VSL Sklep II Cp 1141/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse, ki znaša 3885 EUR, ker je ocenilo, da za to ni pogojev po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), ji je pa to obveznost odložilo do končne izdaje odločbe sodišča prve stopnje.

2Proti sklepu se tožnica pritožuje in predlaga njegovo spremembo tako, da se jo plačila takse oprosti. Očita, da sodišče ne bi smelo upoštevati denarnih sredstev na njenem računu, ne da bi ji dalo možnost, da pojasni, kaj ta gotovina predstavlja. S tem ji je kršilo procesne pravice. Gre za kratkoročna posojila njenih staršev za poslovanje njenega s.p. Prilaga sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, ki jo je v nekem drugem postopku plačila sodnih taks oprostilo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit.

5Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo relevantna dejstva, namreč premoženjsko stanje prosilke, ter pravilno ocenilo, da glede na ugotovljeno ta ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku (1. odst. 11. čl. ZST-1), to je, da bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njegovi družinski člani.

6Tožnici niso bile kršene njene pravice, da se izjavi o svojem premoženju. Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja sodišče, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne podatke (5. odst. 12.a čl. ZST-1). O tem stranke oz. prosilca izrecno ni treba posebej seznaniti (8. odst. 12.a čl. ZST-1). Po izrecni določbi 2. alineje 12.b čl. ZST-1 se pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke, ki je samostojni podjetnik, upoštevajo tudi podatki o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih.

7Tožnica bi torej morala sama sodišču ustrezno izkazati, zakaj naj na ta način ugotovljeno njeno premoženje (pologi večjih denarnih zneskov na njen račun) ne bi bilo relevantno za ugotavljanje njenega premoženjskega stanja. Tega ne pojasni niti v pritožbi, saj zgolj pavšalno navaja, da naj bi šlo za kratkoročna posojila njenih staršev. Z ničemer tega niti ne izkazuje niti ne pove, zakaj naj se to ne bi smelo upoštevati enako, kot vsako drugo premoženje in zakaj bi imel njen morebitni dolg do staršev prednost pred plačilom takse.

8Sklicevanje na sklep sodišča v nekem drugem postopku pritožnici samo po sebi ne more koristiti, saj sodišče pri odločanju o oprostitvi taks ni vezano na odločitve sodišč v drugih postopkih.

9Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo vse relevantne okoliščine (glej 7. tč. na 4. str. izpodbijanega sklepa) in upoštevalo, da je taksa relativno visoka, zato je tožnici tudi omogočilo, da jo plača v daljšem roku. Že če bi se predmetni postopek končal v letu dni, je hipotetična mesečna taksna obveznost tožnice, ki je niti ni dolžna sproti plačati, 323,75 EUR, z vsakim nadaljnjim letom pa se bi še razpolovila. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da bo na ta način tožnica plačilo sodne takse lahko zmogla brez škode za lastno preživljanje oz. preživljanje družinskih članov.

10Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).