VSL Sodba II Cp 794/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.464 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo oporoko A. A. z dne 24. 4. 2013.

2Toženca v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K ugotovitvi zmotnega dejanskega stanja je prispevalo postopanje sodišča, ki je najprej postavilo izvedenca, nato pa zasliševalo priče. Iluzorno je bilo pričakovati, da bo izvedenec po seznanitvi z izpovedbami prič svoje mnenje spremenil. Zmotna je ugotovitev, da je izvedenec izdelal mnenje na podlagi medicinske dokumentacije. Te namreč ni bilo. Prvi zapis v smeri bolezni je na zahtevo CSD in ne da bi oporočiteljico pregledala, naredila osebna zdravnica 18. 6. 2013, izvedensko mnenje pa se opira na ta zapis. Zdravnica je v zaslišanju povedala, da je ni pregledovala glede opravilne sposobnosti in zato tudi ni bila usposobljena in da je bila v 34 pregledih med 1. 20. 2010 in 18. 6. 2013 orientirana v času in prostoru in ni bila psihotična.

Izvedensko mnenje je samo s sabo v nasprotju in ne temelji na medicinski dokumentaciji. Zapis o obstoju možnosti, da je zapustnica iskala pomoč izven javne zdravstvene mreže, je špekulativen in neizkazan. Edini pregled o psihiatričnem stanju oporočiteljice je bil opravljen v postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti šele osem mesecev po sestavi oporoke. Izvedenec ni pojasnil, ali pri obliki demence, ugotovljeni po 14. 12. 2013, obstaja možnost, da je bilo osem mesecev pred tem njeno psihično stanje bistveno boljše, da je lahko imela svetle trenutke, niti se ni s potrebno gotovostjo izrekel o tem, za kakšno bolezensko stanje je šlo. Le na podlagi tega bi bilo mogoče sklepati o hitrosti poteka bolezni. Ni navedel, na podlagi česa je postavil najverjetnejšo diagnozo, niti ni navedel, katere bi bile lahko še druge diagnoze. Ni pojasnil mnenja, da se v obdobju več mesecev do enega leta psihično stanje zapustnice ni bistveno spremenilo, niti ni navedel časovnega mejnika, ki bi še omogočal sklep o obstoju sposobnosti za samostojno sprejemanje odločitev. Na to vprašanje na obravnavi ni odgovoril. Izvedenec ne dopušča možnosti svetlega trenutka. Ob odsotnosti podatkov o valujočem poteku upadov višjih živčnih funkcij ni mogoče sklepati na to, da tega ni bilo. Logika je ravno obratna. Mnenje o zmerni stopnji okrnjenosti višjih živčnih funkcij nima podlage v medicinski dokumentaciji.

