VSL Sodba II Cp 1276/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu zavarovalnine v znesku 6.345,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu - za 18.557,95 EUR s pripadki - je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 404,18 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper odločitev vlagata obe pravdni stranki pravočasni pritožbi. Tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine; pritožbo pa vlaga v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi subjektivne okoliščine in lastnosti oškodovanke. Izpovedala je, da še vedno trpi bolečine, ki so najhujše v predelu za levo lopatico. Da telesne bolečine obstajajo in jih trpi, dokazuje tudi izvedenkino mnenje v delu, ki se nanaša na zmanjšanih življenjskih aktivnosti. V njem izvedenka potrjuje, da se desna roka utrudi pri večjih obremenitvah in daljših prisiljenih držah. Primer II Ips 1173/2008, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni povsem uporabljiv. Obravnava manjšo hernijo diskusa ter udarnine v več predelov telesa in zvin vratne hrbtenice. V njenem primeru pa gre za dve herniji ter glavno poškodbo - okvaro levega dolgega torakalnega živca. Hudih telesnih bolečin res ni trpela, bile pa so dolgotrajne in intenzivne, zato je utemeljeno zvišanje zavarovalnine za 3.000 EUR, skupno torej 8.000 EUR.

Odločitev je napačna tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da je bil poleg višine sporen tudi temelj zahtevka. Po temelju je uspela 100 %, po višini pa 25 %, kar pomeni, da znaša njen skupni uspeh v postopku 62,50 % in ne zgolj 25 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter spremeni tako, da zavarovalnino za nematerialno škodo zviša za znesek 3.000 EUR; spremenjen uspeh pa upošteva pri odločitvi o stroških postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Toženka izpodbija sodbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Meni, da je bila tožnici priznana previsoka odškodnina oz. ji odškodnina sploh ne bi smela biti priznana. Iz zavarovalnega kritja so v skladu s splošnimi pogoji izvzete vse poškodbe tkiv na in ob celotni hrbtenici, razen medicinsko dokazanih svežih poškodb skeleta oz. dokazanih popoškodbeno nastalih svežih nestabilnosti med vretenci celotne hrbtenice, kjer je medsebojni premik vretenc na funkcionalnih posnetkih hrbtenice v eni smeri večji od treh mm, ob istočasno izpolnjenih ostalih kriterijih, ki dokazujejo svežo popoškodbeno nestabilnost hrbtenice. Izvedenka v mnenju sicer navaja, da obstaja velika verjetnost, ki pa ni popolna zanesljiva, da je tožnica utrpela poškodbe, kot jih navaja v tožbi. Vendar pa tožnica ni zmogla dokaznega bremena, ki bi izkazalo vzročno zvezo med utrpelimi poškodbami in obravnavano prometno nesrečo v deležu, višjem od 50 %. Iz mnenja izvedenke dr. A. A. izhaja, da so spremembe na vratni hrbtenici izključno posledica bolezenskega stanja; zvin vratne hrbtenice pa je v skladu s splošnimi pogoji izvzet iz zavarovalnega kritja. Tudi izvedenec dr. B. B. navaja, da gre pri tožnici za bolezenske spremembe na diskusu, ki niso v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Izvedenec dr. C. C. pa v svojem mnenju navaja, da sindrom zakasnjenih bolečin v rami, štrleče lopatice in mravljinčenja v roki predstavlja posledico nepoškodbenega vzroka. Tožnici odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smela biti prisojena, saj je izvedenka objektivno ocenila, da pri tožnici ni trajnih posledic škodnega dogodka.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oz., da odškodnino ustrezno zniža. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, odgovor na pritožbo pa je podala le tožnica. V njem oporeka toženkini pritožbi in opozarja na posplošenost njenih navedb. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Dejstveno podlago odločitve sodišča prve stopnje tvorijo naslednje ugotovitve:

- tožnica je bila 21. 7. 2012 udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročila sama in je bila tudi edina udeleženka;

- tožničino vozilo je bilo v času nesreče obvezno zavarovano pri toženki; zavarovanje je obsegalo tudi zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus);

- tožnica policistoma, ki sta prišla na kraj nesreče, telesnih poškodb ni omenjala;

