VSC Sodba Cp 415/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih ( III. in IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti 503,98 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je 12. 6. 2019 s sklepom postopek za plačilo 1.880,00 EUR ustavilo, s sodbo pa odločilo o preostalem tožbenem zahtevku. V sodbi je v II. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 1.880,00 EUR od 22. 7. 2015 dalje do dne 22. 11. 2016 in plačati znesek 96,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31,64 EUR od 22. 7. 2015 dalje do plačila in od zneska 64,38 EUR od 7. 7. 2015 dalje do plačila; v III. točki izreka je zavrnilo v presežku tožbeni zahtevek za plačilo zneska 12.088,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 dalje do plačila, za znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 dalje do plačila, za znesek 511,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2015 dalje do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 64,38 EUR od 11. 6. 2015 do 6. 7. 2015; v IV. točki pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.000,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila.

2Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe ter izrek o stroških, vsebovan v izpodbijani sodbi, in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena, napačne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena in napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik se pritožuje zoper samo višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, saj je ta glede na intenzivnost same nezgode in hude posledice, ki jih je utrpel, in upoštevajoč sodno prakso ter izvedene dokaze v postopku, prenizka. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v skupni višini 14.000,00 EUR (zmanjšano za plačilo nespornega dela odškodnine v višini 1.880,00 EUR, ki ga je tožena stranka dne 23. 11. 2016 že plačala tožniku), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000,00 EUR (ki po odštetju že izplačanega nespornega dela v valoriziranem znesku 1.968,36 EUR, znaša 31,64 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostanku, za znesek 12.088,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.07.2015 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Nadalje se tožnik pritožuje tudi zoper samo višino odškodnine iz naslova premoženjske škode. Sodišče je namreč neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova potnih stroškov v višini 511,35 EUR in iz naslova nakupa slušnega aparata v višini 700,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska 64,38 EUR za čas od 11. 6. 2015 do 6. 7. 2015, in da je materialnopravno napačen izrek o stroških postopka. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je tožbo vložil zoper toženo stranko, pri kateri je bilo obvezno odgovornostno zavarovano vozilo Škoda Octavia, reg. št. ... (slovaška nacionalna oznaka), s katerim je voznik osebnega avtomobila, državljan Republike ..., 14. 7. 2016 povzročil prometno nesrečo, v kateri je tožnik utrpel obe vrsti škode. Nesporno je, da je za obravnavano tožnikovo škodo v celoti odgovoren J. D. oziroma zavarovanec tožene stranke. V postopku je bilo sporno, ali je tožnik v prometni nesreči utrpel poškodbo oziroma izgubo sluha, kot je zatrjeval, in izgubo zavesti in s tem povezan primarni strah, sporna je bila višina nepremoženjske škode in višina premoženjske škode ter trenutek nastanka dolžniške zamude toženke.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel udarnino zatilnega predela glave, blažji pretres možganov in globlje odrgnine kože na levem uhlju in levem ramenu. Ni pa sledilo tožniku, da je v prometni nesreči utrpel tudi izgubo sluha in da je bil v nezavesti. Sodišče prve stopnje je tako glede temelja kot glede višine odškodnine pravilno uporabilo določbe hrvaškega Zakona o obveznim odnosima (Narodne novine št. 35/2005 s spremembami; v nadaljevanju: ZOO), ki jih je navedlo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se na te določbe sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema. Od zahtevanih 5.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je tožniku odmerilo odškodnino v znesku 1.200,00 EUR, od zahtevanih 1.500,00 EUR odmerilo za strah odškodnino v znesku 400,00 EUR in od zahtevanih 7.500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo odškodnino v znesku 400,00 EUR, skupaj tako 2.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je od odmerjenega zneska odštelo revaloriziran znesek že plačanega zneska odškodnine, to je znesek 1.968,36 EUR in toženi stranki naložilo v plačilo še razliko v znesku 31,64 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

a) o pritožbenih navedbah glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka

7Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je bistveno kršilo 254. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP in da je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker ni postavilo novega izvedenca ORL, kot je to predlagal tožnik, kakor tudi, da je zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje glede vprašanja obstaja vzročne zveze med škodnim dogodkom in okvaro tožnikovega sluha nepopolno ugotovljeno.