Mnenje izvedenca, da je oporoka zelo kompleksna in težka odločitev, ki je zapustnica ni bila sposobna razumeti, je v nasprotju z njenimi izjavami, da sta ji toženca pomagala pri pripravi drv, pri obdelavi zemlje, da ima pri tožencu shranjene vrednejše stvari. Ni slučaj, da je iz hvaležnosti sestavila oporoko. Teh izjav izvedenec ni ocenil. Prav tako ni ocenil njene izjave, dane pred CSD X v zvezi z njihovim vprašanjem, če je s tožencema govorila o svojem premoženju. Nesprejemljiv je namig v sodbi, da sta toženca zapustnici sugerirala sestavo oporoke. Nesprejemljiv je sklep o neverodostojnosti izpovedbe tožencev, da ji sorodniki niso pomagali. Sama je namreč v postopku N 13/2013 povedala, da ji pomagata toženca. Iz izpovedb prič izhaja, da so ji sorodniki pomagali precej pred sestavo oporoke, zadnja leta pa sta ji pomoč nudila le toženca. Priče pravdnih strank so bile neenakopravno obravnave. Glede prič tožencev je navedlo, da niso sposobne oceniti psihičnega stanja zapustnice, upoštevalo pa je izpovedbe prič tožnikov. Sodišče ni bilo dovolj kritično do izpovedb odvetnika H. in notarja D., ki sta glede na svoj poklic zagotovo bolj vešča in sposobna prepoznavati odklonska vedenja pi osebah, s katerimi imata opravka. Oba sta zapustnico dobro poznala že leta in je nista ocenila kot dementne. Prevelik poudarek je dan izpovedbi M. M. iz CSD X, ki je dosegla izdajo zdravniškega potrdila, ne da bi zdravnica pokojno pregledala, in s tem jasno izrazila svojo pretirano angažiranost v postopku zaradi lastnih prepričanj. Ni ocenjeno dejstvo, da je zapustnica sama znala poskrbeti, da je bila 19. 4. 2013 z reševalnim vozilom prepeljana k okulistu, mu znala povedati o svojih težavah in se dogovoriti za operacijo. Sodišče ni pridobilo zapisnika CSD X o predaji ključev pokojni. Njena izjava v zapisniku, da če so "B. zaupali na Občini, zakaj mu ne bi jaz zaupala", bi dodatno potrdila, da je naredila oporoko, s katero je sicer samo eno izmed svojih štirih hiš z oporoko naklonila tožencema, ker sta ji vsestransko pomagala, kar je znala prepoznati, in s tem tudi izraziti hvaležnost. Po nepotrebnem in neizkazano izvedenec govori o tem, da bi bila lahko zapustnica podvržena sugestiji, da je sestavila oporoko. Izvedenec bi ob pregledu podatkov v spisu ugotovil, da je bila oporoka sestavljena pri odvetniku in da tožencev tedaj ni bilo poleg. Znala je torej odvetniku povedati, da želi sestaviti oporoko in mu povedati vsebino odločitve. Posnetek CT glave je bil narejen šele 17. 11. 2014 in ne more dokazovati demence ob sestavi oporoke.

Vse navedeno utemeljuje sklep, da izvedenec ni uspel ostati nepristranski in da mnenje ne temelji na medicinski dokumentaciji, marveč na nepreverljivih lastnih občutkih in zaključkih. Dokazni predlog tožencev za postavitev novega izvedenca je bil zato utemeljen, razlogi sodbe o njegovi zavrniti pa so neustrezni. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Če je pomembna le ocena izvedenca psihiatra, ni bilo potrebno zasliševanje prič. Sodišče je pritrdilo le pričam, ki so bile na strani tožnikov, zelo malo v stiku s pokojno ali celo z njo v sporu. Na dan sestave oporoke je imela narok za mediacijo v sporu z eno od prič, njeni izpovedbi pa sodišče nekritično sledi. Tedaj se je zapustnica odločila, da konča spor zoper V. in se je bila zmožna dogovoriti o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodelovanje v pravdnem in mediacijskem postopku terja kompleksnejše razmišljanje in odločitev, kot je sestava oporoke. Po izpovedbi odvetnika H. je šla zatem z njim v pisarno in mu znala sama povedati, da želi sestaviti oporoko in kakšna naj bo njena vsebina. Oba H. sta zapustnico poznala že od prej in izpovedala, da ob sestavi oporoke nista zaznala drugačnega obnašanja kot prej (prav to je bilo lahko zavajajoče – nista bila nujno pozorna na stanje – glede na postopno slabšanje umskega stanja; sin ni povedal nič pomembnega, ker se s stanjem gospe niti ni posebej ukvarjal). Tudi notar D., ki je nekaj mesecev prej sestavljal kupoprodajno pogodbo, je povedal, da ni zaznal znakov, ki bi kazali na demenco. Zapustnica je sama poiskala kupovalko in se z njo pogodila za višjo ceno od ponujene in hkrati dosti višjo od vrednosti v portalu prostor (vrednost v portalu prostor je bila zanemarljiva in ni odražala prave vrednosti).

