VDSS sodba Pdp 95/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti denarni primanjkljaj v višini 10.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.10.2001 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 561.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS – 1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je vodenje disciplinskega postopka zoper njega zastaralo, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Tako je zastaral tudi zahtevek za povrnitev primanjkljaja. Tožeča stranka je zvedela za storilca šele iz podatkov kazenske ovadbe, do takrat pa je trdila, da je osumljenih za primanjkljaj več storilcev, pri čemer je najprej dala prijavo policiji zoper neznano osebo. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi priče Z.Š.. Kot storilca ga je začel obremenjevati šele potem, ko je to ugotovila policija. Revizijsko poročilo je izdelal le na osnovi računalniških izpisov o prometu blaga. V času izdelave revizijskega poročila so bila sklepanja o možnem storilcu bolj objektivna kot v času, ko je bil zaslišan kot priča. Priči je znano, da se z uporabo računalniškega orodja lahko ugotovijo vsa gesla in šifre zaposlenih delavcev tožeče stranke, kar je v nasprotju z izjavo priče, da nihče od sodelavcev ni poznal njegove šifre in gesla. Sodba temelji zgolj na predpostavki, da je v spornih dnevih sam opravil očitane transakcije in pri tem vnesel svojo šifro in geslo. Res je podpisal izpis prometa trezorjev, kar pa ne pomeni, da je priznal izvedbo vseh spornih transakcij. Transakcija je pomenila samo knjigovodsko stanje na blagajni 1111, nihče pa ni preverjal, kakšno je bilo stanje gotovine v navedeni blagajni. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da predložene evidence niso natančne in da so računalniški izpisi podvrženi napakam. Ugotovitve delavca M.C. so sporne. Sodišče bi moralo v postopek pritegniti izvedenca računalniške stroke, ki bi ugotovil zanesljivost računalniških izpisov, posebno pa preizkusil dejstvo, kako je mogoče ugotoviti gesla in šifre vseh bančnih uslužbencev. To sta na različne načine izpovedali priči M.C. in N.K.. Sodišče ni obrazložilo, zakaj slednji priči ni verjelo. Niti ni opravilo potrebnega soočanja med pričama. Priča E.V. je N.K. povedal gesla za vstop v računalniški program tako, da bi si lahko sama napravila izpis stanja na svojem računu. To pomeni, da je lahko vsak zvedel za tajne šifre in gesla. Sodišče ni imelo nikakršnih razlogov, da je sledilo tudi izpovedbam prič M.B. in D.G.. Odločilno za presojo je, da se v sporu ni preverilo, kdo je odnesel denar iz trezorja. Nadalje je nelogična je trditev, da v kolikor bi želel delavec, ki je dne 2.8.2000 knjižil dvig iz trezorja, dne 26.10.2000 gotovino tudi iznesti iz trezorja, kar bi moral storiti s kaseto 1111, ki pa ni bila več v uporabi, zaradi česar je lahko denar iz trezorja odnesel le tisti, ki je imel prosti vstop v trezor, to je ključar. Priči M.B. in D.G. sta bila njemu neposredno nadrejena delavca. Odgovorna in dolžna sta bila, da omogočita med njim in drugim blagajnikom knjižno računalniško povezavo. To pomeni v žargonu prijavo ali logiranje na blagajno. Sam ni poznal operacije, ki je bila za to potrebna, niti ni vedel, da je bil s strani enega od navedenih