VSL sodba II Cp 2663/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ni sporno, da se je tožeča stranka (tožnik) poškodovala dne 25. 10. 2012, ko je skupaj s sodelavko tožnik izvajal kontrolo prometa v prometni patrulji. Toženka se strinja, da vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo, da pa takšno postane upoštevaje okoliščine konkretnega primera, če vsebujejo elemente povečane nevarnosti. Strinja se tudi z naziranjem prvostopenjskega sodišča, da dejavnost policista, ki izvaja kontrolo prometa, ko opravlja varnostni pregled osebe in ko lovi pobeglo osebo, sama po sebi še ni nevarna. Meni pa, da v konkretnem primeru niso bile podane takšne okoliščine, da bi delo tožnika, to je tek za pobeglim A. A. lahko smatrali kot delo s povečano nevarnostjo. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Razsodilo je, da je vzrok tožnikovega padca v vmesnem pločniku in do takšne odločitve je prišlo glede na izpoved tožnika in priče B. B. Priči A. A. in C. C. sta izpovedali, da je tožnik padel na drugem mestu, drugo mesto tožnikovega padca je navedeno tudi v listini, to je v izpisu dogodka, kršitev JRM in ZPRPC, uporaba PS – poškodba policista (B 3). Sodišče je navedlo, da ga izpoved priče A. A. ne prepriča, ker je bil osredotočen predvsem na svoj beg. Opozarja, da je bil A. A. glede mesta padca tožnika nedvoumen in povzema njegovo izpoved. Povzema tudi izpoved priče C. C., da tožnik ni padel na cestišču, niti na vmesnem pločniku, temveč na drugi strani Celovške ceste. Enako je navedeno tudi v listini izpis dogodka. Za to listino priči nista vedeli, vsebina te listine pa potrjuje njuno izpoved. Sodišče ni pojasnilo, zakaj smatra te dokaze kot neprepričljive oziroma neverodostojne. Tožnik je spreminjal navedbe o mestu padca. Trdil je, da je padel v bližini vmesnega pločnika, nato je navajal, da mu je zdrsnilo na sredini vmesnega pločnika in je padel na cesti. Navedbe o poteku dogodka je prilagajal potrebam pravdnega postopka. Izjave je spreminjal tudi tekom zaslišanja. Toženka se ne strinja s tem, da mesto padca ni odločilno. Tožnik je namreč trdil, da je nevarnost zasledovanja predstavljal odvijajoči se promet na Celovški. Ker je padel potem, ko je že prečkal cesto, sam promet na cesti ni imel več nobenega vpliva. Za obstoj objektivne odgovornosti ni ključno to, da je tožnik prečkal Celovško cesto, saj bi sodišče moralo presoditi, ali so bile v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, da se je delo tožnika smatralo kot posebej tvegano. To, da je Celovška cesta ena najdaljših cest in ena od štirih velikih vpadnic v Ljubljani, da se na njej odvija tudi potniški promet, izvajajo meritve hrupa in onesnaženosti zraka, s konkretnim dogodkom nima povezave. Konkretna situacija ni bila takšna, da bi se tek tožnika za A. A. lahko smatral kot posebej tvegana dejavnost. Promet ni bil tolikšen, da bi to vplivalo na tek tožnika. Sodišče je obrazložilo, da je prepričljivo in zanesljivo o prometni situaciji izpovedala priča B. B. in je njeni izpovedi sledilo. Pritožnica se s to dokazno oceno ne strinja. Meni, da promet ni bil tolikšen, da bi to vplivalo na tek tožnika oziroma promet ni bil v vzročni zvezi s padcem tožnika. Upoštevati je treba, da tožnika ni zadelo nobeno vozilo. Samo priča B. B. je videla, da je tožnik priletel v vozilo, sam tožnik tega dejstva ni zaznal, izjave B. B. zato ni mogoče upoštevati kot prepričljive in verodostojne. Povedala je tudi, da je v času, ko je tožnik tekel za A. A., klicala za pomoč druge patrulje, pozornost je torej usmerila na klic in ne na sam tek. Promet ni bil posebej gost, bil je normalen, vozila so peljala eno za drugim, promet je bil tekoč z manj vozili. Promet torej ni bil tako gost, da je to vplivalo na tek tožnika. Da promet ni bil tako gost, izhaja iz tega, da sta tožnik in pobegli A. A. cesto varno prečkala ob hitrem teku, brez da bi katerega od njiju zadelo ali oplazilo kakšno od vozil. Priča B. B. je povedala, da če bi ocenili, da je situacija tako nevarna za njihovo življenje (policistov), bi poklicali na pomoč in bi šli bolj počasi za njim. Tožnik je torej ocenil, da je zanj dovolj varno, da se spusti v šprint, kar je bilo dejansko tudi res. Tožnik je naredil celo preval, preden se je pobral iz padca, kar jasno kaže na to, da promet ni mogel biti gost. Priče so skladno izpovedale, da je bila hitrost vozil v mejah predpisane hitrosti. Pritožnica meni, da je prvostopenjsko sodišče zaradi necelovitosti dokaznega zaključka kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Asfaltirani pločniki v urbanem okolju niso nekaj presenetljivega ali nepričakovanega, cesta je bila osvetljena z javno razsvetljavo, tožniku je bilo okolje dobro poznano. Pločniki, kljub morebitni slabši osvetljenosti, ne predstavljajo ovire, ki bi bila za tožnika nepredvidljiva in nepričakovana. Sodne odločbe, na katere se je sklicevala pritožnica, so primerljive s konkretnim primerom. Ne strinja se z naziranjem sodišča, da je konkretna situacija podobna dogodku, ki se je obravnaval v zadevi VSL II Cp 491/2009.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so v konkretnem primeru obstajale specifične okoliščine, zaradi katerih je sicer nenevarna dejavnost, to je eksplozivni tek policista za ubežnikom, postala nevarna. Takšen zaključek je sprejelo potem, ko je napravilo skrbno in prepričljivo oceno izvedenih dokazov, skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je navedba toženke, da naj bi sodišče kršilo 8. člen ZPP neutemeljena.