Mnenji dveh izvedencev, ki sta ju angažirala pritožnika, sta drugačni od mnenja izvedenca v postopku. Iz mnenja dr. L. L. izhaja, da bi moralo biti podano število doseženih točk in da iz posameznih vprašanj KPSS ni možno sklepati na vrsto demence, da izvid z dne 17. 11. 2014 ne kaže na demenco (ni opisana atrofija možganovine), da na možnost demence kaže levkoencefalomalacija obojestransko, a je lahko tudi ob zelo veliki klinična izraženost demence majhna, in da izvid ne kaže na demenco pri Alzheimerjevi bolezni, sploh pa ne na hudo. Izvedenec K. K. pa je navedel, da dokumenti, ki so nastali po sestavi oporoke, niso pomembni za presojo tedanje psihične sposobnosti. Izvid CT glave ne priča o psihični zmogljivosti osebe, niti ni mogoče zanesljivo ugotoviti znakov za normotenzivni hidrocefalus. Poudaril je, da pravo zahteva eksakten odgovor o duševnem stanju na določen dan. Menil je, da je izvedensko mnenje slabši prikaz psihičnega stanja zapustnice od mnenja z dne 16. 12. 2013. Če izvedenec ponuja le eno možnost, odvzame sodišču možnost odločanja. Potek demence je lahko valujoč. Mnenj izvedencev nista mogla predložiti prej, ker sta utemeljeno pričakovala, da bo sodišče postavilo drugega izvedenca.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Listine, ki sta jih pritožnika priložila pritožbi in v katerih dva zdravnika psihiatra odgovarjata na vprašanja tožencev, povezana s presojo o oporočni sposobnosti, niso upoštevne. Navajanje novih dejstev je v pritožbenem postopku dopustno le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pričakovanje pritožnikov, da bo sodišče ugodilo njunemu predlogu za postavitev novega izvedenca, ni opravičljiv razlog. Toženca sta bila s pisnim izvedenskim mnenjem seznanjena v juliju 2019. Nanj sta podala pripombe. Na naroku 2. 10. 2019 ju je sodišče seznanilo, da bo dopolnitev mnenja zahtevalo po izvedbi dokazov z zaslišanjem prič. Po ustni dopolnitvi mnenja na naroku 5. 2. 2020 je sodišče zavrnilo njun predlog za postavitev novega izvedenca. Toženca sta mogla vedeti, da je odločitev o postavitvi novega izvedenca odvisna od presoje sodišča o prepričljivosti mnenja že postavljenega izvedenca. Seznanjena sta bila s potekom postopka. Dovolj časa je poteklo med seznanitvijo z mnenjem in njegovo dopolnitvijo, da bi podkrepila svoje pomisleke o napačnosti pisnega izvedenskega mnenja z mnenji drugih strokovnjakov. Pritožbenih navedb, ki jih pritožnika podajata opirajoč se na mnenji dr. L. L. in dr. K. K., pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov ni upoštevalo.

6Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo z opustitvijo navedbe razlogov za zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče postavi novega izvedenca, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane dvom o pravilnosti mnenja, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V 6. točki obrazložitve je podana ocena sodišča o potrebni kvaliteti izvedenskega mnenja, v nadaljnjih razlogih pa ga je sodišče natančno ocenilo in se izreklo o pomanjkljivostih, ki sta jih uveljavljala toženca.

7Po drugem odstavku 59. člena ZD je oporoka neveljavna, če oporočitelj ob njeni sestavi ni bil sposoben za razsojanje. Sposobnost za razsojanje je podana, če oporočitelj zmore pravilno doumeti pomen oporoke in njene posledice in je zmožen ravnati v skladu s takim razumevanjem. Ne zadostuje, da ima neko splošno predstavo o sestavi oporoke in o vsebini oporočnega razpolaganja, ampak mora biti zmožen ustvariti si jasno sodbo o pomenu odločitve in o njenih učinkih ter zmožen ravnati v skladu s to predstavo svobodno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb. Prav tako ne zadostuje, da je sposoben podati izjavo volje ali slediti branju besedila oporoke. Sposoben mora biti tudi razumeti njeno vsebino, pomen in posledice. Ključna je zmožnost svobodnega oblikovanja volje, tj. volje, ki ni pogojena z vplivi bolezni.

