VSC Sodba Cp 231/2020

I. Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako da se glasi:

″I. Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem so prvotožena stranka Mestna občina ..., drugotožena stranka Zavarovalnica ... in tretjetožena stranka Zavarovalnica AA dolžne v roku 15 dni tožeči stranki S. P., nerazdelno plačati znesek 11.166,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 4. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za plačilo dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo in drugi toženi stranki povrniti njune pravdne stroške v znesku 626,23 EUR, tretje toženi stranki pa v znesku 201,57 EUR, vsem trem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od odločitve sodišča druge stopnje, to je od 16. 9. 2020 dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka je dolžna plačati prvo in drugi toženi stranki pritožbene stroške v znesku 375,00 EUR, tretjetoženi stranki pa v znesku 400,00 EUR, vsem trem v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

1S sodbo opr. št. P 323/2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 8.479,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 72,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnica poškodovala v škodnem dogodku dne 4. 3. 2012, ko se je poškodovala na pločniku na Ulici ..., kjer ji je zaradi krivdne odgovornosti toženih strank oziroma njenih zavarovateljev spodrsnilo na robu pločnika in je utrpela telesno poškodbo in sicer trimaleolarni zlom levega gležnja. Ugotovilo je, da sta prvotožena stranka in vzdrževalec tega pločnika, to je V. d.d. opustila dolžno ravnanje in sicer vzdrževanje spornega dela pločnika, zaradi česar je prišlo do posedka asfalta med robom pločnika in betonskim robnikom. Tožnica je stopila na ta ponižan del pločnika in se je pri tem telesno poškodovala. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaral. Ugotovilo je pasivno legitimacijo vseh treh toženih strank. Odločilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženih strank, podana pa je krivdna odgovornost po določbi prvega odstavka 131. člena OZ, zato vse tri stranke odgovarjajo po določbi člena 163 OZ, ker sta prvotožena stranka in pa V. d.d. kot zavarovanec tretje tožene stranke neredno opravljali službo javne gospodarske dejavnosti. O višini tožbenega zahtevka je odločilo na podlagi določb člena 179 in 182 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožujejo vse tri tožene stranke.