6Toženka sodišču očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, ki pa pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Navaja, da naj bi sodišče nepravilno razsodilo, da je vzrok tožnikovega padca v vmesnem pločniku, vendar neutemeljeno. Sodišče se je pravilno oprlo na izpoved tožnika in priče B. B., kljub drugačni izpovedi prič A. A. in C. C. Pravilno je zaključilo, da izpoved priče A. A. ni prepričljiva in je to tudi obrazložilo. Enako velja glede priče C. C., saj je sodišče pojasnilo, da je sam večkrat izpovedal, da se podrobnosti dogodka ne spomni prav dobro. Toženka neutemeljeno izpostavlja tudi listino izpis dogodka (B 3) in zmotno zatrjuje, da iz tega izpisa izhaja popolnoma drugo mesto tožnikovega padca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Padec na drugi strani Celovške ceste namreč ne pomeni le padca na pločniku, pač pa se lahko razume tudi na način, da je tožnik padel na drugi strani, torej na drugem voznem pasu v smeri proti centru. Tako je izpovedala tudi priča B. B., namreč, da je tožnik padel na drugi strani Celovške ceste, in sicer na levem smernem vozišču Celovške ceste. Razlaga, za kakršno se zavzema tožena stranka, je tako zmotna. Na drugi strani namreč ne pomeni le na pločniku oziroma izven cestišča.

7Neutemeljeni so tudi očitki, da naj bi tožnik spreminjal navedbe o mestu padca in tudi različno izpovedoval. Ves čas je zatrjeval, da je bil razlog za padec vmesni pločnik, natančno in prepričljivo pa je izpovedal, da je padel na levi vozni pas, v smeri, ki vodi proti centru, po padcu je naredil še strokovni preval, naučen na treningih, in se pobral na desnem voznem pasu. Sicer pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da samo mesto padca ni odločilno, bistveno je, da je do padca prišlo pri lovljenju A. A. v okoliščinah, zaradi katerih tožnik padca kljub potrebni skrbnosti ni mogel preprečiti, saj na površino, po kateri je tekel, enostavno ni mogel biti dovolj pozoren.

