VDSS Sodba in sklep Pdp 286/2020

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 5.950,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2015 dalje do plačila, v roku osmih dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 220,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2015 dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.131,90 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila. Prav tako je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Sodišče je izdalo sklep o povrnitvi stroškov sodne takse in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v višini 210,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Tožena stranka je podala dve pritožbi in sicer zoper izpodbijani del sodbe in zoper odločitev o povračilu sodne takse.

4V pritožbi zoper izpodbijani del sodbe tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in izpostavlja razlogovanje sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe. Navaja, da sodišče svojo odločitev opira na stališče, da je relevantna okoliščina, da je bil tožnik poveljnik čete, to pa je dolžnost, ki je tožnika zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen in predviden prost čas pripadnikov. Sodišče navaja, da je bil tožnik odgovoren za pripadnike svoje čete, ki je obsegala cca. 90 ljudi. Prav tako je izpostavljen razlog poveljniške odgovornosti, ki je povsem neprepričljiv, utemeljuje pa sodba dolžnost tožnika, da je bil stalno o vsem obveščen, da je sodeloval pri načrtovanju nalog in njegovemu izvrševanju, da je moral biti stalno pripravljen in dosegljiv, ne samo pripadnikom nacionalne linije, temveč tudi A. poveljstvu. Splošno znano dejstvo je, da je vsaka država članica misije dolžna nadrejeno poveljstvo (A. poveljnik) obvestiti o posebnostih nacionalne zakonodaje, ki npr. določa zagotavljanje tedenskega počitka. Sodišče šteje, da poveljniška odgovornost v celoti onemogoča koriščenje tedenskega počitka, v celoti pa spregleda pravno vprašanje glede narave takšne odgovornosti. Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 sprejelo stališče, da pripravljenost v resnici ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski. Zato "povišana pripravljenost" v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV sama po sebi ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca. Tudi sestanki v mednarodni vojaški misiji sami po sebi niso nujni za nemoteno delovanje ustroja v takšni misiji - VIII Ips 31/2019. Razlogovanje sodišča v izpodbijani sodbi je napačno, saj povsem spregleda, da je tožnik zatrjevane naloge informiranja, analiziranja, študiranja, pisanja, branja ipd. izvajal na podlagi avtonomije lastne organizacije delovnega procesa. Šlo je za dela, ki ne presegajo standardnih opravil, režima bivanja in dela na misiji. Ni dvoma, da si je tožnik tudi v treh tednih, ko je nadomeščal poveljnika A. bataljona, lahko organiziral tedenski počitek glede na lastno poveljniško avtonomijo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5Tožena stranka podaja tudi pritožbo zoper sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da iz razloga, ker izpodbija sodbo v celoti, izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, potrebna pa je tudi pritožba zoper izpodbijani sklep o povrnitvi stroškov sodne takse, kar je sodišče odločilo v izpodbijanem sklepu. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

6Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena okoliščina, da je bil tožnik na misiji poveljnik čete. Da je tožnik vsakodnevno opravljal sestanke z nadrejenimi in podrejenimi, načrtoval je naloge, jih izvrševal in realiziral, prejemal je klice v zvezi s službenimi obveznostmi, ipd., so potrdile vse zaslišane priče, kar je potrdil tudi poveljnik kontingenta B.B. - tožnikov nadrejeni. Glede na to, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 54/2019 zavzelo stališče, da poveljnikom oddelka udeležba na sestanku pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka, je moč sklepati, da udeležba poveljnika na mednarodnih sestankih prav tako pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Prav tako je bil tožnik dolžan te informacije prenesti na svoje podrejene. Pri opravljanju del ni bil avtonomen, kot to poskuša prikazati tožena stranka, saj so ga pri delu zavezovale časovnice in organizacija dela mednarodnega poveljstva. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Na podlagi drugega odstavka 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe stranki, ter zaslišalo tožnika, C.C., D.D. in B.B.. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka, do katerih je upravičen delavec, ki ni mogel izrabiti pripadajočih prostih dni tedenskega počitka na misiji v tujini. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega in pritožbenega sodišča izhaja, da gre pri tej vrsti odškodnine za odškodnino za premoženjsko škodo, ki se odmeri za vsak dan neizkoriščenega tedenskega počitka v vrednosti 8-urnega delovnika (VIII Ips 226/2017, Pdp 333/2017, idr.).

10Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva:

- da je bil tožnik za čas od 25. 3. 2014 do 31. 10. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe na mirovno operacijo KFOR 29 na Kosovo,

- da tožnik v času, ko je bil na misiji na Kosovu, ni imel prostih dni, v katerih bi imel zagotovljen tedenski počitek,

- da je tožnik glede na to imel 27 dni neizrabljenega tedenskega počitka,

- da je imel v času misije tožnik povprečno plačo v višini 4.793,73 EUR,

ter zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožniku pripada odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka v višini nadomestila plače za posamezni dan, ko mu tedenski počitek ni bil zagotovljen.