3Prvo in drugotožena stranka podajata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja sta, da bi sodišče prve stopnje na podlagi določbe 53. člena ZGJS moralo pravilno ugotoviti, da je lahko izključno tretja tožena stranka pasivno legitimirana in da je s tem odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Prvotožena stranka je ravnala z dolžno skrbnostjo, saj je poskrbela, da je na podlagi javnega razpisa izbrala in sklenila z izvajalcem, to je z družbo V. d.d. koncesijsko pogodbo. Pregledniška služba družbe V. d.d. pa je bila zadolžena za vzdrževanje spornega pločnika in tudi poskrbeti za ustrezno zavarovanje poškodovanega dela pločnika. Mnenja je tudi, da je potekel 3-letni subjektivni zastaralni rok, saj je tožničino zdravje zaključilo že 18. 5. 2012, tožnica pa je tožbo vložila 12. 6. 2015 in bi zato sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 352. člena OZ moralo odločiti, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke že zastaral. Mnenja je tudi, da ni podan temelj njune odgovornosti. Izvedenka gradbene stroke je po podanem mnenju brez konkretne meritve nepravilno ugotovila, da naj bi bilo realno navajanje tožnice, da naj bi šlo ob škodnem dogodku za 7 cm poglobitev na delu, kjer je tožnica padla. Izvedenka pa navaja, da v praksi udarne jame in posedki ne smejo biti globlji od 5 cm in tako tožene stranke niso ravnale protipravno, saj niso kršile predpisov in ne more biti podana njihova odgovornost za nastanek škodnega dogodka. Izvedenka in sodišče so tudi ugotovili, da je običajno, da je v zgodnjih spomladanskih mesecih tovrstna pohodna površina zaradi vremenskih razmer nekoliko dotrajana, vendar izrecno navaja, da je ob poprečni pazljivosti pešca tak pločnik še bil varen za uporabo, saj se je lahko povprečen pešec, torej tudi tožnica, poškodovanemu delu pločnika izognila. Posebej poudarja, da je bil pločnik širok 2 m in da je posedek zajemal le okoli 1/3 širine pločnika, torej je razvidno, da se je imela tožnica možnost posedku umakniti. Očitno je torej tožnica opustila dolžno skrbnost, kar je vodilo v nastanek škodnega dogodka oziroma podrejeno gre iskati večji soprispevek tožnice k nastanku le-tega, kot ga je sicer ugotovilo sodišče. Temelj odgovornosti prvo in drugotožene stranke ni podan, saj nista storili nikakršnega protipravnega ravnanja in ne more biti podana njuna, v sodbi ugotovljena krivdna odgovornost. Pri tem opozarjata na sodno prakso VSC Cp 457/2016, v kateri je bilo odločeno kdaj je prekoračen standard normalne pohodne površine. Po mnenju sodišča druge stopnje v tej zadevi ni mogoče zahtevati popolno očiščenih javnih površin. Podobno je ugotovila tudi izvedenka v predmetnem postopku, ko je pojasnila, da je običajno, da je v zgodnjih spomladanskih mesecih pohodna površina zaradi vremenskih razmer nekoliko dotrajana, vendar izrecno navaja, da je ob povprečni pazljivosti pešca tak pločnik še bil varen za uporabo, saj bi se lahko povprečen pešec, torej tožnica, poškodovanemu pločniku izognila. Tako bi bilo potrebno zaključiti, da pločnik oziroma pohodna površina dosega standard normalne pohodne površine, kot ga navaja sodna praksa. Izvedenka je tudi pojasnila, da so tovrstni škodni dogodki redki, saj se uporabniki izogibajo neravnim površinam in uporabljajo tisti del površine, ki ni poškodovan, kar je imela možnost tudi tožnica, vendar je skrbnost pri hoji v celoti opustila. Opustitev dolžne skrbnosti bi bilo mogoče toženim strankam očitati le, če bi bilo prej ugotovljeno, da je vdolbina oziroma poškodba pločnika v konkretnem primeru predstavljala takšno poškodbo, ki je še onemogočala varno uporabo pohodne površine oziroma zaradi katere le ta ni več ustrezala standardom normalne pohodne površine (sklep VSL I Cp 2949/2015). Izvedenka pa tega ni potrdila, saj je izrecno pojasnila, da je bil pločnik ob zadostni pazljivosti pešca še normalen za uporabo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Podredno prereka prisoji višine pravične denarne odškodnine. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4Tretje tožena stranka podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da tožena stranka V. d.d. ni pasivno legitimirana v tem pravdnem postopku, saj je Mestna občina ... odredila glede na prejeto obvestilo s strani V. le popravilo poškodovanega jaška, ne pa tudi sanacije pločnika. Priča Z. pa je izpovedala, da stanje pločnika še ni bilo takšno, da bi ga bilo potrebno nujno oziroma takoj sanirati. Dokazni postopek je tudi pokazal, da naj ne bi predel, kjer naj bi tožnica padla, bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kakor je to sodišče zapisalo v 44. točki obrazložitve, vsled česar naj bi ta predel terjal določeno ukrepanje s strani V. d.o.o. Izvedenka je takratno stanje pločnika ocenilo kot takšno, da je bila potrebna celotna obnova tega pločnika in da krpanje posameznih posedkov ni bilo več smiselno, ker gre le za manjše razpoke in plitvine. Izvedenka je ugotovila, da je bil pločnik ob povprečni pazljivosti pešca še vedno varen za uporabo. Takšno dotrajanost pohodnih površin v mestu je precejšnja, in so pešci vajeni takšnih pohodnih površin in bi zato tudi tožnica lahko ta del pločnika brez težav prehodila. Vztraja pri ugovoru zastaranja, glede temelja pa je mnenja, da je izvedenka v podanem mnenju zapisala, da predpisi oziroma standardi, ki bi opredeljevali še sprejemljivo dotrajanost pločnika in vrsto poškodb, ki bi bile na površini pločnika še dopustne, ne obstojijo. Upoštevaje navedeno, zavarovancu tožene stranke ni moč očitati nikakršne protipravnosti, saj tudi s tem v zvezi ni kršil niti pogodbene podlage, niti zakonskih oziroma podzakonskih predpisov in njegova odgovornost za nastalo škodo ne more biti podana. Izvedenka je v zvezi z obravnavano površino tudi pojasnila, da postavitev prometne signalizacije tamkaj ni bila in ni bila potrebna, saj bi to še dodatno oviralo hojo pešcev po pločniku. Pojasnila je tudi, da je bila površina pločnika navkljub dotrajanosti, ob povprečni pazljivosti pešca še vedno varna za uporabo, pločnik pa je bil dovolj širok in tožnica bi se lahko opaženemu posedku, ki je bil relativno velik umaknila, sploh pa ni imela nikakršnega razloga za sestop na sam robnik pločnika. Več kot očitno je, da je pri svoji hoji opustila tisto minimalno skrbnost, ki je bila potrebna za sestop oziroma varno hojo preko, tamkaj nastalega posedka oziroma neravnine. Toženka še izpostavlja, da se je Vrhovno sodišče RS že večkrat izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega, in da dejstvo obrabe oziroma dotrajanosti pohodnih površin, kakor tudi opustitev vzdrževanja le-teh, še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost vzdrževalcev takšnih površin. Pri tem opozarja na sodbo VS RS II Ips 85/2013. V konkretnem primeru je namreč izvedenka ugotovila, da sporna površina še vedno ustreza standardom normalne pohodne površine, in jo normalno pazljiv pešec lahko prehodi brez težav. Postopek tudi ni pokazal, da bi naj kritični predel bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje zavarovanca tožene stranke, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nikakršnih opustitev dolžnega ravnanja in s tem tudi ne krivde za tožnici nastalo škodo (prvi odstavek 131. člena OZ). Dokazni postopek je pokazal, da je pohodna površina bila še vedno v mejah normalnega in sprejemljivega, saj povsem ravnih in enakomernih pohodnih površin, v posledici delovanja naravnih sil, ki delujejo na te, ni. Do padca in poškodovanja tožnice je nedvomno prišlo iz drugih razlogov, tožnica pa je bila takrat tudi nepazljiva, neskrbna in neosredotočena na hojo, v posledici česar vsega je le z delom stopala stopila na rob robnika, in zdrsnila čezenj. Po mnenju toženke, bi normalno pazljiv pešec konkretno površino prehodil brez vsakršnih težav. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati izpovedi tožnice, da se je umikala drugim pešcem, saj to presega njeno trditveno podlago in bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je vzrok za zatrjevan padec tožnice v celoti iskati v njeni sferi. Podredno pa prereka tudi višino prisojene odškodnine. Predlaga da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožečo stranko pa se obsodi na plačilo pravnih stroškov. Priglaša še pritožbene stroške.