predpostavljenih delavcev odjavljen z blagajne, ki je ni več uporabljal. S tem sta ga pustila prijavljenega na neaktivni blagajni, kar je najmanj hudo malomarno ravnanje. Tožeča stranka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili ni poskrbela za ustrezno arhiviranje dokumentacije, kar ne more biti v škodo ugotavljanja njegove odškodninske odgovornosti. Odstranitev dokumentacije gotovo ni v interesu tistega ali tistih, ki so dejansko povzročili zatrjevano škodo. Po njegovem je edino logično, da je efektivne knjižbe na neaktivni blagajni lahko opravil ali pa so bile opravljene samo z vednostjo tistega delavca banke, ki je natančno vedel, da se bo v poslovalnici izvedla nenapovedana kontrola in se bo primerjalo trenutno knjižno stanje z dejanskim stanjem v določeni blagajni. Noben od izvedenih dokazov ni potrdil suma, da je odnesel denar iz banke. Sam je bil samo blagajnik likvidator. Po izpovedbi priče V. pa se ni dogajalo, da bi vstopil v trezor samo eden od ključarjev, temveč sta bila za to opravilo vedno dva. Sodišče ni verjelo njegovi trditvi, da je pomotoma opravil transakcijo na blagajni 1107. Zmotna je trditev, da se je sam prijavil na T. blagajno. Sodišče je storilo bistvene postopkovne kršitve, ko je v dokazni oceni povzelo le izpovedbe tistih prič, ki so bile v njegovo škodo. Tudi ni v ničemer dokazano, da je z naklepnim ali najmanj hudim malomarnim ravnanjem povzročil tožeči stranki očitano škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V sporu je dokazano, da je očitane transakcije lahko opravil samo toženec s šifro 1107, ki je imel dostop do trezorja, da je dne 26.10.2000 na blagajni sodelavca T. knjižil dvig in nato izvedel polog v trezor v višini 10.000.000,00 SIT. Priča Š. je v poročilu notranje revizije glede toženca upravičeno izhajal, da je možni storilec, po kasnejši pridobitvi vse dokumentacije pa je bil v to utemeljeno prepričan. Poleg tega v poročilu notranje revizije ni navedeno, kdo naj bi odtujil denar, temveč poročilo o tem, da poslovanje v konkretni poslovni enoti ni bilo v skladu s pravili varnega poslovanja. V sporu je dokazano, da drugi sodelavci niso poznali toženčevega gesla. Sodišče je popolno razčistilo dejstva, kako so potekale transakcije in kakšno je bilo stanje gotovine v blagajni 1111 v dneh 2.8.2000 in 26.10.2000. Zmotna je trditev toženca, da so računalniški izpisi vsebovali napake. Če bi toženec resnično menil, da so izpisi napačni, bi v postopku konkretiziral takšna dejstva. Tako pa, razen dveh manjkajočih enic, kar je pojasnila priča M.C., sploh ni bilo predmet dokazovanja. Navedena priča je pojasnila nemožnosti dostopa do gesel sodelavcev. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem računalniške stroke ter utemeljilo toženčevo odškodninsko odgovornost za nastali primanjkljaj. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

Neutemeljena je pritožba, da je potrebno zastaranje vodenja disciplinskega postopka zoper toženca povezovati s postopkom ugotavljanja toženčeve odškodninske odgovornosti, saj gre v zadevah po vsebini za povsem različna postopka, ki medsebojno nista v ničemer odvisna od sprejete rešitve. Tudi sicer se ugotavlja odškodninska odgovornost po pravilih obligacijskega prava, ki določajo drugačne zastaralne institute.

