VSM Sklep V Kp 35331/2016

Pritožba zagovornika obdolženega T.D. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog zagovornika obdolženega T.D. za izločitev dokazov z dne 22. 6. 2020, zavrnilo.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot to navaja v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obrambe za izločitev dokazov ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo izreklo o navedbah obdolženca glede nepreverljivosti podatkov v zvezi z neimenovano osebo, ki je bila povod za ravnanje policistov, temveč je zgolj pavšalno zaključilo, da gre za neimenovano osebo, katere osebne podatke je policija dolžna varovati, če oseba to zahteva. Nadalje se prav tako ni opredelilo glede navedb obrambe, da niti preiskovalni sodnik, niti sodišče prve stopnje ni preverilo obstoja in zanesljivosti te osebe. S povzetimi navedbami zagovornik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 10 in 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo vsebino uradnega zaznamka z neimenovano osebo ter podrobno pojasnilo nadaljnje aktivnosti policistov v okviru zbiranja obvestil (kontrola lokacije prebivališča, opazovanje oseb, ki so prihajale in odhajale od obdolženca, opazovanje parkirnega prostora), na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da so policisti storili vse potrebno za preveritev zanesljivosti vira. Policisti so vse zbrane podatke posredovali tudi dežurnemu preiskovalnemu sodniku, ki jih je upošteval pri oceni utemeljenih razlogov za sum pri izdaji odredbe za hišno preiskavo obdolženca, zato so izvajanja zagovornika, ki te razloge pogrešajo, neutemeljena.

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju zagovornika podana tudi, ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj bi naj šlo pri postopanju policije zgolj za izvrševanje klasičnih policijskih metod in ne za tajno opazovanje. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo podrobne razloge glede postopanja policije v obravnavani zadevi, očitno pa je, da se zagovornik, ki navaja, da je sodišče zgolj nesmiselno navedlo, da policisti drugače kot z delom na terenu niso mogli potrditi ali ovreči informacije, ki so jo dobili od neimenovane osebe, z obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu ne strinja, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo je višje sodišče presojalo v nadaljevanju.

6Zagovornik v pritožbi navaja, da je tekom postopka že podal predlog za izločitev dokazov, ki ga je zunajobravnavni senat (pravilno preiskovalna sodnica) zavrnil, kar je potrdilo tudi višje sodišče. Po takšni odločitvi so bili izvedeni dodatni dokazi, ki so potrdili navedbe obrambe, da ni mogoče preveriti, ali je bilo delovanje policije in kasneje izdana odredba za hišno preiskavo, začeto na podlagi dejansko izvedenega pogovora z osebo, ki je želela ostati anonimna. Povod za delovanje policistov PP R. v smeri obravnavanja obdolženca kot osumljenca kaznivega dejanja in posledično tudi sodišča, ki je v odredbi za hišno preiskavo utemeljevalo obstoj utemeljenih razlogov za sum zgolj na dokazih, ki izvirajo iz takšnega delovanja policije, namreč izvira iz pogovora z anonimnim virom, ki pa ni objektivno preverljiv.

7Povzetim navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi. Zakonitost odredbe o hišni preiskavi I Kpd 35331/2016 z dne 29. 8. 2016 ter okoliščine v zvezi z neimenovano osebo, so bile predmet presoje višjega sodišča že v sklepu V Kp 35331/2016 z dne 6. 2. 2019, zato se slednje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge navedenega sklepa. Glede dodatnih zagovornikovih navedb, da so se okoliščine, ki so bile odločilne pri tej presoji, spremenile po izpovedbah policistov, pa je dodati, da izpovedbi policistov M.E. in D.V. v ničemer ne spreminjata že presojane situacije ob izdaji odredbe o hišni preiskavi, saj je bilo postopanje policistov (ki je bilo podlaga izdani odredbi o hišni preiskavi) tudi po oceni višjega sodišča v skladu z njihovimi pooblastili, in torej zakonito. Res je sicer, da ob izdaji odredbe o hišni preiskavi dne 29. 8. 2016, sodišče ni razpolagalo z zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, saj ga je A.S. podal šele 30. 8. 2016, torej po izdani odredbi. Prav tako drži, da je priča M.E. izpovedal, da osebni podatki osebe, s katero je opravil razgovor, niso zabeleženi. Vendar pa slednje niti ni bistveno, saj je policija informacijo, podano s strani neimenovane osebe, v nadaljevanju preverila v skladu z določili 148. člena ZKP, vse zbrane ugotovitve pa je posredovala skupaj s pobudo za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Tako je preiskovalni sodnik ob izdaji odredbe o hišni preiskavi razpolagal z zadostnimi podatki, ki so kazali na obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obdolženec izvršuje kaznivo dejanje prometa s prepovedanimi drogami.

