotitev na pregled. Sodišče bi moralo preveriti ali je toženka tak predhoden dopis pripravila zgolj v tožnikovem primeru ali tudi v primeru ostalih zaposlenih na oddelku, ki se prav tako nenehno soočajo s težko bolnimi, njihovimi svojci, odločanjem o uvedbi paliativnega zdravljenja, uporabi morfinskih aparatov. Toženka bi morala zasledovati enako obravnavo oseb v enakem položaju. Toženkin dopis medicini dela, ni mogoče opravičevati s pravico do svobode izražanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi z omenjenim ravnanjem toženke oprlo na izpovedbe dr. C. C., vendar so njegove izjave neverodostojne zaradi tožnikovega odnosa z omenjeno pričo. V času zdravniškega izvida iz Toronta je bil tožnik že dalj časa žrtev trpinčenja na delovnem mestu, zato sodišče na resničnost navedb toženke iz dopisa ne bi smelo sklepati na podlagi navedenega izvida. V zvezi z morbitetno-mortalitetno konferenco (MMK), je bil toženkin cilj dokazovanje krivde tožnika, ne pa sprejetje zaključka v obliki korektivnih ukrepov, zato ti zaključki v obravnavanem primeru tudi niso bili sprejeti. Kasnejši postopek VPA je pokazal, da so obstajale napake, ki pa jih glede na naravo ni mogoče v nobenem primeru pripisati kateremukoli zdravniku, temveč izključno organizaciji dela, ki je bila takrat postavljena na oddelku. V obravnavani zadevi je šlo za zlorabo MMK s strani toženke zoper tožnika. Ker toženka ni potrdila zaključka MMK, ki je bil za tožnika ugoden, je ostal dvom v pravilnost zdravljenja bolnice. Z opozorilom pred odpovedjo delovnega razmerja je toženka ponovno izkoristila priložnost, da tožniku namerno povzroča neprijetnosti in nevšečnosti. Pred oddajo predloga bi se morala s tožnikom vsaj pogovoriti. Sodišče bi moralo presojati, ali je bila izdaja opozorila utemeljena in upravičena. V zvezi z toženkinim zadržanjem soglasja za delo pri drugem delodajalcu poudarja, da opravljen zdravniški pregled na Kliničnem inštitutu za medicino dela sploh ni potreben pogoj za izdajo omenjenega soglasja. Ravnanje toženke je sporno tudi zato, ker se v zvezi z izdajo soglasja ni pogovorila s tožnikom. Za sklic sestanka, ki se je vršil 2. 11. 2015 ni bilo razlogov. Za opozorilo na pazljivost pri delu niso bili dokazani razlogi, zaradi katerih bi bilo treba sklicati sestanek, zato ga tožnik dojema kot napad na njegovo strokovnost, sramotitev in ponižanje. Vodja tožnikovega oddelka mu je odobril zgolj teden dni dopusta zaradi ukrepanja toženke. Sodišče je zaplete v zvezi s koriščanjem dopusta napačno ovrednotilo. Prvostopenjsko sodišče je napačno ocenilo opustitveno ravnanje toženke, ko tožnika ni zaščitila pred žalitvami kolegice dr. D. D. na sestanku 10. 3. 2016. V izjavah omenjene zdravnice je mogoče prepoznati znake vzpodbujanja tožnika k zanj škodljivim izjavam in dejanjem. Iz toženkine pripravljalne vloge izhaja potrditev, da je tožnik bil žrtev napada, ki ga toženka ni preprečila oziroma zaustavila. Tožnik je bil tudi žrtev toženkinega ravnanja, ko ga je obtožila za nedosegljivost na DECT telefonu. Čeprav ni bil spoznan za odgovornega, saj je šlo za tehnično napako, to ni odločilno za presojo obstoja trpinčenja na delovnem mestu. Ne strinja se z obrazložitvijo razlogov v zvezi z njegovo razrešitvijo z mesta vodje Y. Sodišče sledi navedbam toženke, ki njo predstavljajo kot žrtev, čeprav je bil žrtev trpinčenja tožnik. Tudi, če je med tožnikom in toženko obstajalo kakšno strokovno nesoglasje, se toženka na to v nobenem primeru ne bi smela odzvati z razrešitvijo tožnika z mesta vodja Y. Tožnik se je odzval na toženkine slabe vodstvene sposobnosti in izgubo nadzora nad delovanjem oddelka in je moral zato poseči po zato ustreznih postopkih. Toženka je to urejala z ukrepi proti tožniku. Toženka je tudi zlorabila svoj položaj, s tem ko je odločitev glede vabljenja tožnika na simpozij iz ... sprejela samovoljno in arbitrarno. Osporava tudi zaključku sodišča, da celota ravnanj, ki jih očita toženki, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je celota teh ravnanj sistematična, graje vredna, očitno negativna ter žaljiva ter usmerjena proti tožniku. Da je v obravnavanem primeru šlo za trpinčenje na delovnem mestu, je še toliko manj sporno, če se vsa zatrjevana ravnanja toženke presojajo na temelju notranjega pravnega akta UKC ... z naslovom „Ukrepi za zaščito zaposlenih pred trpinčenjem, spolnim in drugim nadlegovanjem ali diskriminacijo na delovnem mestu". Ne strinja se tudi s stališčem sodišča, da so težke okoliščine, v katerih je toženka nastopila predstojništvo, opravičljiv razlog za vsa v tožbi očitana ravnanja. Tudi v situaciji, ko razmere v delovnem okolju niso najboljše, niso niti dopustna niti sprejemljiva ravnanja, ki bi za zaposlene pomenila trpinčenje na delovnem mestu. Zaključuje, da bi do tega pojava morala obstajati ničelna toleranca, pa četudi razmere delovnega okolja niso idealne in je za dosego tega cilja potrebno vložiti več truda in napora kot običajno.

3Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožeča stranka nanizala nekaj spornih ravnanj in dogodkov skozi večletno obdobje, v postopku pa ni bilo mogoče potrditi rednega (ponavljajočega se, sistematičnega) nedopustnega ravnanja tožene stranke, kar je eden od zakonskih elementov trpinčenja. Tudi, če je tožeča stranka ravnanja tožene stranke doživljala stresno, to ne pomeni, da je šlo, objektivno gledano, za trpinčenje. Vsako nesoglasje med delavcem in nadrejenim še ne pomeni mobinga. Sodišče se ni dolžno ukvarjati z vsemi elementi odškodninske odgovornosti, če ugotovi, da ne obstoji eden od njih. Glede zdravstvenih težav tožnika v takratnem času, se je sodišče pravilno oprlo tudi na zdravniški izvid iz Toronta. Tožnik ne more za isto obdobje trditi, da je imel resne zdravstvene težave zaradi službe oziroma, da jih ni imel in so si jih drugi izmislili (v povezavi z napotitvijo na zdravniški pregled). Tudi, če bi se izkazalo, da je tožeča stranka res bila podvržena težavam, pa v postopku ni bilo dokazano, da je za to odgovorna toženka.

4Tožnik je odgovoril na toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik v tem postopku uveljavlja odškodninsko odgovornost toženke za škodo (duševne bolečine), ki naj bi mu jo povzročila kot predstojnica Kliničnega oddelka Z. (oddelek Z.) pri UKC ..., na katerem je bil tožnik zaposlen, s ponavljajočim trpinčenjem na delovnem mestu. Tožnik torej zahteva povrnitev škode, naj bi mu jo povzročila toženka pri delu oziroma v zvezi z delom. Za povrnitev takšne škode velja splošno pravilo, da zanjo odgovarja delodajalec in ne delavec (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ), vendar pa lahko oškodovanec po posebnim pravilu, določenem v drugem odstavku 147. člena OZ izjemoma zahteva povrnitev škode tudi od delavca oziroma fizične osebe, ki je delodajalčev personalni substrat, če je škodo povzročil namenoma. Toženka lahko torej za škodo, ki jo je po tožbenih trditvah povzročila tožniku pri opravljanju svojega dela, odgovarja le, če jo je povzročila namerno, ob upoštevanju splošnih pravil o subjektivni in neposlovni odškodninski odgovornosti. Podlaga odškodninske odgovornosti je določena v splošnem načelu iz 131. člena OZ, po katerem je odškodninska odgovornost podana, če je bilo ravnanje povzročitelja škode protipravno, če je nastala škoda, če obstoji med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo vzročna zveza ter če je podana krivda povzročitelja škode oziroma v konkretnem primeru njegovo naklepno ravnanje. Dokazno breme obstoja navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti (razen krivde) je na oškodovancu oziroma tožniku, zatrjevani povzročitelj škode pa se je lahko razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Naštete predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti podane kumulativno. Že umanjkanje ene od njih, izključuje obstoj odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek potem, ko je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je toženka ravnala protipravno.