8Dokazovanje oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje otežuje dejstvo, da oseba ne more več biti dokazni vir in da je odločilen trenutek v preteklosti, ki ga okolica niti ni nujno zaznala kot pomembnega. Ob omejenih možnostih dokazovanja je za zanesljivo oceno še pomembneje izkoristiti vse vire informacij, ki lahko služijo ugotavljanju zapustnikovega duševnega stanja ob sestavi oporoke. Sem sodijo tako relevantna zdravstvena dokumentacija iz določenega obdobja pred in po oporočnem razpolaganju in morebitni oporočiteljevi zapisi kot tudi izpovedbe oseb, ki so bile v stiku s pokojnim. Kljub temu, da (vsaj praviloma) nimajo strokovnih znanj, potrebnih za prepoznavo intenzivnosti upada kognitivnih funkcij, lahko podajo informacije o zdravstvenem stanju, govoru, vedenju osebe v relevantnem obdobju. Vse navedeno lahko prispeva k zanesljivejšemu izvedenskemu mnenju o tem, ali in v kakšni meri so bile ob sestavi oporoke zmanjšane zmožnosti razumskega funkcioniranja osebe.

9Izvedenec je pisno mnenje podal na podlagi medicinske dokumentacije in podatkov iz spisa o postopku za odvzem poslovne sposobnosti, dopolnitev pa ob upoštevanju še ostalih, kasneje zbranih dokazov. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi takega načina izvedbe dokaza z izvedencem podan dvom o pravilnosti mnenja. Izvedenec se je obrazloženo izrekel o zbranem dokaznem gradivu. Pritožnika tudi ne oporekata ugotovitvi v sodbi, da je odgovoril na vsa vprašanja, ki sta mu jih postavila na obravnavi. Ocena o nepripravljenosti izvedenca, da po predložitvi celotnega zbranega dokaznega gradiva kritično preizkusi pisno podano mnenje, je ostala pavšalna. Zapis v mnenju o možnosti, da je pokojna iskala pomoč izven javne zdravstvene mreže, ne pomeni nič več od tega, kar je zapisano, tj. da je izvedenec mnenje oprl le na listine, s katerimi je razpolagal, ne pa tudi na tiste, ki jih tedaj ni imel. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bilo izvedensko mnenje podano na podlagi medicinske dokumentacije. Resda se je med postopkom pokazalo, da je bilo potrdilo pokojničine osebne zdravnice z dne 18. 6. 2013 izdano, ne da bi zdravnica gospo pregledala, a je izvedenec poleg tega upošteval tudi medicinsko dokumentacijo iz obdobja poldrugega leta po sestavi oporoke in zapise iz obdobja dveh let pred sestavo oporoke. Zadnji so bili sicer redki, a so mogli dopolniti podlago, na kateri temelji mnenje o psihičnih sposobnostih zapustnice ob sestavi oporoke. Zaradi večje časovne bližine sta bila še pomembnejša zapisnik o zaslišanju pokojne in izvedensko mnenje, podana v postopku za odvzem poslovne sposobnosti osem oziroma devet mesecev po sestavi oporoke. Ni vzbujen dvom o tem, da so ti podatki v povezavi s strokovnim znanjem izvedenca o poteku različnih vrst demence in vplivu motnje na delovanje višjih živčnih funkcij zadostovali za podajo mnenja o sposobnostih pokojne, potrebnih za sestavo oporoke. Upoštevaje izvedenčevo mnenje, da je pri vrsti demence, za katero je zbolela zapustnica, pričakovati postopen upad višjih živčnih funkcij prek obdobja več let in se te v obdobju nekaj mesecev do enega leta bistveno ne spremenijo, namreč ni utemeljen pritožbeni dvom o relevantnosti dejstev, ki izvirajo iz nekaj mesecev kasneje izvedenega postopka za odvzem poslovne sposobnosti. Izvedenec se resda ni z gotovostjo izrekel o tem, kaj natančno je bil vzrok za nastanek in razvoj demence, a natančna opredelitev medicinskega vzroka za razvoj demence – izvedenec je navedel, da jih je znanih več kot 200 – za prepričljivost izvedenskega mnenja ni bila nujna. Bistveno je bilo strokovno ovrednotenje simptomov in znakov z vidika njihovega vpliva na kognitivne sposobnosti zapustnice, o tem pa je izvedensko mnenje jasno in nedvoumno.

