VSL Sodba III Cp 723/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo potek služnostne poti preko služečih nepremičnin parc. št. 16/39 in parc. št. 16/40, obe k.o. 000 X, v solasti tožencev vsakega do ½, za potrebe dostopanja, obdelovanja in vzdrževanja vrta, parc. št. 23, k.o. 000 X, v solasti tožnic, in sicer do 2/3 A. A. in do 1/3 B. B. ter opredelilo potek služnostne poti (I. točka izreka). Toženi stranki je v bodoče naložilo vzdrževati se kakršnihkoli ravnanj, ki bi ovirala ali onemogočala izvrševanje ugotovljene služnosti (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jih je natanko opredelilo v popravnem sklepu z 19. 12. 2019.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sodišče ni pravilno interpretiralo statusa pravdnih strank kot kupcev po kupoprodajni pogodbi. Sodišče tudi ni ugotovilo, kdaj naj bi tožeči stranki priposestvovali služnostno pravico hoje in vožnje ter od kdaj in kje naj bi trajalo priposestvovanje. Sodišče ni pravilno uporabilo določb drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), določb paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika (ODZ), določb zemljiškoknjižnega prava, in sicer 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ter ni upoštevalo 9. člena SPZ. Sodišče je kršilo ustavno pravico tožencev do zasebne lastnine in napačno tolmačilo drugi odstavek 44. člena SPZ, ki preprečuje uveljavljanje nepravega priposestvovanja služnosti.

Prvostopenjsko sodišče ni razmejilo kdaj se je opustil dostop na parcelo št. 23 s parcele št. 12 ter se je pričel uporabljati dostop z javne ceste preko nekdanje parcele 16/13. Sodišče je prezrlo izpovedbo priče C. C., da je bil včasih dostop na vrt po parceli št. 12, da se je pristopalo na parcelo iz spodnje strani ter ne od vrha, kot se pristopa sedaj. Zato sodišče tudi ni pravilno presojalo pravnorelevantnih dejstev za priposestvovanje, ker ni ugotovilo, kdaj se je opustil dostop s parcele 12, k.o. X.

Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede vprašanja, ki se nanaša na dobrovernost toženca upoštevaje 9. člen SPZ. Večletne zaraščenosti parcel, nezasedenosti nepremičnin in nevzdrževanja vrta, sodišče ne more interpretirati kot nedobrovernost tožencev ali njihovo pomanjkljivo skrbnost. Prvostopenjsko sodišče je to protispisno interpretiralo glede na toženčevo dejansko izpovedbo.

Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi s tem, ker je izrek sodbe v nasprotju s sodbo, ki ji ni priložen grafični del in nima prikaza parcel. Grafični prikaz parcel je nedvomno bistveni in sestavni del izreka na podlagi katerega bi bilo moč identificirati potek služnostne poti v naravi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, vsak sklop pravno odločilnih dejstev je obrazložilo in odločitev utemeljilo. Očitana bistvena odločitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo.

6Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih ugovorov tožene stranke, s katerimi je utemeljevala neobstoj zatrjevane pridobitve stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, sodbo pa je mogoče preizkusiti. V izreku je navedena trasa sporne služne poti, ki je v zadostni meri določena s sklicevanjem na obstoječo pot, lego in potek. Res se sodišče v sodbi sklicuje na grafični prikaz parcel, ki k sodbi ni bil priložen, se pa nahaja v spisu (A19 in A29) in je bil priložen k tožbi in 4. pripravljalni vlogi ter vročen toženi stranki. Dejstvo, da grafični prikaz ni bil priložen k sodbi, ne pomeni, da sodbe zaradi tega ni mogoče izvršiti, kot zatrjuje pritožba.

7Materialnopravno podlago za rešitev razmerja predstavlja pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega zakona, ki določa, da se stvarno služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje služnosti, prvi odstavek 54. člena ZTLR). ZTLR je sicer pričel veljati 1. 9. 1980, vendar je glede stvarnih služnosti uzakonil stališča, ki so se oblikovala v dotedanji sodni praksi na podlagi pravil Občega državljanskega zakonika. Že v času, iz katerega izvira sporno razmerje, je veljalo, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnosti. Čas, potreben za priposestvovanje je bil z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča s 4. 4. 1960 iz 30 (kot je določal ODZ) znižan na 20 let. Vse to je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi že obrazložilo (primerjaj 9. točko obrazložitve).

8Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanskega ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki izvrševala vožnje in peš hojo po zatrjevani služnostni poti v obdobju od aprila 1966 do leta 2005. Sodišče je natančno in celovito opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov in upoštevalo metodološke napotke 8. člena ZPP. Pojasnilo je katerim strankam, oziroma pričam, verjame in zakaj. Pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema. Pritožbeni očitki, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo kdaj in kje naj bi potekalo priposestvovanje in kako dolgo naj bi trajala priposestvovalna doba, niso utemeljeni. Navedeno izhaja iz 12. točke obrazložitve.¹ Pritožbeno sklicevanje na del izpovedbe priče C. C., iz katere naj bi izhajalo, da se je opustil dostop na parcelo 23 s parcele 12, zaradi česar naj sodišče ne bi ugotavljalo kdaj se je spremenil dostop na vrt in kako dolgo časa naj bi trajalo priposestvovanje, ne more biti uspešno. Tožena stranka med postopkom niti ni zatrjevala, da naj bi se spremenila trasa dostopa (kar naj bi izhajalo iz izpovedbe priče), dokazni postopek pa ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Poleg tega pa iz celotne izpovedbe navedene priče izhaja, da je bila pot včasih spodaj, skozi vrt, ki ga je stranka podrla, potem pa se je s prejšnjo lastnico dogovorilo, da se na vrtu naredijo vrata leta 1967 in se je potem hodilo tam. S tem je potrdila, da se je hodilo po poti, ki sta jo od takrat dalje uporabljali tožnici oziroma njuni pravni predniki.

9Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti poti, pri katerem se ne zahteva dobra vera priposestvovalca, pač pa zadošča, da se stvarna služnost 20 let dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten, kar pomeni, da ni nujno, da bi priposestovalec izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, so neutemeljene pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo 9. člena SPZ in dobre vere tožeče stranke. Ker tožena stranka vztraja pri ugovoru omejitve priposestvovanja z utemeljitvijo, da je kupila neobremenjene nepremičnine, pri katerih v zemljiški knjigi ni bila vpisana sporna stvarnost pravica, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavljalo, če sta bila toženca ob nakupu nepremičnin dovolj skrbna in dobroverna in z vso potrebno skrbnostjo raziskala zunanje okoliščine, ki bi kazale na to, da je nepremičnina, ki jo kupujeta, obremenjena s kakšno pravico (drugi odstavek 44. člena SPZ).

10Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da nista bila dovolj skrbna in ne dobroverna. Toženec se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na zaraščenost terena ob tem, ko je izpovedal, da parcel, na katerih je obravnavana pot, niti ni ogledal.² Ob izpovedbi prodajalca D. D., da je tožencema pokazal vrt, jima povedal, da je od sosedov ter da je bila vidna pot do vrta in E. E., ki je trdil, da je bil vrt odkar pomni ograjen z mrežo, ter da je imela polovico vrta teta, polovico pa tožniki, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni utemeljen ugovor tožencev, da za pot do vrta nista vedela. Posrednica F. F. je pojasnila, da je menila, da se zapis „bremen prosto“ ne nanaša na služnostno pot oziroma, da se služnostna pot, ki je dolga 7 metrov in široka pol metra, ne smatra kot breme nepremičnine po kateri poteka. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bila dobroverna, saj svoji raziskovalni dolžnosti ni zadostila. Tudi trditve o zaraščenosti terena, ki naj bi onemogočala preglednost, ne omogočajo drugačnega zaključka, kot ga je napravilo prvostopenjsko sodišče.

11Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji in so bili stroški v zvezi s tem nepotrebni (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

¹ Tožeča stranka je dejansko in neovirano izvrševala dostop po zatrjevani služnostni poti od aprila 1966 do leta 2005.
² Toženka je izpovedala, da do vrta sploh ni šla, ker je bilo vse zaraščeno. Najbolj si je ogledala hišo. Prav tako vrta ni videl toženec. Videl je ograjo, vendar ni vedel, zakaj je tam. Vedel je, da sta kupovala več parcel, česar nista kontrolirala. Bila sta vesela, da sta dobila hišo.