8Pritožnica sicer pravilno navaja, da zgolj dejstvo, da je Celovška cesta ena najdaljših cest in ena od štirih velikih vpadnic v Ljubljani, da se na njej odvija tudi potniški promet, izvajajo meritve hrupa in onesnaženosti zraka še ne pomeni, da gre za takšne okoliščine, da bi bil podan obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke. Pomembno je namreč, ali so bile ob konkretnem dogodku in v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, da je eksplozivni tek tožnika za pobeglim A. A. po Celovški cesti mogoče smatrati kot delo s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da se je dogodek pripetil 25. oktobra ob približno 20.35 uri, zunaj je bilo torej že temno, cesta pa je bila opremljena z javno razsvetljavo. Pobeg A. A. je bil nenaden, tožnik je bil za bežečim A. dolžan teči, tožnik je tekel zelo hitro. V času dogodka je bilo na Celovški cesti toliko vozil, da je to vplivalo na tožnikov tek oziroma šprint za A. A. Vozila so namreč vozila po vseh pasovih eno za drugim, razdalja med njimi je bila za par vozil. Vozila so (česar pritožba ne izpodbija) vozila v okviru dovoljene hitrosti 60 km/h. Tek A. A. in tožnika je bil v bistvu šprint, tekla sta zelo hitro oziroma eksplozivno, najbolj, kar si je bilo v danih razmerah mogoče. Sodišče je pravilno navedlo, da takšen tek nedvomno zmanjšuje možnost biti pozoren na okolico, med drugim tudi na podlago oziroma površino teka. Osvetljenost ceste z javno razsvetljavo ne zagotavlja enake vidljivosti, kot če bi do dogodka prišlo podnevi. Dejstvo tekočega prometa po štiripasovnici, torej takšnega števila vozil, da je bil šprint čez cesto nevaren, omejene vidljivosti pri teku in dolžnost hitrega reagiranja so povzročili, da tožnik pozornosti ni mogel usmeriti v podlago, saj je gledal ubežnika in se umikal bližajočim se vozilom, površine ni imel pod nadzorom, zato je prišlo do padca, poškodb in škode. Poleg slabe vidljivosti je sodišče kot ključno okoliščino primera torej štelo ravno to, da je moral tožnik za ubežnikom šprintati čez Celovško cesto (v opisanih razmerah).

9Pritožba neutemeljeno navaja, glede na že opisane zaključke sodišča prve stopnje, da promet ni bil tolikšen, da bi to vplivalo na tek tožnika oziroma, da bi bil promet v vzročni zvezi s padcem tožnika. Navedeno opira na dejstvo, da tožnika nobeno vozilo ni zadelo in da sta tožnik in A. A. cesto varno prečkala, vendar navedeno ravno potrjuje, da tožnik ni mogel biti zadosti pozoren na podlago, ker se je moral izogibati vozilom. Neutemeljeno pritožba izpodbija verodostojnost priče B. B., ker naj bi samo ona izpovedala, da je tožnik priletel v vozilo. Izpovedala je, da so se vozila, ko je čez cesto stekel A. A., ustavljala in je tožnik z rokama zadel ob že ustavljen avto. Glede na že prej opisane okoliščine, takšna zaznava priče, tudi če tožnik o tem ni izpovedal, še ne pomeni, da je priča zato neverodostojna. Neutemeljena je tudi navedba, da priča ni mogla videti, kakšen je bil promet zato, ker je klicala na pomoč druge patrulje. Normalen promet, torej vozila, ki vozijo eno za drugim in je med njimi nekaj prostora, predstavljajo promet, ki je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vplival na tek tožnika. Zmotna je trditev, da vpliva ni bilo, ker promet ni bil posebej gost. Nerelevantna je zato tudi pritožbena navedba, s katero toženka utemeljuje trditev, da promet ni mogel biti posebej gost (ker je tožnik naredil preval). Kako se je tožnik počutil in ocenil situacijo, prav tako ni odločilno. Dejstvo, da so vozila vozila v mejah predpisane hitrosti, pa prav tako ne potrjuje, da ni šlo za nevarno dejavnost, saj je na mestu nezgode omejitev hitrosti 60 km/h.

10Utemeljena je sicer navedba, da asfaltirani pločniki v urbanem okolju niso nekaj presenetljivega ali nepričakovanega, vendar pa sodišče ni ugotovilo, da je nenevarna dejavnost postala nevarna zaradi pločnika, temveč zaradi prej navedenih specifičnih okoliščin, ki so povzročile, da je eksplozivni tek policista za ubežnikom postal nevaren.

11Neutemeljeno tožena stranka (sicer pavšalno) izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje glede konkretnih odločb iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je natančno in skrbno opravilo primerjavo z odločbami iz sodne prakse, na katere je opozorila tožena stranka, in sprejelo pravilne zaključke, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, pavšalna pritožbena navedba, da so zaključki zmotni, pa ni utemeljena.

12Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.