VSK Sodba Cpg 94/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude od plačila.

1Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke, potrjenega v notarskem zapisniku notarke XY 13.5.2018, ki je bil sprejet v okviru 5. točke dnevnega reda. Iz razlogov sodbe izhaja, da je šlo za sklep o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke s konverzijo terjatev družbenika E.M. v kapital družbe. Tožeča stranka svojih trditev ni dokazala, zlasti iz razloga, ker ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik je dokazal, da sta bili v zvezi s sklepom skupščine tožene stranke z dne 25.5.2012 odpisani njegovi terjatvi v višini 445.545,76 EUR in 22.377,57 EUR, terjatev E.M.,ki bi morala biti ravno tako odpisana, pa je bila cedirana. Za presojo teh trditev sodišče ne bi potrebovalo strokovnega znanja finančne stroke, saj so sklepi družbe zavezujoči za vse družbenike, sklep je bil (glede terjatev tožnika) delno realiziran. Ker je tožeča stranka predložila trdnejšo trditveno podlago strokovne presoje dokapitalizacije tožene stranke izvedenke B.A.,bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Dokapitalizacija je bila sklenjena v višini 2.708.781,31 EUR, sklicujoč se na Poročilo neodvisnega revizorja z dne 6.6.2013, terjatve iz izpodbijanega sklepa pa se nanašajo na obdobje 2012 do 2017. Poročilo je bilo ob sprejemanju sklepa staro 4 leta in 11 mesecev, kar v skladu s poslovno prakso pomeni, da ni več primerno za izvedbo dokapitalizacije. Že iz tega razloga je sklep v nasprotju z zakonom. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 476. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Nelogično je, da bi stvarne vložke nad 100.000,00 EUR moral pregledati revizor šele pred vpisom v sodni register in ne že pred sprejemanjem sklepa na skupščini. Taka razlaga pomeni, da bi bili manjšinski družbeniki podrejeni močnejšemu družbeniku, ki bi lahko predlagal dokapitalizacijo s fiktivnimi vložki, nato pa bi le-te dal pregledati revizorju, ki bi ga sam naročil in plačal. Na ta način bi bili manjšinski družbeniki lahko izigrani. V nadaljevanju pritožnik ponavlja svoje trditve, da družba ni potrebovala dokapitalizacije, saj je imela celo pozitivni kapital, kar je še večji sum, da bi terjatev E.M. morala biti odpisana. Namesto tega pa je bila cedirana in sedaj prenesena v stvarni vložek. Sodišče se ni opredelilo, zakaj ni zaslišalo B.A., pri čemer ni upoštevalo, da ima B.A. licenco finančno ekonomske stroke in je tako naslovno sodišče pristransko zaključilo svojo odločitev.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi na podlagi procesnega gradiva, s katerim je razpolagalo, ugotovilo pravilno, svoje zaključke je tudi prepričljivo obrazložilo. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka, niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6V zvezi s sklepom o odpisu terjatev iz leta 2012 (priloga A9) iz listin v spisu izhaja, da so bile s Pogodbo o odstopu terjatve v prilogi B21 na E.M. prenesene terjatve B.K. do K. in terjatve do B. predmet Pogodbe o odstopu terjatve in poravnavi dolga (priloga B20) pa so bile samo terjatve do K. (1. člen Pogodbe) in ne tudi terjatev do B. v višini 492.596,73 EUR (druga alineja 3. člena Pogodbe v prilogi B21). Terjatvi v višini 449.584,58 EUR in 210.000,00 EUR sta bili predmet sklepa o dokapitalizaciji iz leta 2012, vendar ta sklep nesporno nikoli ni bil realiziran, in sta zato ostali E.M. Ostale terjatve iz izpodbijanega sklepa pa so novejšega datuma. Listine torej trditev tožnika ne potrjujejo, tožnik pa tudi ni založil predujma za izvedenca ekonomsko finančne stroke, s katerim bi lahko dokazoval drugačno dejansko stanje in je sodišče v zvezi s tem pravilno uporabilo pravilo dokaznega bremena.

7Po določbi 518. člena ZGD-1 se za povečanje osnovnega kapitala z izročitvijo enega ali več stvarnih vložkov smiselno uporabljajo določbe o stvarnih vložkih pri ustanovitvi družbe. Pri ustanovitvi družbeniki v družbeni pogodbi določijo višino osnovnega kapitala in vsakega posameznega vložka¹, pri dokapitalizaciji pa višina dokapitalizacije temelji na sklepu skupščine. V obeh primerih je treba pri stvarnih vložkih pred vpisom v sodni register zagotoviti poročilo o stvarnih vložkih, ki mora vsebovati (če gre za vložek nad 100.000,00 EUR) tudi poročilo revizorja. To poročilo je pri ustanovitvi namenjeno predvsem varstvu pravnega prometa in bodočih upnikov, saj mora v primeru, da se izkaže, da je vrednost stvarnega vložka nižja od vrednosti zapisane v družbeni pogodbi, družbenik razliko plačati v denarju (peti odstavek 475. člena ZGD-1). Podobno je pri dokapitalizaciji, le da so objekt varstva tudi manjšinski družbeniki, saj lahko do dokapitalizacije pride mimo njihove volje. Pred odločanjem na skupščini morajo biti zato družbeniku zagotovljene informacije, ki jih potrebuje za svojo odločitev. V tem se oba položaja res razlikujeta in bi ju bilo zato lahko treba obravnavati drugače. Vendar v predmetni zadevi tožnik ne trdi, da ne bi bil seznanjen z revizorjevim poročilom in ne navaja katerih zahtevanih informacij ni prejel, temveč le pavšalno vztraja, da je poročilo prestaro. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene trditve, da se je tožena stranka pri dokapitalizaciji sklicevala le na poročilo iz leta 2013. Za več kot polovico terjatev, ki predstavljajo stvarni vložek, je bila izdelana cenitev stvarnega vložka z datumom 20.3.2018 (ki se nanaša na terjatve, nastale po letu 2013²), v preostalem delu pa je res obstajala le cenitev iz leta 2013. Iz zapisnika skupščine 3.5.2018 ne izhaja, da bi tožeča stranka napovedala izpodbijanje sklepa iz razloga, ker ni bila seznanjena z revizorjevimi poročili ali zato ker bi bilo revizorjevo poročilo prestaro (in bi bila s tem v zvezi kršena njena pravica do informacij)³. Tožba je bila vložena iz razloga iz prvega odstavka 395. člena ZGD-1. Sklep zgolj iz razloga, ker je bilo na skupščini za del terjatev predloženo revizorjevo poročilo, starejše od šest mesecev, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z zakonom. Ker se tožnik v predmetni pravdi niti izrecno ne sklicuje na kršitev pravice do informiranosti iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1, informacij (v obliki novejšega poročila o vrednosti dela stvarnega vložka) pa pred sprejemanjem izpodbijanega sklepa ni zahteval, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bila v konkretnem primeru kršena tožnikova pravica do obveščenosti.

8Vprašanje, ali je tožena stranka dokapitalizacijo potrebovala, niti ni relevantno, niti tožnik z neplačilom predujma za izvedenca ekonomsko finančne stroke teh trditev ni izkazal. Prav tako pritožnik ne more uspeti s pavšalnimi očitki, da bi sodišče moralo zaslišati B.A.. B.A. je pred pravdo po naročilu tožnika izdelala strokovno mnenje, ki ga tožena stranka ne sprejema, zato ga v postopku ni bilo mogoče uporabiti kot dokaz. Tega pravila pa ni mogoče obiti z zaslišanjem izvedenca, ki je izdelal poročilo.

9Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti (potrebne) stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

¹ Če gre za stvarni vložek, veljajo določila četrtega odstavka 474. člena ZGD-1.
² Zato se pritožnik spreneveda v delu, kjer se sprašuje, kako je mogoče, da se izvede dokapitalizacija s terjatvami, ki so nastale po letu 2013, na podlagi poročila iz leta 2013.
³ Namen napovedi izpodbijanja pa je ravno v tem, da lahko tožena stranka še na skupščini ustrezno reagira in popravi svojo morebitno napako. Kot izhaja iz neprerekanih navedb strank, je bila skupščina z istim dnevnim redom najprej razpisana za 3.4.2018. Zaradi zahteve tožnika, da za odločanje potrebuje informacije, ki jih je v predlogu točno opredelil (ni pa zahteval novejšega poročila revizorja), je bila skupščina preložena na 3.5.2018. Na skupščini so nato vsebinsko razpravljali o poročilih z dni 20.3.2018 in 6.6.2013. Tožnik je sicer zahteval dopolnitev revizijskih poročil, vendar le glede lastniške strukture dveh družb v povezavi s terjatvami, ki so bile predmet poročila z datumom 20.3.2018.