VSC Sodba Cpg 15/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki III. izreka izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom izreklo: ″I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 20. 11. 2018. II. Zavrne se predlog tožene stranke za poziv stranskega intervenienta z dne 7. 11. 2018. III. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka Z. ..., matična številka: ... je dolžna tožeči stranki Z. ..., matična številka: ... plačati znesek 9.162,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 3. 2018 dalje do dne plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, se zavrne.″ Zaključilo je, da tožena stranka ni kršila določb med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 do 2020 (v nadaljevanju: Pogodba) in Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju tudi: Splošni dogovor SD 2017), ko je opravljene storitve tožeče stranke za leto 2017 obračunala in plačala v skladu s Pogodbo in Splošnim Dogovorom za leto 2017 in ni sledila zahtevam tožeče stranke po avtomatičnem povišanju cen zdravstvenih storitev za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, ki bi ga po stališču tožeče stranke tožena stranka morala izvršiti v skladu s 4. točko 9. člena SD 2017 v zvezi s 6. členom Pogodbe, zaradi spremembe Kolektivne pogodbe za javni sektor, Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, po katerih so se osnovne plače za delavce v javnem sektorju zvišale za 2 plačna razreda.

2Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo in sklep sodišča prve stopnje v točki III. izreka s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem, drugem in tretjem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi po temelju, po višini pa zahtevek odstopi v reševanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe navaja: ″Sodišče je svojo odločitev, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, sprejelo na podlagi ugotovitev, da zatrjevanja tožeče stranke, da bi tožena stranka na podlagi določila 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 morala sama avtomatično upoštevati spremembo višine plače navedenih delavcev, niso utemeljene, ker tožena stranka ni vezana samo na to določbo temveč tudi na druge določbe (10 čl. SD) splošnega dogovora in njegovih prilog, ki pa niso bile spremenjene, saj do njih ni prišlo, kljub dvigu plač po kolektivnih pogodbah. Ker se izhodišča niso sporazumno spremenila, se tudi višina končne cene po mnenju sodišča ne more spremeniti. (21. in 26. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje sodišče tudi glede na ravnanje predlagatelja ( S. ... ) sprememb SD za leto 2017 ocenjuje, daje v skladu s 63. členom ZZVZZ in 10. členom SD bilo potrebno sprejeti Aneks k SD za leto 2017 in uskladiti povečanje plačnih razredov tudi v določilih SD ter njegovih prilogah, saj sicer SSZS tega ne bi predlagala. Ob tem se sodišče sklicuje na 2. odst. 65. člena SD, ki določa, da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem, pri čemer Ministrstvo za zdravje s predlogom SSZS ni soglašalo in do Aneksa k SD za leto 2017 ni prišlo, predlog SSZS pa je s sklepom z dne 21. 12 .2017 zavrnila tudi Vlada RS. (22. tč. obrazložitve). Kot enega izmed razlog zakaj tožena strank ne more sama povišati cen vtoževanih zdravstvenih storitev oziroma, da si tako ni mogoče tolmačiti vsebine 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, sodišče vidi tudi v obrazložitvi A.A., ki pojasnjuje, da se skupaj z B.B. pripravlja nabor ukrepov, ki bodo omogočili dvig cene zdravstvenih storitev v letu 2018. Po oceni sodišča so v Dogovoru opredeljene osnovne plače kalkulativni element in ne plače zaposlenih pri tožeči stranki. Sodišče zato ocenjuje, da tožena stranka ni bila dolžna sama spremeniti oz. uskladiti cen zdravstvenih storitev in da zato ni prekršila 6. člena Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. (23. tč. obrazložitve). Da se 4. odst. 9. člena SD od leta 2010 do leta 2017 nikoli ni avtomatično upošteval oz. izvajal, sodišče utemeljuje z povzemanjem in primerjavo določb čl. 9 SD za navedena leta, na podlagi česar napravi zaključek, da se avtomatizem nikoli ni uporabil in da se zato po oceni sodišče ne more niti v konkretnem primeru. (24. tč. obrazložitve). Sodišče se pri utemeljevanju razlogov, zakaj je odločitev Vlade RS merodajna, sklicuje na 63. člen ZZVZZ ter 2. odst. 65. člena SD za leto 2017. Poleg tega trdi, da tožena stranka ne more mimo ustaljenega postopka dogovarjanja spreminjati vrednosti določene v prilogi iz 5. odst. 9. člena SD za leto 2017, česar vsega ne more spremeniti niti sklicevanje tožeče stranke na sodbo I Cpg 665/2013 z dne 1. 4. 2015. Sodišče obenem smatra, da partnerji splošnega dogovora niso bili dolžni avtomatično sprejeti spremembe in da so se imeli o teh pravico pogajati in jih zavrniti, kar po sodišču potrjuje dejstvo, da soglasja partnerjev za predlagane spremembe dejansko ni bilo. Zaradi tega tudi po oceni sodišče ni mogoče govoriti o soodgovornosti oz. solidarni odgovornosti tožene stranke. (27. tč. obrazložitve). Iz vseh navedenih razlogov je sodišče pod tč. 29 obrazložitve izpodbijane sodbe napravilo zaključek, da tožene stranka, ki je izpolnila njene obveznosti po SD za leto 2017 in po Pogodbi, ni kršila 6. Člena Pogodbe, sklenjen med pravdnima strankama, niti 4. odst. 9. člena SD, tako da ne more odškodninsko odgovarjati po določbi 239. člena OZ, ker niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Takšna stališča sodišča so nepopolna in zmotna ter zato nepravilna, podana tudi v nasprotju z navedbami in dokazi v spisu, ter sprejeta v nasprotju z veljavnimi materialnimi podlagami, pomembnimi za predmetni spor, ravno tako pa zavzeto stališče sodišča odstopa od dosedanje sodne prakse, kar vse bo tožnica podrobneje pojasnila v nadaljevanju predmetne pritožbe. Ko sodišče utemeljuje svojo odločitev, sploh ne poda svoje ocene oz. stališča glede bistvenega vprašanja v predmetnem postopku in sicer o tem, kaj dejansko pomeni vsebina spornega 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in kako ter koga ta zavezuje. Sodišče v izpodbijani sodbi utemeljuje svoje nepopolno in tudi napačno stališče, kot da navedene določbe sploh ni oz. kot da navedena določba nima nikakršnega namena in pomena ter obvez za tiste, ki bi jo morali upoštevati. Izpodbijana sodba zato o tem bistvenem vprašanju sploh nima potrebnih razlogov, da bi jo bilo mogoče v tem delu preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka, razlogi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev pa so v popolnem nasprotju z zavezo, ki jo predstavlja vsebina 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. V tem delu zato sodišče tudi ni ugotovilo popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Sporno vprašanje v predmetnem sporu pa je, na kakšen način sporna določba 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, zavezuje posamezne deležnike tega dogovora, tako po dobesedni kakor tudi smiselni razlagi te določbe. O tem sodišče ni podalo konkretnih odgovorov oz. so ti po mnenju tožeče stranke pomanjkljivi in napačni, kot je to pritožnica že navedla in bo to v nadaljevanju pritožbe tudi dodatno utemeljila. Stališče tožeče stranke je ves čas takšno, da navedena določba pomeni obvezo, da se ob spremembi plač v javnem sektorju avtomatično morajo spremeniti cene zdravstvenih storitev, bodisi na način, da to spremembo v kalkulacijah izvede toženka sama, bodisi da to spremembo partnerji Splošnega dogovora avtomatično upoštevajo pri sprejemanju sprememb SD. Zato je nepopolno in v nasprotju z navedbami in dokazi v spisu zavzeto stališče sodišča pod tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožeča stranka vtožuje škodo na podlagi 6. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe v povezavi s 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, le zato, ker tožena stranka ni samostojno oziroma avtomatično povišala cen zdravstvenih storitev. Način sprejemanja Splošnega dogovora vsekakor ne pojasni vsebine oz. pravilne razlage navedene sporne določbe. Poleg tega pa v obravnavanem primeru ni sporen način sprejemanja Splošnega dogovora, sporen je 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 oz. njegova vsebina in v zvezi z njo tudi način sprejemanja sprememb že sprejetega Splošnega dogovora za leto 2017, ki naj bi pomenile realizacijo navedene zaveze, kakor tudi pomen in pravna veljava sklepov Vlade RS, kijih ta sprejme v postopku sprejemanja sprememb že sklenjenega dogovora, katerega pa sodišče prve stopnje očitno nekritično enači s postopkom sprejemanja vsakoletnega Splošnega dogovora, saj sicer ne bi štelo odločitev Vlade RS, da se 10. člen Splošnega dogovora ne spremenita, kot merodajen, kot to izhaja iz 27. tč. obrazložitve. Utemeljevanje sodišča, da navedena določba 4. odst. 9. člena SD, ki se nikoli ni upoštevala avtomatično, ampak v povezavi s prilogami in ostalimi določili splošnega dogovora (tč. 28 obrazložitve), vsekakor ne more biti odgovor in pojasnilo na neovrženo stališče tožeče stranke, da navedena določba predstavlja tudi vsebino Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Utemeljevanje sodišča je v tem delu nerazumljivo in nesprejemljivo, saj iz njega ni mogoče zaključiti, kaj je sodišče s tem mislilo. Poleg tega pa je tudi v nasprotju s stališčem, kot gaje sodišče samo zavzelo pod tč. 15 obrazložitve, ko ugotavlja, da Splošni dogovor zavezuje pravdni stranki, če navedena razmerja v pogodbi niso posebej opredeljena. Ker torej vprašanje spremembe cen v pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ni posebej urejeno, 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 po trdem prepričanju tožeče stranke nedvomno predstavlja tudi vsebino pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. V sodbi zavzeto navedeno nepravilno stališče sodišča jc ravno tako v nasprotju z ugotovitvijo sodišča pod tč. 15 obrazložitve, ko se sklicuje na 18. člen Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama in napravi zaključek, daje SD za leto 2017 potrebno upoštevati tudi pri presoji v konkretnem primeru. Kako je torej veljavno določbo 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 potrebno upoštevati, pa sodišče v izpodbijani sodbi ne pojasni oz. ne pojasni pravilno, saj popolnoma zanemari v njej dogovorjeno obvezo po avtomatični spremembi kalkulacij cen zdravstvenih storitev, kar z drugimi besedami pomeni avtomatično spremembo cen, do katere bi moralo priti zaradi spremembe plač v javnem sektorju. Tožeča stranka je v svojih navedbah pojasnila, to pa izhaja tudi iz Aneksov k kolektivnim pogodbam, na podlagi katerih je prišlo do sprememb - zvišanja plačnih razredov javnih uslužbencev do 26. plačnega razreda, toženka pa tega niti ni zanikala ali kakor koli drugače ovrgla, da se niso dvignile samo osnovni plačni razredi in s tem osnovne plače teh delavcev, temveč da so se tem delavcem za 2 plačna razreda dvignili vsi od najnižjega do najvišjega plačnega razreda, kar je sodišče spregledalo, zanemarilo in zato pod tč. 17 obrazložitve napravilo napačen zaključek, da so se dvignili samo osnovni plačni razredi. Navedeno dejstvo ni nepomembno, saj sodišče pod tč. 18 obrazložitve sicer ugotavlja, daje v prilogi SVZ-2 določen normativ dela za storitev dan zdravstvene nege 1,11, III, pri čemer pa zanemari, da navedeni normativ pomeni formulo za izračun - kalkulacijo povprečne plačnega razreda, ki gaje potrebno upoštevati kot enega izmed kalkulativnih elementov za izračun cene zdravstvene storitve. Povprečen plačni razred, zapisan v 10. členu SD za leto 2017 se je namreč izračunal na podlagi navedene priloge oz. tabele v njej, kar konec koncev priznava tudi sama tožena stranka v njenem odgovoru na tožbo, kot pod tč. IV na strani 10 in 11 dobesedno navaja: ″Iz tabel je razvidno, da vsaka zdravstvena storitev, nega I, nega II in nega III vsebuje izračune/kalkulacije, glede na strokovno določen normativ, koliko posameznih vrst različnega kadra odpade na določenega pacienta (starostnika), ki se kaže v parametru ″število delavcev na posteljo″ in ki se v končnem izračunu opredeli kot storitev npr. nega I v višini 21 PR, ki ima vrednost osnovne plače 11.579,28 EUR (iz Priloge II v zvezi s 5. odst. 9. člena Dogovora).″ Povprečni razred je torej izračunan na podlagi plačnih razredov planiranih delavcev, ki so navedeni v tabelah iz priloge SVZ-2 in ne na pamet z pogajanji, kot to skuša prikazati toženkina priča Sladjana Jelisavčič v njenem pričanju, razvidnem na strani 11 zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 6. 9. 