8Sodišče prve stopnje se je glede vprašanja obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožnikovo okvaro sluha povsem upravičeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ORL dr. B. Č., dr. med., saj je pravilno ocenilo, da gre za objektivno argumentirano mnenje strokovnjaka z obravnavanega medicinskega področja, temelječe na medicinski dokumentaciji. Sodišče tudi v tem mnenju ni zasledilo nobenih nasprotij in je mnenju utemeljeno v celoti sledilo, potem ko je izvedenec na zaslišanju mnenje ustrezno dopolnil oziroma pojasnil. Sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za postavitev novega izvedenca medicinske stroke iz področja otorinolaringologije, saj je postavljeni izvedenec na vse vprašanja strank in sodišča odgovoril, mnenje izvedenca je strokovno, izdelano v skladu s pravili stroke in znanosti. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca ni zadosten razlog za postavitev novega. Ne drži, da to mnenje ni bilo objektivno in pravilno ter da ni nudilo podlage za odločitev sodišča, saj da je glede zgoraj omenjenega vprašanja (vzročne zveze) bilo v diametralnem nasprotju tako s strokovnim mnenjem ORL mag. B. F., dr. med. z dne 10.1.2015 (ki ga je v spis priložil tožnik), kakor tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca sodne medicine dr. K., ki ga je angažiralo sodišče (in po trditvah tožnika na zaslišanju 30. 5. 2019 potrdil, da bi ob obravnavanem mehanizma padca lahko prišlo do poškodbe/okvare slaba). Sodišče prve stopnje je, glede na to, da tožena stranka tega mnenja ni priznavala, pravilno strokovnega mnenja specialistke ORL mag. B. F., dr. med. z dne 10. 1. 2015 ni upoštevalo kot dokazno listino, ampak zgolj kot del trditvene podlage tožnika. Sodišče prve stopnje je izvedenca otorinolaringologije dr. B. Č. natančno zaslišalo, tudi v zvezi z mnenjem navedene specialistke, in mu povsem utemeljeno v celoti sledilo, saj je njegovo izvedensko mnenje strokovno in tudi po dopolnitvi ni pustilo odprtih vprašanj. V točki 20 na strani 18 je izčrpno povzelo izvid in mnenje izvedenca, iz česar izhaja, da je sledilo izvedencu, da vsi podatki iz medicinske dokumentacije nakazujejo, da do izgube sluha ob nezgodi ni prišlo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče povsem sklicuje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi. Izpostavlja pa obrazložitev, da je izvedenec Č. ugotovil, da ni opisanih znakov, ki bi potrjevali poškodbo notranjega ali srednjega ušesa, in pojasnil, zakaj ni možno, da je izguba sluha nastala zaradi nezgode. Pojasnil je, da če bi izguba sluha nastala zaradi nezgode, bi nastala takoj, saj ne nastaja počasi in ne iščeš pomoči čez nekaj mesecev. Omotice so pri tožniku posledica degenerativnih sprememb vratne hrbtenice in bolezni kardiovaskularnega sistema. Izvedenec travmatolog dr. K. ni ugotovil, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel okvaro sluha. Navedel je le, da obstaja možnost, da udarec v zatilje poškoduje notranje uho, a je pri tem poudaril, da se v to ni poglabljal, ker je bil v postopku postavljen izvedenec s področja otorinolaringologije. Tožnik tako tudi z mnenjem dr. K. ni uspel zasejati dvoma o objektivnosti oziroma pravilnosti izvedenskega mnenja dr. Č.. Po obrazloženem ni moč slediti tožniku, da izvedensko mnenje dr. Č. nasprotuje stroki oziroma ugotovitvam kar dveh drugih izvedencev in da je zato nemogoče govoriti o tem, da je izvedenec izdelal mnenje strokovno in pravilno. Izvedensko mnenje dr. Č. je torej lahko nudilo podlago za odločitev sodišča in ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca ORL. Izvedenec dr. Č. je s svojim mnenjem ovrgel trditve tožnika – navedbe v strokovnem mnenju mag. B. F., da je do okvare sluha prišlo v škodnem dogodku, zato zgolj s ponovitvijo teh trditev v pritožbi ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje. Dodatnega dvoma o pravilnosti/objektivnosti izvedenskega mnenja dr. Č. pa tudi ne zasejejo v pritožbi izpostavljene navedbe (identične tistim v pripombah na izvedensko mnenje), da je ocena izvedenca, da naj bi pri tožniku bila prisotna starostna naglušnost, v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, kot tudi s samo medicinsko doktrino, in da je izvedenčeva ocena, da predstavlja razlika 10 dB zanemarljivo razliko, že navadnemu laiku nesprejemljiva oziroma dvomljiva (in posledično vliva dvom o pravilnosti izvedenčevega zaključka). Nesporno je, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav z ušesi oziroma da v medicinski dokumentaciji ni evidentirano, da je bila prisotna naglušnost. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom o izvedenčevem mnenju, da vsi podatki iz medicinske dokumentacije nakazujejo, da do izgube sluha ob nezgodi ni prišlo. Kliničnih znakov, ki bi nakazovali poškodbo srednjega in notranjega ušesa, pri tožniku ni bilo. Opisana je le poškodba zunanjega ušesa, ki pa s samim sluhom oziroma izgubo sluha nima nikakršne povezave. Izvedenec je glede na zdravstveno dokumentacijo pravilno ugotovil, da v njej ni opisanih znakov, ki bi potrjevali poškodbo notranjega ali srednjega ušesa. Izvedenec je podal mnenje, da gre pri tožniku za starostno naglušnost, ki se je slučajno izrazila po poškodbi, katera pa zanesljivo ni imela vpliva na izgubo sluha. Strokovno je pojasnil, da je pri tožniku med nepoškodovanim in poškodovanim ušesom zelo majhna razlika v zaznavanju zvočnih dražljajev, kar je značilno za starostno naglušnost. Zelo dobro razumevanje s slušnim aparatom (95 %) je izvedencu dokaz, da pri tožniku ni prišlo do centralne okvare ob poškodbi. Poudaril je, da je zelo pomembno, da ob samem dogodku ni bilo poškodovano srednje in notranje uho, kar je razvidno iz zdravstvene dokumentacije. Izpostavil je, da iz zdravstvene dokumentacije ob prvem pregledu tožnika v bolnišnici na... ni podatka, da bi bila govorna komunikacija s tožnikom otežena zaradi slabega sluha. Strokovno je tudi pojasnil, da pa je v dokumentaciji podatek o dolgotrajni večji uporabi Naklofena in Concorja v preteklosti in da je pri obeh zdravilih pogost neželen pojav opisana vrtoglavica in šumenje. Nadalje je izvedenec pojasnil, da je izguba sluha praktično simetrična (v izvedenskem mnenju je navedel, da je krivulja tipična za starostno naglušnost; Timpanogram je normalna krivulja, kar dokazuje normalno podajnost bobniča). Glede na s strani tožnika v spis vloženo mnenje dr. B. F. je prepričljivo pojasnil, zakaj ni možno njeno stališče. Obrazložil je, kot že navedeno, da če bi izguba sluha nastala zaradi nezgode, bi nastala takoj, saj ne nastaja počasi in ne iščeš pomoči šele čez nekaj mesecev, in da so omotice pri tožniku posledica degenerativnih sprememb vratne hrbtenice in bolezni kardiovaskularnega sistema. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo izvedencu dr. Č.. Izvedenec je v mnenju navedel, da je iz dokumentacije razvidno, da tožnik (pred prometno nezgodo) težav z ušesi ni imel, je pa tudi dodal, da ni možno dokazati, kakšno je bilo stanje sluha pred nezgodnim dogodkom, saj v dokumentaciji ni nobenega avdiograma pred nezgodnim dogodkom. Ni moč slediti tožniku, da če predhodno ni imel težav s sluhom, tudi starostna naglušnost ne more kar naenkrat nastopiti. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik z oziroma na avdiogram že pred poškodbo imel določeno stopnjo fiziološke starostne naglušnosti in da oseba z izgubo sluha do 35 – 40 dB pri vsakodnevni komunikaciji tega ne opazi. Ko mu pade pod 40 dB, pa takrat naenkrat opazi. Zato ni moč pritrditi tožniku, da je praktično nemogoče, da bi se starostna naglušnost pojavila ravno po škodnem dogodku. Izvedenec je izpovedal, da začne nastajati starostna naglušnost postopoma po 40. letu, izrazita pa pri 60. letu, zato zgolj z navedbo v pritožbi, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 65 let, dočim se starostna naglušnost ponavadi pojavi pri osebah nad 80 let (in da je tako tudi to dejstvo dokaz, da pri tožniku do starostne naglušnosti ni prišlo, ampak je naglušnost lahko le posledica škodnega dogodka), ne uspe ovreči izvedenčevega strokovnega mnenja. Prav tako glede na ugotovitve in podano mnenje izvedenca tega ne uspe ovreči z navedbo, da je neverjetno, da bi pri tožniku glede na dejstvo, da predhodno ni imel nobenih težav s sluhom, naenkrat po škodnem dogodku (sama od sebe oziroma od starosti) nastala tako velika izguba sluha - 45,6 % po Fowlerju. Lastni dokazni zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja tako pritožbena navedba, da je tako pojavna in velika naglušnost lahko le posledica škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja še izvedenčevo pojasnilo na zaslišanju, da če ni zlomljene kosti (labirinta), tudi ni poškodbe notranjega ušesa. V labirintu sta si, kot je pojasnil izvedenec, zelo blizu skupaj organ za ravnotežje, solarni aparat in sluh. Če je poškodovan, če nastane okvara s spremembo sluha, nastane tudi vsaj trenutna motnja ravnotežja, bruhanje, dokler ne pride do centralne kompenzacije. Izvedenec je poudaril, da je upošteval klinično sliko – v dokumentaciji iz Reke pa je opisana samo blaga odrgnina na levem uhlju; opisana ni niti buška niti podplutba niti hematom (torej brez vseh ostalih vegetativnih znakov in tudi ostalih vidnih znakov poškodbe). Tožnik ni imel motenj ravnotežja, ni bruhal, ni imel motenj zavesti, nistagmusa, niti sprememb krvnega pritiska, tlaka, pulza, ničesar od tega. Izvedenec je tudi razložil, zakaj razlika 10 dB predstavlja simetričnost. Izpostavil je, da je preiskava sluha subjektivna, odvisna od preiskovanca, in da tisti, ki dobro ve, da mora slišati različno na drugo uho, tudi nehote drugače sliši. Važno je, da je trend avdiograma na obeh ušesih praktično enak in že prej sigurno je, zato razliko do 10 dB jemljejo kot normalno. Po obrazloženem ni moč pritrditi pritožniku, da so izvedenčeve ocene, da naj bi se starostna naglušnost pričela pri ljudeh pojavljati že po 40. letu, neživljenjske in skregane z logiko. In tudi ne drži, da si je izvedenec prihajal v nasprotje sam s seboj, s tem ko je po eni strani ugotavljal, da je razlika v izgubi sluha med enim in drugim ušesom 10 dB, po drugi strani pa je ocenil, da naj bi šlo za simetrično izgubo sluha.

