UPRS Sklep I U 1945/2018-5

I. Tožba se zavrže.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 8. 12. 2016 v skupni višini 3.568,66 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.568,66 EUR, ki morajo biti plačani na račune, ki jih navaja. Po preteku roka 30 dni bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in pričet postopek davčne izvršbe. Davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

3Tožnik je zoper izpodbijano odločbo 19. 9. 2018 vložil tožbo ker meni, da je nezakonita. Delovno in socialno sodišče je s sodbo VII Ps 515/2017 z dne 5. 2. 2018 razsodilo, da je tožnik zavarovanec za 10 ur tedensko in ne za 40 ur tedensko, kar je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Posledično po mnenju tožnika ni podane pravne podlage za pridobitev lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Dejansko stanje v zadevi je napačno ugotovljeno, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, posledično je izpodbijani akt ničen. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Toženi stranki naj tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti nastale stroške postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpodbijana odločba v obnovljenem postopku odmere prispevkov za socialno varnost odpravljena in 16. 10. 2018 nadomeščena z odločbo DT 4250-6102/2017-9 (v nadaljevanju nova odločba), ki je bila tožniku vročena 19. 10. 2018. Sodišču predlaga, da predmetno tožbo zavrže, saj je bila izpodbijana odločba nadomeščena z novo odločbo v postopku obnove odmere prispevkov za socialno varnost, ki je skladna z ugotovitvijo statusa zavarovanca po sodbi Delovnega in socialnega sodišča.

5Tožnik v pripravljalni vlogi stališču toženke iz odgovora na tožbo ne nasprotuje (da je potrebno obravnavano tožbo zavreči) vendar opozarja, da je finančni organ izdal novo odločbo v obnovljenem postopku odmere prispevkov za socialno varnost šele po vložitvi tožbe tožnika in je tako po mnenju tožnika slednji upravičeno vložil tožbo zaradi zavarovanja svojih pravic, zato sodišču predlaga, da naj toženi stranki naloži, da mu je dolžna povrniti stroške postopka po stroškovniku iz tožbe in iz pripravljalne vloge.

6Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo navaja, da v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil izpodbijani akt izdan 13. 4. 2017 in da je Delovno in socialno sodišče s sodbo VII Ps 515/2017 z dne 5. 2. 2018 na novo ugotovilo status zavarovanca – tožnika. V času izdaje izpodbijanega akta pa je imel tožnik status zavarovanca, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa. Določitev statusa zavarovanca, pravne podlage, obdobja zavarovanja pa ni v pristojnosti toženke, marveč v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Če pride po dokončni odločbi prvostopenjskega organa do drugačne odločitve predhodnega vprašanja, kar je v danem primeru vprašanje statusa zavarovanca, čas ter obdobje zavarovanja, imajo zavezanci možnost obnove postopka v skladu z 4. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V danem primeru pa se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe glede na dejstva, ki so obstajala v času njene izdaje. V tem času pa je bila izpodbijana odločba pravilna zato toženka sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni dovoljena.

8Tožnik z obravnavano tožbo, vloženo pri naslovnemu sodišču 19. 9. 2018, izpodbija odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 4. 2016 do 8. 12. 2016, ki je bila izdana 13. 4. 2017. Med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba 16. 10. 2018 (po vložitvi tožbe tožnika) odpravljena in nadomeščena z odločbo DT 4250-6102/2017-9 (nova odločba), ki je bila tožniku vročena 19. 10. 2018. Ker pa je bila izpodbijana odločba v postopku obnove odmere prispevkov za socialno varnost že odpravljena in nadomeščena z novo odločbo, izpodbijane odločbe sodišče ne more več razveljaviti (pravilno odpraviti, opomba sodišča), kot to tožnik zahteva s tožbo.

9Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz tega izhaja, da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi tožnikov pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe prenehal s tem, ko je bila izpodbijana odločba že v celoti odpravljena in v obnovljenem postopku nadomeščena z novo odločbo. Po povedanem tožnik s tožbo ne more več spremeniti (izboljšati) svojega pravnega položaja. Ker je bila izpodbijana odločba nadomeščena z novo odločno po presoji sodišča tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba (ki je že bila odpravljena) očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe, saj ne izkaže možnosti, da bi se z vloženim upravnim sporom njegov položaj lahko izboljšal, je bilo potrebno tožbo v tem upravnem sporu zavreči na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je finančni organ izdal novo odločbo v obnovljenem postopku odmere prispevkov za socialno varnost, s katero je nadomestil izpodbijano odločbo 16. 10. 2018, kar je šele po vložitvi predmetne tožbe (19. 9. 2018). Ker si je tožnik prizadeval za odpravo izpodbijane odločbe, ta pa je bila v postopku obnove dejansko odpravljena in nadomeščena z novo odločbo, je po presoji sodišča upravičeno vložil tožbo zaradi zavarovanja svojih pravic in je posledično tudi upravičen do povrnitve stroškov tega postopka. Po presoji sodišča ni bistvenega pomena, da je sodišče s tem sklepom tožbo zavrglo, saj so bile ob vložitvi tožbe izpolnjene vse procesne predpostavke zanjo (pravočasnost, dopustnost, potrebnost), marveč je do prenehanja tožnikovega pravnega interesa prišlo šele kasneje. Zato pri presoji zahtevka za povrnitev stroškov postopka ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Rezultat je za tožnika enak, kot če bi s tožbo uspel in bi sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (enako Upravno sodišče RS v sklepu I U 1528/2014 z dne 16. 3. 2015). V takem primeru pa se na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.