5Pritožbe so bile vročene tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Pritožbe so utemeljene.

7Sodišče prve stopnje bi glede na novejšo sodno prakso VS RS ob, v sodbi ugotovljenih dejstvih, da v konkretnem primeru posedka na pločniku ob robniku ne gre za takšno nujno poškodbo, ki bi morala biti takoj sanirana in zato ni bilo potrebno posebno naročilo za izvedbo popravila pločnika, katerega bi morala dati Mestna občina ... tretji toženi stranki oziroma V. d.d., da opustitev dolžnega ravnanja zaradi nezaprtja tega nevarnega odseka za uporabo oziroma za namestitev opozorilne signalizacije ni bila utemeljena, ob dvomu, da Mestna občina ... ni bila obveščena o stanju in poškodbi predmetnega pločnika in ob zaključku, da je bilo stanje pohodne površine na zatrjevanem mestu padca v smeri tožničine hoje tožnici vidno in bi se lahko tožnica, če bi bila bolj pozorna na stanje pločnika in na svojo hojo, ob večji pazljivosti temu poškodovanemu delu pločnika tudi izognila, saj je pločnik širok 2 m, ta posedek pa se je na pohodni površini pločnika nahajal le na približno 1/3 širini pločnika, tožnica pa naj bi zadobila poškodbo le na mestu, kjer se asfaltna podlaga stika z robnikom pločnika, moralo ugotoviti, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke in izvajalca del na pločniku, to je V. d.d., ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri tretje toženi stranki. Ta ugotovljena dejstva v zvezi s pritožbeno navedbo o nepravilni uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje, izpostavljajo vsi trije pritožniki v svojih pritožbah in pritožbe v tem delu utemeljeno navajajo, da temelj odškodninske odgovornosti obeh toženih strank oziroma zavarovalnic, tako ni podan. Tako ni podana protipravnost ravnanj Mestna občina ... in V. d.d., saj glede na ugotovljeno stanje pločnika nista opustila izvajanje javne službe kot je to določeno v členu 163 OZ, ki predpisuje odškodninsko odgovornost izvajalca javne gospodarske službe v primeru, če tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Stanje pločnika, na katerem je padla tožnica je namreč bilo v celoti gledano takšno, da je bilo vidno tudi tožnici in bi se lahko tožnica, če bi bila bolj pozorna na stanje pločnika in na svojo hojo, ob večji pazljivosti, temu poškodovanemu delu pločnika lahko izognila. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni predpisa ali standarda, ki bi opredeljeval še sprejemljivo dotrajanost pločnika in vrsto poškodb, ki bi bile na površini pločnika še dopustne. Zagotovljena mora biti le ustrezna varnost in stabilnost cestišča, to je tudi vključenost pločnika in po mnenju izvedenke je bil pločnik v opisanem stanju, ob povprečni pazljivosti pešca še varen za uporabo, saj se je povprečno pazljiv pešec poškodovanemu delu pločnika lahko izognil. Pri tem ″izogibanju tožnice″, tretje tožena stranka tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ker le na podlagi izpovedi tožnice ne bi smelo ugotoviti, da se je tožnica v kritičnem trenutku morala umikati drugim ljudem in tega sodišče prve stopnje tako ne bi smelo upoštevati, saj predhodno o tem ni bila podana trditvena podlaga, izpovedba tožnice pa ne more nadomestiti trditvene podlage in bi moralo sodišče odločiti brez okoliščine, ki se tiče načina hoje tožnice. Tako ni bilo nobene potrebe za to, da je tožnica stopila na skrajno levi rob pločnika in je zato z delom stopala zdrsnila čezenj. Glede na širino pločnika ki ji je bil na razpolago, bi se nastanku poškodbe nedvomno lahko izognila, če bi svoji takratni hoji posvetila vsaj minimalno skrbnost. Povprečno skrben posameznik namreč lahko vdolbine, kakršna je bila konkretna, povsem enostavno zaobide oziroma prehodi, saj te predstavljajo na pohodnih površinah pešcev nekaj povsem običajnega. Vzrok za zatrjevani padec tožnice je tako v celoti iskati in je podan v sferi tožnice. Ker je tako bil pretežni del površine pločnika, torej vsaj 2/3 pločnika v normalnem in sprejemljivem stanju, čistih neravnih in povsem nepoškodovanih površin pa ni mogoče pričakovati in tega tudi ni mogoče zahtevati od lastnikov pločnikov, zato ni krivdne odgovornosti toženk¹. Pretežni del sporne poti, po katerem bi tožnica lahko neovirano prešla ta del pločnika pa je še ustrezal pravnemu standardu normalne pohodne površine. To pomeni, da se od normalno pazljivega pešca pričakuje, da bo pri hoji gledal v tla. Kot je ugotovila izvedenka pa bi normalno pazljiv pešec lahko opazil ponižani del pločnika, ki je bil najnižje poseden le ob samem robniku, preostale podlage pa niso odstopale od normalne uporabe, in ker je tako pretežni del pločnika še ustrezal pravnemu standardu normalne pohodne površine ni mogoče govoriti o pravotipravnem ravnanju toženih strank pri vzdrževanju pločnika². Opustitev vzdrževanja poti sama po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi ali pot na delu, kjer je tožnica hodila, še ustreza standardu normalne pohodne površine in pretežni del pločnika ni odstopal od preostale pohodne površine in zato v konkretnem primeru takšno stanje pločnika ni terjalo dodatnega ukrepanja V. d.d. (upravljalca pohodne površine) in tudi ne Mestna občina ... kot lastnika te nepremičnine in nosilca opravljanja javne gospodarske službe³. Namen odškodninskega prava tudi ni v tem, da bi lokalnim skupnostim, ki upravljajo s kilometri razgibanih naklonskih javnih površin (cestami, pločniki, stopnišči, itd), v celoti nalagali vsa škodna tveganja, ki jih po naravi stvari v vsakem trenutku ne morejo imeti pod svojim nadzorom, in to ne glede na to, kako zelo se trudijo (npr. vremenski vplivi). Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običajnih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v koncenptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti. Zato je sodišče prve stopnje tudi nepravilno presodilo ravnanje tožnice, samo kot soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku. Drugačno stališče ne bi delovalo vzpodbudno na vzdrževanje javnih pohodnih površin v okviru gospodarskih javnih služb, niti na pešce, ki morajo kot sposobni, razumni, avtonomni in svobodni posamezniki tako tudi sami ravnati⁴. To pa je mogoče očitati tudi tožnici v konkretnem primeru, ker ni prehodila pločnika po površini, ki je obsegala več kot 2/3 pločnika in je bila za hojo povsem primerna in varna.