9Po obrazloženem sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe 254. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP, ker ni angažiralo novega izvedenca ORL, in odločitev sodišča prve stopnje, da ne angažira novega izvedenca ORL, ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Dejansko stanje glede obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in okvaro sluha zaradi neangažiranja novega izvedenca ORL ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Neutemeljen je zato tudi očitek, da je sodišče vezalo svoje zaključke na nepopolno oziroma celo napačno izdelano izvedensko mnenje dr. Č. in da je posledično tudi materialno pravo uporabilo zmotno, ker da je tožnik prejel prenizko odškodnino. Ne drži, da izvedenec pri neposrednem zaslišanju nejasnosti in nepravilnosti ni odpravil. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe, ki jih je tožeča stranka podala na njegovo pisno izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je specialist s tega področja in da je prepričljivo in strokovno pojasnil, zakaj ni moglo priti do poškodbe notranjega ušesa v prometni nezgodi, utemeljeno sledilo dr. Č. in, kot že obrazloženo, ne oceni dr. K., da je to možno. Ker tožnik ni dokazal, da je utrpel poškodbo notranjega ušesa v prometni nezgodi, in je bilo ugotovljeno, da gre pri tožniku za starostno naglušnost, ki se je slučajno izrazila po poškodbi, pa ni utemeljeno niti njegovo stališče, da bi moralo sodišče uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti.