11V predmetni zadevi se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 54/2019, pri čemer ocenjuje, da je ta zadeva primerljiva, saj je bil v tej zadevi tožnik poveljnik oddelka in odgovoren kot poveljnik oddelka za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog.

12Tožena stranka ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje, ki izpostavlja razlog sodbe poveljniške odgovornosti, neprepričljivo. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in priče C.C., D.D. in B.B. in prebralo priloge, ki sta jih predložili obe stranki. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika skoraj v celoti utemeljen. Sodišče je tisto, ki z zaslišanjem oziroma izvedbo vseh dokazov dobi neposreden vtis, ali so stranke oziroma priče verodostojne, ob navedenem mora svoj zaključek o verodostojnosti posamezne priče ali stranke tudi ustrezno argumentirati, pri čemer na podlagi 8. člena ZPP odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, glede na svoje prepričanje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Vse zaslišane priče ter zlasti poveljnik kontingenta B.B. so izpovedali podobno in poveljnik kontingenta je pojasnil, da je bil tožnik odgovoren za vodenje in poveljevanje motorizirani četi na mednarodni operaciji KFOR 29 z mandatom za zagotavljanje varnega in stabilnega okolja in svobode gibanja. Izrecno je pojasnil, da je bila ta funkcija neprekinjena, nedeljiva in celovita, tožnik je bil neposredno odgovoren za cca. 90 pripadnikov vojske in tudi za veliko število vojaške tehnike, kot so bojna vozila, terenska vozila.

13Ob tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče tožniku priznalo odškodnino za neizrabljene dni tedenskega počitka iz razloga, ker je imel tožnik vojaški čin, ter sodišče priznava odškodnino podčastnikom ali častniškim činom. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za neizrabljene dni tedenskega počitka iz razloga, ker je tožnik dejansko opravljal delo tudi v času, ko bi mu tožena stranka morala zagotoviti tedenski počitek, pri čemer je bil tožnik neposredno podrejen tudi A. vojaškim silam, hkrati je celo nadomeščal A. poveljnika, v kolikor je bil ta odsoten, v konkretnem primeru je bilo to 3 tedne, v času, ko je A. poveljnik koristil letni dopust. Hkrati pa je tožnik moral skrbeti tudi za bojna in terenska vozila. Vse zaslišane priče so tudi izpovedale, da je moral biti tožnik dosegljiv ves čas.

14Sodišče je ob tem ugotovilo, da je bil tožnik sicer v bolniškem staležu od 17. 10. 2014 do 25. 10. 2014, to je 9 dni, pri čemer je tožnik sam izpovedal, da si je poškodoval palec, dobil je gips in hodil v tem času z berglami. Ob tem bi ga tožena stranka oziroma poveljnik lahko poslal domov, vendar ga ni, ker je tožnika potreboval. Tako je tožnik tudi v tem času dejansko delal, z avtom so ga vozili ostali vojaki od njegove sobe do pisarne. Tudi poveljnik kontingenta B.B. je izpovedal, da če imaš gips na nogi, lahko delaš z računalnikom, tudi v komisiji in opravljaš razgovore. Tožnik je tako opravljal pisarniško delo in delo v komisiji. Pritožbeno sodišče navaja, da tožena stranka niti ni navajala, niti dokazala, da je tožnikovo delo v tem času opravljal nekdo drug. Torej je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožniku tudi v tem času ni bil zagotovljen tedenski počitek v trajanju 24 ur.

15Tako tožniku pripada odškodnina za škodo, ki jo je delodajalec povzročil tožniku s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, kot to določa 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU) in 179. člen ZDR-1. Ravnanje tožene stranke je bilo protipravno, tožniku je bila povzročena škoda, podana je vzročna zveza med kršitvijo pogodbe o zaposlitvi in škodo ter krivda tožene stranke.

16Sodišče je tudi pravilno odločilo o obrestnem zahtevku, saj skladno z ustaljeno sodno prakso pripadajo pripadnikom SV zakonske zamudne obresti od odškodnine za neizrabljeni tedenski počitek od prvega dne po zaključku misije, saj je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Glede na navedeno je sodišče pravilno tožniku priznalo 5.950,80 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek v presežku, to je 220,40 EUR, zavrnilo.

17Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v višini 210,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

18Tožnik je v postopku skoraj v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka, torej tudi stroške sodne takse, ki jo je sicer sodišče pravilno odmerilo skladno z prvim odstavkom 5. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj. - ZST-1).

19Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP.

20Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.