10Ni utemeljen očitek, da se izvedenec ni izrekel o drugih vzrokih za razvoj motnje in o možnosti t. i. svetlega trenutka. Pojasnil je, da ni podatkov o psihopatoloških pojavih ali telesnih težavah, ki bi kazali na katerega od vzrokov za demenco, pri katerih bi lahko prišlo do bistvenih sprememb v v krajših časovnih obdobjih. Izčrpno se je izrekel tudi o možnem začasnem izboljšanju psihičnega stanja zapustnice. Povedal je, da je za tako spremembo potrebna ustrezna kapaciteta v delovanju osrednjega živčevja in da pri strukturnih spremembah, ki so bile kasneje ugotovljene pri pokojni, ni verjetno, da bi se mogle potrebne funkcije živčevja ponovno vzpostaviti. Pojasnil je tudi, da posamezna izboljšanja stanja, ki jih zaznavajo svojci, večinoma nimajo opore v dejanskih sposobnostih funkcioniranja osebe. Temeljijo na selektivnih podatkih, ne pa na vseh, ki bi bili potrebni za zanesljivo oceno teh sposobnosti. Ob teh ugotovitvah je pravilen sklep v izpodbijani sodbi, da obstoj bistvenih sprememb v zapustničinem funkcioniranju ob sestavi oporoke ni dokazan.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni oceni izpovedb prič. Le na prvi pogled je v sodbi dana večja teža izpovedbam tožnikov in prič, zaslišanih na njihov predlog, kot izpovedbam tožencev in prič, zaslišanih na njuno pobudo. Ocena o verodostojnosti prvih ne temelji toliko na sami prepričljivosti izpovedb kot na skladnosti njihovih zaznav z izvedenskim mnenjem o postopnem upadanju sposobnosti sprejemanja, predelave in uporabe informacij. Poleg tega sta oba toženca izpovedala, da niti kasneje nista opazila, da bi bila zapustnica zmedena, časovno neorientirana, da bi imela težave s spominom, da bi bila pod vplivom blodenj. Ob drugačnih zdravniških izvidih iz leta 2014 in 2015 in izvedenskem mnenju, podanem v postopku za odvzem poslovne sposobnosti,¹ njuni izpovedbi nista mogli biti ovrednoteni kot verodostojni. Prepričljiv je tudi argument v izpodbijani sodbi, da se zapustnica v primeru, če ji sorodniki ne bi pri ničemer pomagali, v juniju in v novembru 2013 ne bi zatekla po pomoč k njim. Njena izjava v postopku N 13/2013, da ji pomagata toženca, še ne pomeni, da ji niso pomagala tudi sorodniki. Notar in odvetnik bi spričo svojih izkušenj z ljudmi ob sklepanju pravnih poslov mogla biti zanesljivejši vir informacij o kognitivnih sposobnostih pokojne, a izpovedbi prič D. in H. ne vzbujata dvoma o pravilnosti ugotovitve v sodbi, da tudi zanju velja, da laiki ne zmorejo prepoznati demence, dokler ni ta privedla že do hude okrnitve višjih živčnih funkcij. Priča H., odvetnik, pri katerem je bila zapisana oporoka, je povedal, da je bila tedaj taka kot v letu 2002, ko jo je spoznal. Priča D., notar, pri katerem je nekaj mesecev prej sklenila kupoprodajno pogodbo, pa je povedal, da ni zaznal, da bi bilo z voljo pokojne karkoli narobe. Nobena od izpovedb torej ni tako natančna, da bi bilo možno ugotoviti, na podlagi katerih zaznav sta priči podali oceno o sposobnosti pokojne za podajo izjav volje.