8Zato ni mogoče soglašati z zagovornikom niti, ko trdi, da bi bilo treba s predlogom za odreditev hišne preiskave preiskovalnemu sodniku posredovati tudi ustrezne spoznavne vire, kot to izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, da kadar sodišče ugotavlja obstoj utemeljenih razlogov za sum (kot pogoja za odreditev hišne preiskave) na podlagi informatorjeve izjave, mora policija sodišču posredovati spoznavne vire, ki zadevajo okoliščine, ki kažejo na subjektivno zanesljivost informatorja in objektivno resničnost obvestila. Vendar pa takšnega stališča ni mogoče apriori aplicirati na obravnavano zadevo, ko je policija po pridobljeni informaciji s strani neimenovane osebe, sama opravljala aktivnosti oziroma izvajala klasične policijske metode (opazovanje okoliša obdolženčevega bivališča, parkirnega prostora ter oseb, ki so prihajale in odhajale od obdolženca) ter nato vse to priložila pobudi za izdajo odredbe o hišni preiskavi. Neimenovana oseba torej ni bila edini vir, s katerim je razpolagalo okrožno državno tožilstvo in kasneje preiskovalni sodnik, zato je zbir takšnih informacij povsem zadostoval za presojo utemeljenih razlogov za sum. Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije¹ pa je poudarilo, da v primeru, ko policisti po anonimni prijavi nadaljujejo z zbiranjem obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradijo z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi (kot je to bilo storjeno v obravnavani zadevi), ni potrebno, da policija glede anonimnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb. Ker so torej v obravnavani zadevi podlago za izpolnjenost utemeljenih razlogov za sum ob odreditvi hišne preiskave, poleg anonimne prijave neimenovane osebe, predstavljali tudi drugi podatki in ugotovitve (gre za pridobljene podatke o obdolženčevem prebivališču, ugotovitve policistov ob opravljanju ogleda lokacije, ki so se nanašale na vonj po konoplji iz obdolženčevega stanovanja, ugotovitve o osebah, ki so zahajale k obdolžencu predvsem v večernem času in se v stanovanju zadržale le kratek čas ter ugotovitve pri opravljanju kontrole parkirnega prostora, kjer se je vršila prodaja droge), je bila kakršnakoli dodatna predložitev spoznavnih virov povsem odveč.

9Zagovornik nadalje še trdi, da je odredba o hišni preiskavi utemeljena na tajnem opazovanju obdolženca, za kar niso bili izpolnjeni pogoji iz 149.a člena ZKP. Da so policisti nezakonito opravljali tajno opazovanje obdolženca, se je v celoti potrdilo ob zaslišanju prič – policistov M.E. in D.V., ki sta potrdila navedbe obrambe, da se je izvajalo večdnevno tajno opazovanje obdolženca, ki ga ni sprožil razgovor z anonimnim virom dne 25. 8. 2016, kot zatrjuje policija in je bilo navedeno v odredbi za hišno preiskavo. Po navedenem je dvom v pravilnost postopanja policije objektivno izkazan, odredba o hišni preiskavi pa zato temelji na dokazih, pridobljenih s kršitvijo pravice do zasebnosti.

10Tudi v tem mu ni mogoče pritrditi. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so policisti v skladu s pooblastili iz 148. člena ZKP izvajali klasične policijske metode in ne tajnega opazovanja po 149.a člena ZKP. Postopanje policistov dne 25. 8. 2016 in dne 26. 8. 2016, ki ga zagovornik problematizira, je tako pomenilo zgolj nadaljevanje zbiranja obvestil in podatkov v okviru njihovega rednega dela, pri čemer sta zaslišana policista M.E. in D.V. izrecno izpovedala, da kontrole lokacije niso opravljali pred anonimno prijavo, da pa so tekom rednega dela večkrat opravili kontrolo lokacije bivališča obdolženca, kar se lahko opravi, saj policisti službo opravljajo tudi 12 ur na dan. Zagovornikovo selektivno povzemanje izpovedb prič zato ne more biti uspešno. Še zlasti ne, ko je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah² presodilo, da zgolj opazovanje ali nadzor določenega območja in druge klasične metode policijskega dela, ne pomenijo izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja. Pri ukrepu po 149.a členu ZKP gre namreč za načrtno, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem; takšnega načina izvajanja ukrepa zoper obdolženega T.D. pa podatki kazenskega spisa ne potrjujejo, tega pa tudi zagovornik niti v pritožbi, niti v predlogu za izločitev dokazov ni zatrjeval.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev v točkah 10-12 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da je bilo postopanje policistov v skladu z njihovimi pooblastili, torej zakonito, ter da je bila tako tudi odredba preiskovalnega sodnika zakonita, in so zato na njeni podlagi pridobljeni dokazi zakoniti. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov zagovornika obdolženega T.D. je torej pravilna, drugačne pritožbene trditve zagovornika pa neutemeljene. Višje sodišče je zato o njegovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Sodba VSRS I Ips 29195/2016 z dne 14. 11. 2019.
² Prim.: sodba VSRS I Ips 11235/2009-98 z dne 1. 12. 2011, sodba VSRS XI Ips 28154/2010-82 z dne 15. 4. 2010, sodba VSRS I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008.