2019. Pri tem je v zvezi s tem potrebno ponovno poudariti, da 4. odst. 9. člena govori o avtomatični spremembi kalkulacij, torej tudi o avtomatični spremembi kalkulacije povprečnega plačnega razreda. Zato nikakor ni sprejemljivo stališče tožene stranke in konec koncev tudi sodišča, da plač delavcev v javnem sektorju ni mogoče avtomatično upoštevati pri kalkulacijah cen zdravstvenih storitev. Ugotovitve sodišča pod tč. 20 obrazložitve izpodbijane sodbe so sicer pravilne, vendar nepopolne, saj je sodišče očitno prezrlo, da je določilo 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 eno izmed izhodišč za oblikovanje cen zdravstvenih storitev, ki ga je v konkretno obravnavani zadevi tožena stranka prekršila s tem, ko bodisi sama ni uskladila kalkulacij, bodi da tega ni storila skupaj z ostalimi partnerji SD ob sprejemanju predlaganih sprememb SD za leto 2017, ki so bile predlagane zaradi spremembe plač javnih uslužbencev, ki so se zgodile po tem, ko je bil SD za leto 2017 že sprejet. Istočasno pa je sodišče tudi prezrlo, da sprejemanje sprememb že sprejetega dogovora ne more potekati povsem po enakem postopku in brez upoštevanje že sprejetih obveznosti, kot to sicer lahko velja v primeru sprejemanja vsakoletnega SD. Res pa je, da so se v letu 2017, kot to ugotavlja sodišče, prvič po letu 2008 spremenile - dvignile plače delavcev v javnem sektorju za dva plačna razreda, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj ni prišlo do avtomatičnega spreminjanja cen po obravnavani sporni določbi, ki ga je sodišče popolnoma spregledalo in zanemarilo, ko pod tč. 24 obrazložitve poskuša iz primerjave besedila 9. člena SD za obdobje od leta 2009 do leta 2016 utemeljiti, da se glede na te, nikoli ni uporabil avtomatizem in da se zato tudi v konkretno obravnavanem primeru ne more. Iz primerjave besedil 4. odst. 9. člena SD za leta od 2008 dalje prvenstveno izhaja, da pomenijo izjemo od siceršnjih določb navedenega člena in ostalih določil, ki v SD določajo elemente za kalkulacijo cen zdravstvenih storitev, predvsem 3. odst. 9. člena in 10. člena SD, in da so partnerji dogovora avtomatično uporabo dogovorno morali izključiti, kot so to storili v letih 2014 in 2015. V tem primeru tudi ni šlo za sporazumno omejitev oz. ukinitev uporabe 4. odst. 9. člena zaradi znižanja plač, ki so izhajala iz dogovora, kot to napačno ugotavlja sodišče, temveč zaradi znižanja plač, ki so izhajala iz predpisov, ki so urejali plače v javnem sektorju. Če avtomatizem ne bi veljal, ga s sprejemanjem 5. odst. 9. člena SD za leti 2014 in 2015 niti ne bi bilo potrebno omejevati. V drugih letih pa med letom tako in tako ni prihajalo do spremembe plač v javnem sektorju. Zato je stališče sodišča, da ker do leta 2017 nikoli ni prišlo do avtomatične spremembe cen to ne more veljati niti za leto 2017 popolnoma zgrešeno, saj za leto 2017 partnerji dogovora, ob ugotovljeni spremembi plač v javnem sektorju, z ničemer niso omejili uporabe 4. odst. 9. člena SD, nobeden izmed partnerjev SD, še posebej pa ne tudi tožena stranka, ukinitve te določbe za leto 2017 niso niti predlagali, tako kot je to storila tožena stranka za leto 2018. Ravno tako je nesprejemljivo stališče sodišča, da dogovarjanje med A.A. in B.B. glede pripravljanja nabora ukrepov, ki bodo omogočili dvig cen zdravstvenih storitev v letu 2018 pomeni, da cen ni bilo mogoče avtomatično spremeniti že v letu 2017. Dejstvo je, da bi za sprejemanje sprememb cen v letu 2018 lahko potekalo dogovarjanje neodvisno od 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in v skladu z določili 63. člena ZZVZZ. V primeru sprememb cen za leto 2017 pa je bil dogovor že sklenjen in se o tem navedeni ministrstvi nista imeli kaj dogovarjati v nasprotju z zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, poleg tega pa se navedeno dogovarjanje, na katerega se sklicuje sodišče, v ničemer ne nanaša na zahtevane spremembe cen v letu 2017. Popolnoma v nasprotju z predloženimi dokazi v spisu pa je tudi napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ne more sama mimo ustaljenega postopka dogovarjanja spreminjati vrednosti določene v prilogi navedeni v 5. odst. 9. člena SD za leto 2017, saj tako iz 3. odst. 9. člena SD kot tudi navedene priloge (Priloga II k SD ) nesporno izhaja, da je to možno, saj so se partnerji tako izrecno dogovorili. Če so torej partnerji dogovora v tem primeru izrecno dogovorili avtomatičnost izdelave novih izračunov, ni razloga, da tudi izrecno dogovorjene avtomatičnosti izdelave novih kalkulacij, dogovorjenih v 4. odst. 9. člena ni mogoče tretirati enako. V dogovoru opredeljene osnovne plače so po mnenju sodišča kalkulativni element, vendar pa je ta odvisen od plač javnih uslužbencev (čl. 8 in 1. odst. 9. člena SD za leto 2017) kar sodišče v izpodbijani sodbi prezre in zanemari. V dogovoru opredeljene osnovne plače so bile opredeljene na podlagi plač v javnem sektorju, ki so veljale do 01. 07. 2017, zato se na njih ni mogoče sklicevati, saj so nove plače v javnem sektorju po 01. 07. 2017, v skladu z dogovorom iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, zahtevale avtomatično spremembo kalkulacij cen, do česar pa ni prišlo po krivdi oz. sokrivdi tožene stranke. Od tožene stranke nihče tudi ni zahteval spreminjanja v SD dogovorjenih izhodišč za ceno, temveč ravnanje po izhodišču iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Eno izmed izhodišč za ceno zdravstvenih storitev je tudi določilo v zvezi z valorizacijo po podatkih UMAR-ja. Zakaj se spremembe cen na podlagi spremenjenih podatkov UMAR-ja lahko upoštevajo tekom leta, spremembe cen na podlagi spremenjenih plač v javnem sektorju pa ne, sodišče ni uspelo pojasniti. V enem in drugem primeru gre namreč za postavljeno izhodišče, katerega vrednosti se lahko spremenijo,pri čemer pa se po mnenju sodišče te spremembe v enem primeru lahko avtomatsko spreminjajo v drugem primeru pa ne. Utemeljenih razlogov za to sodišče ni podalo. Tudi odločitev sodišča, da je v konkretno obravnavanem primeru odločitev Vlade RS merodajna, ni pravilna. Sodišče je takšen nepravilen zaključek oprlo na 2. odst. 65. člena SD, za katerega po tožena stranka trdi, da ne njegovi partnerji, ki so ga sprejeli ne sam SD, niso tisti, ki bi v skladu z Zakonom o Vladi RS tej lahko dajali pooblastila za njeno odločanje. O tem stališču tožnice se sodišče niti ni izreklo, ravno tako pa tudi ne o naravi in pomenu sklepov Vlade RS, ko odloča v skladu s 63. členom ZZVZZ. Pri tem se sodišče niti z ničemer ni opredelilo glede vseh argumentov in dokazov, kijih tožnica navaja v zvezi z nezakonitostjo in tudi nepravilnostjo konkretno obravnavanega sklepa Vlade RS na katerega se sklicuje tožena stranka, ravno tako pa je tudi neutemeljeno v popolnosti zanemarilo stališča Višjega sodišča v Ljubljani, ki gaje to zavzelo v sodbi I Cpg 665/2013 z dne 01. 04. 2015, s čimer je ravnalo ne samo v nasprotju z pravno prakso, kot gaje zavzelo navedeno sodišče temveč tudi z pravno prakso, kot so ga zavzela tako Ustavno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS, ki izhajata iz navedene sodbe. Ravno zaradi napačne razlage prvostopnega sodišča glede vsebine in pomena 4.odst. 9. člena SD za leto 2017, je sodišče tudi napačno zavzelo stališče, da tožena stranka ni v ničemer ravnala protipravno, da zato niso podani niti drugi elementi odškodninske odgovornosti kot so škoda, vzročna zveza in odgovornost, kar sodišče tudi sicer ni posebej ugotavljalo in o tem zavzelo potrebnih stališč. Napačna in proti podatkom v spisu je ugotovitev sodišča, da le Ministrstvo za zdravje ni sprejelo predlaganih sprememb SD za leto 2017, saj je tožena stranka izrecno priznala, daje bila tudi sama proti predlaganim spremembam, njena priča S. J. pa to potrdila in tudi pojasnila, da zato, ker je imela druge prioritete. Pomanjkanje sredstev, katerih tožena stranke ne v procesu pogajanj ni izkazala, ravno tako pa tudi ne v predmetnem postopku pa tudi sicer ni razlog iz 240. člena SD, ki bi toženkino odškodninsko odgovornost lahko izključil. Iz obrazložitve sodbe, ki jo je v spis vložila tožeča stranka (VSL I Cpg 665/2013) iz 11. točke obrazložitve nesporno izhaja, da določilo 63. Člena ZZVZZ Vlado RS pooblašča le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej le pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembe že sklenjenih pogodb. ZZVZZ namreč Vlade ne pooblašča, da bi s sprejetim sklepom posegla v pravice in obveznosti partnerjev v javnem zdravstvu oziroma v pravno urejeno razmerje med pravdnima strankama (glej drugo točko sklepa U-I-264/09-7).″ S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju s takšnim stališčem, ki je v bistvu povzemalo odločitev Ustavnega sodišča RS (sklep U-I-264/09-7), sprejelo odločitev, da je bil sklep Vlade RS veljaven, je ne samo napačno ugotovilo dejansko stanje, temveč je tudi napačno uporabilo materialni predpis, zaradi česar je njegova odločitev, daje sklep Vlade zakonit, ne samo nepravilna temveč tudi nezakonita. To da je SSZS predlagala spremembe 10. člena dogovora še ne pomeni, da je to edini možni način za povišanje - spremembo cen storitev, temveč le, da je eden izmed možnih načinov, kar je moč ugotoviti tudi iz vsebine 55. člena SD za leto 2017, iz katerega izhaja, da so partnerji le procentualno nižali cene, ne da bi posegali v vsebino 10. člena. Res je, daje zaveza glede avtomatičnega upoštevanja spremembe cen zaradi spremembe plačnih razredov nastopila med letom 2017, zmotna in v nasprotju z dobesedno vsebino in namenom 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 pa je ugotovitev sodišča, da bi zato lahko bila vključena le v morebitni aneks k SD za leto 2017. Tožeča stranka pri tem ne misli samo na avtomatično spremembo kalkulacij, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka, temveč tudi na svojo podrejeno trditev, ko trdi, da bi tožena stranka skupaj z ostalimi partnerji dogovora morala sprejeti predlagane spremembe SD za leto 2017, saj v tem primeru navedeno določilo nalaga ″avtomatično upoštevanje sprejetih sprememb″. To konec koncev priznava tudi sama tožena stranka, ko v njenem odgovoru na tožbo pod tč. III dobesedno navaja: ″Vsi partnerji po 63. členu ZZVZZ so se dogovorili, da bodo upoštevali pri kalkulacijah cen tudi spremembe, ki se bodo (oz. so se že zgodile od 01. 07. 2017 dalje), vendar je navedeno ″avtomatično″ spremembo bilo mišljeno, da se le ta avtomatizem sprovede (naknadno) med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti″. To pa pomeni, da bi tudi v tem primeru avtomatizem moral veljati, ne pa svobodna volja tožene stranke pri pogajanjih, kot jo nekritično sprejema prvostopno sodišče s stališčem, zavzetim pod tč. 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Legitimna pravica tožene stranke, ki jo ima glede na določbo 63. člena ZZVZZ, je bila nedvomno omejeno z že prevzeto obvezo in zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in tudi sicer z dolžnostjo po 239. členu OZ, ki jo zavezuje, da prevzete pogodbene obveznosti izpolni pošteno v vsem, kot se glasijo. Ravno ravnanje v nasprotju z navedenimi materialnimi določili je pomenilo protipravno ravnanje tožene stranke, do katerega ni imela nobene pravice oz. pravne podlage, saj je s takšnim ravnanjem nezakonito posegla v že sklenjene oz. dogovorjene pogodbene obveznosti. Pri tem se tožena stranka v postopku niti ne sklicuje na okoliščine iz 240. člena OZ, teh pa tudi sicer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ne ugotovilo. Sodišče je med razlogi izpodbijane sodbe popolnoma zanemarilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da so bile v postopku sprejemanja Aneksa št. 1 k SD za leto 2017 s strani SSZS predlagane konkretne in ustrezne spremembe, ki med pravdnima strankama niti niso sporne. Predlagane spremembe pa niso bile sprejete po krivdi oz. sokrivdi tožene stranke. Če bi bile na predlog SSZS predlagane spremembe sprejete, bi torej tožena stranka v skladu z 6. členom Pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami, morala spremeniti oz. uskladiti tudi cene storitev. Ker pa je tožena stranka v nasprotju z zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in v nasprotju z 66. členom ZZVZZ, ter 8 členom SD za leto 2017 preprečila sprejem predlaganih sprememb, je s tem posledično preprečila tudi njeno dolžnost po navedenem 6. in 15. členu njune medsebojne Pogodbe. Protipravnost tožene stranke je tako nesporna, ugotovitev sodišča pod tč. 29 obrazložitve izpodbijane sodbe pa zmotna in nepravilna. Tožeča stranka se v predmetni pritožbi, v izogib ponavljanju obširnih navedb v njenih pripravljalnih vlogah, v celoti sklicuje in vztraja pri njenih navedbah, kot te izhajajo ne samo iz njene tožbe, temveč tudi iz vseh njenih pripravljalnih vlog, katere pa prvostopno sodišče, niti ni povzelo v celoti, niti glede nekaterih od teh, ni zavzelo potrebnih stališč, saj jih v izpodbijani sodbi ni ne obravnavalo ne upoštevalo, kaj šele utemeljeno ovrglo. Tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zato, ker je toženka kršila njene pogodbene dolžnosti, ki izhajajo iz 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in njune medsebojne Pogodbe, kakor tudi že navedene zakonske obveznosti. Pri tem tožeča stranka prvenstveno meni in zatrjuje, da je bila zaradi med strankama nespornega dviga plač planiranih delavcev v javnem sektorju, tožena stranka v skladu z navedeno določbo Splošnega dogovora za leto 2017 dolžna avtomatsko spremeniti kalkulacije cen zdravstvenih storitev, kar ni storila, s čimer je prekršila tudi njene pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Zakaj tožeča stranka meni da je tako, je že pojasnila v njenih vlogah oz. navedbah pred izdajo izpodbijane sodbe, svoje podane argumente, o katerih izpodbijana sodba nima nikakršnih oz. vsaj vseh potrebnih stališč, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, ali pa so zavzeta stališča napačna ter v nasprotju z dokazi, pa bo ponovno ponovila tudi v nadaljevanju te pritožbe. Podrejeno pa in za primer, v kolikor bi veljalo stališče tožene stranke, da ta določba zavezuje vse partnerje dogovora in ne izključno tožene stranke, potem pa je bilo stališče tožeče stranke, navedeno v njenih pripravljalnih vlogah, daje bila tožena stranka skupaj z ostalimi partnerji dogovora dolžna sprejeti s strani SSZS predlagane spremembe Splošnega dogovora za leto 2017 in njegovih prilog, ki so temeljile in bile usklajene s spremembami dviga plač planiranih delavcev v javnem sektorju, pa bile kljub temu s strani tožene stranke in A. A. brez utemeljenega razloga zavrnjene, kot to priznava tudi sama tožena stranka v njenih vlogah in kot to tudi izhaja iz listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila sama tožena stranka. Navedeni predlogi SSZS zaradi med drugim tudi protivljenja tožene stranke, niso bili sprejeti na arbitraži, ki je odločala dne 6.11.2017, ravno tako pa tudi ne na Vladi RS, ko je dne 21.12.2017 nezakonito odločala o spornih vprašanjih glede sprejema Aneksa k SD za leto 2017. Tožeča stranka je tudi za tak primer v svojih dosedanjih pripravljalnih vlogah podala argumente in stališča ter ponudila dokaze, ki jih bo v nadaljevanju pritožbe ponovno povzela, vendar se tudi glede teh, sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno in tudi ne v celoti izjasnilo, kar je dodatni razlog za nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe. Glede argumentov tožeče stranke za avtomatsko spremembo kalkulacij oz. avtomatsko upoštevanje določbe 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 s strani tožene stranke, tožeča stranka ponovno poudarja naslednje. Partnerji Splošnega dogovora so tisti, ki sprejemajo zgolj izhodišča za oblikovanje vrednosti programov oz. cen zdravstvenih storitev, ki so zapisana oz. dogovorjena v Splošnem dogovoru, tožena stranka pa je tista, ki v skladu z vsebino Splošnega dogovora izvaja kalkulacije cen zdravstvenih storitev in tekom leta objavlja tako nova izhodišča kot tudi nove cene zdravstvenih storitev, ki so jih izvajalci pri zaračunavanju opravljenih storitev dolžni upoštevati. Tožena stranka je v spis sama predložila tako izhodišča kot kalkulacije cen, ki jih je izdelala v letu 2017. Eno izmed izhodišč, je bilo sprejeto tudi v sedaj spornem določilu 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, kije bilo sprejeto v skladu z določili 63. člena ZZVZZ med partnerji dogovora že v letu 2013 in bilo ukinjeno s sprejemom Splošnega dogovora za leto 2018. Partnerji dogovora so torej povsem zakonito in sporazumno sprejeli zavezo, da se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe v plačah v javnem sektorju, kar nedvomno predstavlja enega izmed izhodišč za oblikovanje vrednosti programov oz. cen zdravstvenih storitev in tudi obvez vseh tistih, ki bi to določbo morali spoštovati. Glede na to, da kalkulacije cen izvaja tožena stranka, je ob dobesedni razlagi navedene sporne določbe utemeljeno