b) glede odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti

10Tožnik meni, da je sodišče glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti odmerilo prenizko odškodnino iz tega naslova. Ne drži, da je sodišče v tem delu prenizko vrednotilo izvedenska mnenja izvedencev, kot tudi samo izpovedbo tožnika. Tožnik nenatančno povzema ugotovitve dr. K., da je tožnik zaradi posledic utrpelih poškodb trpel telesne bolečine naslednjih intenzitet: stalne srednje hude telesne bolečine v trajanju do 3 dni, stalne lažje telesne bolečine v trajanju 2 tednov, občasne srednje hude telesne bolečine v trajanju 2 tednov (ob prevezih, neposrednih dotikih in obsežnejših gibih v levem ramenu) in občasne lažje telesne bolečine v trajanju 2 tednov. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedenca, da je imel tožnik 2 tedna stalne blage bolečine, ki so se občasno (ob prevezih, neposrednih dotikih in obsežnejših gibih v levem ramenu) intenzivirale do srednje hudih bolečin, in ne, kot zgoraj povzeto pritožbeno trdi tožnik, da je imel občasne srednje hude telesne bolečine 2 tedna. Drži, da je mag. T. D., izvedenec klinične psihologije, v izvedenskem mnenju navedel (tč. 6.1), da ima tožnik (po nezgodi) različne bolečine, kot so bolečine v vratu in rami ter glavobol, ni pa zaključil, da le-te trpi zaradi v prometni nezgodi utrpelih poškodb. Poleg tega pa mu sodišče ugotovitve le-tega s sklepom ni naložilo. Sodišče prve stopnje je glede navedenih bolečin in glavobola utemeljeno sledilo dr. K., izvedencu travmatologu, kateremu je naložilo, da ugotovi, katere telesne poškodbe je utrpel in telesne bolečine in neugodnosti v zvezi s tem, da bolečin v levem ramenskem sklepu in v vratu, ki so se tožniku pojavile več kot en mesec po obravnavanem škodnem dogodku, ni mogoče pripisati predmetnemu poškodovanju. Glede na čas pojava bolečin v navedenih delih telesa po mnenju izvedenca tudi ni mogoče trditi, da je obravnavani dogodek sprožil intenzivnejše bolečine ob že obstoječi kronični bolezenski okvari sklepov oziroma hrbtenice. Tudi glavobolov in vrtoglavice tožnik ob pregledih pri zdravniku in specialistu ORL v prvih mesecih po poškodovanju ni navajal, zato navedenih težav, kot je zaključil izvedenec, ni mogoče pripisati utrpelemu blagemu pretresu možganov oziroma t.i. postkomocijskemu sindromu, saj je zanj značilna kontinuiteta zdravstvenih težav neposredno od poškodovanja dalje. Lastni dokazni zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je obravnavani škodni dogodek tožniku zapustil trajne telesne bolečine, zato ni utemeljen očitek, da tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri in da bi obstoj trajnih telesnih bolečin terjal prisojo višje odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo naslednje neugodnosti: pregled pri kirurgu, rentgensko slikanje glave in vratne hrbtenice, 8 pregledov pri osebnem zdravniku s prevezi odrgnin, cepljenje proti tetanusu, 10-dnevno jemanje antibiotičnih zdravil v obliki tablet, enomesečno jemanje protibolečinskih zdravil v obliki kapsul ter lokalno hlajenje poškodovanih predelov (3 dni). Ne drži niti, da je sodišče prenizko ovrednotilo po izvedencu ugotovljene neugodnosti in izpovedbo tožnika. Sodišče je tožnikovo izpovedbo pravilno upoštevalo v tistem okviru, v katerem je objektivizirana z mnenjem izvedenca, zato utemeljeno ni upoštevalo izpovedbe v delu, v katerem je izpovedal, da bolečine v predelu glave in vratu, glavobole in vrtoglavice prestaja tudi še sedaj. Sodišče prve stopnje je ustrezno vrednotilo ugotovitve izvedencev in v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine ni napačno uporabilo materialnega prava. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da se tožnik neutemeljeno zavzema za odmero še preostalega zahtevanega zneska iz tega naslova, torej za odmero še nadaljnjih 3.800,00 EUR.

