UPRS Sodba III U 115/2019-8

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4225-2837/2018-1 z dne 18. 4. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali FURS) je z odločbo, št. DT 4225-2837/2018-1 z dne 18. 4. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku odmerila nadomestilo za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov v skupnem znesku 17,02 EUR ter določila, da mora ta znesek poravnati v roku 30 dni na račun, naveden v odločbi, sicer se mu bodo po poteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in bo zoper njega začet postopek davčne izvršbe. Določila je še, da stroški davčnemu organu niso nastali, da tožnik trpi svoje stroške ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2V obrazložitvi svoje odločitve je FURS navajala, da davčni organ na podlagi 88. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) z odločbo odmeri nadomestilo za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov vsem lastnikom zemljišč v sorazmerju s površino kmetijskega zemljišča, ki je vključena v območje osuševalnega sistema. Odmero, vplačevanje in vračanje nadomestila ter prisilno izterjavo na podlagi določb ZKZ izvršuje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in zakonom, ki ureja finančno upravo. Višina nadomestila je določena v absolutnih zneskih na hektar zemeljske površine po melioracijskih območjih, določenih z Odredbo o določitvi višine nadomestila na hektar za kritje stroškov za vzdrževanje osuševalnih sistemov in delovanje ter vzdrževanje namakalnih sistemov v letu 2018. Skladno s tem se je nadomestilo za osuševalni sistem odmerilo tudi za nepremičnine s parc. št. 2057, 2126 in 2156, vse k.o. ..., ki so v lasti tožnika.

3Tožnik je zoper odločitev FURS vložil pritožbo, v kateri je navajal, da hidromelioracijski sistem v zgornjem delu doline ... ni bil nikoli zgrajen in da je zato zaračunavanje nadomestila za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov za to območje neupravičeno. Dne 5. 3. 2018 je bil prisoten na sestanku, na katerem so sodelovali predstavniki obalnih občin in upravnih enot, predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) ter predstavniki Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) in na katerem je bilo to dejstvo soglasno ugotovljeno, z njim pa je soglašal tudi predstavnik A.A. Tožnik je v pritožbi predlagal, naj se o tem pridobi verodostojen podatek pri SKZG, ki naj se mu tudi vroči, zasliši njega, predstavnika MKGP, A.A., A.A., B.B., C.C. in D.D., opravi ogled območja ter pri KGZS ... pridobi zapisnik o sestanku.

4Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. DT-499-21-270/2018-2 z dne 28. 2. 2019, tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, prav tako pa zavrnil tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi svoje odločitve je uvodoma povzel vsebino izpodbijane odločbe in tožnikove pritožbe ter pojasnil, da je to pritožbo odstopil v strokovno reševanje MKGP, Sektorju za urejanje kmetijskega prostora in zemljiške operacije. MKGP je davčnemu organu posredovalo strokovno mnenje, št. 3313-116/2018/164 z dne 10. 7. 2018, in menilo, da pritožba ni utemeljena. Podlaga za odmero nadomestila je 88. člen ZKZ, podatki za odmero pa se zajemajo delno iz zemljiškega katastra in delno iz Evidence namakalnih sistemov in naprav (v nadaljevanju Katmesina). V Katmesini je določeno območje posameznega osuševalnega ali namakalnega sistema, iz te evidence pa se dobijo podatki o šifri in imenu osuševalnega ali namakalnega sistema, katastrski občini, številki parcele in odstotku vključenosti parcele v osuševali ali namakalni sistem. Obod Hidromelioracije doline ... je bil verificiran z dokumentom Občine ..., št. 32001-30/2003 z dne 4. 10. 2003, in dokumentom podjetja A. d.o.o., št. 03/04 z dne 6. 1. 2003. Vse to kaže, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila za kritje stroškov vzdrževanja osuševalnih sistemov. V zvezi z osuševalnim sistemom Hidromelioracija doline ... sta bila dva sestanka, ki pa sta se zgolj posredno navezovala na to tematiko, saj sta bila oba sklicana zaradi poplavne ogroženosti v dolini .... Ob zaključku ogleda je bilo prisotnim pojasnjeno, da se pripravlja vladna uredba, ki bo na novo opredeljevala območja osuševalnih in namakalnih sistemov, v zvezi s tem pa dogovorjeno, da bo SKZG sklical sestanek z lastniki in zakupnimi zemljišč v zgornjem delu osuševalnega sistema Hidromelioracija doline .... Ta sestanek je bil nato izveden dne 15. 5. 2018, pri tem pa ugotovljeno, da ni dovolj interesa za ukinitev tega dela osuševalnega sistema.

5Skladno z opisanim strokovnim mnenjem drugostopenjski organ zaključuje, da je odločitev FURS v skladu z določbo 88. člena ZKZ, po kateri nadomestilo za kritje stroškov delovanja in vzdrževanja namakalnih in osuševalnih sistemov zagotavljajo lastniki zemljišč v sorazmerju s površino kmetijskega zemljišča, ki je vključena v območje namakalnega ali osuševalnega sistema. Davčni organ je pri odmeri nadomestila vezan na podatke, ki mu jih posreduje pristojni organ, torej na uradno pridobljene podatke. Ker ima tožnik svoje zemljišče na območju osuševalnega sistema, je zavezanec za plačilo odmerjenega nadomestila. Nadzor nad delovanjem in vzdrževanjem melioracijskega sistema ni v pristojnosti davčnega organa, zato pritožbenih ugovorov, da hidromelioracija na spornem območju ni bila izvedena, ni mogoče upoštevati v davčnem postopku odmere nadomestila. Prav tako na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva morebitna neizvršitev del. Iz tega razloga je drugostopenjski organ tudi zavrnil tožnikove dokazne predloge.

6Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka odpravi, kolikor pa odločbe iz tega razloga ne bi odpravilo, pa naj o zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tožena stranka naj mu povrne stroške davčnega postopka in stroške, ki so mu nastali v tem upravnem sporu.

7Tožnik uvodoma povzema ključne poudarke izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter pritožbe. Izpostavlja, da drugi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnem interesom. V tretjem odstavku nadalje določa, da organ svoje odločitve ne more opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tožnik je v pritožbi predlagal, naj se v zadevi pridobi verodostojen podatek MKGP in ob tem poudaril, naj se mu ta vroči na vpogled, česar pa tožena stranka ni storila, četudi jo k temu zavezuje že zakon. V dosedanji praksi sodišč je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je pravica do zaslišanja ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zato meni, da bi moralo sodišče že iz tega razloga njegovi tožbi ugoditi, saj ne more prevzeti opravil, ki sodijo v postopek, ki se je vodil pri toženi stranki. Tožnik bi namreč bil s tem prikrajšan za pravico do pritožbe. Tožena stranka bi mu torej morala vročiti tako dopis MKGP kot tudi listine, na katere se sklicuje ter mu dati možnost, da se do teh listin opredeli. Tožena stranka je zaradi kršitve 9. člena ZUP kršila tudi 8. člen tega zakona, ki ji nalaga, da mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

8Tožnik je pridobil zapisnik sestanka z dne 5. 3. 2018, na katerega se je skliceval v pritožbi. Iz zapisnika izhaja, da je predstavnik MKGP A.A. izjavil, da hidromelioracija v zgornjem delu ... ni bila izvedena ter da se ta del izvzame iz oboda, uporabniki pa da niso več zavezani k plačevanju nadomestila. Enake ugotovitve so bile podane tudi na sestanku lastnikov zemljišč na spornem območju s predstavniki SKZG dne 15. 5. 2018. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja zato tožnik vztraja pri izvedbi vseh predlaganih dokazov.

9Odmera nadomestila je torej brez pravne podlage, saj osuševalni sistem sploh ne obstaja. Lastniki zemljišč so si na tem območju morali sami izkopati jarke, da lahko obdelujejo svoja zemljišča, jarke pa tudi vzdržujejo. Navedba v izpodbijani odločbi, da je osuševalni sistem objavljen v podzakonskem aktu, ni točna. Sistema s šifro 40012 namreč ni v prilogi Uredbe o načinu izvajanja javne službe upravljanja in vzdrževanja hidromelioracijskih sistemov, s katerimi upravlja Sklad KZGRS.

10Tožnik še predlaga, naj se obravnavana zadeva združi v enotno obravnavo z zadevo št. III U 93/2019, ki se zoper toženo stranko vodi na enaki dejanski in pravni podlagi, tožnik v tej zadevi pa je E.E..

11Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

12Tožba je utemeljena.

13Sodišče se je najprej opredelilo do tožnikovega predloga, naj se obravnavana zadeva združi v enotno obravnavanje z zadevo št. III U 93/2019, v kateri je tožbo zoper toženo stranko vložil E.E., gre pa za zadevo z enako dejansko in pravno podlago kot je predmetna zadeva. Sodišče takemu predlogu ni sledilo. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo FURS, št. DT 4225-2837/2018-1 z dne 18. 4. 2018, E.E. pa odločbo istega organa, št. DT 4225-287/2018-1 z dne 18. 4. 2018, kar izhaja iz podatkov vpisnika. Pritožbi tožnika in E.E. zoper navedeni odločbi FURS je drugostopenjski organ obravnaval ločeno in tudi izdal za vsako pritožbo svojo odločbo. V obravnavani zadevi in zadevi E.E. gre torej za različna predmeta obravnave, to je dve različni upravni odločbi. Ker pa lahko sodišče po določbi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom združi le več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu, pogoji za združitev zadev, tako kot je to predlagal tožnik, niso izpolnjeni.

14Tožnikov tožbeni ugovor, da mu je bila v postopku kršena pravica do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je po presoji sodišča utemeljen. Načelo zaslišanja stranke je namreč eno od temeljih načel upravnega postopka (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa, ki jo oblikujejo tako pravno relevantna dejstva kot tudi uporaba in razlaga pravnih norm, na katere upravni organ opre svojo odločitev.

15Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ v postopku presoje tožnikove pritožbe zoper izpodbijano odločbo pridobil mnenje MKGP, Sektorja za urejanje kmetijskega prostora in zemljiške operacije, ki se je opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb, tudi do njegove trditve, da na njegovih parcelah hidromelioracija ni zgrajena. Na mnenje MKGP je drugostopenjski organ oprl svojo odločitev, vendar pa tožnika pred tem s tem mnenjem ni seznanil (četudi je tožnik to v pritožbi celo izrecno zahteval) in se o njem ni imel možnosti izjaviti. Na tem mnenju temelji tudi zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič. Ker je torej tožena stranka odločitev oprla na dejstva, s katerimi tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila in se ta o njih ni imela možnosti izjaviti, je kršila njegovo pravico do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

16Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter mu dati možnost, da se o tem izjavi, šele nato pa ponovno odločiti o dopustitvi oziroma izvedbi dokazov, ki jih je predlagal tožnik ter odločiti o njegovem zahtevku, prav tako odločiti tudi o zahtevi za povrnitev stroškov upravnega postopka. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče je odločitev sprejelo ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.