VSC Sklep I Kp 9685/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, po končani glavni obravnavi 12. 8. 2020, ter na podlagi prvega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper priprtega O. K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki lahko traja do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo sodišča prve stopnje III K 9685/2020 z dne 12. 8. 2020. Z navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in mu je bilo izrečeno eno leto in tri mesece zapora in 800,00 EUR denarne kazni. Obtoženec se nahaja v priporu od 13. 2. 2020 od 22.25 ure dalje.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga odpravo pripora, podredno pa javljanje na policijski postaji.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da ni mogoče pritrditi zagovorniku, ki se zavzema za odpravo pripora oziroma za nadomestitev pripora z milejšim omejevalnim ukrepom, saj je sodišče prve stopnje po končani glavni obravnavi pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi in za dokončanje tega kazenskega postopka, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi ter da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5Glavni poudarek obravnavane pritožbe je, da pri obtožencu ni podana ponovitvena nevarnost, s tem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne okoliščine (teža kaznivega dejanja in okoliščine v katerih je bilo storjeno), kot tudi subjektivne okoliščine (koristoljubje in predkaznovanost), ki ostajajo nespremenjene in ki nedvomno kažejo, da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora ponavljal kazniva dejanja, za katero je bil v tem postopku že nepravnomočno obsojen. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s prognozo zagovornika, da obtoženec nima namena ponavljati tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer izhaja iz dejstva obtoženčevega priznanja krivde, obžalovanja kaznivega dejanja ter njegove ločenosti od družine. Navedene okoliščine pa po presoji pritožbenega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da obtoženec kaznivih dejanj na prostosti ne bi več ponavljal. Zagovornik namreč povsem prezre, da je bil obtoženec v daljšem priporu že v postopku pred sodiščem v ... in bil v tej državi tudi že dvakrat obsojen na prostostno kazen, ko je bil tudi ločen od družine, pa ga vse to ni odvrnilo od storitve novega, v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja. Nobenega razumnega razloga pa ni, da bi bilo sedaj drugače. Prav nasprotno. Obravnavano kaznivo dejanje je obtoženi storil iz koristoljubja, ko je njegov mesečni prihodek znašal 2.000,00 EUR. Na naroku za izrek kazenske sankcije pa je pojasnil, da se mu je, od kar je v priporu, v podjetju nabralo za približno 10.000,00 EUR dolgov. To pa je okoliščina, ki še dodatno kaže na nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, katerega storilci prav gotovo ne izvršujejo z namenom pomagati ilegalnim pribežnikom, pač pa čim več zaslužiti. Same okoliščine storitve kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe, pa tudi ne govorijo v prid pritožbeni tezi o obtoženčevi naivnosti in zavedenosti s strani drugih oseb. Dejstvo, da je obtoženi po telefonu dobival navodila od drugih članov združbe, namreč predstavlja običajen način delovanja organizirane kriminalne združbe, člani katere delujejo v posameznih fazah po sistemu delitve vlog pri sicer skupni akciji, medsebojno delovanje pa običajno usklajujejo preko telefonov. Obtožencu ni bilo prepuščeno organiziranje prehoda čez državno mejo, pač pa le prevoz v določenem delu poti, zato ni mogoče soglašati z zagovornikom, da obtoženi ni vešč izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj.

6Ukrep javljanja na policijski postaji terja od obtoženca, da se mora ob določenem času javljati na policijski postaji, na območju katere stalno ali začasno prebiva ali se nahaja v trenutku odločanja o uporabi ukrepa, torej v konkretnem primeru v ... Pri obtožencu, ki v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, v primeru odprave pripora pa tudi v ... ne več, je predlagani ukrep neizvedljiv. Da temu ni tako, pa tudi zagovornik v svoji pritožbi ne navaja nobenih konkretnih pojasnil. Prav gotovo pa za izrek tega ukrepa ne zadošča, da se obtoženi „zgolj nekje nahaja“, kot to v vloženi pritožbi zatrjuje zagovornik.

7Na podlagi vsega navedenega in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

8Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.