c) glede odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah

11Tožnik meni, da je sodišče glede primarnega strahu premalo vrednotilo samo izpovedbo tožnika, glede sekundarnega pa ni zadostno ovrednotilo ocene izvedenca dr. K.. Upoštevaje intenziteto prestanega primarnega strahu pri tožniku in obdobje ter intenziteto prestanega sekundarnega strahu ter upoštevaje veljavno sodno prakso v podobnih primerih bi moralo sodišče prve stopnje po mnenju tožnika iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino 1.500,00 EUR in ne zgolj 400,00 EUR.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri ovrednotilo izpovedbo tožnika glede primarnega strahu, prav tako pa je zadostno ovrednotilo ocene izvedenca dr. K. glede sekundarnega strahu. Slednji je bil srednje intenziven zgolj do pregleda pri kirurgu (ki je bil nekaj ur po poškodovanju), nato pa je tožnik še 3 tedne trpel sekundarni strah blažje intenzitete. Glede na vrsto, intenziteto in trajanje strahu ter glede na Orientacijske kriterije in zneske za prisojo višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, sprejete na seji Civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 19. 11. 2002 (za strah je priporočena odmera odškodnine od 2.200,00 kn do 30.000,00 kn), kakor tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih, objavljeno na spletni strani Vrhovnega sodišča Hrvatske (SupraNova) je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, zato se neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

č) glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

12Tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče tožniku odmeriti tudi višjo odškodnino iz naslova doslej prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno, glede na že zgoraj obrazloženo v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga, tožnik vztraja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje novega izvedenca ORL nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo (tožniku prisodilo prenizko odškodnino iz naslova nepremoženjske škode). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izvedenskih mnenj izvedencev medicinskih strok izhaja, da nezgoda tožniku ni pustila trajnih posledic. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije, mag. T. D., ki ga je povzelo v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nesreča na tožniku pustila določene posledice psihičnega prikrajšanja, ki se kaže v posledicah samega travmatskega dogodka – zmanjšanega občutka varnosti v življenju, tesnobnost in strah pred vožnjo z avtomobilom, zlasti na spolzki cesti in strah pri hoji ob robu vozišča. Te posledice so bile pri tožniku intenzivnejše v prvih tednih in mesecih po nesreči, v nekoliko milejši obliki se pojavljajo še sedaj, kot je ugotovil izvedenec, in nekoliko ovirajo njegovo življenjsko delovanje in nekoliko zmanjšujejo kakovost njegovega življenja. Glede na vrsto, intenziteto in trajanje duševnih bolečin ter tudi že zgoraj navedene Orientacijske kriterije in zneske za prisojo višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (za zmanjšanje življenjskih aktivnosti do 25 % je priporočena odmera odškodnine 7.500,00 kn za vsakih 10 %) je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino v znesku 400,00 EUR. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v tem delu prenizko ovrednotilo izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije. Pri odmeri je pravilno upoštevalo oceno izvedenca, da psihične posledice travmatskega dogodka le nekoliko ovirajo tožnikovo življenjsko delovanje in nekoliko zmanjšujejo kakovost njegovega življenja, kakor tudi, da se pojavljajo le posamezni simptomi prosttravmatske stresne motnje, ki so sicer zmernejše jakosti in se lahko le občasno okrepijo, tudi v zvezi z dogajanji, ki tožnika spominjajo na nesrečo. Sodišče pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode torej ni napačno uporabilo materialnega prava, kot očita pritožbe.

13Tožnik po obrazloženem zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisoditi celoten zahtevan znesek v višini 14.000,00 EUR in ne zgolj 2.000,00 EUR, zmanjšano za plačilo nespornega dela odškodnine v valoriziranem znesku 1.968,36 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik, ki pritožbeno ne izpodbija odločitve sodišča o uporabi hrvaškega materialnega prava, v pritožbi navaja, da odmero višje odškodnine narekuje sodna praksa v podobnih primerih, pri čemer pa se ne sklicuje na hrvaško sodno prakso v primerljivih primerih in ne utemeljuje nesorazmernega odstopanja od hrvaške sodne prakse, pač pa od sodne prakse slovenskih sodišč. Tožnik bi moral natančneje opredeliti, katera dejstva so bila pri odmeri odškodnine upoštevana v nasprotju s hrvaško sodno prakso in takšno sodno prakso s predložitvijo odločb tudi izkazati. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava že iz tega razloga ni podan. Tudi sicer pa glede na objavljeno sodno prakso na že navedeni spletni strani Vrhovnega sodišča Hrvatske odmerjeni znesek celotne odškodnine ne odstopa od prisojenih zneskov odškodnine za primerljiv obseg škode. Iz sodne prakse slovenskih sodišč, ki se nanašajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po hrvaškem pravu, prav tako izhaja, da odškodnina, odmerjena v izpodbijani sodbi, ustrezno odraža tako težo poškodbe kot njene posledice. Pritožbene trditve, da je v izpodbijani sodbi odškodnina odmerjena nesorazmerno glede na sodno prakso, so po obrazloženem neutemeljene.