8Glede na obrazloženo se tako izkažejo pritožbe toženih strank za utemeljene in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na tako ugotovljeno dejansko stanje pločnika in ravnanje to je glede na hojo tožnice zaključilo, da obstoji subjektivna odškodninska odgovornost toženih strank po prvem odstavku 131. člena OZ in po 163. členu OZ. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, saj ob obravnavanju pritožb meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izreklo obsodilno sodbo, kljub temu, da ni podana protipravnost ravnanja toženih strank, kot enega od elementov krivdne odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ in po členu 163 OZ. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti, že po temelju v celoti, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in se pritožbeno ni spuščalo tudi še v druge, s strani toženih strank uveljavljane pritožbene razloge.

9Ker tako tožeča stranka v tem predmetnem pravdnem postopku na prvi stopnji glede na odločitev sodišča druge stopnje ni uspela, mora toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je njune pravdne stroške že odmerilo po višini⁵, nepravilno je uporabilo pravilo o deljenem uspehu v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji spremenilo, kot to izhaja iz odločitve sodišča druge stopnje, vsebovane v točki I., II. izreka sodbe.

10Vse tožene stranke so tudi priglasile pritožbene stroške in sicer takso za pritožbo v znesku 375,00 EUR, tretja tožena stranka pa še materialne stroške v znesku 5,00 EUR, in ker so vse tri tožene stranke s pritožbami uspele, jim mora tožeča stranka povrniti njune pritožbene stroške, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips 19/2009 z dne 27. 1. 2011.
² Primerjaj sodbo VS RS II Ips 270/2016 z dne 5. 7. 2018.
³ Tako tudi sodba VS RS II Ips 85/2013 z dne 6. 2. 2014.
⁴ Tako tudi sodba VS RS II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019.
⁵ Glej točko 68. in 69. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.