VSC Sodba Cp 49/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1S sodbo opr. št. P 445/2016 z dne 18. 10. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po katerem naj bi tožena stranka bila tožeči dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, katero je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 22. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo in zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi dviga pohodne deske gradbenega odra, ker je imel zvito držalo, kot je bilo zatrjevano v tožbi in v njenih nadaljnjih vlogah. Ker tako manjka nastanek škodnega dogodka oz. škode na zatrjevan način kot eden od pogojev odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, odškodninska obveznost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek po določilih prvega odstavka 179. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 964. člena in prvim odstavkom 965. člena in 131. členom OZ ni podana. Ker sodišče ni ugotovilo niti krivdne, niti objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko skladno s pravili o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena kot neutemeljen, zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma glede neobstoja objektivne in krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da zavarovancu tožene stranke v danem primeru ni mogoče očitati odgovornosti za tožniku nastalo škodo, ker tožniku ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi dviga pohodne deske gradbenega odra, ker je imel zvito držalo. To je v celoti zmotno in nima podlage v ugotovljenih dejstvih. Tožnik je trdil, da je do nezgode prišlo, ker se je med hojo po deski na gradbenem odru zaradi zvitega držala deska na eni strani nenadoma dvignila, v posledici česar je izgubil ravnotežje in je padel na tla. Tožnik je prav tako navajal, da se je konkretno delo opravljalo na višini več kot 2 metra, v posledici česar bi moral oder biti zaščiten z varovalno ograjo in lovilno mrežo oz. bi morali delavci imeti na voljo varovalne vrvi in pasove, česar pa v danem primeru ni bilo zagotovljenega in je zato zavarovanec tožene stranke odgovoren objektivno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah ugovarjala, da je bil gradbeni oder ustrezen in izpraven ter da se konkretno delo ni izvajalo na višini več kot dveh metrov, v posledici česar skladno z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, zaščitna ograja na gradbenem odru ni bila potrebna niti predpisana. Izvedenec gradbene stroke pa je v izvedenskem mnenju pojasnil, da oder, na katerem je bil primoran delo opravljati tožnik, ni bil primern za tovrstno delo, saj bi že glede na vrsto dela, kot tudi zaradi višini, na kateri se je delo opravljalo moral imeti izvedeno hrbtno zaščitno ograjo. Izvedenec je tudi potrdil, da tožnik ni bil ustrezno teoretično in praktično poučen za varno opravljanje dela, pri čemer zavarovanec tožene stranke tudi ni zagotovil pregleda delovnega odra s strani usposobljene osebe. Tožniku po mnenju izvedenca niso bili zagotovljeni varni pogoji dela, tožnik tudi ni prejel pisnih navodil za varno opravljanje dela, pri čemer je odsotnost varovalne ograje v vsakem primeru v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo, saj bi varovalna ograja padec lahko preprečila. V dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je izvedenec še pojasnil, da bi do dviga deske med hojo po gradbenem odru lahko prišlo, v kolikor so zvita vsa štiri držala na deski. Izvedenec je torej potrdil, da je tožnik opravljal nevarno delo na višini, na neprimernem delovnem odru in je torej šlo za izvajanje dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti, kot tudi, da je dvig deske oz. podnice možen, v kolikor so zvita vsa držala na podnici ter je zavarovanec grobo kršil predpise s področja varnosti in zdravja pri delu, ki so imela za posledico nastanek obravnavane škode. Sodišče vsem tem ugotovitvam izvedenca ni sledilo in se do njih ni opredelilo. Tožnik je v postopku jasno zatrjeval, da je bil gradbeni oder neizpraven, da so bila držala zvita in da je to bil razlog, da je prišlo do dviga deske in posledičnega padca tožnika z gradbenega odra. To je bilo potrjeno z izpovedbami prič. Tako je glede na te pritožbene navedbe očitno nasprotje med razlogi sodbe in med vsebino listin. Tožnik je povsem zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu s tem, ko je zatrjeval, da je bil gradbeni oder neizpraven in da je zaradi zvitega držala prišlo do dviga deska na gradbenem odru. Tožnik je v dokaz svojih trditev predlagal zaslišanje dveh neposrednih prič dogodka, ki sta tak način padca potrdili, to pa je potrdil tudi izvedenec gradbene stroke. Ali je bilo zvito samo eno držalo ali vsa, pa za dokazanost tožbenega zatrjevanega načina nastanka nezgode niti ni pomembno in je sodišče s tem, ko je štelo, da tožnik ni dokazal tožbenega zatrjevanega škodnega dogodka, ker ni navedel točnega števila zvitih držal, tožniku naložilo preveliko trditveno in dokazno breme. Od tožnika, nenazadnje niti od prič se namreč ne more pričakovati, da bodo po nezgodi do potankosti preverjali in ugotavljali izpravnost držal oziroma celo iz lastnega žepa