- tožnica je osebnega zdravnika prvič obiskala šele šest dni po nesreči; navedla je, da je pred štirimi dnevi padla in se ujela na iztegnjene roke ter pri tem poškodovala;

- napačno anamnezo je podala zato, ker ni želela, da se dogodek obravnava kot prometna nesreča s telesnimi poškodbami, saj bi v tem primeru policista lahko ugotovila kakšen cestno prometni prekršek in ji izrekla denarno kazen;

- na pregledu pri specialistu fiziatru 20. 9. 2012 je tožnica prvič navedla, da se je poškodovala v prometni nezgodi;

- izvedenka medicinske stroke s področja travmatologije dr. A. A. je v pisnem mnenju ugotovila, da je z veliko verjetnostjo možno, ne pa popolnoma zanesljivo, da je tožnica v nezgodi utrpela zvin vratne hrbtenice, lažjo okvaro levega dolgega torakalnega živca v sklopu nevralgične amiotrofije, ki ga je lahko sprožila travma, in hernijo na nivoju C5 do C6 in C6 do C7.

7Toženkina pritožbena teza, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena ter ni izkazala vzročne zveze med utrpelimi poškodbami in obravnavano prometno nesrečo v deležu, višjem od 50 %, je zmotna. Izvedensko mnenje travmatologije dr. A. A., ki je k izdelavi pritegnila tudi radiologa in specialista nevrologa ter kliničnega nevrofiziologa, tej tezi ne pritrjuje. Izvedenka je v pisnem mnenju poudarila, da sicer ni popolnoma zanesljivo, je pa z veliko verjetnostjo možno, da je tožnica v nezgodi utrpela zvin vratne hrbtenice, lažjo okvaro levega dolgega torakalnega živca v sklopu nevralgične amiotrofije, ki ga je lahko sprožila travma, in hernijo na nivoju C5 do C6 in C6 do C7. Res je med drugim izrazila tudi določene dvome, vendar pa je v zaključku dopustila možnost nastanka okvare. Pojasnila je, da je potek dogodkov pri tožnici možno razložiti z nepoškodbenim vzrokom, in sicer z nevralgično amiotrofijo ali sindromom Personage Turner. Gre za avtoimuno vnetje ramenskega pleteža, ki ga lahko sprožijo različni nespecifični dejavniki, v konkretnem primeru travma. Táko vnetno in nepoškodbeno tezo podpira podatek, da se težave niso pokazale takoj po poškodbi, ampak šele čez nekaj dni. Prometna nesreča bi lahko bila kot travma in stres možen sprožilec avtoimunega vnetja.

8Izvedenkine ugotovitve so se odrazile v zaključku sodišča prve stopnje, da vzročne zveze med prometno nesrečo in poškodbami oz. zdravljenjem tožnice ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, ko je izključen vsak razumen dvom. Po oceni pritožbenega sodišča pa okoliščine konkretnega primera - upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih - dopuščajo znižanje dokaznega standarda, tako da se vzročna zveza šteje za dokazano že, če je verjetnost njenega obstoja višja od 50 %. Temu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja z verjetnostjo, ki presega 50 %, izhaja, da je bila sprožilec za nastanek težav travma, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči. Takšna ugotovitev nikakor ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Toženkina pritožba konkretizirano ne oporeka ugotovitvi sodišča, da je bila sprožilec za nastanek tožničinih težav travma, ki jo je utrpela v prometni nesreči. Pritožbeno izpostavljanje posameznih delov ugotovitev iz izvedenskega mnenja, iztrganih iz konteksta, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Izvedenka je v točki 8 svojega mnenja, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, zelo jasno zapisala, da ob upoštevanju mehanizma prometne nezgode objektivno ocenjuje, da je zdravljenje možno pripisati obravnavani nezgodi, ne glede na dejstvo, da so bile pri tožnici možne že predhodne degenerativne spremembe IV diskusov na nivoju C5 do C6 in C6 do C7 oz. obstoj dveh manjših diskus hernij na teh nivojih. Pa četudi so obstajale, so bile do škodnega dogodka neme in jih je sprožila travma ob prometni nesreči. Ob upoštevanju pogojev AO - plus 2/11 je bilo pravilno ugotovljeno, da sta predmet zavarovalnega kritja lažja okvara levega dolgega torakalnega živca ter hernija na nivoju C5 do C6 in C6 do C7.

9Višini prisojene odškodnine ugovarjata obe pravdni stranki. Tožnica se zavzema za višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem; toženka pa meni, da sta previsoki tako prej navedena postavka kot tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10Pritožbeno sodišče njunima pritožbama ne sledi. Sodišče prve stopnje je višino prisojene odškodnine jasno in prepričljivo argumentiralo. Obe postavki je umestilo v ustrezen okvir, pri tem pa upoštevalo tako subjektivni vidik kot tudi objektivno pogojenost višine odškodnin. Tožnica je trpela bolečine srednje intenzitete oz. zmerne bolečine in lahke bolečine, ki so bile stalne in občasne ter so se med seboj izmenjevale, nato pa so postopoma izzvenele v obdobju dveh let po prometni nezgodi. Bodočih bolečin zaradi prometne nezgode ni pričakovati. Zdravljenje tožnice je potekalo ambulantno; prejemala je zdravila proti bolečinam in hodila na številne preglede. Izvedla je dva ciklusa fizioterapije, imela RTG, MRI, EMG slikanja, številne protibolečinske terapije. Primer, ki ga v pritožba izpostavlja tožnica,¹ ni povsem uporabljiv. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da skupni znesek odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 6.200 EUR predstavlja povsem ustrezno odmeno. Tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode, je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna.² Sodne prakse o odškodninah za povsem enak primer ni. Tožničina pritožba sicer pravilno opozarja na dolgotrajnost zdravljenja ter številne nevšečnosti, ki bi res utemeljevali prisojo višjega zneska iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je bil tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznan znesek 1.200 EUR, čeprav - kot pravilno opozarja toženkina pritožba - izvedenka objektivno ocenjuje, da pri tožnici ni trajnih posledic škodnega dogodka in ni pričakovati zmanjšanja njenih splošnih življenjskih aktivnosti. Klinični pregled pri izvedenki ni pokazal funkcionalnih omejitev gibljivosti vratne hrbtenice, leve rame. Pokazal je dobro in primerno razvito mišičje zgornjih udov in primerno grobo mišično moč, brez nevroloških izpadov, simetričen prsni koš s primerno razvito hrbtno muskulaturo in brez znakov štrleče lopatice. Izvedenka je pojasnila, da pri tožnici ni zaznati sedanjega zmanjšanja njenih splošnih življenjskih aktivnosti. Dopustila je le manjšo možnost, da se ji morda desnica občasno nekoliko hitreje utrudi pri večjih obremenitvah in daljših prisiljenih držah levega zgornjega uda. Takšne ugotovitve kažejo na neutemeljenost prisoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zgolj manjša možnost, da se tožnici desnica občasno nekoliko hitreje utrudi pri večjih obremenitvah in daljših prisiljenih držah levega zgornjega uda še ne utemeljuje prisoje odškodnine.

11Kot je bilo že nakazano, sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni v zadostni meri ovrednotilo tožničinega dolgotrajnega zdravljenja, ki je trajalo dve leti, ter številnih nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje nanizalo v 6. točki obrazložitve. Vendar pa to ne narekuje posredovanja pritožbenega sodišča in spremembe višine prisojene odškodnine. Odškodnina za nematerialno škodo v višini 6.200 EUR (5,2 neto plači) predstavlja povsem primerno odmeno za tožničine pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter ustrezno napolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Ustreza intenziteti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnosti; ob tem pa ni prezreti ugotovitve, da v prihodnosti bolečin zaradi prometne nezgode ni pričakovati.

12Odločitev je pravilna tudi v stroškovnem delu. Za metodološki pristop - razmejeno vrednotenje po temelju in višini - ni podlage. Zaradi ugotavljanja temelja zahtevka posebni stroški niso nastali, zato je pravilen pristop sodišča prve stopnje, ki je pri odmeri pravdnih stroškov izhajalo zgolj iz višine zahtevka.

13Ker razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi pritožbi, niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ju je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Pravdni stranki s pritožba nista uspeli, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Tožničin odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (155. člen ZPP).

¹ VSL sodba in sklep I Cp 3079/2012.
² Primerjaj VSRS sodba II Ips 91/2017.