VSRS Sodba III Ips 49/2019

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1 izreka spremeni tako, da se glasi: »Najemna pogodba, citirana v točki I/1 sodbenega izreka, je brez pravnega učinka do tožeče stranke v 4. členu v delu, ki določa, da višina najemnine in ostalih stroškov, ki so vezani na to pogodbo, temelji na mesečnem indeksu inflacije (ali njegovem nasledniku), objavljene po podatkih Statističnega urada RS, šteto od dne ponudbe in da lahko najemodajalec, v kolikor pride do morebitnih povišanj indeksa, v skladu z objavljenimi podatki upošteva objavljeno spremembo, in sicer v delu, v katerem presega stopnjo valorizacije, predpisano s 6. členom Pravilnika o načinih valorizacije denarnih obveznosti za večletne pogodbe – Ur. l. RS št. 1/2004 ali njegovim naslednikom«.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

− Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, v točki II.1 izreka odločilo, da je najemna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 1. 6. 2011, »brez pravnega učinka do tožeče stranke v 4. členu, in sicer v delu, ki določa, da višina najemnine in ostalih stroškov, ki so vezani na to pogodbo, temelji na mesečnem indeksu inflacije (ali njegovem nasledniku), objavljene po podatkih Statističnega urada RS, šteto od dne ponudbe in da lahko najemodajalec, v kolikor pride do morebitnih povišanj indeksa, v skladu z objavljenimi podatki upošteva objavljeno spremembo in je tak obračun v nasprotju s Pravilnikom o načinih valorizacije denarnih obveznosti za večletne pogodbe – Ur. l. RS št. 1/2004 (ali njegovim naslednikom)«. V III.a točki izreka je odločilo, da je zato dolžna tožena stranka tožeči stranki vrniti znesek 64.195,52 EUR iz naslova preveč plačane najemnine, z v izreku navedenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki IV. izreka je odločilo, da je (glede na uspeh strank) dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.519,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

− Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede izpodbijane II.1 in III.a. (in delno IV.) točke izreka zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

− Toženka je v skladu s sklepom III DoR 60/2019-10 z dne 10. 5. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi tudi v naslednjih delih: spremeni se točka II.1 izreka tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne; spremeni se točka III.a izreka tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice iz naslova preveč plačane najemnine (torej tudi za vračilo zneska 64.195,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; spremeni se IV. točka izreka tako, da izrek o pravdnih stroških upošteva novo razmerje uspeha pravdnih strank.

− Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Okvir spora in dejansko stanje zadeve

− V revizijskem postopku so pravnorelevantna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP):

- Pravdni stranki sta 2. 6. 2011 za 20 let sklenili najemno pogodbo, s katero je tožena stranka tožeči stranki, ki je občina, oddala v najem prostore, ki se nahajajo v rumeni hiši A. in parkirišča ob tej stavbi.

- Iz 7. člena Pogodbe izhaja, da najemnica najemodajalcu zagotavlja sredstva za plačilo najemnin iz javnih sredstev.

- V 4. členu Pogodbe sta se stranki (med drugim) dogovorili, da višina najemnine in vseh ostalih stroškov, ki so vezani na to pogodbo, »temelji na mesečnem indeksu inflacije (ali njegovem nasledniku), objavljene po podatkih Statističnega urada RS, šteto od dne ponudbe« in da lahko najemodajalec, če pride do morebitnih povišanj indeksa, v skladu z objavljenimi podatki upošteva objavljeno spremembo.

− Tožnica je s tožbo v delu, ki je relevanten za presojo revizije, zahtevala ugotovitev ničnosti tega dela 4. člena Pogodbe (podredno spremembo pogodbe) in vračilo preveč plačanih zneskov najemnine, ker naj bi bila ta določba glede valorizacije zneskov najemnin v nasprotju z določili Pravilnika o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovorijo pravne osebe javnega sektorja (v nadaljevanju Pravilnik) nična. Sporen je obračun najemnin za leto 2013 in od januarja do avgusta leta 2014.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

− S sklepom III DoR 60/2019-10 z dne 10. 5. 2019 je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je določba najemne pogodbe o valorizaciji najemnine na podlagi mesečnega indeksa inflacije, ki sta jo sklenili pravdni stranki, v celoti brez pravnega učinka, ker nasprotuje določbam Pravilnika.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

− Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za davke in finance ugotovilo, da tožena stranka tako najemnine kot pavšalne obratovalne stroške revalorizirala v nasprotju z določili Pravilnika. Pravilnik v 6. členu določa, da se valorizacija denarnih obveznosti, ki temelji na povišanju indeksa, lahko prvič izvede (1) po preteku enega leta od sklenitve pogodbe in (2) ko kumulativno povečanje dogovorjenega indeksa cen preseže 4 % vrednosti, šteto od preteka enega leta od sklenitve pogodbe. Tudi nadaljnja povišanja se lahko izvedejo, ko kumulativno povečanje dogovorjenega indeksa cen ponovno preseže 4% vrednosti od zadnjega povišanja denarnih obveznosti. Izvedenka je pojasnila, da bi se lahko prva valorizacija izvedla šele 1. 6. 2012, in sicer, če bi indeks cen presegel 4 %. Ob upoštevanju Pravilnika v konkretnem primeru revalorizacija zneskov sploh ne bi bil mogoča, saj indeks cen ni presegel 4 %. Sodišče je nadalje glede na besedilo relevantnega dela 4. člena Pogodbe ugotovilo, da je ta ničen, saj sta se stranki v nasprotju s Pravilnikom dogovorili, da se tako višina najemnine kot obratovalnih stroškov valorizira glede na mesečni indeks inflacije po podatkih Statističnega urada RS, in sicer od dne ponudbe dalje. Posledica ugotovljene nepravilne revalorizacije je vrnitev tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.

− Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in presodilo, da je relevantno, da tožnica zagotavlja najemniku sredstva za plačilo najemnin iz javnih sredstev. Glede na 2. člen Pravilnika, ki določa da le ta velja za osebe javnega prava, ki s pogodbami prevzemajo denarne obveznosti, in glede na kršitev 6. člena Pravilnika, ki določa način izvedbe valorizacije v primerih kot je obravnavani, je pogodbeno določilo, ki tem določbam Pravilnika nasprotuje, nično.

Glede utemeljenosti revizije

− Revizija je delno utemeljena.

− Toženka v reviziji vztraja na trditvi, da Pravilnik sploh ni veljaven pravni predpis in da ni prisilni predpis v smislu 86. člena OZ. Navaja, da bi bilo treba kvečjemu določilo 4. člena Pogodbe, če se le to ugotovi za nično, nadomestiti z ustrezno določbo Pravilnika, konkretno s 6. členom Pravilnika, in se obveznosti valorizira na dopusten način, ne pa da se po odločitvi sodišč denarna obveznost pri pogodbi, sklenjeni za 20 let, sploh ne valorizira. Valorizacija ima namreč namen zagotavljanja enake vrednosti vzajemnih dajatev. Sklicuje se na priloženo pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani z dne 19. marca 2019.

− Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Pravilnik veljaven pravni predpis. Pravilnik je bil sprejet na podlagi drugega odstavka 32.a člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2003 in 2004 (ZIPRS0304). Po prvem odstavku tega člena morajo biti denarne obveznosti v pogodbah, ki jih za obdobje do vključno enega leta sklepajo neposredni in posredni uporabniki državnega in občinskih proračunov ter javni gospodarski zavodi in javna podjetja, katerih ustanovitelj je država ali občina, izražene v tolarjih in v nominalnem znesku, brez valorizacijske klavzule. Po drugem odstavku pa se lahko denarne obveznosti v pogodbah, ki jih subjekti iz prejšnjega odstavka sklepajo za obdobje, daljše od enega leta, valorizirajo na način in do višine, ki jo predpiše minister, pristojen za finance. Vsebinsko enako določbo vsebujejo tudi nadaljnji proračunski zakoni. V obravnavani zadevi je bila pogodba sklenjena v letu 2011, sporne pa so obveznosti za leto 2013 in 2014. ZIPRS1112 (v 45. členu) in ZIPRS1314 (v 53. členu) se na ta Pravilnik izrecno sklicujeta. To pomeni, da za presojo v obravnavani zadevi Pravilnik velja.

− Ne drži, kar navaja toženka, da je Pravilnik ne zavezuje in da je tožnica kvečjemu sama kršila ta predpis, kar naj bi pomenilo, da že zato določilo 4. člena Pogodbe ni nično. Že proračunski zakoni prepovedujejo valorizacijo denarnih obveznosti v pogodbah, ki jih za obdobje do enega leta sklepajo pravne osebe javnega sektorja (med katere spada tudi tožnica, občina), kot je navedeno zgoraj. Za obdobje daljše od enega leta, pa se obveznosti lahko valorizirajo na način in do višine, določene v Pravilniku. Ta zakonska določba varuje javni interes, razpolaganje z denarjem proračunskih porabnikov, zato se logično razteza tudi na pogodbene partnerje proračunskih porabnikov. Če nasprotna stranka ve, ali bi glede na okoliščine sklenitve pravnega posla morala vedeti, da je sklenitev drugi stranki prepovedana (kot je to v obravnavni zadevi, saj prepoved vsebuje sam zakon), ni nobene potrebe, da bi vztrajali pri veljavnosti pogodbe zaradi varstva zaupanja v pravnem prometu. S tem odpadejo pogoji za uporabo drugega odstavka 86. člena OZ¹.²

− Ni sporno, da se obveznosti v obravnavani zadevi niso revalorizirale v skladu s 6. členom Pravilnika, ampak so se revalorizirale v skladu s 4. členom Pogodbe, ki s Pravilnikom ni skladen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v spornem obdobju do revalorizacije zneskov po Pravilniku sploh ne bi prišlo. Vendar pa ugotovljena ničnost določbe učinkuje tudi na (ne)veljavnost določila o valorizaciji za naprej, saj pogodba še velja (kot navedeno je bila sklenjena za 20 let). Če stranki želita ohraniti enakovrednost dajatev, kar sta očitno želeli, saj sta se načelno o valorizaciji dogovorili, se poraja nadaljnje vprašanje, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno relevantni del 4. člena Pogodbe opredelili (v celoti) kot ničen, ali pa bi morali pri presoji upoštevati drugi odstavek 17. člena OZ, na katerega se v reviziji sklicuje toženka. Ničnost je namreč skrajna sankcija; če je le mogoče, je treba pogodbo obdržati v veljavi.

− V drugem odstavku 17. člena OZ je določeno, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. To določilo sanira posamezne kršitve kogentnih pravil na drugačen način, kot sicer velja za splošno sankcioniranje teh kršitev (ničnost, izpodbojnost). Po tej določbi pogodba, ki nasprotuje predpisani vsebini, ni neveljavna, ampak je veljavna. Pogodbena določila, ki nasprotujejo predpisani vsebini, pa nadomesti predpisana vsebina.

− Jasno je, da sta stranki soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis. Gre torej (zgolj) za ničnost relevantnega dela 4. člena Pogodbe, in sicer je 4. člen Pogodbe brez pravnega učinka (le) v delu, v katerem presega stopnjo valorizacije, predpisano s 6. členom Pravilnika. Ta člen določa, da se valorizacija lahko prvič izvede po poteku enega leta od sklenitve pogodbe in ko kumulativno povečanje dogovorjenega indeksa cen preseže 4 % vrednosti, šteto od preteka enega leta od sklenitve pogodbe (prvi odstavek); da se nadaljnja povečanja lahko izvedejo, ko kumulativno povečanje dogovorjenega indeksa cen ponovno preseže 4% vrednosti od zadnjega povišanja denarnih obveznosti (drugi odstavek) in da takšno povišanje lahko znaša največ 80 % povišanja indeksa cen (tretji odstavek). Že sodišče mora Pogodbo vzdržati v veljavi, če je le mogoče, zato toženka s predlogom za drugačen način valorizacije (šele v reviziji) ni prepozna. Kot rečeno sta stranki z revalorizacijo obveznosti ves čas razmerja soglašali.

− Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno šteli, da je določba najemne pogodbe o valorizaciji najemnine na podlagi mesečnega indeksa inflacije, ki sta jo sklenili pravdni stranki, v celoti brez pravnega učinka, ker nasprotuje določbam Pravilnika.

− Vrhovno sodišče pa ni ugodilo predlogu za spremembo dajatvenega dela tožbenega zahtevka (II. točka izreka te sodbe). Kot navedeno je izvedenka v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da bi se lahko prva revalorizacija izvedla šele 1. 6. 2012, in sicer, če bi indeks cen presegel 4 %. Ob upoštevanju Pravilnika v konkretnem primeru revalorizacija zneskov (za sporne mesece v letih 2013 in 2014) sploh ne bi bil mogoča, saj indeks cen ni presegel 4 %. Toženka v pritožbi in reviziji tem ugotovitvam ni nasprotovala. Zato je Vrhovno sodišče v preostalem delu revizijo zavrnilo.

Glede stroškov revizijskega postopka

− Po tretjem odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tožnica je tožila na vračilo plačanih zneskov za leti 2013 in 2014 in glede tega (torej v bistvenem delu tožbe) v celoti uspela. Toženka je uspela s spremembo ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, ki učinkuje na prihodnja leta. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti stroške revizijskega postopka.

− Vrhovno sodišča je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki se v tej zadevi še uporablja na podlagi 20. člena Odvetniške tarife. Tožnici je glede na vrednost, sporno v revizijskem postopku, priznalo stroške za odgovor na revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT, 1.472,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo potnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22% davek na dodano vrednost. Skupaj torej 1.820,24 EUR.

¹ Ta člen določa: Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice.
² Tako o tem tudi dr. M. Juhart, Ničnost pravnega posla zaradi nasprotovanja pravnih predpisov, Pravni letopis 2011, pp. 9-17.