7Vrednostno merilo za presojo protipravnosti ravnanja izhaja iz temeljnega načela odškodninskega prava, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tožnik je zatrjeval, da mu je toženka povzročila škodo s trpinčenjem na delovnem mestu. Po določbi četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Že iz navedene zakonske opredelitve izhaja, da takšno ravnanje ne more biti drugačno kot naklepno ravnanje¹. Navedeno zakonsko določilo tako določa značilnosti, ki jih mora imeti ravnanje odgovorne osebe, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje na delovnem mestu in s tem vsebino protipravnosti (nedopustnosti) takšnega ravnanja, ki je, kot je bilo navedeno, predpostavka splošne neposlovne odškodninske odgovornosti.

8Protipravno ni vsako neprimerno ravnanje ali neustrezno ravnanje na delovnem mestu. Za opredelitev trpinčenja na delovnem mestu ali mobinga² morajo biti podani vsi trije elementi, ki izhajajo iz omenjene zakonske določbe.³ Prvič mora biti ravnanje sistematično ali ponavljajoče se. To pomeni, da mora biti ravnanje trajajoče in ne posamično. Posamični primeri negativnega vedenja lahko pomenijo napad na dostojanstvo na delovnem mestu, vendar jih kot enkratne incidente ne moremo šteti med trpinčenje na delovnem mestu.⁴ Gre torej za dejanje v procesu in ne vsako dejanje psihičnega ali čustvenega nasilja ali neustreznega ravnanja.⁵ Drugič mora biti ravnanje graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, torej ravnanje, ki je na splošno prepoznano kot nesprejemljivo. To ni že vsak konflikt med sodelavci, med nadrejenim in podrejenim. Tudi kritika oziroma očitki četudi so neutemeljeni, že sami po sebi ne predstavljajo trpinčenja. Predstojnik oddelka je odgovoren za pravilno delovanje zdravnikov in osebja, ki ga sestavljajo. Zato je upravičen postavljati zahteve po pravilnem in učinkovitem delu. Upravičen je tudi kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), zagroziti tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko ostra, ne sme pa presegati meja razumnosti in biti objektivno osebno žaljiva⁶. Treba je tudi upoštevati v kakšnih okoliščinah, v kakšnem kontekstu in tonu je bila izrečena. Tretji element, ki opredeljuje trpinčenje pa je, da gre za ravnanje, ki je usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Med ravnanja trpinčenja ni mogoče šteti napačnih ali nepravičnih odločitev nadrejenega, če te niso (vedno) usmerjene proti posameznemu podrejenemu.

9Tožnik neutemeljeno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in pomanjkljivost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo obstoj vsakega posamičnega dejanja, za katerega je tožnik zatrjeval da predstavlja trpinčenje na delovnem mestu in okoliščine, v katerih je do dejanja prišlo, nato pa jih presojalo kot celoto z vidika njihove sistematičnosti, števila ponavljanj, obsega, nesprejemljivosti.⁷ Zaključilo je, da se v tožbi zatrjevana toženkina ravnanja ne prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stanja iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, ki opredeljuje trpinčenje na delovnem mestu.