Za presojo toženčevega ravnanja je odločilen izpis prometa iz trezorjev, ki izkazuje, da so bile vse transakcije glede blagajne 1111 izvršene v dneh 2.8.2000 in 26.10.2000 na podlagi toženčevega gesla, ki je tajno in poznano samo tožencu samemu. Sodišče je v sporu dokazalo in obrazložilo, da morebitna tretja oseba ni mogla priti do njegovega gesla, se prijaviti z njim na računalniku ter opraviti sporne transakcije. V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče sprejema izpovede prič M.C. in Z.Š., ki sta pojasnila neobstoj možnosti in neusposobljenost uslužbencev, da bi s pomočjo orodja Browser lahko ugotovili gesla sodelavcev.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil na podlagi toženčevega gesla dne 2.8.2000 ob 14:26:02 opravljen dvig iz trezorja v znesku 7.500.000,00 SIT, 36 sekund kasneje pa je bil napravljen dnevni zaključek blagajne na navedeni znesek. Ob uporabi enakega gesla je bil dne 26.10.2000 ob 8:45:59 opravljen dvig kasete na znesek 7.500.000,00 SIT, ob 8:46:51 iz trezorja dvig zneska 2.500.000,00 SIT in ob 8:47:54 opravljen zaključek blagajne na znesek 10.000.000,00 SIT. Izpis prometa vseh trezorjev za navedeni dan je podpisal toženec. Očitno je navedene transakcije knjižil z namenom, da se knjigovodsko pokrije primanjkljaj v trezorju. Poleg tega se je zavedal, da bo ostala transakcija skrita, saj se promet na neaktivni blagajni ne kontrolira. Nadalje je dokazano, da je fizični iznos gotovine iz trezorja lahko opravila le oseba, ki je bila ključar, to pa je bil toženec, zaradi česar je imel vstop v trezor. Toženec v skladu z (obrnjenim) dokaznim bremenom ni dokazal, da bi to z uporabo njegovega gesla lahko storila druga oseba.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede toženčevih transakcij na blagajnah 1100 in 1105 v dneh 28.7.2000 in 31.7.2000. Toženec je dne 28.7.2000 na blagajni 1100 opravil dvig iz trezorja v znesku 7.000.000,00 SIT, pri čemer je naslednji delovni dan dne 31.7.2000 na isti blagajni izvedel efektivni polog v trezor ter nadalje na blagajni 1105 fiktivni dvig iz trezorja, kar je pomenilo obremenitev blagajne 1105 namesto 1100. Dne 2.8.2005 je na blagajni 1105 knjižil fiktivni polog v trezor v višini 7.500.000,00 SIT in hkrati opravil fiktivni dvig iz trezorja na neaktivni blagajni 1111. Dne 26.10.2000 pa je na tej blagajni knjižil še en dvig v višini 2.500.000,00 SIT tako, da je na koncu blagajna izkazovala saldo 10.000.000,00 SIT, s čimer je hotel prikazati ujemanje stanja sredstev v trezorju s knjižnim stanjem.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da bi moral toženec, ki je podpisal izpis prometa na trezorjih, ugotoviti transakcije na neaktivni blagajni v zvezi z uporabo njegovega gesla in v primeru suma, da ga je uporabil kdo drug, takoj ukrepati, pa tega ni storil. V okviru delovnih zadolžitev bi moral ob zaključku dnevnega prometa v trezorju preizkusiti stanje gotovine v trezorju, ki se mora ujemati s prometom vseh blagajn. Zato je v celoti odgovoren za izvedbo spornih transakcij in v tej posledici za odtujitev očitanega zneska gotovine. Sodišče prve stopnje je v njegovem primeru ugotovilo obstoj škodnih elementov po splošnih pravilih obligacijskega prava, to je nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, da izvira škoda iz takšnega ravnanja, in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija sprejeto dokazno oceno in opozarja na izpovedbe prič in toženca, ki jih sodišče ni sprejelo kot odločilne. V tej zadevi je potrebno poudariti, da se pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko presoja pravilnost dokazne ocene, v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do vseh pritožbenih navedb, ki izpodbijajo dokazno oceno. Pristojnost pritožbenega sodišča je, da glede tega odgovori le na navedbe, ki so odločilnega pomena, in ne da polemizira s subjektivno oceno pritožnika. Poleg tega je sodišče nepristranski postopkovni organ, ki se o verodostojnosti posameznih dokazov, posebno v primeru izpovedb strank in prič, lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je v sporu ugotovilo pravilno dejansko stanje, ki potrjuje toženčevo odgovornost za očitani denarni primanjkljaj, pri čemer je sodišče prve stopnje obrazložilo, katera dejstva iz izvedenih dokazov je štelo za odločilna in zakaj je zavrnilo konkretne dokaze z zaslišanjem prič in njihovo soočanje, kot tudi obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z izvedencem računalniške stroke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge na katere je opozorila pritožba. Vendar je odgovorilo samo na tiste, ki bi lahko bili odločilni, pa je glede teh razlogov ugotovilo, da niso utemeljeni. Glede ostalih pritožbenih navedb, do katerih se v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa ugotavlja, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer doprinesel k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).