UPRS Sodba I U 2306/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevka tožeče stranke in tožene stranke za povračilo stroškov postopka se zavrneta.

1Občinska uprava Občine Škofja Loka (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik zaradi priključitve objekta ..., ki stoji na zemljišču parc. št. *53/4, na javno kanalizacijsko omrežje, dolžan plačati komunalni prispevek v višini 507,05 EUR (1. točka izreka), ki ga mora poravnati v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe na tam navedeni račun (2. točka izreka), sicer se v primeru zamude obračunajo zakonite zamudne obresti (3. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški postopka niso zaznamovani (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) po uradni dolžnosti zaradi priključitve navedenega objekta na javno kanalizacijsko omrežje novozgrajene komunalne opreme tožniku kot lastniku predmetnega objekta skladno z 80. členom ZPNačrt ter 13. členom Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje občine Škofja Loka (v nadaljevanju Odlok) naložil plačilo komunalnega prispevka v višini 507,05 EUR, ki ga je odmeril na podlagi Programa opremljanja stavbnih zemljišč za območje občine Škofja Loka (v nadaljevanju Program opremljanja), sprejetega z Odlokom.

2Župan Občine Škofja Loka (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 12. 10. 2018 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in zahtevo za vračilo plačane upravne takse (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je ZPNačrt na področju odmere in opredelitve zavezanca za plačilo komunalnega prispevka specialnejši zakon v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zato glede zavezanca za plačilo komunalnega prispevka veljajo določbe ZPNačrt, ki jasno določajo, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost, ne pa služnostni upravičenec.

3Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je sicer res lastnik predmetne nepremičnine, vendar pa je na njej vpisana dosmrtna brezplačna služnostna pravica stanovanja v korist služnostne upravičenke A.A., katera je skladno s 237. členom SPZ v zvezi z 248. členom SPZ obvezana plačati stvarna bremena in javna dajatve, torej tudi komunalni prispevek. Toženka zmotno meni, da je ZPNačrt v konkretni situaciji lex specialis, saj je treba uporabiti 80. člen ZPNačrt v povezavi z zakonom, ki na specialni ravni ureja, kdo je zavezanec za plačilo javnih dajatev, to pa je 237. člen v zvezi z 248. členom SPZ. Po 80. členu ZPNačrt je sicer za plačilo komunalnega prispevka kot javne dajatve zavezan lastnik, vendar pa, ker je v tem primeru na predmetni nepremičnini ustanovljena osebna služnost stanovanja, je na podlagi navedenih določb SPZ služnostna upravičenka zavezanka za plačilo komunalnega prispevka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe. Navaja, da ZPNačrt in Odlok jasno opredeljujeta zavezanca za plačilo komunalnega prispevka in ne dopuščata drugačnega tolmačenja. V skladu s SPZ je sicer res imetnik služnosti zavezanec za plačilo javnih dajatev, vendar le tistih, ki so povezane s predmetom služnosti in se držijo stvari. Taka dajatev pa ni komunalni prispevek, saj je po namenu drugačne vrste dajatev. Gre za enkratno dajatev, ki je vezana na gradnjo objekta, ne na njegovo uporabo, saj gre za plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Vrednost v višini komunalnega objekta „ostane“ objektu in posledično lastniku oziroma investitorju objekta, zato je edino smiselno, da je zavezanec za njegovo plačilo lastnik oziroma investitor. Komunalni prispevek glede na določila ZPNačrt ni javna dajatev, ki bi jo bil dolžan plačati imetnik služnosti stanovanja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih stališčih, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da je zaradi priključitve objekta na naslovu ..., ki stoji na zemljišču parc. št. *53/4,..., na javno kanalizacijsko omrežje tožnik kot lastnik tega objekta dolžan plačati komunalni prispevek v višini 507,05 EUR.

8Med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik nepremičnine, parc. št. *53/4, ... in objekta na njej, v zvezi s katerim je odmerjen predmetni komunalni prispevek. Prav tako ni sporna višina odmerjenega komunalnega prispevka (temu tožnik v tožbi niti ne ugovarja). Sporno pa je, ali je tožnik kot lastnik objekta skladno z določbo 80. člena ZPNačrt zavezanec za plačilo predmetnega komunalnega prispevka, ali bi to morala biti, ob upoštevanju določb 237. člena SPZ v zvezi z 248. členom SPZ, služnostna upravičenka A.A., glede na to, da je pri navedeni nepremičnini vknjižena služnost stanovanja v njeno korist.

9Po določbi 80. člena ZPNačrt je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Enako opredeljuje zavezanca za plačilo komunalnega prispevka tudi 13. člen Odloka, ki določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost.

10Iz citiranih določb tako tudi po mnenju sodišča jasno izhaja, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka zgolj investitor ali lastnik objekta, ki se v tem primeru na novo priključuje na komunalno opremo. Navedene določbe ne dajejo podlage za širjenje pojma zavezanca za plačilo komunalnega prispevka na služnostne upravičence. Določbe so jasne in nedvoumne ter ne dajejo podlage za morebitno drugačno interpretacijo, kot jo ponuja tožnik.

11Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. V višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga pristojni organ občinske uprave odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). Enota, od katere se plačuje komunalni prispevek, tako ni stanovanje oziroma njegov del, kar je predmet služnosti stanovanja (prvi odstavek 247. člena SPZ), ampak (celoten) objekt, ki se v tem primeru priključuje na javno kanalizacijsko omrežje. Komunalni prispevek se namreč za določeno parcelo odmerja s ciljem, da se z njim zagotavlja upravičencu oziroma zavezancu priključitev objekta na potrebno, že zgrajeno komunalno opremo. Lastništvo objekta in parcele, na kateri stoji, pa se z ustanovitvijo osebne služnosti stanovanja v ničemer ne spreminja, saj ostaja lastnik zemljišča in objekta na njem še vedno tožnik. To pa je tudi bistveno za odločitev v tej zadevi. Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tako ni služnostna upravičenka, kot zmotno meni tožnik, ampak je v skladu z 80. členom ZPNačrt tožnik sam kot lastnik predmetnega objekta. Zato so ostale tožnikove navedbe glede stanja objekta, „neracionalnosti“ vzpostavitve komunalnega priključka za tožnika in koristi od njegove vzpostavitve, pravno nepomembne v tej zadevi. Vprašanje služnosti stanovanja in z njo povezanih pravic namreč v tem primeru ne posega v odmero občinskega komunalnega prispevka in zavezanca za njegovo plačilo.

12Komunalni prispevek tudi ni vezan na predmet osebne služnosti stanovanja, niti ni z njim povezan.¹ Prav tako ne gre za strošek, ki bi bil neposredno povezan z rabo predmeta služnosti stanovanja, kot zmotno meni tožnik. Zato v tem primeru že po namenu komunalnega prispevka in njegovi naravi, kot prej navedeno, ne pride v poštev uporaba določbe 237. člena SPZ glede stroškov, ki bremenijo užitkarja. Skladno z 248. členom SPZ se namreč za osebno služnost stanovanja določila tega zakona o užitku uporabljajo smiselno, in ne neposredno.

13Ker je torej kot obrazloženo lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka le investitor ali lastnik objekta, je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tej zadevi, med strankama ni sporno. V zadevi je bila namreč sporna izključno pravilna razlaga in uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Predlagani dokazi tako za sprejem odločitve o zadevi niso bili pravno pomembni.

15Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej in prim. Vrenčur, Renato, v: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem (ur. Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana 2004, str. 955.