12Neutemeljen je tudi dvom o verodostojnosti izpovedbe priče M. M. Izpovedba socialne delavke o njenih zaznavah ob dveh obiskih zapustnice konec junija in v začetku julija 2013 je skladna z ugotovitvami iz uradnih zaznamkov policije o razgovoru z zapustnico ob prijavi suma storitve kaznivih dejanj, ki jim pritožnika ne nasprotujeta.

13Sugestibilnost je izvedenec navedel med primanjkljaji kognitivnega funkcioniranja pri zapustnici, ni pa se izrekel o tem – in to tudi ni bilo v njegovi domeni – ali je zapustnica sestavila oporoko pod vplivom tožencev. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

14K drugačni odločitvi ne more prispevati niti ugotovitev o zapustničinem motivu, da del svojega premoženja zapusti tožencema. Obstoj motiva ne zadostuje za sklep, da je bila ob sestavi oporoke sposobna oblikovati svojo voljo neodvisno od vplivov duševne motnje. Skladnost med motivom in oporočno voljo je lahko indic, ki kaže na pravo oporočiteljevo voljo, ne more pa biti pomembna za presojo, ali je bil oporočitelj sposoben sprejeti odločitev, ki jo je izrazil v oporoki, in razumeti njen pomen.

15Prepričljivo je izvedenčevo mnenje, da sposobnost oblikovanja svobodne volje predpostavlja zmožnost uskladiščenja zadostne količine podatkov in njihove obdelave. Oseba mora biti sposobna spominjati se stvari in dogodkov, sprejemati informacije, doumeti kontekst in jih ovrednotiti. Če so te zmožnosti prizadete, oseba ne more dati posameznim podatkom zadostne veljave, tehtati med različnimi možnostmi in predvideti njihove posledice. Ker izjava oporočne volje predstavlja odločitev, mora tudi za to izjavo, če naj bo svobodna, oseba imeti navedene sposobnosti. Pritožbene navedbe, da je bila oporoka sestavljena pri odvetniku in da je zapustnica odvetniku znala povedati, da želi sestaviti oporoko in kakšna naj bo njena vsebina, ne vzbujajo dvoma o pravilnosti mnenja, da zapustnica ob sestavi oporoke ni imela potrebne sposobnosti razsojanja, potrebne za razumevanje oporočne izjave volje.

16Ker ni bil vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitve, da zapustnica ob sestavi oporoke ni bila sposobna oblikovati oporočne volje niti razumeti njenega pomena, je pravilen zaključek, da je oporoka neveljavna.

17Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker toženca s pritožbo nista uspela, sta dolžna tožnikom nerazdelno povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s tretjim odstavkom 161. člena ZPP). Ti znašajo 1464 EUR, in sicer gre za sestavo odgovora na pritožbo (1250 točk), povečano za 60 % (tretji odstavek 7. člena Odvetniške tarife), in za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Izvedenec psihiater je osem mesecev po sestavi oporoke opravil razgovor z zapustnico in podal mnenje, da kaže veliko znakov, značilnih za razvito demenco: da je osebnostno in časovno slabo orientirana, da je hudo prizadet svež spomin, da se ni sposobna učiti novih reči, da je mišljenje slabo organizirano, razumevanje dogajanja v okolici prizadeto, realitetna kontrola pomembno okrnjena in presoja izkrivljena, in da si napačno tolmači vse, kar je povezano z denarjem.