razumeti, da ta določba zavezuje in pooblašča toženo stranko, da kalkulacije cen zdravstvenih storitev avtomatsko spremeni, glede na sprejete spremembe na področju plač v javnem sektorju in da ta določba pomeni izjemo od siceršnjega pravila, določenega v 3. odst. 9. člena SD za leto 2017, saj sicer ne bi niti bila potrebna. Kalkulacija cen namreč strokovno pomeni računski postopek, s katerim ugotavljamo izračunamo nabavne, lastne, prodajne in druge cene, ne pa dolžnost pogajanj in iskanje novih izhodišč za določanje cene. Izpodbijana odločitev sodišča je tako v direktnem nasprotju z dobesedno razlago in pomenom besede kalkulacija cene. Tudi avtomatično upoštevanje sprejetih sprememb ne more pomeniti pogajanja v smislu kakršnega koli omejevanja ali pa protivljenja upoštevanju teh sprememb, temveč dobesedno pomeni, da se sprejete spremembe morajo upoštevati pri izračunu novih cen. Tožeča stranka je v svojih vlogah pojasnila, kako je potrebno razlagati vsebino 3. odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki govori o spremembah višine elementov iz 2. odstavka istega člena in ko govori o tem, da se te spremembe dogovorijo z aneksom in pri tem vztraja. Tožeča stranka je že doslej večkrat poudarila in za to ponudila dokaze v njenih vlogah, daje bila vsebina določbe 4. odst. 9. člena SD enaka v letih od 2013 do vključno 2017. Nesporno dejstvo pa je tudi, da so partnerji Dogovora v letih 2014 in 2015 izrecno omejili oz. onemogočili uporabe navedene določbe s tem, da so za navedeni leti v Splošnem dogovoru sprejeli 5. odst. 9. člena SD, s katerima so sporazumno in izrecno omejili avtomatsko uporabo 4. odst. 9. člena SD, čeprav so bili podani pogoji za avtomatsko znižanje cen zdravstvenih storitev. Tožena stranka v njenih vlogah sicer priznava, daje bil sprejem 5. odst. 9. člena SD za leti 2014 in 2015 sporazumen in soglasen med partnerji dogovora, kar niti ni sporno in da navedeni določbi pomenita, da se kljub znižanju plač v javnem sektorju, ki se je takrat zgodilo, cene zdravstvenih storitev niso znižale, ni pa znala argumentirati, zakaj je bilo v letih 2014 in 2015 sploh potrebno sprejemati posebno določbo v SD, ki je omejevala uporabo po vsebini enakega in sedaj spornega 4. odst. 9.člena SD, če jo ta ni avtomatično zavezovala k izvršitvi oz. izpolnitvi prevzetih pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka namreč ves čas trdi, da če bi veljalo stališče tožene stranke in sedaj tudi sodišča v izpodbijani sodbi, češ da bi partnerji dogovora za spremembo cen morali predhodno soglasno sprejeti ustrezne spremembe Splošnega dogovora, da sprejemanje 5. odst, 9. člena SD za leto 2014 in 2015 sploh ne bi bilo potrebno, saj se znižanje cen zdravstvenih storitev, kljub znižanju plač v javnem sektorju, itak ne bi moglo zgoditi, razen v primeru, če vsi partnerji na znižanje cen ne bi predhodno izrecno in soglasno pristali s tem, da bi spremenili Splošni dogovor oz. njegov 4. odst. 9. člena. Zakaj je bilo torej potrebno v letih 2014 in 2015 izrecno omejevati uporabo po vsebini enake in sedaj sporne določbe, če si njene avtomatičnosti pri spremembi kalkulacij in s tem tudi cen zdravstvenih storitev, ni mogoče razlagati na način, kot to trdi tožeče stranka, nima odgovora niti sodišče v izpodbijani sodbi, čeprav je bilo med strankama sporno in po mnenju tožeče stranke tudi pomembno zaradi pravilnega razumevanja vsebine spornega določila 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Tožena stranka je za leto 2018 predlagala ukinitev spornega 4. odst. 9. člena SD, kar se je tudi zgodilo. Kljub temu so se cene zdravstvenih storitev v letu 2018 dvignile in to zaradi povečanja plač v letu 2017. Že navedeno dejstvo kaže na to, da sporne določbe 4. odst. 9. člena ni mogoče razlagati zgolj kot samo zavezo, da partnerji pristopijo k pogajanjem, temveč je nalagalo, da se kalkulacije cen zdravstvenih storitev in s tem cen avtomatično spremenijo, če pride do spremembe plač. Razlogi za ukinitev navedene določbe, ki jih je podala tožena stranka v postopku sprejemanja SD za leto 2018 in kot jih tudi navaja v predmetni pravdi, vsekakor niso bili utemeljeni, kar je tožnica obrazložila že v njenih dosedanjih vlogah in pri tem v celoti vztraja. Tožena stranka je namreč predlagala ukinitev navedene določbe iz razlogov, ker je bila ta vključena v dogovor v času gospodarske krize, ko so se s strani Vlade RS sprejemali interventni ukrepi z nižanjem vrednosti plačnih razredov. Torej je bil razlog za sprejem 4. odst. 9. člena SD v tem, da se navedena Vladna nižanja plač v javnem sektorju avtomatično upoštevajo, saj sicer kot že večkrat rečeno, te določbe v dogovoru ne bi potrebovali. Ker so bili že takrat, ko je bila sprejeta določba 4. odst. 9. člena SD v dogovoru opredeljeni povprečni plačni razredi v členu 10 in v Prilogi IT Dogovora, in je njihova vsebina enaka kot je bila v SD za leto 2017, torej to ni mogel biti utemeljen razlog za ukinitev 4. odst. 9. člena SD za leto 2018. Če bi veljalo sicer napačno stališče tožene stranke in sedaj tudi stališče, ki ga je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, navedene določbe po trdem prepričanju tožeče stranke v letu 2018 ne bi bilo potrebno ukinjati, saj glede na stališče tožene stranke in sodišča, navedena sporna določba partnerjev dogovora ne Vlade RS ni zavezovala k ničemer. To pa pomeni, da bi se kljub nedvomnemu zapisu določila 4. odst. 9. člena SD, partnerji dogovora lahko poljubno dogovarjali in izmikali obveznosti iz navedene sporne določbe, kot seje to dejansko zgodilo v procesu pogajanj za sprejem Aneksa št. 1 k SD za leto 2017, kar pa je popolnoma napačno in nesprejemljivo in v nasprotju z namenom in vsebino te določbe. Dolžnost partnerjev dogovora, da se morajo cene zdravstvenih storitev uskladiti tudi z plačami v javnem sektorju oz. njihovimi spremembami, izhaja že iz zakonske določbe 66. člena ZZVZZ, ravno tako pa tudi iz določbe 8. člena SD in 1. odstavka 9. člena Splošnega dogovora, kot je to tožnica večkrat poudarila že v svojih vlogah tekom postopka na 1. stopnji. Zato sprejemati in v dogovor vključevati še sedaj sporno določilo 4. odst. SD za leto 2017, ne bi bilo potrebno, če si jo je potrebno razlagati tako, kot to navaja tožena stranka in kot to nekritično in napačno sprejema sodišče v izpodbijani sodbi. Konec koncev so se cene zdravstvenih storitev v letu 2018 dvignile zaradi spremenjenih plač v letu 2017 in to kljub temu, daje bila iz dogovora izključena sporna določba 4. odst. 9. člena SD, kar samo dodatno utemeljuje tožničin zahtevek in dokazuje, da sedaj sporna določba ni zavezovala zgolj k pogajanjem, kot to ves čas napačno navaja tožena stranka in nekritično očitno sprejema tudi sodišča v izpodbijani sodbi. Tudi zato, ker navedena določba ni zavezovala partnerje dogovora k pogajanjem, temveč k avtomatski uskladitvi kalkulacij in glede na pomen besede ″kalkulacija cen″, ter nesporno dejstvo, daje kalkulacije cen dolžna izvajati tožena stranka, je stališče tožeče stranke, daje ta določba zavezovala toženo stranko, da v primeru spremembe plač v javnem sektorju, avtomatsko uskladi kalkulacije za izračun cen zdravstvenih storitev in to brez dodatnega dogovarjanja med partnerji Dogovora, po mnenju tožeče stranke pravilno in utemeljeno. Namen navedene določbe je bil po trdem prepričanju tožeče stranke v tem, da se onemogoči arbitriranje v primeru določanja cen, ko pride do dogovorjenih sprememb plač v javnem sektorju, temveč da se te spremembe plač avtomatsko upoštevajo in v cenah zdravstvenih storitev tudi avtomatsko odrazijo, saj je le tako mogoče v celoti zadostiti zakonski zahtevi iz čl. 66 ZZVZZ in konec koncev tudi zavezam partnerjev dogovora sprejetim v 8. členu in 1. ter 2. odst. 9. člena SD za posamezno leto in tako tudi leto 2017, ki določajo elemente za vrednotenje programov in oblikovanje cen zdravstvenih storitev in tudi dejstvu, da naj bi cene zdravstvenih storitev v čim večji meri pokrivale stroške dela, ki se pojavljajo v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev. Tožnica je ravno tako v njenih vlogah poudarila, da tožena stranka tekom leta nenehno spreminja kalkulacije in s tem cene zdravstvenih storitev tudi na osnovi spremenjenih izhodišč - podatkov UMAR-ja o povprečni letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin, za kar ji daje podlago 8. tč. 15. člena SD za leto 2017. Vsebinsko je navedena določba enako obvezujoča za vse partnerje dogovora kot določba 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, pa za njeno realizacijo oz. uveljavitev, ko pride do spremenjenih podatkov UMAR-ja, niso potrebne nikakršne predhodne spremembe Dogovora oz. predhodna soglasja partnerjev dogovora, temveč jih tožena stranka pri kalkulacijah avtomatsko upošteva, čeprav avtomatika sprememb podatkov posredovanih s strani UMAR-ja ni izrecno zapisana v Dogovoru, tako kot je to primer pri sporni določbi 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Tudi v tem primeru ni potrebno vsakič spreminjati Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, pa bi to po napačnem in zmotnem stališču sodišča prve stopnje očitno moralo biti, sicer se cene ne bi smele tekom leta spremeniti. Tožeča stranka je v svojih vlogah tudi poudarila možnost spreminjanja kalkulacij tudi v primeru sprememb plačne lestvice pri plačah zaposlenih v javnem sektorju, ko ta lahko vpliva na osnovne plače opredeljene v Prilogi II k Splošnemu dogovoru za leto 2017, saj so se partnerji dogovora tako izrecno dogovorili in za to niso potrebna v primeru sprememb plačne lestvice nikakršna naknadna dogovarjanja in spremembe Splošnega dogovora. Tudi navedeni trditvi, o katerih izpodbijana sodba nima nikakršnih stališč, kažeta na to, da bi tožena stranka lahko oz. morala kalkulacije cen uskladiti z zatrjevanimi spremembami plač v javnem sektorju, ne da bi za to bile predhodno potrebne spremembe SD in njegovih prilog, ker so se partnerji o tem predhodno dogovorili, kar pa enako velja tudi za sporno določbo 4. odst. SD za leto 2017. Navedeno dodatno potrjuje trditev tožene stranke, da ne vrednosti programov ne cene zdravstvenih storitev z pogodbo sklenjeno med pravdnima strankama niso določene fiksno in da bi bilo zato potrebno pred kakršno koli spremembo cen, spreminjati splošni dogovor, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tako 62. člen Statuta tožene stranke, kot tudi 6. člen Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama konec koncev zavezujejo toženo stranko, da ovrednoti programe zdravstvenih storitev in cene zdravstvenih storitev v skladu z določbami Splošnega dogovora, sprejetega po 63. členu ZZVZZ. Določba 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora je nedvomno ena izmed določb, ki toženo stranko zavezuje, saj nalaga avtomatsko spremembo kalkulacij cen zdravstvenih storitev, če pride do sprememb v plačah javnega sektorja. Kdo izvaja kalkulacije na podlagi sprejetih izhodišč, pa je tožnica že pojasnila, toženka pa tudi sama priznala. Tožeča stranka je v svojih vlogah ravno tako pojasnila, kako je možno sprejete spremembe v plačah, vkalkulirati v cene zdravstvenih storitev, ne da bi se za to morale predhodno spreminjati določbe Splošnega dogovora ali njene priloge in pri teh navedbah v celoti vztraja ter se nanje sklicuje, tudi v predmetni pritožbi. Ni res, da ne bi bil določen način dviga cen zdravstvenih storitev oz. način upoštevanja dviga plač v cenah zdravstvenih storitev, saj je način upoštevanja dviga plač za izračun cen zdravstvenih storitev tožnica utemeljila in prikazala že v dosedanjih vlogah, na osnovi določb SD in njegovih prilog, toženka pa podanih izračunov z ničemer ni ovrgla. Poleg tega je sama toženka že v odgovoru na tožbo priznala, da dogovorjeni kalkulativni plačni razredi planiranih delavcev rezultirajo v povprečni plačni razred, ki se upošteva kot eden izmed elementov za izračun cen zdravstvenih storitev. Dogovorjeni kalkulativni plačni razredi, na podlagi katerih je bil izračunan povprečni plačni razred, so veljali glede na plače, kot so te bile pred spremembami plač v javnem sektorju, ki so se zgodile in stopile v veljavo 1. 7. 2017. Iz že v tožbi navedenih sprememb pri plačah planiranih javnih uslužbencev je nesporno razvidno, da so se njihovi plačni razredi od osnovnega do najvišjega dvignili za dva plačna razreda. To pa pomeni, daje za dva plačna razreda potrebno dvigniti tudi osnovne plače navedenih planiranih delavcev tudi v kalkulacijah po Splošnem dogovoru in njegovih prilogah, kot je to tožnica že navedla. Partnerji dogovora namreč v ničemer niso spremenili ali omejili uporabo določbe 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, kot so to naredili v predhodnih letih, zato je zahtevek tožnice po enakem (sorazmernem) zvišanju plačnih razredov in s tem osnovnih plač pri planiranih delavcih (kot enem izmed kalkulativnih elementov pri formiranju cen zdravstvenih storitev in posledično povprečnega plačnega razreda za posamezno vrsto oz. tip nege), kot je bilo zvišanje njihovih plačnih razredov po kolektivnih pogodbah, torej za 2 plačna razreda, utemeljeno, tako po višini kot tudi po času pričetka učinkovanja. Torej je v nasprotju z navedbami tožene stranke, ob dogovorjeni avtomatičnosti, določen način, kako se novi plačni razredi tako imenovanih planiranih delavcev pri kalkulacijah rezultirajo pri izračunu novega povprečnega plačnega razreda, ki se nato upošteva pri izračunu novih cen zdravstvenih storitev, kar vse je toženka s svojimi v spis vloženimi izračuni nesporno izkazala in dokazala, vse to pa bi lahko potrdil tudi že predlagani izvedenec finančne stroke. Tudi sama tožena stranka je vsebino navedenega spornega določila opisala kot določilo, ki opredeljuje avtomatično usklajevanje kalkulativnih plač, ko je predlagala ukinitev 4. odst. 9. člena SD za leto 2018. Ker so se s spremembo plač v javnem sektorju spremenile plače planiranih delavcev, torej kalkulativne plače, avtomatično usklajevanje teh torej ne more pomeniti še dodatnega dogovarjanja, temveč je potrebno to zavezo avtomatično uresničiti v kalkulaciji cene zdravstvenih storitev, kar pa se po krivdi tožene stranke ni zgodilo. Izpodbijana sodba o navedenih trditvah in v zvezi s temi predloženih dokazov, nima prav nikakršnih stališč, tako da je tudi iz tega vidika ni mogoče preizkusiti. Tudi iz tega razloga zato ni mogoče sprejeti stališča, kot gaje zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, da se sporna določba ne more nanašati in zavezovati samo tožene stranke. Tožeča stranka vztraja v celoti tudi pri razlogih, ki jih je podrejeno navajala za podano odgovornost tožene stranke, če ne bi veljalo primarno stališče tožeče stranke, že v dosedanjih vlogah in jih sedaj zgolj na kratko povzema in ponavlja. Določilo 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora je v tem primeru potrebno razlagati le na način, da bi partnerji dogovora, v postopku sprejemanja sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 oz. Aneksa k temu dogovoru, morali sprejeti s strani SSZS predlagane spremembe Splošnega dogovora in njegovih prilog, saj avtomatika v tem primeru lahko pomeni samo to, ne pa možnost zavračanja predlaganih sprememb. Volja partnerjev dogovora je bila v tem primeru nedvomno omejena, saj je 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 partnerjem nalagal avtomatske spremembe kalkulacij, v primeru sprememb plač v javnem sektorju. Ker so bile spremembe, predlagane s strani SSZS, kot so te razvidne tudi iz navedb same tožene stranke in dokazil, ki jih je v spis vložila tožena stranka, kar med pravdnima strankama niti nikoli ni bilo sporno, predlagane v skladu z 66. členom ZZVZZ, 8 členom in 1. ter 2. odst. 9. člena SD za leto 2017 in do takrat tudi sprejeto zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, ter v skladu z zatrjevanim povečanjem plač v javnem sektorju, ki je stopilo v veljavo s 1. 7. 2017, partnerji dogovora niso imeli utemeljenih razlogov, niti teh tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi predlagane spremembe lahko zavrnili. Ker je bila tožena stranka poleg Ministrstva za zdravje RS proti predlaganim spremembam, sta skupaj zakrivili, da predlagane spremembe niso bile sprejete. Tožena stranka tudi ni dosegla, da bi se zaveza iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 kakor koli omejila ali pa spremenila, kot se je to zgodilo npr. v letu 2014 in letu 2015. To bi se pri sprejemanju Aneksa k že sprejetemu dogovoru za leto 2017 lahko zgodilo le na sporazumen način med partnerji in ne enostransko, kot se to lahko zgodi pri sprejemanj izhodišč za nov dogovor za naslednje leto, ko na koncu o spornih vprašanjih lahko odloči Vlada RS in pa če bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Toženka se sicer sklicuje na to, da ni imela finančnih možnosti in da bi bil dogovor med partnerji že sprejet, če bi vlada zagotovila ustrezna sredstva, s čimer je v bistvu priznala svojo obveznost po obravnavani ″sporni določbi, vendar pa z ničemer ni izkazala, da sredstev resnično ni imela, ravno tako pa tudi ne, da bi ji Vlada RS morala zagotoviti kakršna koli sredstva v ta namen. Poleg tega iz navedenih razlogov toženka niti ni predlagala niti uspela doseči morebitne spremembe zavez oz. vsebine 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, kar samo dodatno izkazuje, da njen argument, na katerega se sklicuje, ni utemeljen. Kot je bilo že navedeno, pa toženka tudi sicer ni izkazala niti enega argumenta iz 240. člena OZ oziroma okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, kijih ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Tudi sicer je tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji v svojih vlogah oziroma navedbah pojasnila, zakaj smatra, da se tožena stranka v konkretnem primeru ne more sklicevati na dokončno odločitev Vlade RS glede zavrnitve s strani SSZS predlaganih sprememb in je v dokaz svojih trditev tudi ponudila sodno odločbo, ki se nahaja v spisu. Tožeča stranka tako tudi v pritožbi vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah glede vloge Vlade RS in pomena njenih sklepov, ko gre za sprejemanje sprememb (Aneksa) k že sprejetemu Splošnemu dogovoru. Tožeča stranka je namreč prepričana, da odločanje Vlade RS o spornih vprašanjih, ko gre za sprejemanje Aneksa k že sprejetemu splošnemu dogovoru za določeno leto, nima zakonske podlage v 63. členu ZZVZZ, še posebej ne, če bi s svojo odločitvijo Vlada RS posegla v že sklenjen pogodbeni odnos med pravdnima strankama, kar pa se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Vlada ima zakonsko pooblastilo samo za odločanje o spornih vprašanjih, ki se tičejo izhodišč za nov dogovor, torej dogovor za naslednje leto in še to samo v primerih, ko izhodišča niso usklajena do konca decembra in ko ta niso sprejeta niti na arbitraži. Zakon ne daje pooblastila Vladi RS, da bi arbitrarno odločala v primeru sprejemanja Aneksa k že sprejetemu dogovoru. Samo zakon pa je tisti, ki lahko določa pristojnosti in pooblastila oz. funkcije državnih organov in tako tudi pristojnosti Vlade RS, ki v danem oz. obravnavanem primeru niti ni pristojna izdajati oblastvenih aktov, saj njena odločitev v skladu z 63. členom ZZVZZ ne pomeni nikakršnega izvršilnega predpisa. Gre zgolj za nadomeščanje volje partnerjev dogovora, ki pa po mnenju tožeče stranke ne sme biti v nasprotju z zakonskimi obveznostmi (66 čl. ZZVZZ), ravno tako pa tudi ne v nasprotju z pogodbeno prevzetimi obveznostmi partnerjev Splošnega dogovora, kakor tudi pogodbeno prevzetimi obveznostmi tožene stranke z izvajalci zdravstvenih storitev, če bi njena odločitev lahko posegla tudi v tak že sklenjen pogodbeni odnos. S svojo odločitvijo, ko je zavrnila predloge SSZS pri sprejemanju Aneksa k SD za leto 2017, na katero se sklicuje tožena stranka, je Vlada RS ne samo ravnala nezakonito in v nasprotju s pooblastili iz čl. 63 ZZVZZ in zakonskimi dolžnostmi iz 66. člena istega zakona, temveč tudi v nasprotju z že prevzetimi in dogovorjenimi pogodbenimi obveznostmi tožene stranke, ki izhajajo iz 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in s tem tudi v nasprotju z pogodbenimi obveznostmi po Pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Že sodna odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka v njenih vlogah, pa nedvomno potrjuje stališče tožeče stranke, da je nezakonito ali nepravilno odločitev Vlade RS mogoče izpodbijati v pravdi, kot je predmetna, saj sicer dokončnih odločitev vlade, ki so podane v skladu z 63. členom ZZVZZ ni mogoče izpodbijati s posebnimi tožbami in v posebnih postopkih, saj pravna sredstva za ta namen niso predvidena. Ob tem ni mogoče prezreti dejstva, da bi na nezakonitost sklepov Vlade sodišče moralo paziti že po uradni dolžnosti, saj ima Vlada RS zgolj tiste pristojnosti, ki temeljijo na podlagi ustave in so določene z zakoni in z drugimi splošnimi akti Državnega zbora, kot to predpisuje Zakon o Vladi Republike Slovenije. Ker v primeru Splošnega dogovora, ki ga sklepajo in sprejemajo partnerji dogovora, ne gre za takšen akt oz. predpis, na podlagi katerega je možno Vladi RS dajati kakršne koli pristojnosti, še posebej pa ne takšnih, ki bi bile v nasprotju z veljavno zakonsko podlago oz. prisilnimi predpisi, Vlada RS tako nima oz. ni imela nikakršnih pravnih podlag, da bi lahko odločala o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na predlagane spremembe že sprejetega Splošnega dogovora, kot je bil to primer v obravnavani zadevi, kar vse nenazadnje izhaja iz sodne odločbe, na katero se ves čas postopka tožeča stranka sklicuje v tem postopku, sodišče pa si jo je v izpodbijani sodbi nepopolno in zato tudi napačno razlagalo in v ničemer ni upoštevalo ne z ničemer ovrglo, čeprav iz nje izhaja pomembno pravno vprašanje, ki je odločilno v predmetni zadevi. V skladu z določilom 14. člena Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je vsebina 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, tudi vsebina njune medsebojne pogodbe, saj gre za vprašanje urejanja spremembe cen, ki v osnovni pogodbi ni izrecno oz. posebej urejeno. Tako je po mnenju tožeče stranke bila tožena stranka tudi v razmerju do tožeče stranka dolžna avtomatsko upoštevati določila navedenega - spornega 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Če velja stališče tožene stranke, da navedena določba zavezuje vse partnerje dogovora v procesu sprejemanja dogovora oz. sprememb dogovora, to torej lahko pomeni samo to, da bi si tožena stranka najmanj morala prizadevati in skupaj s partnerji tudi sprejet spremembe cen zdravstvenih storitev, kot so bile te predlagane v postopku sprejemanja Aneksa k SD za leto 2017, kar pa tožena stranka ni storila, saj seje predlaganim spremembam izrecno protivila, s čimer je nedvomno prekršila tudi pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Če bi tožena stranka in A.A. v procesu pogajanj pri sprejemanju Aneksa k SD za leto 2017 spoštovali določilo 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in njegovo avtomatičnost, potem glede že večkrat navedenih in predlaganih sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 in njegovih prilog po zvišanju cen zdravstvenih storitev zaradi zvišanja plač v javnem sektorju, ne bi bilo potrebno odločati na arbitraži in pozneje na Vladi RS, kar pomeni, da je ravno tožena stranka soprispevala k temu, da ni prišlo do dviga cen, kot jih uveljavlja tožeča stranka v predmetnem postopku. Tožena stranka je tudi v postopku na arbitraži bila izrecno proti predlaganim spremembam. V vsem tem je tudi podana protipravnost toženkinega ravnanja, saj ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, katere je tožnica ob sklepanju njune medsebojne pogodbe upravičeno pričakovala, saj je sedaj obravnavana sporna določba z enako vsebino veljala že v letu 2016, ko je bila med pravdnima strankama sklenjena njuna medsebojna pogodba. Tožeča stranka je v svojih dosedanjih navedbah izhajajočih iz njenih pripravljalnih vlog in pri katerih v izogib ponavljanja v celoti vztraja, pojasnila, zakaj smatra da v danem primeru ni mogoče govoriti o enotnem in nujnem sospomištvu, kot ga zatrjuje tožena stranka. V ta namen je v dokazne namene ponudila tudi pisno pravno mnenje, ki se nahaja v spisu in iz katerega nesporno izhaja, da v primerih odškodninskih zahtevkov ni mogoče govoriti o enotnem in nujnem sospomištvu. V konkretnem primeru za povzročeno škodo ne more in ne sme odgovarjati nekdo, ki k nastanku škode ni prispeval. Poleg tega je v obravnavanem primeru temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke do tožeče stranke osnovan na pogodbenih obveznostih, medtem ko bi temeljila odgovornost drugih partnerjev dogovora ali pa odgovornost Vlade RS do tožeče stranke kvečjemu na zakonski podlagi, saj s temi tožnica ni v nikakršnem pogodbenem odnosu. Poleg tega tožnica v celoti vztraja in se sklicuje tudi na svoje navedbe o tem, zakaj odločitev Vlade RS ni prekinila vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalimi posledicami za tožečo stranko. Pri tem ne misli zgolj in samo na nezakonito in nepravilno odločanje vlade, na katere odločitve se v konkretnem primeru ni mogoče sklicevati, temveč tudi na dejstvo, da do odločitve vlade konec koncev tudi ni prišlo povsem neodvisno od ravnanja tožene stranke, saj do odločanja Vlade RS ne bi prišlo, če bi tožena stranka in A. A. spoštovali prevzete pogodbene obveznosti, torej tudi obveznost po 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, do nastanka vtoževane škode pa tudi ne, če bi Vlada RS ugodila predlogom za spremembo SD za leto 2017. Brez negativne odločitve tožene stranke in istočasno tudi A. A., ne bi moglo priti do odločanja Vlade RS in njene negativne odločitve. Gre za koincidirajočo vzročnost, ki bi jo lahko prekinila le drugačna odločitev Vlade. Glede na naravo odločitev vlade po 63. členu ZZVZZ (nadomeščanje volje partnerjev dogovora) pa njena odločitev ne pomeni akta oblasti, ki bi lahko enostransko spremenil že sprejete pravice in dolžnosti pogodbenih partnerjev. Tožeča stranka zato v tem primeru vztraja pri tem, da gre v skladu z določili 186. člena OZ najmanj za solidarno odgovornost vseh tistih, ki so prispevali, da predlagane spremembe SD in njegovih prilog po zvišanju cen zdravstvenih storitev oz. predlaganih sprememb SD in njegovih prilog glede členov, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko oz. morala uskladiti cene zdravstvenih storitev z rastjo plač v javnem sektorju, v postopku sprejemanja Aneksa k SD za leto 2017 niso bile sprejete, eden od teh krivcev pa je bila tudi in predvsem tožena stranka. Razen tega pa je tožnica v njenih navedbah zatrjevala tudi nepravilnost odločitve Vlade, katero je utemeljevala s tem, da je bila odločitev Vlade po vsebini v popolnem nasprotju z določili 66. člena ZZVZZ in določili čl. 8 in čl. 9. že sklenjenega Splošnega dogovora za leto 2017, ter spremembami plač v javnem sektorju. Tudi o tem ugovoru oz. spornem vprašanju sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča, zaradi česar tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker so tako tudi v tem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, bi sodišče moralo tudi vtem primeru, tožničinemu zahtevku ugoditi vsaj po temelju. Da je konec koncev podana odgovornost tožene stranke po obeh temeljih ali vsaj po enem izmed njih, kot jih zatrjuje tožeča stranka in da odločitev Vlade RS v konkretnem primeru ni pretrgala vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, pa izhaja tudi iz pravnomočne Vmesne sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 262/2019 z dne 25. 09. 2019, ki jo tožnica prilaga tej pritožbi. Sodba je bila izdana v identičnem sporu kot je predmetni in v zvezi s prvostopno sodbo OS v Ljubljani, na katero se v tem postopku sklicuje tožena stranka. Izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča o pomenu 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in predvsem vlogi Vlade RS in njenih odločitvah, oziroma pravni naravi njenih sklepov, ki so bili sprejeti v konkretno obravnavane primeru, je tako ne samo v nasprotju z veljavnimi predpisi, temveč tudi v nasprotju z doslej sprejeto in navedeno sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, kot tudi sodno prakso Ustavnega sodišča RS, Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, na katere se sklicujeta obe pravnomočni sodni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, na kateri se v tem postopku sklicuje tožeča stranka. Dokaz: - vmesna sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 262/2019. Sodišče ne samo, da je dejstva, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotavljalo, ugotovilo napačno in zmotno, temveč pomembnih odločilnih in zatrjevanih dejstev sploh ni ugotavljalo, kar pomeni, da je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pomanjkanje odločanja o vseh odločilnih dejstvi oz. o vseh ″odprtih″ vprašanjih pomeni, da je sodišče tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima odločilnih dejstev o vseh ″odprtih″ vprašanjih oz. razlogov o odločilnih dejstvih, da bi jo bilo mogoče glede teh preizkusiti, ali pa so njeni razlogi tudi v nasprotju z obstoječimi dokazi v spisu. Zaradi vsega navedenega, ko torej dejansko stanje ni niti popolno, niti pravilno ugotovljeno, ko sodba nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti celo v nasprotju s predloženimi in izvedenimi dokazi v spisu, tudi odločitev sodišča ni v skladu z materialnimi predpisi, saj jih je sodišče uporabilo napačno.″

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi odgovora navaja: ″Tožena stranka prvotno v spis vlaga sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cpg 107/2019 z dne 6. 11. 2019, s katero je Višje sodišče v Celju v zadevi s podobno vsebino, kot se obravnava v konkretnem primeru, že zavzelo stališče, da je potrebno sodbo, kot je konkretna, potrditi in zahtevek tožeče stranke zavrniti. Višje sodišče je zgolj spremenilo znesek, za katerega je tožeča stranka tekom postopka, umaknila zahtevek. Glede na to, da gre za praktično identično zadevo, je potrebno tudi v tej zadevi sodbo sodišča prve stopnje, v celoti potrditi. Tožena stranka še dodaja, da sta enako stališče, kot Višje sodišče v Celju, zavzeli tudi Višje sodišče v Kopru s sodbo št. Cpg 139/2019 z dne 25. 9. 2019 in Višje sodišče v Mariboru s sodbo št. I Cpg 258/2019 z dne 7. 11. 2019. Tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, da so stališča sodišča nepopolna in zmotna ter zato nepravilna ter da naj bi bila podana v nasprotju z navedbami in dokazi v spisu ter v nasprotju z veljavnimi materialnimi podlagami ter da naj bi stališče sodišča odstopalo od veljavne sodne prakse, kar vse ne drži. Sodišče je popolno ugotovilo dejansko stanje in zavzelo pravilno stališče, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo in zavzelo enako stališče, kot tudi višja sodišča v Celju, Kopru in Mariboru, kot navedeno zgoraj in ne drži, da naj bi odločitev sodišča odstopala od veljavne sodne prakse. Nadalje tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da sodišče ne poda svoje ocene oz. stališča glede bistvenega vprašanja 4. odst. 9. člen SD za leto 2017, saj je sodišče podalo podrobno stališče glede navedenega člena. Sodišče je celo podrobno analiziralo to določbo v prejšnjih splošnih dogovorih v točki 24 sodbe. Gre zgolj za to, da je stališče sodišča drugačno, kot stališče, ki ga zavzema tožeča stranka. Sodišče je pravilno pojasnilo, daje potrebno upoštevati tudi določbo 10. odstavka 10. člena SD ter da je navedena določba ostala nespremenjena in da tožena stranka ne more sama povišati cene vtoževanih zdravstvenih storitev, kar je tudi sodišče pravilno ocenilo, da je to možno doseči zgolj v pogajanjih med partnerji. Gre zgolj za to, da se sodišče ne strinja s stališčem, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne drži pa, da se sodišče do navedenega ni opredelilo in tudi ne drži navedba tožeče stranke, da naj bi bila podana kršitev pravil postopka niti, da bi šlo za napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj se je do navedenega sodišče opredelilo in tudi zavzelo pravilno sodišče, ki ga je tudi argumentirano obrazložilo. Tožena stranka še dodatno poudarja, da nima podlage, da bi samostojno in neodvisno od partnerjev, ter v nasprotju s 63. členom ZZVZZ lahko usklajevala (poviševala cene), kot to od nje zahteva tožeča stranka. Namreč sporni 9. člen Splošnega dogovora, na katerega se neposredno sklicuje tožeča stranka ne predstavlja podlage, da bi tožena stranka samostojno poviševala cene vtoževanih zdravstvenih storitev (nege I, II in III), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov (ZSPJS), to je povišana cena zdravstvenih storitev upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku, kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli (za drugo polovico leta 2017) in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo Pogodbe med pravdnima strankama. Tudi ne drži nadaljnja navedba tožeče stranke, da naj sodišče ne bi podalo konkretnih odgovorov na vprašanje kako naj določba 4. odstavka 9. člena SD za leto 2017 zavezuje deležnike dogovora. Sodišče je pojasnilo, da tožena stranka ne more, ne glede na določilo 4. odst. 9. čl. SD sama povišati cen zdravstvenih storitev. Tožeča stranka se ves čas sklicuje zgolj na 4. odst. 9. člena SD, pri čemer pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je potrebno upoštevati tudi 10. odstavek 10. člena SD, kateri pa se ni spremenil in tožena stranka sama ne more spreminjati določil splošnega dogovora. Sodišče je podalo odgovore, gre zgolj za to, da stališča sodišča niso povšeči tožeči stranki. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj bi bil postopek sprejemanja sprememb splošnega dogovora drugačen, kot postopek sprejemanja samega splošnega dogovora, kar ne drži in gre za enak postopek. Tožena stranka še dodaja, da ima Vlada RS zakonsko pooblastilo, da je končni odločevalec v 63.členu ZZVZZ, poleg tega pa so se partnerji Splošnega dogovora tudi izrecno dogovorili v drugem odstavku 65.člena Splošnega dogovora za leto 2017 (priloga k odgovoru na tožbo), da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek, kot za njegov sprejem. Navedbe tožeče stranke so tudi v zvezi s tem popolnoma neutemeljene in napačne in je sodišče tudi v zvezi z navedenim zavzelo pravilno stališče. Tudi vse ostale navedbe tožene stranke v zvezi z 4.odst. 9.člena SD so popolnoma neutemeljene in je sodišče zavzelo pravilno stališče in ga tudi argumentirano obrazložilo, kot že pojasnjeno, gre zgolj za to, da stališče in razlaga sodišča nista povšeči tožeči stranki. Tožena stranka tudi v celoti prereka navedbe tožeče stranke v zvezi z navedbo kaj naj toženka ne bi zanikala oz. ovrgla ter kaj naj bi sodišče spregledalo in zanemarilo pod točko 17 in 18 sodbe, kar vse ne drži. Tožena stranka v zvezi z navedenim vztraja na svojem stališču, kot podano tekom postopka. Tožena stranka vztraja, da ne more sama spreminjati cen zdravstvenih storitev, na način, kot to od nje zahteva tožeča stranka in da je to potrebno storiti v okviru partnerskega dogovarjanja oz. v končni fazi z odločitvijo Vlade, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Enako tudi ne more sama tožena stranka avtomatično upoštevati spremembe plač delavcev v javnem sektorju, saj tožena stranka tožeči stranki ne izplačuje oziroma povrača sredstev, ki jih je le ta dejansko porabila za izplačila plač, ampak plačuje ceno opravljene zdravstvene storitve. Predmet Pogodbe (1. člen) je namreč jasen in se nanaša na določitev medsebojnih pravic in obveznosti glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev. Del cene posamezne zdravstvene storitve sicer predstavlja določen del izdatkov za plače (prim. 66. člen ZZVZZ). Vendar pa glede na pravila medsebojnega obračunavanja zdravstvenih storitev tožena stranka ne prejme računa za ločeno izplačilo plač, ampak zgolj račun za opravljene zdravstvene storitve v določenem obdobju, ki mora biti sestavljen v skladu s Pogodbo (10. člen) in v katerem so v ceni zdravstvene storitve stroški plač posredno vključeni preko dokončno določene cene zdravstvene storitve, vse skladno s Pogodbo in Splošnim dogovorom. Tožena stranka vztraja, da mora za to biti podlaga v splošnem dogovoru, ki pa je za takšno izplačilo, kot ga zahteva tožeča stranka, ni bilo in tožena stranka navedenega ne more in ne sme sama spreminjati in določati, temveč le v skupaj s partnerji, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Enako tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke v zvezi z ugotovitvami sodišča v 20.točki sodbe in vztraja, da to tožena stranka ne more sama spreminjati niti ni bilo podlage za takšno spremembo, saj ni prišlo do spremembe v samem splošnem dogovoru, kot že pojasnjeno, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče v 21. in 23. točki sodbe. Tožena stranka v zvezi z navedbo tožeče stranke, da je bil razlog zakaj ni prišlo do avtomatičnega dviga cen, ker so se plače delavcev dvignile, kar ne drži. Do spremembe cene ni prišlo, ker se partnerji o tem niso dogovorili in je o tem odločila Vlada RS, kot že večkrat pojasnjeno. Pri čemer tudi v letih 2014 in 2015, ki jih večkrat izpostavlja tožeča stranka, izhaja, da tudi iz vsakega znižanja plač v javnem sektorju ni sledilo avtomatično znižanje cen zdravstvenih storitev za izvajalce. Torej je bilo v korist izvajalcev, da se jim višina cene storitev ni znižala, ko so se plače znižale in ne držijo navedbe tožeče stranke, da se je navedena določba uporabljala zgolj, ko je bilo potrebno zniževati storitve, saj tudi v primeru, ko bi se glede na znižanje plač delavcev pri izvajalcih, cene storitev lahko znižale, se niso in je bilo navedeno zagotovo v korist tožeče stranke. Tožena stranka tudi prereka nadaljnje navedbe tožeče stranke v zvezi z obrazložitvijo sodišča v 24. točki sodbe v zvezi s primerjavo besedila 9. člena SD v obdobjih za nazaj ter odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da se 4. odst. 9. člena SD nikoli ni uporabljal avtomatično in se tudi v konkretnem primeru ne more. Tožena stranka prereka tudi nadaljnje navedbe tožeče stranke ter v celoti vztraja pri svojih navedbah. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih procesnih kršitev. Tožena stranka prereka tudi navedbe tožeče stranke v zvezi s tem, da naj sodišče ne bi podalo utemeljenih razlogov, zakaj se cene lahko usklajujejo po UMAR-ju, spremembe plač pa ne, tožena stranka odgovarja, da ne drži, da sodišče navedenega ne bi pojasnilo, saj se je do tega opredelilo v 26.točki sodbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ne more spreminjati v dogovoru opredeljenih izhodišč in da je potrebno upoštevati tudi druga določila dogovora in sicer 5. odstavek 9. člena in 10. člen SD, kateri se v konkretnem primeru niso spremenili in so ostali enaki. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča, da je odločitev Vlade RS merodajna ter da naj bi sodišče napravilo nepravilen zaključek, kar vse ne drži. Sodišče je v 27. točki sodbe pravilno pojasnilo, da navedbe tožeče stranke, da ni bila merodajna odločitev Vlade RS za sprejemanje sprememb že sklenjenega Splošnega dogovora, po oceni sodišča niso pravilne. Sodišče se je pravilno sklicevalo tako na 2. odstavek 63. člena ZZVZZ, kot tudi na 2.odstavek 65.člen SD. Sodišče je tudi pojasnilo, da se je takega postopka zavedala tudi SSZS, ki je po tem postopku tudi sprožila postopek za spremembo SD, ki pa ni bil uspešen. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da tožena stranka ne more sama mimo ustaljenega postopka dogovarjanja spreminjati vrednosti določene v 5.odst. 9.člena SD za leto 2017 ter da so razredi tudi določeni v 10. odst. 10. člena SD za leto 2017. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke o soodgovornosti oz. solidarni odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka v zvezi s postopkom sprejemanja sprememb splošnega dogovora še dodaja, da je stališče tožeče stranke napačno, saj je postopek sprejemanja sprememb splošnega dogovora enak postopku sprejemanja samega splošnega dogovora in je tudi v tem primeru za končno odločitev, v kolikor partnerji tekom leta ne dosežejo soglasja pri določenih vprašanjih, pristojna, da o njih odloči Vlada RS in je odločitev sodišča povsem pravilna in skladna z zakonodajo in tudi z vsakokratno prakso sprejemanja sprememb splošnega dogovora. Navedeno je razvidno tako iz sklepa Vlade RS z dne 21.12.2017 (katerega je priložila tožena stranka k odgovoru na tožbo), iz katerega je razvidno, da gre za povsem enak postopek z Vlado RS kot končnem odločevalcu pri sklepanju aneksov k splošnemu dogovoru, kot gre pri postopku sprejemanja samega splošnega dogovora in pri tem ni razlike. Vlada ima zakonsko pooblastilo, da je končni odločevalec v 63. členu ZZVZZ, poleg tega pa so se partnerji Splošnega dogovora tudi izrecno dogovorili v drugem odstavku 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017 (priloga k odgovoru na tožbo), da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek, kot za njegov sprejem. Navedbe tožeče stranke so tudi v zvezi s tem popolnoma neutemeljene in je odločitev in obrazložitev sodišča pravilna. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na sodno prakso in na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 665/2013, tožena stranka odgovarja, da v zvezi z navedeno sodbo ne gre za enako dejansko stanje, kot je to tožena stranka že pojasnila v svojih vlogah. Poleg tega pa so višja sodišča v Celju, Kopru in Mariboru zavzela enako stališče, kot sodišče v tem konkretnem primeru, pri čemer gre pri vseh teh zadevah za identično dejansko stanje, kot že pojasnjeno v 1.točki tega odgovora na pritožbo. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da to, da je SSZS predlagala spremembe 10. člena dogovora, še ne pomeni, da je to edini možni način, temveč le eden od načinov, kar naj bi bilo moč ugotoviti iz 55. čl. SD za leto 2017. Tožena stranka v zvezi z navedenim odgovarja, da to ne drži. Tožeča stranka tega ni navaja v postopku pred izdajo sodbe in gre za pritožbene novote, ki niso dovoljene. Poleg tega se je tožeča stranka zavedala, daje potrebno iti po vnaprej dogovorjenem postopku, da se SD lahko spremeni in ne držijo navedbe, da je načinov več. Poleg tega pa tožena stranka še dodaja, da se tudi 55. člen SD spreminja in sprejema na enak predviden in dogovorjen način in sicer po postopku splošnega dogovarjanja in ne držijo navedbe tožeče stranke v zvezi z navedenim. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da bi moral avtomatizem veljati, ne pa svobodna volja tožene stranke pri pogajanjih, kot jo sprejema sodišče v tč. 27 sodbe ter da naj bi bila legitimna pravica tožene stranke omejena, tožena stranka odgovarja, da je sodišče v 28. točki pravilno ugotovilo, da se določba 4. odstavka 9.člena SD ni nikoli upoštevala avtomatično, ampak v povezavi s prilogami in ostalimi določili splošnega dogovora in so navedbe tožeče stranke neutemeljene. V zvezi z navedbo tožeče stranke o omejenosti svobodne volje pri pogajanjih tožena stranka še dodaja, da vsak od partnerjev v postopku pogajanj lahko zavzame svoje stališče in v kolikor ni soglasja med partnerji, se sprovede arbitražni postopek in v kolikor v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, končno odločitev sprejme Vlada RS. Gre za zakonsko predviden postopek, ki je določen v 63.členu ZZVZZ. Tožena stranka ne zastopa tožeče stranke, da bi morala tekom postopka pogajanj zavzemati njena stališča, temveč je tožena stranka dolžna upoštevati dejstvo, da gre za omejenost javnih sredstev in pomembnost zagotavljanja zdravstvenih storitev za vse zavarovane osebe in mora ravnati skladno s sprejetim finančnim načrtom tožene stranke in seveda zakonito. Ravno zaradi navedenega je tudi predviden postopek splošnega dogovarjanja in usklajevanja med partnerji in nenazadnje v primeru nedoseženega soglasja tudi odločitev Vlade RS, saj je potrebno skrbeti za vzdržen sistem financiranja v zdravstvu in zagotavljanje vseh potrebnih storitev za vse zavarovance. Poleg tega je bistveno, da ne glede na stališče tožene stranke, torej tudi če bi glasovala za navedene spremembe, to še ne bi pomenilo, da bi le-te bile avtomatično sprejete ali da bi bilo doseženo konsenzualno soglasje, saj tudi če bi tožena stranka, v svojstvu pogodbenega partnerja tekom pogajanj glasovala za, bi navedeno lahko spremenila Vlada RS. Zatrjevanja tožeče stranke so brezpredmetna in je odločitev, kot tudi obrazložitev sodišča pravilna in zakonita. Tožena stranka ni imela predvidenih sredstev za spremembo cene, kar priznava tudi Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kot predstavnik tožeče stranke, in bi zagotovo ravnala v nasprotju z njenimi akti in protizakonito, v kolikor bi se pogajala na način, kot to od nje zahteva tožeča stranka. Odgovornost tožene stranke zagotovo ne obstaja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče in je sodba sodišča pravilna, zakonita in argumentirano obrazložena. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče zanemarilo nesporno dejstvo, da so bile v postopku sprejemanja aneksa k SD s strani SSZS predlagane konkretne in ustrezne spremembe, ki med pravdnima strankama niti niso sporne, ki pa naj ne bi bile sprejete po krivdi oz. sokrivdi tožene stranke, kar ne drži in tožena stranka v celoti vztraja pri svojih navedbah v zvezi z navedenim. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj bi tožena stranka preprečila sprejem predlaganih sprememb ter da naj bi bila protipravnost tožene stranke nesporna, ugotovitev sodišča pa zmotna in nepravilna, kar vse ne drži. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni kršila določil pogodbe in splošnega dogovora ter da ni odškodninsko odgovorna, saj niso podani elementi odškodninske odgovornosti. Tožena stranka ugotavlja, da so tudi ostale navedbe tožeče stranke ali povsem brezpredmetne ali pa neutemeljene. Sodišče je v sodbi zajelo vse relevantne okoliščine in je sodbo tudi ustrezno in argumentirano obrazložilo. Tožena stranka tudi prereka vsa nadaljnja navajanja tožeče stranke ter tudi vse navedbe tožeče stranke kaj naj bi bilo nesporno ter tožena stranka v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Tožeča stranka v nadaljevanju svoje pritožbe ponovno obširno navaja svoja stališča, ki jih je že večkrat ponovila v svojih vlogah, pri čemer gre za napačna stališča tožeče stranke in tožena stranka ponovno prereka vse te navedbe tožeče stranke, ki jih zopet ponavlja. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako tudi ni storilo procesnih kršitev in ne držijo navedbe tožeče stranke v zvezi s tem. Tožena stranka poudarja, da je bil s splošnim dogovorom, glede na obseg razpoložljivih sredstev, določen letni program zdravstvenih storitev za vso državo, ki opredeljuje količino in vrsto storitev ter njihovo razporeditev po dejavnostih (osnovna, specialistična, ambulantna, bolnišnična, zdraviliška, lekarniška in dejavnost socialnih zavodov). Predmet tega dogovarjanja so tudi t. i. kalkulativni elementi za vrednotenje programov zdravstvenih storitev in za določanje njihovih cen. Tožena stranka kot Zavod v teh pogajanjih in dogovarjanjih nastopa kot javni zavod s konkretnim zakonskim pooblastilom v 63. členu ZZVZZ. Tožena stranka je dolžna pri plačevanju zdravstvenih storitev dosledno upoštevati vsebino Dogovora, torej tudi potrjen finančni okvir, ki se odraža v sprejetem Finančnem načrtu Zavoda, kot temeljnem dokumentu Zavoda. V skladu z 52. členom Statuta (Uradni list RS, št. 87/01 in 1/02 - popr.) tožena stranka načrtuje svoje finančno poslovanje s finančnim načrtom tako, da v njem predvidi prihodke in druge prejemke ter odhodke in druge izdatke. Podlaga za oblikovanje finančnega načrta so temeljna ekonomska izhodišča in predpostavke v proračunskem memorandumu ter usmeritve o programu storitev in obsegu denarnih terjatev za izvajanje pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka lahko razpolaga s finančnimi sredstvi le v obsegu, ki je za namene opravljanja zdravstvenih storitev jasno določen in tudi potrjen s Finančnim načrtom, pri čemer so usmeritve o programu storitev in obsegu denarnih terjatev za izvajanje pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja določene s Splošnim dogovorom. Plačilo mimo s Splošnim dogovorom in s finančnim načrtom sprejetih vrednostnih parametrov (kakršna je po vsebini tudi predmetna tožba) bi tako pomenilo kršitev zakona in prekoračitev pristojnosti, ki jih ima tožena stranka na podlagi zakona. Kadar plačilo nima pravne podlage v Splošnem dogovoru in finančnem načrtu pa gre za t. i. nezakonito plačilo javnega zavoda - to je tožene stranke. Tožena stranka sklepa z izvajalci zdravstvenih storitev individualne pogodbe (letne ali večletne) na podlagi Dogovora, kot to določa 65. člen ZZVZZ. Tožena stranka je tožeči stranki za pogodbeno leto 2017 plačala vse po pogodbi dolgovane zneske za opravljene storitve in tožeči stranki iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se po prepričanju tožene stranke ne nanaša na plačilo storitev izvedene zdravstvene nege I, II in III, ampak gre po vsebini dejansko za zahtevek za povrnitev izdatkov za plače (ki jih mora izplačati tožeča stranka v svojstvu delodajalca), za kar nikjer ni pravne podlage v obstoječih predpisih, v Dogovoru in v pogodbi. Tožena stranka tožeči stranki namreč ne izplačuje oziroma povrača sredstev, ki jih je le ta dejansko porabila za izplačila plač, ampak plačuje ceno opravljene zdravstvene storitve. Predmet Pogodbe (tako 1. člen) je namreč jasen in se