10Tožnik v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve in materialnopravni zaključek glede posameznih očitanih ravnanj in njihovega učinkovanja kot celote. Najprej svojo pritožbo neutemeljeno usmerja v očitek, da sodišče toženkinega ravnanja ni presojalo celovito ampak zgolj z vidika razžalitve dobrega imena in časti in da ni presojalo kolizije med zatrjevanimi kršitvami osebnostnih pravic tožnika in enakih pravic toženke (pravica do svobode izražanja). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno oziroma da ni posegla v osebnostne pravice tožnika. Če je tako, se vprašanje kolizije enakih pravic tudi ni moglo postaviti.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek pomanjkljivosti sodbe, češ, da sodišče ni presojalo izvidov zdravstvenega stanja tožnika (izvid psihiatrinje dr. A. A. in izvid zdravniške obravnave v Torontu) in izpovedi omenjene psihiatrinje, da je imel tožnik akutno stresno motnjo zaradi razmer v službi. V tožbi zatrjevane težave (stres, anksioznost, depresija, ponižanost, nespečnost) naj bi bile torej posledica trpinčenja na delovnem mestu oziroma zatrjevani obstoj škode naj bi po tožnikovem mnenju kazal na mobing. Vendar pa ob ugotovitvi, da ravnanje toženke ni bilo protipravno, odpade vprašanje presoje vzročnosti med njim in tožnikovim duševnim stanjem. Sodišče prve stopnje pa je kot „rezervni“ razlog navedlo še, da tudi škoda ni izkazana, saj je medicinska dokumentacija, v katero je vpogledalo, ne potrjuje.

12Neutemeljeni so tudi tožnikovi pritožbeni očitki povezani z avtorstvom strokovnega članka, ki ga je toženka objavila v mednarodni reviji. Po dejanskih tožbenih trditvah tožnika je prav dogajanje v zvezi z objavo omenjenega članka pogojevalo zatrjevano toženkino trpinčenje tožnika na delovnem mestu. Članek je bil torej izpostavljen le kot vzrok, ki naj bi toženko vodil v zatrjevana nedopustna ravnanja. Vprašanje nagiba za nedopustno škodno ravnanje ni pravno relevantno. Brezpredmetno je zato tudi pritožbeno izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni kršila etičnih pravil glede navajanja avtorstva tožnika (in ostalih).⁸

13Glede tožnikove zamenjave z mesta vodje oddelka X. je prvostopenjsko sodišče sledilo toženkinim razlogom, da so bili med tožnikom, zdravniki in sestrami na omenjenemu oddelku napeti odnosi, kar izhaja iz toženkinega zaslišanja, iz zaslišanja prič dr. C. C., ki je takrat opravljal funkcijo strokovnega direktorja ... klinike, pa tudi iz zaslišanja dr. E. E., ki je na mestu vodje oddelka nasledil tožnika in je izpovedal, da je s tožnikom nekajkrat imel nesoglasja, ki so se nanašala na organizacijo dela. O (na splošno) napetih odnosih na oddelku po dogodkih v zvezi z zdravnikom I. pa sta izpovedovala tudi dr. D. D. in dr. F. F. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožniku s tem niso bile odvzete vodstvene zadolžitve, saj je bil postavljen za vodjo drugega oddelka (Oddelka Y.), kjer je veliko raziskovalnega dela in veliko znanstvenih izzivov, pa toliko manj urejanja medsebojnih razmerij in konfliktov. Ne drži torej pritožbeni očitek o neresničnosti razlogov za zamenjavo, ker nobena priča naj ne bi izpovedala, da bi bil tožnik konflikten. Ob tem je treba opozoriti tudi na izpoved dr. E. E., da je običajno, da se ob prihodu novega „šefa“ oziroma predstojnika zamenjajo vodje oziroma, da si predstojnik izbere ljudi, s katerimi bo glede na odgovornosti, ki jih prevzema s položajem, lažje in uspešneje sodeloval.

14Tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je bila napotitev na sistematski pregled s spremnim dopisom medicini dela z opozorilom na potrebnost psihološkega in psihiatričnega pregleda protipravna. Tožnik je bil napoten na usmerjeni obdobni pregled časovno po „primeru I.“, ko je bil eden od ukrepov napotitev na pregled vsega osebja klinike, zdravnikovi in medicinskih sester. Kot je izpovedala priča E. E. je bil tudi sam med izvajanjem rednega zdravniškega pregleda v tistem obdobju psihološko testiran in po njegovem vedenju tudi vsi ostali zdravniki z ... klinike. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da napotitev tožnika na usmerjeni pregled ni protipravna niti ob toženkinem spremnem dopisu z opozorilom na tožnikove motnje razpoloženja. Tega je treba presojati v časovnem kontekstu, saj je napotitev sledila že omenjenemu dogajanju v zvezi s primerom I. in toženkinim opažanjem, ki so imela podlago tudi v opozorilu strokovnega direktorja ... klinike na tožnikove vedenje⁹. Ta je zaslišan kot priča takratno tožnikovo vedenje ocenil kot potencialno problematično in lahko neustrezno za aktivnega zdravnika, ki je v stiku s pacienti in svojci. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da toženka ni zasledovala enake obravnave oseb v enakem položaju. Toženkina odločitev, da tožnika ne določi za nočno delo in dežurstvo pa je temeljila na zdravniškem spričevalu Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 21. 2. 2016, iz katerega izhaja, da tožnik ni zmožen za delo v neprekinjenem zdravstvenem varstvu (dežurstva, nočno delo). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je bil tožnik s tem neupravičeno diskreditiran, čeprav je kasneje posebna zdravniška komisija ugotovila, da pri tožniku ni razlogov za časovne in vsebinske omejitve pri delu. Tožnik tudi ni navedel, da bi toženka, po prejemu mnenja posebne zdravniške komisije, vztrajala na navedenih omejitvah.

15Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženka zlorabila morbitetno - mortalitetno konferenco (MMK) v primeru tožnikove pacientke. Priča C. C. - pooblaščenka za varnost pacientov, zaposlenih in drugih, je v svoji izpovedi poudarila, da MMK konferenca o izidih in zapletih zdravljenja, ne obravnava oseb ampak dogodek in sicer s poudarkom, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo, njen osnovni namen pa je izboljšanje delovnih procesov za varno zdravstveno obravnavo. Navedla je še, da gre za postopke, ki so zelo dragoceni in prinašajo veliko dobrobit k strokovnemu napredovanju in so v dobrobit pacientov in v katerem se ne išče krivde. V obravnavanem primeru je šlo za odpust bolnice (odpustni zdravnik je bil tožnik), ki je prejela nekajkrat previsok odmerek kardiatoničnega zdravila, zaradi česar je prišlo do zapleta in sprejetja bolnice na kardiološki oddelek. Po MMK, kjer je bil eden od zaključkov, da naj bi bila doza kardiatonika v predpisanem odmerku pravilna, je bila izvedena še t.i. varnostna posledična analiza (VPA). V zapisniku analize varnostnega zapleta je opis dogodka, povzetek zdravstvene obravnave, vzroki za zaplet, ugotovitve analize, predlagane izboljšave in nadzorovanje uvajanja izboljšav. Kot je poudarila omenjena priča, je analiza usmerjena v dogodek in ne v osebo, sami zaključki analize pa kažejo na potrebnost in koristnost tovrstnega postopanja. Izvedba MMK torej ni bila usmerjena v šikaniranje tožnika (ker naj bi šlo za njegovo pacientko in ker naj bi bil on odpustni zdravnik) ampak je šlo za, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, za običajno postopanje ob sumu na določen odklon v postopku zdravljenja, kar je, kot navedla priča C. C., v veliko dobrobit strokovnemu napredovanju in v dobrobit pacientov.

16Prav tako ne gre za nedopustno ravnanje toženke, ker je generalnemu direktorju UKC ... posredovala zaznamek uslužbenke pravne službe UKC ... G. G. o tožnikovem verbalnem napadu nanjo, s predlogom za izdajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je takratni vršilec dolžnosti direktorja tožniku tudi izrekel. Podlaga toženkinemu predlogu je bila pritožba omenjene uslužbenke pravne službe. Toženka je pri tem navedla, da je bil namen njenega predloga, da se tožnikovi napadi nehajo in da se na delovnem mestu prične vesti primerno in spoštljivo, tako da bo zagotovljeno normalno in nezastrašujoče delovno okolje za vse zaposlene. Tudi če se pred predlogom sama ni spustila v razčiščevanje okoliščin, njeno ravnanje ne izkazuje šikaniranja tožnika. Pri tem pa tožnik tudi ne zatrjuje, da bi zoper izrečeni ukrep uporabil pravno sredstvo.