plačevali ustreznega strokovnjaka, ki bi delal strokovne analize vzrokov za nezgodo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Iz trditvene podlage toženke izhaja, da je pravočasno zatrjevala, da delo v konkretnem primeru ne predstavlja nevarnega dela, da držalo ni bilo zvito, da pisno potrdilo o izpravnosti odra ni potrebno, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za opravljanje konkretnega dela in da je tožnik sam odgovoren za nastalo nezgodo, saj je bil nepazljiv. Tožena stranka tako ni ugovarjala, da do tožbeno zatrjevanega načina nastanka nezgode ni moglo priti oz. da tožbeno zatrjevan način nastanka nezgode naj ne bi bil mogoč. Sodišče s tem v zvezi sploh ne bi smelo izvajati dokaznega postopka in v tej smeri izvedencu postavljati vprašanj. Slednje je še toliko bolj pomembno ravno iz razloga, ker je sodišče svojo odločitev sprejelo ravno na podlagi mnenja izvedenca, da bi lahko do prevrnitve deske prišlo le v primeru, da bi bila zvita oz. neustrezno pritrjena vsa štiri držala desk. Iz mnenja izvedenca izhaja, da so bila držala v konkretnem primeru ozka in do dviga deske je lahko prišlo, četudi katero od držal ni bilo zvito. Sodišče bi lahko izvedensko mnenje upoštevalo le v okviru trditvene podlage pravdnih strank. Nato navaja, da sodna praksa v primerih zahtevnih strokovnih vprašanj dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje trditve o pravno relevantnih dejstvih, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem tega dokaza. Med pravdnima strankama je nesporno, da je do tožnikovega padca prišlo. Sodišče prve stopnje bi na podlagi ugotovitve izvedenca gradbene stroke moralo zaključiti, da glede na višino, na kateri je konkretnega dne tožnik opravljal delo in upoštevaje ugotovljeno opustitev zavarovanca, ki tožniku ni zagotovil varnih pogojev dela (ni namestil varovalne ograje, ni opravil pregleda gradbenega odra, ni izdal pisnih navodil za varno delo), obstoji objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje se do vprašanja objektivne odškodninske odgovornosti vsebinsko ni opredelilo. Glede na obrazloženo predlaga, da se pritožbi ugodi, kajti sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, zato je potrebno pritožbi ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Pritožbo podaja tudi na stroškovno odločitev, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje. Priglaša še pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, ker je zahtevek zavrnilo na podlagi dejstev, ki jih tožena stranka ni pravočasno navajala oziroma jih sploh ni navajala. Neutemeljeno in zgolj za potrebe te pritožbe pritožnik namreč navaja, da je tožena stranka navedla le to, da delo v konkretnem primeru ne predstavlja nevarnega dela, da držalo ni bilo zvito, da pisno potrdilo o izpravnosti odra ni potrebno, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za opravljanje konkretnega dela in da je tožnik sam odgovoren za nastalo nezgodo, saj je bil nepazljiv. Te trditve držijo le delno, kajti tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala način nastanka škodnega dogodka, navajala je, da so bile deske na odru ustrezno pritrjene in da je do škodnega dogodka po njenem mnenju prišlo, ker je tožniku zdrsnilo z njega. Pohodna pot na samem odru je bila iz alu-pohodne deske, pritrjene na obeh straneh s kavlji. Odgovornost je torej po njenem mnenju iskati v ravnanju tožnika samega, ki pri premikanju po odru ni bil dovolj pazljiv in je zato prišlo do tega škodnega dogodka. Navedla je še, da ostale opustitve niso v vzročni zvezi s samim nastankom škodnega dogodka. Navedla je tudi to, da četudi bi bilo izdano potrdilo o varnosti pri delu, bi do škodnega dogodka lahko prišlo, saj le-ta ni posledica morebitnih opustitev njenega zavarovanca, temveč v ravnanju tožnika samega oz. njegove nepazljivosti. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik padel z delovnega odra z višine okoli 2 metra, kjer je stal na robu odra in ko mu je zdrsnilo in je zato padel na tla. Sodišče prve stopnje je tako te odgovorne navedbe pravilno ocenilo kot takšne, da tožena stranka izpodbija način nastanka škodnega dogodka, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v točki 14. obrazložitve obrazložilo, da je najprej presojalo ugovor tožene stranke, da se škodni dogodek ni zgodil na po tožniku zatrjevan način, da torej vzrok za padec tožnika z gradbenega odra ni bilo poškodovano oz. zvito držalo na pohodni deski odra, temveč je tožniku zdrsnilo z gradbenega odra, ker pri pomikanju po njemu ni bil dovolj pazljiv. Zato je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič in pa z mnenjem izvedenca gradbene stroke, na katerega pravdni stranki po dopolnitvi, nista imeli pripomb. Glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje je torej bilo pravilno njegovo postopanje v nadaljevanju, ko se je opredelilo do ključnega ugovora tožene stranke o tem, kako je nastal dogodek ali je tožnik dokazal nastanek škodnega dogodka oz. ali je dokazal vzrok za padec z delovnega odra. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je prekoračilo trditveno breme tožene stranke, da je odločalo mimo in preko navedb tožene stranke.

6V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje nato pravilno ukvarjalo z ključnim vprašanjem ali je tožnik uspel dokazati nastanek škodnega dogodka na način kot ga je zatrjeval in ali je s tem podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik je v tožbi in tudi v nadaljnjih vlogah zatrjeval, da je bil vzrok za dvig pohodne deske ter posledičnega padca tožnika z njega zvito zgolj eno držalo. Tožnik je zatrjeval, da naj bi vzrok za padec bil v tem, da pohodna površina ni bila pravilno pritrjena z držali. Tožnik je res navajal še druge nepravilnosti v zvezi s samo varnostjo gradbenega odra. Določene nepravilnosti je sicer izvedenec ugotovil, vendar pa iz tožbenih navedb tožeče stranke in tudi iz samega mnenja izvedenca ne izhaja, v kakšni vzročni zvezi so te ostale pomanjkljivosti v zvezi s samim padcem tožnika. Izvedenec je namreč v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi mnenja ugotovil, da posamezni ukrepi, torej kot je ukrep lovilne mreže ni potreben, kajti temeljno pravilo je, da se kvalitetno izvedejo ukrepi, da se prepreči padec, ne pa da se varuje delavca pred posledicami, v kolikor pride do padca. Izvedenec je sicer ugotovil odsotnost varovalne ograje na zadnji strani odra, vendar je ugotovil, da ta ni bila vzrok za padec, padec bi lahko le preprečila, kar je njen osnovni namen varovanja zdravja pri delu. Vsi ostali ukrepi pomenijo preprečitev posledic v primeru padca. Sodišče prve stopnje tako pri povzemanju vsebine mnenja v sodbo ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je povzemalo le tisto, kar izhaja iz mnenja in dopolnitve. Izvedenec in pa priče niso potrdile kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje samega vzroka za padec tožnika, ki ga je tožnik izključno navedel in ga opisoval v tem, da je bil vzrok za dvig pohodne površine in s tem za padec tožnika v tem, da je padel z gradbenega odra na tla, ker se je pohodna deska nenadoma dvignila na drugem koncu zaradi zvitega držala. Da bi bila bočna prevrnitev pohodne deske ob stranski obremenitvi možna, če je zvito zgolj eno držalo na drugi strani pohodne deske, je namreč ovrgel izvedenec gradbene stroke, ki je pojasnil, da je bočna prevrnitev alu- podnice ob stranski obremenitvi možna ob sočasni neustrezni pritrditvi na obeh straneh podnice. Izvedenec gradbene stroke je tudi ovrgel verodostojnost izpovedbe priče N. G., da je bilo držalo zvito na isti strani pohodne deske s katere je tožnik padel, saj v tem primeru po izvedenčevem pojasnilo bočna prevrnitev pohodne deske ni možna, ker držali na nasprotni strani preprečujeta dvig pohodne deske. Izvedenec je poudaril in kar je zaključilo tudi sodišče prve stopnje, da pa ni možen dvig alu-pohodne deske, ki je pritrjena na vertikalni okvir, če je zvito zgolj eno držalo, saj ostala tri držala preprečujejo dvig. Izvedenec je omajal tudi verodostojnost izpovedi priče R. K., da je imela sporna pohodna deska obe držali na isti strani zviti in sicer eno delno, drugo pa v celoti, saj po izvedenčevem pojasnilu bočni dvig alu-pohodne deske, ki je pritrjena v ″H″ profil, če sta obe držali na isti strani zviti ni možen, ker držali na nasprotni strani preprečujeta bočni zasuk deske. Dvig pohodne deske je možen le v primeru, da so bila zvita vsa štiri držala deske, saj že eno samo preprečuje nastanek padca. Da so bila vsa štiri držala poškodovana oziroma zvita, pa ni bilo niti zatrjevano, niti o tem ni izpovedoval tožnik niti priči in zato pritožbena navedba o tem, da je možno, da držal sploh ni bilo oziroma so bila neustrezna, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi dviga pohodne deske gradbenega odra, ker je bilo zvito držalo, kot je bilo zatrjevano. Ker tako manjka nastanek škodnega dogodka oziroma škode na zatrjevan način kot eden od pogojev- elementov odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, tako odškodninska obveznost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek po določilih prvega odstavka 179. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 264. člena, prvim odstavkom 965. člena in 131. členom OZ ni podana. Sodišče ni ugotovilo niti krivdne, niti objektivne odgovornosti tožene stranke zato je tožbeni zahtevek v skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena kot neutemeljenega zavrnilo. Tako so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev tudi o tem, da je do škodnega dogodka prišlo na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. V kolikor tožeča stranka zatrjuje opustitev določenih ukrepov v zvezi z varnostjo pri delu, dejansko s tem opisuje krivdno odškodninsko odgovornost in ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo krivdne odškodninske odgovornosti in ker te ostale kršitve niso bile v vzročni zvezi s padcem tožnika, tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka kot ga je zatrjeval. Opisane kršitve iz varstva pri delu, to je manjko bočne ograje, rešilne mreže, vrvi in nepregledanost odra s strani pooblaščene osebe, pa niso v vzročni zvezi s samim padcem in je zato pritožba v tem delu neutemeljena. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da je izvedenec opredelil delo tožnika kot nevarno delo in tudi ni opredelil obravnavanega delovnega odra kot nevarno stvar. Tu gre za pravna vprašanja, na katera odgovarja sodišče in ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo že temeljnega pogoja za odškodninsko odgovornost tožene stranka, to je, da tožnik ni dokazal načina padca to je samega načina poškodovanja, kot ga je zatrjeval v tožbi in vse do konca postopka na prvi stopnje, je tako odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7Tožeči stranki ni bilo naloženo prehudo dokazno breme, da dokaže razlog, zakaj je tožnik padel iz delovnega odra. Tega pa ni uspela dokazati z izvedenimi dokazi in kaj takšnega tudi ne izhaja iz mnenja izvedenca gradbene stroke in tožeča stranka tudi po pridobitvi tega informativnega dokaza svojega opisa nastanka in vzroka za padec ni ustrezno spremenila, kot to trdi v pritožbi. Izvedenec gradbene stroke je v mnenju ugotovil, da je bočna prevrnitev alu podnice ob stranski obremenitvi možna le ob sočasni neustrezni pritrditvi na obeh straneh podnice. Izvedenec v svojem mnenju ni ugotovil, kaj je bil vzrok za sam padec, odgovarjal je le na vprašanja sodišča, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je do dviga desk prišlo in da so temu bile vzrok zvita držala na deski, s katerimi se deska pritrdi na cevi gradbenega odra. Tega nista potrdili priči in ni res, da ni pomembno, da bilo zvito samo eno držalo ali pa vsi, kajti iz mnenja izvedenca izhaja, da je bočna prevrnitev alu podnice ob stranski obremenitvi možna ob sočasni neustrezni pritrditvi na obeh straneh podnice, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala in to tudi tekom postopka na prvi stopnji ni dokazala. Pri dopolnilnem mnenju je izvedenec ugotovil, da je oblika držala ključnega pomena in da v kolikor gre za držalo večje dolžine, kot je razvidno iz slike, je dvig pohodne deske možen le v primeru, da so bila zvita vsa štiri držala deske, saj že eno samo preprečuje nastanek padca. Mnenje je tako bilo jasno in popolno in je sodišče imelo dovolj podlage v tem mnenju za razsojo o tem, da tožnik ni dokazal nastanek škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval in da neprimerno zavarovane pohodne površine niso bile vzrok za padec tožnika, ker je dvig pohodnih desk možen le v primeru, da so bila zvita vsa štiri držala, ker že samo eno držalo preprečuje nastanek padca.

8Glede na obrazloženo se tako izkaže, da sodišče prve stopnje bistveno ni kršilo določila pravdnega postopka in da je dejansko stanje ugotovilo pravilno in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in je ob uporabi določila člena 353 ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tudi tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek že po temelju, je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji in je pri tem pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

9Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).