O odškodnini za premoženjsko škodo

14Kot je že zgoraj obrazloženo, pritožbeno sodišče ni sledilo tožniku, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za angažiranje novega izvedenca ORL in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Zato je posledično neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in pravno zmotno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova premoženjske škode, natančneje iz naslova potnih stroškov zaradi zdravljenja v znesku 511,35 EUR in iz naslova nakupa slušnega aparata v znesku 700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je glede na izjavo o stroških prevoza in zdravstveno dokumentacijo pravilno ugodilo zahtevku za povrnitev materialne škode le za čas ugotovljenega zdravljenja posledic prometne nesreče, to je do 13. 8. 2013. Priznalo je tako stroške prevozov za 8 pregledov pri osebnem zdravniku ter prevoz iz bolnice ... na ... 110 km, saj so ti stroški bili potrebni in ne bi nastali, če tožnik ne bi imel nesreče, skupaj tako 174 km po 0,37 EUR/km, kar znese 64,38 EUR stroškov za prevoze, preostali zahtevek za povrnitev stroškov v višini 511,35 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožniku ni upravičen do povrnitve stroškov za prevoz z Raba domov, saj bi te stroške imel, tudi če do nesreče ne bi prišlo, prav tako pa tudi ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza zaradi pridobitve zapisnika, saj bi ga tožnik lahko zahteval po pošti. Po obrazloženem se torej tožnik neutemeljeno zavzema za prisojo še preostalega zneska iz naslova potnih stroškov, prav tako pa tudi za prisojo zneska iz naslova nakupa slušnega aparata, saj do okvare sluha ni prišlo v škodnem dogodku, zaradi česar ta zatrjevana premoženjska škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Glede zakonskih zamudnih obresti:

15Tožnik meni, da je pravno zmotna tudi odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine iz naslova premoženjske škode. Navaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od takšne (čiste denarne) terjatve že od dneva zapadlosti te terjatve (in ne šele od takrat, ko je postavljen zahtevek za njeno poplačilo), saj pri čistih denarnih terjatvah opomin ni potreben. Glede na navedeno bi tako moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati zakonske zamudne obresti od premoženjske škode od dneva zapadlosti terjatve, in sicer za stroške prevozov zaradi zdravljenja v višini 64,38 EUR od dne 11. 6. 2015 dalje do plačila (t.j. od dneva izdelave izjave in specifikacije tožnika o stroških prevozov). Pritožbeno sodišče se s tožnikom ne strinja. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na določbo 1086. člena ZOO, pač pa pravilno tudi na določbo četrtega odstavka 12. člena hrvaškega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Zakon o obveznim osiguranjima u prometu, NN 151/05 s sprem.), ki določa, da v primeru, če odgovorna zavarovalnica v roku 60 dni od prejema odškodninskega zahtevka ne izvrši obveznosti izplačila škode, ima oškodovanec pravico do plačila obresti od dneva vložitve odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je na zavarovalnica odškodninski zahtevek prejela 7. 7. 2015, pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 64,38 EUR od 7. 7. 2015 dalje do plačila in ne že od 11. 6. 2015, in torej utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 64,38 EUR od 11. 6. 2015 do 6. 7. 2015.

Glede odločitve o pravdnih stroških

16Ker se pritožbene navedbe glede odločitve o glavni stvari niso izkazale za utemeljene, je posledično neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ki bi moralo tožnikovemu zahtevku v celoti ugoditi, ob napačni uporabi materialnega prava tudi pravdne stroške odmerilo napačno.

17Pritožbeni razlogi, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, niso utemeljeni. Prav tako niso podani niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj se je v tej vlogi obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb in so zato ti stroški potrebni pravdni stroški. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT), stroške za prejem odločbe in poročilo stranki v višini 50 točk (tč. 3 tar. št. 39 OT), 2 % materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT). Znesek pritožbenih stroškov 503,98 EUR mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe.