VSM Sklep II Kp 6088/2018

Pritožbi zagovornika obdolženega L.B. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega L.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Zagovornik je v pritožbi zgolj v enem stavku predlagal, da se ju z obdolžencem povabi na sejo pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče tega ni storilo, svojo odločitev pa opira na določbo 445. člena ZKP. Pritožbeni postopek se namreč opravi po določbi tega člena tudi, če je tožilec na glavni obravnavi pred okrožnim sodiščem opis dejanja spremenil tako, da je obdolženca obtožil za kaznivo dejanje, ki se obravnava v skrajšanem postopku.¹ Ker je državna tožilka na glavni obravnavi spremenila opis in pravno kvalifikacijo obdolžencu očitanega dejanja v kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki se obravnava v skrajšanem postopku, in ker ne predsednik senata in ne senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožbeno sodišče vsebinsko praznemu predlogu za udeležbo na seji ni ugodilo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritrditi je zagovorniku obdolženca, ko sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljeno namreč izpostavlja, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec ravnal z namenom vznemirjanja („zato, da bi jo vznemiril“), v nadaljevanju pa, da se je oškodovanka zaradi tega „počutila prestrašena“. Navkljub takemu izreku izpodbijane sodbe, iz razlogov sodbe glede navedenih očitkov izhajajo drugačni, predvsem pa različni zaključki sodišča prve stopnje, zato je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, prav tako pa so razlogi izpodbijane sodbe v precejšnji meri v nasprotju sami s seboj. Ugotoviti je namreč, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja obdolženčev namen vznemirjanja (točka 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe) in spet drugič obdolženčev namen ustrahovanja (točka 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), prav tako pa ugotavlja oškodovankino subjektivno prestrašenost in njeno vznemirjenost, čeprav slednja v opisu dejanja ni zatrjevana, o njej pa ni izpovedala niti oškodovanka. Namen ustrahovanja ali vznemirjanja je podan, kadar želi storilec pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje, telo, prostost ali premoženje velike vrednosti,² pri tem pa ne gre prezreti, da je posebni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja kaznivega dejanja grožnje glede na zakonsko dikcijo 135. člena KZ-1 določen alternativno, zato ga je v opisu kaznivega dejanja potrebno precizno opredeliti in temu primerno obrazložiti, zato namena vznemirjanja in ustrahovanja ne gre enačiti ali zamenjevati. Ne glede na to, da subjektivni učinek grožnje ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, pa navedeno velja tudi za dosledno opredelitev oškodovankinega strahu in vznemirjenosti, saj to vseeno predstavlja okoliščino, ki spremlja storitev tega kaznivega dejanja in kaže na namen storilca. Zlasti to velja v primerih, kot je obravnavani, ko je v opisu kaznivega dejanja v pretežni meri zgolj nanizano storilčevo izvršitveno ravnanje. Glede na opis kaznivega dejanja, pa nenazadnje velja opozoriti še na korelacijo med namenom storilca in subjektivnim učinkom grožnje na oškodovanca, saj ima posledica prestrašenosti praviloma lahko vzrok le v ustrahovanju in ne v vznemirjanju,³ v čemer se kaže tudi nerazumljivost izreka izpodbijane sodbe („zato, da bi jo vznemiril“ in „počutila prestrašena“). Glede na navedeno je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča podana, sodišče prve stopnje pa jo bo v ponovljenem postopku ob aktivnosti tožilca v nakazni smeri moralo odpraviti.

6Pravilno zagovornik v pritožbi še izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot grožnjo opredeljuje sporočilo z vsebino „Mas natanko 1s da prijes“ (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodb), čeprav se takšno ravnanje obdolžencu v opisu kaznivega dejanja ne očita. Pritrditi je zato zagovorniku, ki poudarja, da mora izpodbijana sodba imeti razloge o tem, ali grožnjo storjeno z grdim ravnanjem predstavlja v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje, ko bi naj obdolženec oškodovanki „zvil roko, jo z odprto dlanjo udaril v predel obraza in jo potegnil za lase“. Četudi citirano sporočilo za obravnavano zadevo ni irelevantno, kot skuša prikazati zagovornik, je vseeno opis kaznivega dejanja temelj oziroma okvir kazenskega postopka, zato razlogi sodišča prve stopnje, ki kot grožnjo v izpodbijani sodbi opredeljujejo navedeno sporočilo, katero v opisu kaznivega dejanja ni zaobseženo, nasprotujejo izreku izpodbijane sodbe, v razloge izpodbijane sodbe pa vnašajo precejšnjo nejasnost glede opredelitve grdega ravnanja kot zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Nejasni so namreč tudi nadaljnji razlogi v izpodbijani sodbi, ko sodišče prve stopnje resnost grožnje utemeljuje z obrazložitvijo, da je bila grožnja podkrepljena s fizičnim nasiljem (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje torej grožnje ne prepozna v očitanem fizičnem nasilju, ki v obliki grdega ravnanja že predstavlja neposredno uresničitev grožnje in je zajeto v opisu kaznivega dejanja, pač pa fizično nasilje dojema zgolj kot podkrepitev nekega drugega ravnanja, ki bi naj predstavljalo grožnjo. Katero ravnanje obdolženca bi naj predstavljalo grožnjo, ni povsem razvidno, razbrati pa je, da ima sodišče prve stopnje znova v mislih citirano sporočilo, saj v nadaljevanju na njegovi podlagi utemeljuje obdolženčev namen. Glede na vse navedeno je tudi v tem delu podana zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo zavzeti jasno in nedvoumno stališče, ali opisano izvršitveno dejanje, ki se očita obdolžencu (da je oškodovanki „zvil roko, jo z odprto dlanjo udaril v predel obraza in jo potegnil za lase“), predstavlja grožnjo storjeno z grdim ravnanjem, pri tem pa bo imelo v mislih, da grdo ravnanje že predstavlja neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. V tem kontekstu bo ocenilo tudi okoliščino poslanega sporočila in pomen le-tega za očitano kaznivo dejanje.

8Glede na naravo ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče ni preizkušalo ostalih pritožbenih navedb zagovornika. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP namreč vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljene kršitve in presoditi preostale pritožbene navedbe, ki gredo v smeri graje dejanskega stanja, s katerim s pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati, ter o zadevi ponovno odločiti.

¹ Primerjaj Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 956, tč. 2.
² Prim. Šošić M., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 612.
³ Tako sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 30742/2018 z dne 10. 1. 2020 in IV Kp 12536/2016 z dne 17. 1. 2019.