17Enako velja tudi glede toženkinega zadržanja soglasja za tožnikovo delo pri drugem delodajalcu. Tožnik naj bi šel na zdravniški pregled, omenjen v tč. 14 obrazložitve te sodbe v juliju 2015, vendar se tega ni udeležil in tudi ne pregledov na naknadno določene termine. Opravil ga je šele februarja 2016. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, ki je sledilo toženkini navedbi, da je zadržala soglasje za tožnikovo (dodatno) delo pri drugem delodajalcu, za katerega je zaprosil v januarju 2016, zato da bi ga prisilila k opravi zdravniškega pregleda. Takoj po opravi pregleda, mu je soglasje tudi dala. Tudi če opravljen zdravniški pregled ni pogoj za izdajo soglasja za delo pri drugem delodajalcu in čeprav gre za nekoliko nenavaden poskus motiviranja tožnika za opravo zdravniškega pregleda, toženkino ravnanje ni bilo nerazumno in ne protipravno.

18Tožnik tudi neutemeljeno izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi s sestankom, ki ga je imel s toženko kot predstojnico in strokovnim vodjem ... klinike dr. C. C. in ki ga je dojel kot napad na njegovo strokovnost, ponižanje in sramotitev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil sestanek namenjen opozorilu na pazljivost pri delu, govora pa je bilo o „odklonu“, ki je bil obravnavan na MMK (točka 15 obrazložitve te odločbe) in tožnikovemu pomanjkljivemu izpolnjevanju zapisnikov TeleKapi. Sledilo je izpovedi priče dr. C. C., da ne drži, da bi toženka tožnika obravnavala na ponižujoč način, da pa tožnik ni pokazal niti malo pripravljenosti, da bi poslušal argumente predstojnice.

19Tožnikova pritožbena navedba, da je toženka tožniku večkrat preprečila izrabo dopusta z zahtevo po prilagoditvi dopusta z ostalimi kolegi in z dodatnim usklajevanjem dopustov z ostalimi kolegi, ne kaže na nedopustnost njenega ravnanja. Takšna zahteva ni nenavadna, glede na to, da je bilo zdravnikov na oddelku malo (po izpovedi dr. E. E. le pet), tožnik pa tudi ni dokazal, da bi mu toženka izrabo dopusta ovirala. Prav tako tožnik ni dokazal, da naj bi ga kolegica zdravnica poniževala, toženka pa naj bi to dopustila.

20Tožnik v pritožbi vztraja na trditvah, da je bil žrtev ravnanja toženke, ker ga je obtožila za nedosegljivost na DECT telefonu. Tožnik je bil nedosegljiv po omenjenem telefonu, kar pa je bilo posledica tehnične napake (centrala v tistem obdobju ni delovala), kar je pokazal nadzor, ki ga je odredila toženka in kar izhaja iz zapisnika varnostnega postopka. Toženkino postopanje je bilo pravilno in niti ob presoji vseh ravnanj, ki se ji očitajo, ne izkazuje protipravnosti.

21Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanj strank in prič ugotovilo, da je po zadevi I. med zaposlenimi na oddelku vladala napetost, še posebej pa med strankama tega postopka, ki je bilo pogojeno s tožnikovimi očitki toženki o plagiatorstvu, očitki, da je bila neutemeljeno postavljena na mesto predstojnice oddelka Z. oziroma zaradi povezav z odločevalci, na drugi strani pa s toženkino zamenjavo tožnika z mesta vodje oddelka X. na mesto vodje Y. Iz tožnikovih navedb izhaja stalno opozarjanje na toženkine napake, da je o tem opozarjal tudi vodstvo UKC ... in Svet zavoda UKC ... in predlagal njeno razrešitev z mesta predstojnice oddelka. Zoper toženko je vložil tudi kazensko ovadbo, jo prijavil na Zdravniško zbornico, na sindikat zdravnikov, pooblaščenki za nasilje.¹⁰ Tožnik je v pritožbi navedel, da je moral sprožiti ustrezne postopke, saj je bila komunikacija s toženko slaba, „da je bila takšna situacija posledica osebnosti toženke, ki je zaradi slabih vodstvenih sposobnosti in izgube nadzora nad delovanjem oddelka, razmere urejala z ukrepi (tudi) proti tožniku“. Glede na navedeno in ob vseh nesoglasjih, omajanem zaupanju in občutku ogroženosti je treba pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je razumljivo toženkino odklonilno stališče do sodelovanja s tožnikom¹¹ in zato tudi življenjsko logična njena poteza, da je predlagala njegovo razrešitev z mesta vodje oddelka Y.¹² Sodišče prve stopnje je sprejelo enake toženkine razloge tudi pri njeni utemeljitvi, zakaj tožnika ni povabila k aktivnem sodelovanju na mednarodnem simpoziju. Toženka je izpovedala, da „je bilo to morda nefer z njene strani, ampak aktivna udeležba tožnika bi pomenila sodelovanje in usklajevanje dela z njo in parimi kolegi, tega pa si v tistem trenutku ni znala predstavljati“. Predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. H. H. pa je na tožnikov dopis v zvezi z nesodelovanjem na simpoziju odgovoril¹³, da vabi k sodelovanju sodelavce organizator srečanja (toženka) in je pri tem avtonomen.

22Očitno je tožnik svoj odnos s toženko subjektivno presojal skozi prizmo trpinčenja na delovnem mestu, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da objektivno ne gre za takšno ravnanje. Pravilno je zaključilo, da ne le, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj toženke ni bilo nedopustno oziroma protipravno, takšno ni bilo niti, če se jih presoja kot celoto, saj gre za posamična dejanja, ki se raztegujejo skozi daljše časovno obdobje (skoraj tri leta), ne pa sistematična in ponavljajoča se ravnanja, niti ne gre za očitno negativna dejanja, graje vredna in žaljiva in kot taka usmerjena proti tožniku. Če je tako, potem tudi ni toženkine odškodninske odgovornosti. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbe, toženki pa povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR (sestava odgovora na pritožbo 500 točk in 2% administrativnih stroškov, vse z DDV).

---------------------------------------------------------------------------

¹ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 143/2018.
² Tako je oba izraza izenačila Iniciativna skupina za preprečevanje mobinga, Klinika za medicino dela, Ljubljana, 2008 (povzeto po dr. Daniela Brečko, Pravni vidiki mobinga v teoriji in praksi, Pravosodni bilten št. 1/2011, str. 232).
³ Odločba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 143/2018.
⁴ Brečko, prav tam, str. 232.
⁵ V teoriji se je ustalilo prepričanje, da gre za mobing, če se napadi dogajajo vsaj enkrat na teden v šestmesečnem obdobju (Brečko, str. 233).
⁶ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019.
⁷ Navedena presoja izhaja iz 77. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Tak zaključek izhaja iz odgovorov Komisije za etična vprašanja pri Univerzi v Ljubljani z dne 19. 6. 2017 in 12. 10. 2017
⁹ Dopis dr. C. C., strokovnega direktorja ... klinike UKC ... z dne 16. 2. 2015.
¹⁰ Enako prijavo je dala tudi toženka zoper tožnika.
¹¹ Kasneje (13.11.2017) je toženka odstopila z mesta predstojnika oddelka Z., med razlogi pa navedla tudi „oteženo delo zaradi obstrukcij oziroma nesodelovanja posameznih sodelavcev znotraj oddelka“.
¹² V tem smislu je pomenljiva njena izpoved, ko se je vprašala, zakaj bi morala sodelovati z nekom, ki bi moral biti njena prva desna roka, pa ni bil niti leva.
¹³ Odgovor z dne 23.11.2016.