nanaša na določitev medsebojnih pravic in obveznosti glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev. Del cene posamezne zdravstvene storitve sicer predstavlja določen del izdatkov za plače (prim. 66. člen IZVIT). Vendar pa glede na pravila medsebojnega obračunavanja zdravstvenih storitev tožena stranka ne prejme računa za ločeno izplačilo plač, ampak zgolj račun za opravljene zdravstvene storitve v določenem obdobju, ki mora biti sestavljen v skladu s Pogodbo (10. člen) in v katerem so v ceni zdravstvene storitve stroški plač posredno vključeni preko dokončno določene cene zdravstvene storitve, vse skladno s Pogodbo in Splošnim dogovorom. Navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni uskladila pogodbenih vrednosti in planskih cen v skladu z obveznostmi, ki so določene v Dogovoru 2017, s čimer naj bi prekršila pogodbene obveznosti in določbe Splošnega dogovora, ne držijo. Med pravdnima strankama je sporno pravno vprašanje in tolmačenje 9. člena Dogovora in Pogodbe ter posledično dogovorjene, sprejete, in utečene metodologije določanja cen zdravstvenih storitev. Tožena stranka nima podlage, da bi samostojno in neodvisno od partnerjev, ter v nasprotju s 63. členom ZZVZZ lahko usklajevala (poviševala cene), kot to od nje zahteva tožeča stranka. Namreč sporni 9. člen Splošnega dogovora, na katerega se neposredno sklicuje tožeča stranka ne predstavlja podlage, da bi tožena stranka samostojno poviševala cene vtoževanih zdravstvenih storitev (nege I, II in III). Dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov (ZSPJS), to je povišana cena zdravstvenih storitev upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku, kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli (za drugo polovico leta 2017) in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo Pogodbe med pravdnima strankama. Tudi ne držijo navedbe in tolmačenje tožeče stranke, da je pri vrednotenju programa treba upoštevati plače in druge prejemke zaposlenih na način, kot to poizkuša predstaviti tožeča stranka (to je, da jih tožena stranka sama izračuna in ovrednoti). Navedeni kalkulativni elementi so vsi upoštevani pri ovrednotenju končne višine/cene zdravstvene storitve kot take, in sicer v postopku splošnega dogovarjanja po 63. členu ZZVZZ, ne pa med pravdnima strankama neposredno. Tudi sama dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora glede tega, da ″se avtomatično upoštevajo prejete spremembe″ pomeni, da bi jih morali upoštevati na ravni splošnega dogovarjanja in opredeliti v Dogovoru, ne pa neposredno in direktno v sami pogodbi. Tožena stranka namreč nima neposrednega zakonskega mandata/pooblastila, da bi navedeno morala in mogla storiti. ZZVZZ je namreč jasen in določa, da se vsi kalkulativni elementi (prim. 66. člen ZZVZZ) upoštevajo pri oblikovanju cen programov/storitve (način t. i. kalkulacije je bil že podrobno predstavljen v odgovoru na tožbo in v vlogah tožene stranke). Cene se torej oblikujejo na podlagi pooblastila iz 63. člena ZZVZZ med partnerji. Vsi partnerji po 63. členu ZZVZZ so se dogovorili, da bodo upoštevali pri kalkulacijah cen tudi spremembe, ki se bodo (oz. so se že zgodile od 1. 7. 2017 dalje), vendar je navedeno ″avtomatično″ spremembo bilo mišljeno, da se le ta avtomatizem sprovede (naknadno) med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti. Tudi sporna dikcija navedenega člena ne prelaga obveznosti neposredno na toženo stranko v smislu ″ZZZS je dolžan uskladiti cene zdravstvenih storitev″ ali podobno. To, da se navedeno ″avtomatično″ ni izvršilo v sklopu splošnega dogovarjanja s strani pogodbenih partnerjev (in v končni fazi tudi Vlade RS), ki imajo mandat za tako povišanje, upoštevajoč spremembe v kolektivnem pogajanju, tožeča stranka ne more prenesti na toženo stranko, ki v sistemu zdravstvenega zavarovanja nastopa v dvojni funkciji - kot dogovorni partner (nosilec javnega pooblastila na podlagi 63. člena ZZVZZ) in kot pogodbeni partner. Splošni dogovor v poglavju z naslovom: ″Vrednotenje programov in elementi za oblikovanje cen zdravstvenih storitev″ v 8. členu določa, da se pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev upošteva kot element kalkulacije tudi plača, nadalje v zvezi s plačo v drugem odstavku 9. člena izrecno določa, da se sredstva za plače vračunajo (ne pa da se npr. neposredno plačujejo izvajalcem) v programe oziroma cene zdravstvenih storitev tako, da se pri tem upošteva planirano število delavcev posamezne dejavnosti, plačni razred, znesek osnovne plače po plačni lestvici, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost, drugi dodatki po kolektivni pogodbi. Tretji odstavek 9. člena Dogovora tudi določa, da spremembe višine elementov opredelijo partnerji z aneksom k Splošnemu dogovoru. To pomeni, da so partnerji tisti, ki opredeljujejo višino cene zdravstvene storitve, ne pa tožena stranka sama. Sredstva za osnovne plače so opredeljena v desetem odstavku 10. člena Dogovora, kjer je izrecno zapisano, katero višino plačnih razredov v socialnovarstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in posledično je izrecno navedeno, v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev (nega I 21 PR, nega II 22 PR, nega III 24 PR). Peti odstavek 9. člena Dogovora 2017 določa, da so sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev opredeljena v Prilogi II. Osnovna plača predstavlja enega od kalkulativnih elementov, ki se je uporabil pri izračunu cen zdravstvenih storitev, torej tudi cen zdravstvene nege. Normativ dela za storitev dan zdravstvene nege (prim. Priloga SVZ-2) opredeljuje število delavcev (od tehnika zdravstvene nega, fizioterapevta, medicinske sestre, bolničarja, strežnice pa do zdravnika specialista) na eno enoto postelje in posledično opredeljuje višino plačnega razreda. Enako tudi za storitve dnevnega varstva, ki se skladno z določili drugega odstavka 22 člena Priloge SVZ Dogovora 2017 kot planska obračunska enota storitev v socialnovarstvenih zavodih upoštevajo dnevi zdravstvene nege I. Poleg Priloge II so bile pri izračunu upoštevane tudi določbe 55. člena Dogovora 2017. Na podlagi vseh dogovorjenih kalkulativnih elementov so bile v Prilogi I Dogovora 2017 opredeljene cene zdravstvene nege po posameznih tipih, ki so podlaga za sklepanje pogodb med Zavodom in izvajalci zdravstvenih storitev. V Dogovoru opredeljene osnovne plače so kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in ne gre za plače in plačne razrede zaposlenih pri izvajalcih. Le-ti so pri delodajalcu (tožeči stranki) razvrščeni v različne plačne razrede, odvisno od doseženih napredovanj, kar daje maneverski prostor za usklajevanje višine kalkulativnega elementa plač med partnerji za potrebe določanja cen zdravstvenih storitev. Navedeno tožena stranka še posebej utemeljuje s tem, da so v kalkulaciji cene posameznih tipov zdravstvene nege vključene različne vrste zdravstvenih delavcev (prim. Priloga SVZ - 2 Dogovora 2017). Iz Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor ne izhaja, da se za vse zaposlene v javnem sektorju plače avtomatično dvignejo za dva plačna razreda, kot zmotno navaja tožeča stranka. Nasprotno, pri posameznem zaposlenem je možno doseči 10 napredovanj. V veliki meri so le-ta odvisna od delovnih izkušenj, znanja in drugih kriterijev, ki jih je treba upoštevati pri napredovanjih, na trg dela vstopajo mlajši delavci itd., zato nikakor ni moč trditi, da se za vse vrste delavcev, ki so kalkulativno vključeni v posamezne tipe zdravstvene nege, plače kot kalkulativni element avtomatično dvignejo za dva plačna razreda. Zato tudi ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, da se plačni razredi avtomatično dvignejo za dva plačna razreda. To dokazujejo tudi predlogi predstavnikov izvajalcev v procesu partnerskega dogovarjanja. Tako je Skupnost socialnih zavodov Slovenije (kot predstavnik tožeče stranke) v postopku usklajevanj za Aneks št. 1 k Dogovoru za 2017 (21. 9. 2017, podala predlog za povišanje plačnih razredov v postopku splošnega dogovarjanja, če bi 9. člen Dogovora 2017 lahko tolmačili kot avtomatizem za dvig cen zdravstvenih storitev, potem teh predlogov predstavniki izvajalcev v procesu dogovarjanja sploh ne bi podali. Ker o predlogu Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ni bilo doseženo soglasje med partnerji, ga je glede na navedeno obravnavala arbitraža (6. 11. 2017). Ker tudi na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je v skladu z ZZVZZ, o predlogu odločila Vlada Republike Slovenije (21. 12. 2017) in sprejela sklep, da se 10. člen Dogovora 2017 ne spremeni (prim. gradivo za obravnavo na Vladi Republike Slovenije in Sklep Vlade Republike Slovenije o spornih vprašanjih v zvezi z Aneksom št. 1. - 8. sporno vprašanje: ″Stališče A.A.: A.A. se s predlogom ne strinja. Skladno s sklepom Vlade RS z dne 8. 9. 2017 A.A. skupaj z B.B. pripravlja nabor ukrepov, ki bodo omogočili dvig cen zdravstvenih storitev v letu 2018. A.A. predlaga Vladi Republike Slovenije, da se 10. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 ne spremeni.″ Navedenega predloga Vlada RS ni sprejela. Zato določbe četrtega odstavka 9. člena Dogovora po prepričanju tožene stranke ni mogoče tolmačiti drugače, kot da predstavlja podlago za izplačilo četrti odstavek 9. člena le ob pogoju, da je sprejeta ustrezna pravna podlaga v istem rangu (torej rangu splošnega dogovarjanja), ki ureja spremembo same višine plače in hkrati tudi spremembo cene za predmetno zdravstveno storitev - v konkretnem primeru za posamezni tip nege. Navedeno tudi izhaja iz obrazložitve Stališča A.A., ki pojasnjuje, da se skupaj z B.B. pripravlja nabor ukrepov, ki bodo omogočili dvig cen zdravstvenih storitev v letu 2018 (prim. na strani 9 priloge 2), kar pomeni dvoje, in sicer da se dvig cen zdravstvenih storitev (tudi za vtoževane nege) opravi v rangu splošnega dogovarjanja in drugič, da se bo navedeno izvedlo v letu 2018 (oz. se že izvaja). Kakršno koli plačilo mimo navedenih fiksnih zneskov bi za toženo stranko predstavljalo nezakonito plačilo, saj bi šlo za ustavno nedopustno neenakopravno obravnavanje izvajalcev na območju Republike Slovenije. Tožeča stranka bi bila v ugodnejšem položaju, ce bi se ji dodatno izplačala vtoževana sredstva, v primerjavi z vsemi preostalimi socialnimi zavodi, ki so že dobili za opravljene zdravstvene storitve izplačila skladno z Dogovorom. Določbe v Aneksu h KPJS niso dovolj določno in določljivo opredeljene za izračun cene zdravstvenih storitev, saj navajajo povečanje plačnih razredov (v nadaljevanju: PR) za konkretna delovna mesta (v nadaljevanju: DM), ne pa za konkretno vrsto zdravstvene storitve. Iz desetega odstavka 10. člena SD namreč izhaja, da se za program zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih načrtujejo glede na tip izvajalca (ABC) PR tako, da znaša za nego I 21 za nego II 22 in za nego III 24. To pa niso konkretna delovna mesta, na katere bi vplivala sprememba po Aneksu h KP, temveč programi, torej se za program nege I vzame osnovna vrednost 21 PR, vendar so v njem vračunane tudi druge vrednosti drugih delovnih mest z višjimi PR. Po KP se niso povečali plačni razredi tudi teh delovnih mest (npr. zdravnika, višje medicinske sestre), saj so umeščeni v višje PR. V tem smislu je problematična neposredna uporaba Aneksa h KP, ravno zaradi tega, ker njegova vsebina ni identična z vsebino Splošnega dogovora (to identičnost pa zmotno uveljavlja in zatrjuje tožeča stranka) in tudi ni podrobneje opredeljen način preračuna (kalkulacije) iz povečanih PR za DM v samo vrsto zdravstvene storitve. To opravijo partnerji po vsebinskem usklajevanju in postopkih po 63. členu ZZVZZ. Glede na pojasnjeno, četrti odstavek 9. člena Dogovora v povezavi z ostalimi pravnimi viri (KP), ki jih navaja tožeča stranke ne more predstavljati podlage za izplačilo tožeči stranki, saj t. i. ″avtomatična sprememba″ ni bila izvršena po pravilnem in zakonitem postopku in z ustrezno hierarhično višjim aktom. Neposredna sprememba, kot jo vtožuje tožeča stranka, ki naj bi jo morala enostransko izvršiti tožena stranka, pomeni kvečjemu prekoračitev zakonskih pooblastil in nezakonito izplačilo na račun tožene stranke oz. sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da tožena stranka tekom leta spreminja cene in da naj bi bila določba 8. tč. l5. člena SD za leto 2017 enako zavezujoča, kot 4. odstavek 9. člena SD, pa za njeno realizacijo, ko pride do sprememb UMAR-ja, niso potrebne spremembe Dogovora, tožena stranka odgovarja, da tožena stranka sama ne more spreminjati višine plačnih razredov in spreminjati cen na način, kot to zahteva tožeča stranka v tej tožbi. Tožena stranka pa seveda mora skladno z SD upoštevati vrednosti UMAR-ja, pri čemer tožena stranka sama od sebe ne spreminja nobene postavke in je vezana na dogovorjene vrednosti in ne more in ne sme sama od sebe tožena stranka karkoli spreminjati, temveč mora upoštevati dogovorjene vrednosti. Popolnoma ničesar, nobene postavke, parametra oz. izhodišča glede cene zdravstvene storitve, ni, ki bi jo individualno določila tožena stranka sama. Navajanja tožnice o tem, da konkretno vrednost cene, do katere je za opravljene storitve upravičena tožnica, ne določajo pogodbeni partnerji Dogovora, temveč tožena stranka, tako ne držijo. Nadalje tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 46. člena Dogovora dolžna povrniti utrpelo škodo. Namreč tožena stranka ravno zaradi tega, ker spoštuje določila Dogovora in pri opravljanju svoje, na zakonu temelječe dejavnosti, ni prekoračila pooblastil, ki ji jih daje zakon in na zakonu temelječi predpisi, zato ni mogla niti ni smela enostransko povečati cen zdravstvenih storitev na način, kot predlaga in vtožuje tožeča stranka. Tožena stranka tudi meni, da tožeči stranki pri tem ni nastala nikakršna škoda, niti jo kot tako ni mogoče zagovarjati. Za navedeno povišanje cen si je sicer močno prizadevala Skupnost socialnih zavodov Slovenije, katerega članica je tudi tožeča stranka in pri tem je med njimi in toženo stranko potekala določena korespondenca, vendar dogovor v končni fazi ni bil sprejet med samimi partnerji in na Vladi RS, kot to določa 63. člen ZZVZZ. V primeru nerešenega vprašanja oziroma vprašanja, o katerem partnerji niso dosegli soglasja, odloča v teh primerih Vlada RS (prim. 2. odstavek 63. člena ZZVZZ), vendar je predloge Skupnosti socialnih zavodov v konkretnem primeru zavrnila. Ker torej Vlada RS in partnerji podpisniki Splošnega dogovora niso sprejeli pravne podlage, po kateri bi morala zagotoviti sredstva zaradi upoštevanja določbe 9. člena Dogovora prav tožena stranka, ni mogoče izvršiti zakonitega plačila po tej tožbi. Navedeno tudi jasno izhaja iz predloženih dokazil, in sicer priloge 2 (spremni dopis - 2. del) - podatki o izvedbi notranjih postopkov pred odločitvijo na seji vlade, v zvezi s predlaganim spornim vprašanjem št. 8 predloga Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kjer je na str. 9 navedeno, da vlada ni poskrbela za ureditev prihodkovne strani, iz česar izhaja, da se je tožeča stranka oziroma njeni pooblaščeni predstavniki v fazi pogajanja tudi zavedala, da v tistem obdobju ni zagotovljenih sredstev za povečano izplačilo plač, kot v tej pravdi neutemeljeno vtožuje tožeča stranka. Glede na nesporno dejstvo, da navedeni predlog ni bil sprejet na Vladi (prim. Sklep Vlade RS z dne 21.12. 2017 - 8. točka), do navedenih sprememb cen zdravstvenih storitev ni prišlo. Namen navedene spremembe, upoštevajoč določbo KPJS je v tem, da se cene zdravstvenih storitev povečajo na podlagi usklajevanj in po zakonitem postopku, ne pa da se navedeno izvrši brez zakonske podlage s strani tožene stranke. Ne držijo tudi navedbe, da je ta določba pomenila to, da bi se sprotno in neodvisno od trenutne volje pogodbenih partnerjev Dogovora spreminjale cene zdravstvenih storitev. Na podlagi navedenega tolmačenja in prepričanja tožeče stranke bi tako celoten sistem dogovarjanja pri določanju cen zdravstvenih storitev odpadel na toženo stranko, kar ni ne smisel ne cilj ZZVZZ, saj je ta jasen, in sicer se cene določajo na podlagi usklajevanja partnerjev Dogovora. Ker gre za javna sredstva, tožena stranka ne mora z njimi razpolagati kakorkoli drugače kot je to počela do sedaj in tudi v primeru predmetnega spora. Kakršnokoli drugačno tolmačenje bi bilo napačno in kot že pojasnjeno nezakonito. V zvezi z navedbo tožeče stranke o zgodovini določila 4. odstavka 9. člena SD ter da naj bi šlo za avtomatizem, tožena stranka te navedbe prereka, saj ne držijo. Tudi v teh letih, na katere se tožeča stranka sklicuje, ni bil nikoli apliciran t.i. avtomatizem in je vse potekalo po za to določenem postopku - postopku splošnega dogovarjanja, enako, kot v tem primeru. Tožena stranka tudi poudarja, da je ravno iz določil SD za leto 2014 in 2015 razvidno, da tudi iz vsakega znižanja plač v javnem sektorju ni sledilo avtomatično znižanje cen zdravstvenih storitev za izvajalce. Torej je bilo v korist izvajalcev, da se jim višina cene storitev ni znižala, ko so se plače znižale in ne držijo navedbe tožeče stranke, da se je navedena določba uporabljala zgolj, ko je bilo potrebno zniževati storitve, saj tudi v primeru, ko bi se glede na znižanje plač delavcev pri izvajalcih, cene storitev lahko znižale, se niso in je bilo navedeno zagotovo v korist tožeče stranke. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke v zvezi s solidarno odgovornostjo tožene stranke. Tožena stranka dodaja, da gre v konkretnem primeru zagotovo za nedeljivo pravno razmerje, saj so sredstva, ki so na razpolago za zagotavljanje zdravstvenih storitev vseh izvajalcev, omejena in bi zagotovo s tem, ko tožeča stranka zahteva za sebe večji delež, na ta račun zagotovo drug pogodbeni partner prejel v določenem segmentu manj in je potrebno usklajevanje med pogodbenimi partnerji pri sprejemanju dogovora in tudi pri vsakršnih spremembah dogovora, kot je to predvideno v sami pogodbi in vsakokrat veljavnem splošnem dogovoru ter kot je to tudi zakonsko določeno. Glede na omejenost sredstev in pomembnost zagotavljanja zdravstvenih storitev za vse zavarovane osebe, je tudi zakonsko predviden postopek dogovarjanja med partnerji in odločanje Vlade RS, v kolikor tak dogovor med partnerji ni sprejet. Navedbe tožeče stranke o solidarni odgovornosti v konkretnem primeru zagotovo ne pridejo v poštev. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je tudi S. ..., katere član je tožeča stranka, predlagala spremembo 10. člena Dogovora, kar pomeni, da mora biti to dogovorjeno in usklajeno z dogovorom in da ni dolžnost same tožene stranke oziroma njena pristojnost, da to sama avtomatsko določi kot to zahteva tožeča stranka. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da ima tožena stranka v SD za leto 2017 in prilogah jasno numerično opredeljene elemente za izračun zdravstvenih storitev, ki pa se niso spremenili in je te upoštevala v obračunu. Sodišče je navedeno pravilno ugotovilo, saj v kolikor bi šlo za avtomatizem, kot skuša prikazati tožeča stranka, potem tudi tožeča stranka preko S. ... ne bi predlagala spremembe Splošnega dogovora, kot je to storila s predlogom, da se v desetem odstavku 10. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 povečajo plačni razredi oziroma, da se zagotovijo finančna sredstva (kot je to razvidno iz spornega vprašanja št. 8, v Prilogi 2 (spremni dopis - 2. del) - podatki o izvedbi notranjih postopkov pred odločitvijo na seji Vlade, str. 7-9). Tudi za takšno spremembo cene, kot jo zahteva tožeča stranka, je potrebno usklajevanje in dogovarjanje med partnerji oz. v končni fazi odločitev Vlade RS, in tožena stranka ne more in ne sme sama spreminjati cen po svoji volji in neodvisno od pogodbenih partnerjev, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Glede na vse navedeno tožena stranka tudi ni kršila določil pogodbe in dogovora, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče in je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka glede na navedeno drugostopenjskemu sodišču predlaga,da v celoti zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.″

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in kršitev na katere pazi po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb postopka ne z drugimi kršitvami določb postopka na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, za presojo odločilni dokazi so bili skrbno in pravilno ocenjeni, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev tudi natančno in nazorno pojasnilo z v sodbi navedenimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Ker so ti prepričljivi in pravilni jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

6Pritožbeni očitki tožeče stranke sodišču prve stopnje, da to ni navedlo razlogov, da so ti nepopolni, da so nekateri razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju s trditvami in dokazi tožeče stranke, da sodbe zato ni moč preizkusiti, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni povzemalo vseh obsežnih trditev tožeče stranke, kar pa tudi ni bilo dolžno. Bistveno je, da je iz sicer obsežnih navedb tožeče stranke povzelo tiste, ki so za presojo obravnavanega odškodninskega zahtevka odločilne in da se je do teh tudi opredelilo z jasnimi in skladnimi razlogi. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa se je sodišče opredelilo do vseh za odločitev relevantnih trditev pravdnih strank z jasnimi in skladnimi razlogi in ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti, da nima razlogov oziroma, da so ti pomanjkljivi ali v nasprotju s trditvami oziroma dokazi v spisu.

7Sodišče prve stopnje je moralo presoditi ali držijo navedbe tožeče stranke, da bi tožena stranka skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena SD 2017¹ morala sama avtomatsko preračunati višjo vrednost kalkulativnega elementa plače, kot enega od elementov, ki se upošteva pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev skladno z določbo 8. člena SD 2017², ker je prišlo do zvišanja plačnih razredov pri tožeči stranki s 1. 7. 2017 pri tistih izvajalcih, ki se skladno z 10. členom SD 2017 upoštevajo pri izračunu osnovnih plač³. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da avtomatizma ni, in je za to podalo razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe⁴. Tožeča stranka z razlogi, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe polemizira, kar pa je v nasprotju z njenim stališčem, da sodba nima razlogov in da se je zato ne da preizkusiti. Če pa tožeča stranka ne sprejema razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, s tem ne utemeljuje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbo sodišča prve stopnje je tako mogoče preizkusiti, ker ima vse razloge o odločilnih dejstvih.

