VSC Sklep I Kp 14058/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi Mednarodne pogodbe med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino o izročitvi, Evropske konvencije o izročitvi s protokoli ter v zvezi s 528. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da so za obdolženega državljana Bosne in Hercegovine, E. H. izpolnjeni pogoji za izročitev tej državi.

2Zoper navedeni sklep so se pritožili odvetniki Odvetniške pisarne A. iz Celja (v nadaljevanju: zagovornik) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovni postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je prvo sodišče sprejelo pravilen zaključek o obstoju vseh pogojev za izročitev obdolženega E. H. Bosni in Hercegovini. Zagovornik sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb iz drugega odstavka 371. člena ZKP, konkretno 6. člena ZKP, ki določa, da kazenski postopek teče v slovenskem jeziku. Navedena kršitev, ki jo pritožnik vidi v tem, da preiskovalni sodnik pred pisanjem svojega mnenja glede pogojev za izročitev obdolženca Bosni in Hercegovini, ni razpolagal s prevodom prošnje Ministrstva za pravosodje Bosne in Hercegovine za izročitev obdolženca, ki je bila prevedena šele 17. 7. 2020, bi bila podana tedaj, če bi vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Slednje pa pritožnik zatrjuje zgolj na načelni ravni, s tem pa ne more doseči pritožbenega uspeha. Res je sicer, da preiskovalni sodnik, dne 9. 4. 2020, ko je napisal mnenje glede izročitve obdolženca, še ni razpolagal s prevodom uradne prošnje za obdolženčevo izročitev. Razpolagal pa je s prevodi vseh listin, ki so bile skupaj s prošnjo posredovane sodišču prve stopnje in ki so bila podlaga za odločanje o obstoju pogojev za obdolženčevo izročitev. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvo sodišče po podrobni proučitvi zadeve sklenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izročitev obdolženca Bosni in Hercegovini, prepričljive razloge za svojo odločitev pa določno navedlo v razlogih izpodbijanega sklepa. Čeprav je odločitev sodišča prve stopnje enaka kot jo je sprejel preiskovalni sodnik, pa to še ne pomeni, da je zgolj sledilo mnenju preiskovalnega sodnika. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je prvo sodišče širše in natančneje kot preiskovalni sodnik presodilo obstoj vsakega od pogojev za izročitev, določenega v mednarodni Pogodbi med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino o izročitvi ter Evropski konvenciji o izročitvi s protokoli. Zato pritožbeno sodišče ni našlo prav nobenih okoliščin, ki bi kazale, da je neseznanitev preiskovalnega sodnika s prevodom prošnje za izročitev obdolženca, kakorkoli vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Prošnja za izročitev namreč ne vsebuje ničesar drugega, kar ne bi izhajalo že iz vsebine priloženih ji listin, s prevodom katerih pa je bil preiskovalni sodnik seznanjen že 9. 4. 2002, torej tedaj, ko je na zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje naslovil svoje mnenje glede izročitve obdolženca Bosni in Hercegovini.

5V nadaljevanju svoje pritožbe zagovornik problematizira nedoslednost Ministrstva za pravosodje BIH, ki je v prošnji za izročitev obdolženca navedlo, da izročitev zahteva Županijsko sodišče v Tuzli, ki pa ne obstaja. Te pritožbene navedbe so sicer točne, vendar pa je očitno, da gre zgolj za pisno pomoto. Drugače namreč ni mogoče razlagati dejstva, da je vse listine, priložene problematizirani prošnji, izdalo bodisi Kantonalno tožilstvo ali pa Kantonalno sodišče v Tuzli, Ministrstvu za pravosodje Bosne in Hercegovine pa jih je, dne 25. 3. 2020 posredovalo Kantonalno sodišče v Tuzli. Zato je brez dodatnega razjasnjevanja, ki ga predlaga zagovornik, mogoče z vso zanesljivostjo zaključiti, da je obdolženčevo izročitev zahteval pristojni organ Bosne in Hercegovine in zato ni prav nobene podlage za domnevo o montiranem procesu zoper obdolženca, kar zagovornik v pritožbi navaja zgolj na načelni ravni. Zato je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter neobremenjen s procesnimi kršitvami, temelji pa na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

6Ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.