8Sodišče prve stopnje ni kot sporno med pravdnima strankama presojalo le vprašanja razlage oziroma tolmačenja 4. točke 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki določa, da se v primeru spremembe višine plač v javnem sektorju v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, temveč se je opredelilo tudi do vsebine 63. in drugih relevantnih členov ZZVZZ ter Splošnega dogovora in ne drži pritožbeni očitek, da o tem sodišče prve stopnje ni presojalo.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi tožbenih trditev zahtevek tožeče stranke pravilno presojalo na pogodbeni odškodninski podlagi upoštevaje določilo 239. člena OZ. Ukvarjalo se je s ključnim vprašanjem ali je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, ko skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora 2017 v zvezi s 6. členom Pogodbe⁵ pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev ni samostojno in avtomatično upoštevala sprememb plač (s povišanjem za 2 plačna razreda) določenih skupin zaposlenih. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni razumelo bistva spora, zato niso utemeljeni.

10Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno ugotovilo, da je bistvo spora med pravdnima strankama stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka glede na med pravdnima strankama nesporno sklenjeno pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev (Pogodba) na podlagi katere naj bi tožeča stranka za zavarovance tožene stranke izvajala program zdravstvenih storitev, tožena stranka kot zavod pa je na podlagi te pogodbe dolžna tožeči stranki plačevati storitve kot je dogovorjeno s pogodbo in določili veljavnega Splošnega dogovora za leto 2017 (člen 6 Pogodbe) na podlagi katerega se obračunavajo zdravstvene storitve, in katerega podpisniki so S. ..., katere članica je tudi tožeča stranka, tožena stranka in drugi partnerji, kot so določeni v prvem odstavku 63. člena ZZVZZ⁶, po 4. točki 9. člena SD 2017 avtomatsko upoštevati v kalkulacijah pri obračunu cen zdravstvenih storitev od 1. 7. 2017 dalje zvišanje plač (za dva plačna razreda) na podlagi sprejetega Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor, kakor je to trdila tožeča stranka.⁷ Na podlagi pravne podlage, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so zatrjevanja tožeče stranke, da bi tožena stranka na podlagi določila četrtega odstavka 9. člena SD 2017 morala sama avtomatično upoštevati spremembo višine plače navedenih delavcev, neutemeljena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje so se v konkretnem primeru povišali plačni razredi tehniku zdravstvene nege, bolničarju - negovalcu in strežnici, ki spadajo med planirane delavce tožeče stranke, od 1. 7. 2017 za 2 plačna razreda na podlagi sprejetih Aneksov h kolektivnim pogodbam, ni pa prišlo do spremembe SD v 10. členu in prilogah, kjer je ostalo določeno, da se pri izračunu osnovnih plač načrtovanih delavcev za program zdravstvene nege v Socialno varstvenih zavodih upoštevajo enaki plačni razredi kot pred spremembo plač, torej pred 1. 7. 2017. Pravilno je sodišče presodilo, da so v ceno zdravstvene storitve stroški plač vključeni zgolj posredno, saj tožena stranka prejema od tožeče stranke račune za opravljene zdravstvene storitve, ki pa morajo biti sestavljeni v skladu s pogodbo in določilom 10. člena SD, kjer je izrecno navedeno katero višino plačnih razredov v socialno varstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev zdravstvene nege. Prav tako je pravilno ugotovilo, da so v SD opredeljene osnovne plače kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in ne gre za plače in plačne razrede zaposlenih pri izvajalcih. Na podlagi tega je sodišče tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ne more, ne glede na določilo četrtega odstavka 9. člena SD, sama spreminjati cene storitev zdravstvene nege in da bi do sprememb cene storitev zdravstvene nege skladno z določbo 63. člena ZZVZZ in 10. člena SD lahko prišlo le na podlagi sprejetega Aneksa k SD za leto 2017 in z uskladitvijo povečanja plačnih razredov tudi v določilih SD (10. člena) ter v prilogah, do česar pa ni prišlo. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je SSZS, katere članica je tudi tožeča stranka, predlagala spremembo 10. člena SD tako, da bi se za poslovno leto 2017 povečali plačni razredi, ki pa ni bila sprejeta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je zvišanje cen zdravstvenih storitev glede na določilo 63. člena ZZVZZ mogoče doseči le v pogajanjih med partnerji, med katerimi pa soglasje ni bilo doseženo, vlada pa je predlog SSZS zavrnila.

11Upoštevaje določbo drugega odstavka 63. člena ZZVZZ v zvezi z 51. členom Splošnega dogovora⁸ in drugim odstavkom 65. člena Splošnega dogovora⁹ je sodišče prve stopnje odločilo, da je Vlada Republike Slovenije pooblaščena, da odloči, če med partnerji Splošnega dogovora ne pride do sporazuma. V konkretnem primeru pa med partnerji Splošnega dogovora do sporazuma ni prišlo, zato je odločitev Vlade RS veljavna.

12Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je bil postopek sprejemanja sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 enak kot je predpisan za sprejemanje Splošnega dogovora za posamezno leto. To nedvomno izhaja iz določbe drugega odstavka 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017, na katero se je v svojih trditvah sklicevala tudi tožeča stranka. Sklep Vlade s katerim je ta odločila, da se Splošni dogovor za leto 2017 zaradi zvišanja plač za dva plačna razreda v letu 2017, kot je to predlagala S. ... in za katere med podpisnicami SD niti na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je bil zakonito sprejet, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da vlada ni bila pooblaščena odločati o spremembah SD v letu 2017 so tako neutemeljene.

13Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na sodbo VSL I Cpg 665/2013 z dne 1. 4. 2015, saj ta ne obravnava identičnega dejanskega stanja kot je to v konkretnem primeru. V zadevi VSL I Cpg 665/2013 je bilo ugotovljeno, da je s sklepom Vlade bilo poseženo v pravice izvajalca zdravstvenih storitev tako, da je Vlada spremenila finančni načrt in zmanjšala plansko letno vrednost programa tožeče stranke, Aneks k pogodbi s tožečo stranko (izvajalko storitev) pa ni bil sklenjen. V taki dejanski situaciji je sodišče smelo presoditi, da sklep Vlade, ki je spremenil SD ne more vplivati na konkretno pogodbeno razmerje, ker se določbe SD uporabljajo neposredno le v delu, kolikor niso s pogodbo posebej opredeljene in ker je v pogodbi bila določena vrednost programa, je vladni sklep brez učinka. V sodbi je tudi zapisano, da je določbo drugega odstavka 63. člena ZZVZZ razumeti tako, da pooblašča Vlado le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembe že sklenjenih pogodb. Slednje pa je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča razumeti glede na okoliščine primera, ki ga je VSL obravnavalo ne pa na način kot trdi pritožba, da bi bil vsak vladni sklep neupošteven.

14Po navedenem se izkaže, da tožena stranka ni kršila pogodbe sklenjene med pravdnima strankama in ker v ravnanju tožene stranke ni zaznati protipravnosti je neutemeljen vtoževani tožbeni zahtevek s katerim tožeča stranka vtožuje škodo zaradi kršitve pogodbe (239. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka sama neodvisno od ostalih podpisnikov SD ter v nasprotju z določili 63. člena ZZVZZ ni smela usklajevati oziroma višati cen zdravstvenih storitev, kot bi to želela tožeča stranka.

15Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, kot je navedena zgoraj, tožeča stranka ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na določbe 4. točke 9. člena SD od leta 2010 dalje, za katere pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da avtomatizma ni bilo. Tudi v letih na katere se tožeča stranka sklicuje, ni bil nikoli apliciran avtomatizem in je vse potekalo po za to določenem postopku, to je po postopku splošnega dogovarjanja, enako kot je navedeno zgoraj. Za odločitev pa so prav tako nepomembna pritožbena zatrjevanja v zvezi z upoštevano valorizacijo v skladu z objavo UMAR-ja, saj mora to tožena stranka upoštevati skladno z določbo 8. točke 15. člena SD za leto 2017, pri čemer sama od sebe ne spreminja nobenega od v SD določenih elementov za izračun cene zdravstvene storitve, kakor je to pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16Posledično gornjemu zaključku sodišča prve stopnje so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja tožeče stranke o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ker da obveze po upoštevanju določila 4. točke 9. člena SD 2017 ni upoštevala v procesu pogajanj za sprejem Aneksa k SD, ko je s strani SSZS predlagane spremembe 10. člena SD in ostalih in njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev, zavrnila. Upoštevaje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da po drugem odstavku 65. člena SD za spremembe in dopolnitve dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem, da je torej za spremembo SD potrebno soglasje partnerjev (drugi odstavek 63. člena ZZVZZ), volja tožene stranke in njene odločitve za sprejem dogovora niso odločilne. S tem pa se pokažejo za neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje zahtevka tožeče na podlagi zatrjevane druge (podredne) podlage ni presojalo.

17Pritožba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na sodno prakso (sodbe v identičnih zadevah, v katerih je njenemu tožbenemu zahtevku bilo ugodeno), ker je tožena stranka predložila sodbe v katerih pa v identičnih zadevah tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo ugodeno. Za oblikovanje enotne sodne prakse skladno z določbo 109. člena Zakona o sodiščih skrbi in je pristojno Vrhovno sodišče RS, tožeča stranka pa odločitve Vrhovnega sodišča o identični zadevi ni predložila.

18Glede na vse obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neizkazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti materialnopravno pravilna, drugačna pritožbena izvajanja pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP). Pritožbeno sodišče se je v odločbi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

20Tožena stranka povrnitve stroškov odgovora ni uveljavljala.

¹ Določba četrtega odstavka 9. člena SD 2017 glasi: ″Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo aneks k kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.″
² Določba 8. člena SD 2017 glasi: ″Pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev se upoštevajo naslednji elementi: plače, materialni stroški, amortizacija, drugi prejemki zaposlenih po kolektivni pogodbi, zakonsko predpisane obveznosti izvajalcev programov.″
³ Deseti odstavek 10. člena SD 2017 glasi: Za programa zdravstvene nege v socialno varstvenih zavodih izvajalci načrtujejo naslednje plačne razrede: Tip izvajalca A, B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26.″
⁴ Glej točke od 19. dalje, zlasti točko 24 in naslednje.
⁵ 6. člen Pogodbe glasi: ″Pogodbene vrednosti in cene storitev Zavoda usklajuje skladno z določili veljavnega Dogovora.″
⁶ 63. člen ZZVZZ glasi: ″Zavod, pristojne zbornice, združenje zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci (prvi odstavek). Če izhodišča iz prejšnjega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, ki jo sestavlja enako število predstavnikov zavoda, predstavnikov pristojnih zbornic in združenj zdravstvenih zavodov ter predstavnikov ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije (drugi odstavek).″
⁷ Primerjaj trditve tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah.
⁸ Ta določa pristojnosti, sestavo in naloge arbitraže.
⁹ Ta določa, da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem.