VSC Sodba Cp 459/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v odločitvi pod točko 3. izreka v 5. alineji tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR od 17. 7. 2013 do dne 15. 9. 2014.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod točko 1. izreka toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 26.412,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.000,00 EUR od dne 20. 3. 2013 do 5. 4. 2013, od zneska 10.000,00 EUR od dne 20. 3. 2013 do 10. 1. 2014, od zneska 34.000,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do dne 30. 11. 2014, od zneska 552,78 EUR od dne 16. 9. 2014 do 30. 11. 2014, od zneska 5.000,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do 30. 11. 2014, od zneska 26.152,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do plačila in od zneska 260,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do plačila, pod točko 2. izreka toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni po izdaji sodbe plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 4.430,78 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod točko 3. pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 59.848,00 EUR od 16. 3. 2016 dalje, zneska 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 8. 2014 dalje, zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.000,00 EUR od 16. 3. 2013 do 19. 3. 2013, zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000,00 EUR od dne 16. 3. 2013 do 19. 2013, zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.000,00 EUR od 16. 3. 2013 do 15. 9. 2014, zakonskih zamudnih obresti od zneska 552,78 EUR od dne 29. 8. 2014 do 15. 9. 2014, zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.000,00 EUR od dne 29. 8. 2014 do 15. 9. 2014, zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.152,00 EUR od dne 16. 3. 2013 do 15. 9. 2014 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 260,00 EUR od dne 29. 8. 2014 do 15. 9. 2014, zaradi delnega umika tožbe za znesek 39.552,78 EUR pa je sodišče še sklenilo, da se v tem delu postopek ustavi.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 58.200,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v zavrnjenem delu glede zakonskih zamudnih obresti od sicer tožniku prisojene odškodnine in v stroškovnem delu (t.j. v točki 2. in v delu točke 3. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 58.200,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 20.000,00 EUR od 16. 7. 2013 do 15. 9. 2014 ter celotne na prvi stopnji priglašene pravdne stroške. Tožnik v pritožbi najprej navaja, da je prisojena odškodnina glede na intenzivnost same nezgode in na hude posledice, ki jih je tožnik utrpel, glede na sodno prakso prenizka. Po njegovem mnenju je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti. Izpostavlja, da iz prejetega izvedenskega mnenja travmatologa izhaja, da je tožnik v obravnavani nezgodi utrpel politravmo, in sicer: zlom vratu leve stegnenice z izpahom, zlom kolčne ponvice levo, zlom leve podlaktnice v zgornjem delu, zlom medčvršne izbokline leve golenice, raztrganino v predelu spodnje veke levo, odrgnino leve podlakti, odrgnino na levega kolena, udarnino prsnega koša, raztrganino leve goleni, pri čemer je izvedenec pojasnil, da zlom stegnenice, zlom kolčne ponvice in zlom podlahtnice s komplikacijami spadajo v skupino hudih primerov po Fischerjevi klasifikaciji, zlom interkondilične eminence golenice v skupino srednje hudih primerov, ostale poškodbe pa v skupino lažjih primerov. Kot celota pa vse poškodbe skupaj sodijo v skupino zelo hudih poškodb. Nadalje tožnik izpostavlja, da je po pojasnilih izvedenca travmatologa v posledici utrpelih poškodb in njihovega zdravljenja pri tožniku prišlo do naslednjih stanj: aseptične nekroze glavice leve stegnenice, zamenjave levega kolka s protezo, nezaraščanja zloma leve podlahtnice, popoškodbenega stresnega sindroma, Sudeckove bolezni - regionalni bolečinski sindrom leve spodnje okončine, začetne popoškodbene okvare levega kolena, popoškodbeni stresni sindrom pa je potrdil tudi izvedenec psihiater, ki je dodatno pojasnil še, da sta se v posledici nezgode tožniku razvila tudi anksiozno depresivna motnja in organski psihosindrom. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnik skoraj v celoti povzame mnenje izvedenca travmatologa, njegove ugotovitve tako glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin kot tudi glede vseh neugodnosti, ki jih zaradi posledic škodnega dogodka tožnik trpel v času zdravljenja. V zvezi z oceno prestanih in bodočih telesnih bolečin, kot jo je podal v svojem mnenju izvedenec, pa tožnik izpostavlja še svoje trditve in izpoved da so bile telesne bolečine sprva izredno hude in poudarja, da je izvedenec le-te ocenjeval le po tristopenjski lestvici, ki jih po kriterijih razvršča na hude, srednje hude in lažje bolečine, tako da med hude bolečine šteje tudi tiste, ki jih posamezni izvedenci sicer razvrščajo med izredno oz. zelo hude, in sicer so to takšne bolečine, ki človeka v celoti prevzamejo in ki potrebujejo najmočnejšo protibolečinsko terapijo v obliki injekcij in infuzij. Kako hude so bile bolečine pri tožniku pa po njegovem mnenju priča dejstvo, da je po mnenju izvedenca psihiatra tožnik zaradi njih, poleg strahu, celo izgubil zavest. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnik v zvezi s prestanimi in bodočimi telesnimi bolečinami in neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem izpostavlja in povzema še izvedensko mnenje izvedenca psihiatra, da je tožnik v posledici nezgode prestajal tudi glavobole, slabosti in vrtoglavice, ki so vsi še vedno prisotni in bodo tudi v bodoče. Tožnik pa vztraja, da je med neugodnosti, ki jih je tožnik prestal zaradi obravnavane nezgode, šteti tudi pojav troponina, saj je po pojasnilih izvedenca ta posledica srčnega popuščanja, do katerega je prišlo zaradi neustreznega medikamentoznega vodenja ter samega stresa ob nezgodi. Slednji je namreč povzročil porast že tako visokega krvnega pritiska in s tem obremenil srce, kar je lahko privedlo do pojava srčnega popuščanja. Ob ustrezni terapiji se je stanje po pojasnilih izvedenca popravilo in ni pustilo trajnih posledic, je pa vplivalo na potek zdravljenja. Prav tako je stres ob nezgodi povzročil začasno poslabšanje sladkorne bolezni, saj tožnik potreboval več inzulina in več meritev sladkorja v krvi. Škodni dogodek je privedel tudi do poslabšanja arterijske hipertenzije, kar je posledično lahko privedlo do prehodnega srčnega popuščanja. Jemanje velike količine analgetikov, ki jih je tožnik jemal v času zdravljenja poškodb pa je vplivalo na začasno dodatno poslabšanje ledvične funkcije, ki je bila sicer že okvarjena zaradi posledic sladkorne bolezni in visokega krvnega pritiska. Tožnik se sklicuje še na svojo izpoved, da se bolečin, ki jih je prestajal, ne da opisati, da so bile grozljive, da je za njihovo lajšanje prejemal opiate, zaradi njihovih stranskih učinkov pa je dvakrat pristal celo na urgenci. Hude bolečine je prestajal ob postavljanju na noge in ob fizioterapijah, enako po operacijah. Zaradi bolečin je težko spal in se je prebujal. Bolečine so še danes prisotne, sploh izrazite so ob slabem vremenu. Najhujše so v levem kolku in nogah, manj v rokah. Občasno jemlje analgetike, vendar se jim skuša izogniti. Tožnik je podrobno, v skladu z ugotovitvami izvedencev, opisal tudi potek zdravljenje in prestane neugodnosti. Prvikrat je tožnik lahko izkoristil le pet dni zdravilišča, ker je bil zaradi dihalne stiske odpeljan z urgentnim vozilom v Izolsko bolnišnico, kjer ga zato ker je bil ESBL pozitiven niso sprejeli, ker ni bilo prostora, zato ga je hčerka bila prisiljena iti iskat in ga je odpeljala v SB ..., kjer je bil nadalje hospitaliziran. Po odpustu ga je travmatolog spomnil, da ima še za koristiti devet dni zdravilišča, vendar je zdravstvena komisija to zavrnila. Poudarja tudi, da ni samovoljno zapustil bolnišnice na ..., ampak se je premestil v bolnišnico .... Glede uporabe invalidskega vozička pa še pojasnjuje, da bil predpisan s strani zdravnika in ni šlo za neko tožnikovo samovoljo. Glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter prestanih neugodnosti in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, je tožnik mnenja, da je upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Takšno odškodnino po njegovem mnenju narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, v utemeljitev teh svojih navedb pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 188/2012, v kateri je bilo oškodovanki prisojenih 70.000,00 EUR oz. 66 povprečnih mesečnih plač odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti, kar bi ob upoštevanju višine povprečne neto plače v RS na dan izdaje sodbe (1.079,00 EUR) znašalo 71.214,00 EUR. To pa po njegovi oceni kaže na to, da bi mu moralo sodišče prve stopnje iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 70.000,00 EUR. Tožniku bi po njegovem mnenju moralo sodišče prve stopnje prisoditi celotno zahtevano odškodnino tudi iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, torej 5.000,00 EUR in ne samo 4.500,00 EUR. Pri tem se sklicuje na mnenja vseh treh izvedencev, ki jih tudi povzame, izpostavlja pa tudi svojo izpoved, da se strahu, ki ga je prestajal na začetku, sploh ne da opisati, da je šele, ko je prišel iz bolnišnice, strah začel popuščati, a je še vedno prisoten, da je potreboval celo pomoč psihiatrinje, ter da je od nesreče dalje strah vodilo njegovega življenja, saj se ob podobnih situacijah, kot je bila obravnava, v vozilu zgrozi. Tožnik zato meni, da bi bil glede na intenzivnost in trajanje strahu in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika iz naslova prestanega strahu za nadaljnjih 500,00 EUR. Takšno odškodnino pa po njegovem mnenju narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pri tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 303/2016, v kateri je bilo oškodovancu prisojenih 6.000,00 EUR oz. 6 povprečnih neto plač v RS odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu. Upoštevaje višino povprečne neto plače v RS pa to po njegovem mnenju pomeni, da bi bil upravičen do odškodnine v višini 6.474,00 EUR in je bil njegov zahtevek celo prenizek, zato bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati odškodnino iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Prenizka je po njegovem mnenju tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja mnenja vseh treh izvedencev in jih zelo obsežno tudi povzema. Nasprotuje pa ugotovitvi sodišča v prve stopnje v točki 24. izpodbijane sodbe, da tožnik živi v pritličju, saj tega ni nikoli izpovedal in ne drži. Prav tako po njegovih pritožbenih navedbah tudi ne drži, da pri tožniku ne gre pričakovati poslabšanja, saj se mu stanje nenehno slabša. Nadalje tožnik tudi vztraja, da težave pri spolnosti nimajo ničesar z diabetesom, ampak so v povezavi s tožnikovimi telesnimi poškodbami, ki so mu pustile trajne posledice, čeprav nepomembno, pa se je tožniku tudi sladkorna bolezen poslabšala v posledici nezgode. Poudarja pa še, da tujka nikakor ni mogel dobiti drugje kot v obravnavani nezgodi, in je tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe zato napačen, posledično pa je bila potrebna tudi operacija. Tožnik v pritožbi tudi vztraja, da je utrpel pretres možganov, kar vse je že povedal pred sodiščem, vendar ponovno poudarja, da nekaj dni po nezgodi ni nič zavedal, potem pa v megli, deloma, še danes pa ima motnje spomina in ostale s tem povezane težave, tudi s koncentracijo. V nadaljevanju pritožbe se v tem delu tožnik sklicuje tudi na svojo izpoved, da mu je ostala zelo omejena gibljivost kolka, ramen, rok in hrbta, da se ne zmore toliko pripogniti, da bi si lahko postrigel nohte na nogah, da si čevlje obuva s pomočjo žlice, da še vedno uporablja eno berglo, občasno obe, da praktično pri vseh aktivnostih rabi pomoč, številne prostočasne aktivnosti pa je opustil, da ne zmore hoje v hrib, daljše hoje, da težko kolesari, dvakrat je že padel, da dlje časa ne zmore stati na nogah, da pri hoji šepa, zato potrebuje bergle in ortopedske čevlje, da ima težave s spolnostjo, da se počuti bedno, ima slabši spomin, zmanjšana je koncentracija. Glede na ugotovljeno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, zato tožnik meni, da je upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini in da takšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, pri čemer izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 33/2002, v kateri je bilo prisojenih oškodovanki kar 10.000.000,00 SIT oz. 87 povprečnih neto plač odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 791/2006, v kateri je bilo oškodovancu prisojenih 10.000.000,00 SIT oziroma 58 povprečnih neto plač v RS odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, navaja pa še, da primerjava na podlagi povprečnih mesečnih neto plač pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino iz tega naslova v višini približno med 60 in 70 povprečnih mesečnih neto plač, zato bi ob upoštevanju povprečne neto plače v času sojenje v tem primeru bil tožnik upravičen do odškodnine v celotni zahtevani višini iz tega naslova. Prenizka pa je po njegovem mnenju tudi odškodnina, ki mu jo je sodišče odmerilo iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja in zelo obširno povzame mnenji izvedenca travmatologa in klinične psihologije v delu, ki se nanaša na to obliko nepremoženjske škode, pri čemer se ne strinja z oceno izvedenca travmatologa, da gre pri tožniku za skaženost lažje stopnje, zaradi katere je tožnik lahko zmerno oviran v socialnih kontaktih, v času zdravljenja 19 mesecev pa je bila srednje hude stopnje, saj je takšna ocena po njegovem mnenju neustrezna. Meni pa tudi, da je pri subjektivnem doživljanju skaženosti potrebno večjo težo dati izpovedbi tožnika, iz katere izhaja, da ga ljudje gledajo čudno, velikokrat ga kdo vpraša, kaj tako čudno hodi, da se počuti bedno, da je levi del telesa precej iznakažen in se ob tem počuti zelo nelagodno, zato sploh ne razmišlja, da bi si oblekel kopalke. Poudarja pa tudi mnenje izvedenke klinične psihologinje, da se tožnik ni sprijaznil s spremembami zunanjosti in da je zato znižana njegova samopodoba, tožnik pa je vznemirjen in frustriran. Meni še, da sodišče prve stopnje tudi ni v ustrezni meri upoštevalo tožnikove izpovedbe o tem, da mu je moral sin pomagati ves čas in skrbeti za se njegove potrebe. Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje in ob takšni izpovedbi tožnika je po mnenju tožnika v celoti utemeljen njegov zahtevek iz naslova skaženosti, takšno odškodnino pa po njegovi oceni narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, pri tem pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 33/2002, v kateri je bilo oškodovanki prisojenih 1,500.000,00 SIT oz. 13 povprečnih mesečnih neto plač v RS odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova skaženosti in na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 791/2006, v kateri je bilo oškodovancu prisojenih 2,000.000,00 SIT oz. 12 povprečnih mesečnih neto plač v RS odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova skaženosti, ob primerjavi sodne prakse se tako pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino iz tega naslova v višini približno 10 povprečnih mesečnih neto plač. Ob upoštevanju višine povprečne mesečno neto plače v RS v času sojenja je tožnikov zahtevek za odškodnino za to obliko nepremoženjske škode po oceni tožnika celo prenizek in bi sodišče moralo zahtevku ugoditi v celoti. Po mnenju tožnika je celotna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisoditi odškodnino v celotni zahtevani odškodnini 150.000,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj so ugotovljene posledice za tožnika dejansko katastrofalne. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sicer soglaša s sodiščem prve stopnje v delu, ko je toženi stranki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od pred pravdo plačanih zneskov akontacije odškodnine v višini 20.000,00 EUR in 10.000,00 EUR od poteka roka iz prvega poziva k plačilu akontacije odškodnine z dne 28.02.2013, ne soglaša pa s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s celotnim preostankom tožniku pripadajoče odškodnine prišla v zamudo šele z dnem 16. 9. 2014. Sodišču prve stopnje pri tem očita, da je prezrlo, da je tožnik na toženo stranko poleg zahtevka za plačilo akontacije odškodnine z dne 28. 2. 2013 naslovil še en zahtevek za plačilo akontacije odškodnine in sicer dne 27. 6. 2013. Takrat je toženo stranko pozval k plačilu nadaljnjih 20.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema zahtevka, ki pa jih tožena stranka ni plačala. Tožena stranka je tako po njegovem mnenju vsaj še z zneskom 20.000,00 EUR bila v zamudi pred 16. 9. 2014, in sicer od 16. 7. 2013, ko se je iztekel rok za prostovoljno plačilo odškodnine. Torej bi sodišče tožniku moralo priznati vsaj še zakonske zamudne obresti od zneska 20.000,00 EUR od 16. 7. 2013 do 15. 9. 2014. Ker bi moralo prvostopenjsko sodišče tožniku priznati celotni vtoževani znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, bi mu moralo po njegovem mnenju prisoditi tudi celotne na prvi stopnji zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka, zato izpodbija tudi stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

3Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožnik zoper toženo stranko zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 15. 10. 2012, ko je bil v večernih urah kot voznik osebnega avtomobila Renault Megan v kraju G. udeležen v prometni nesreči. Do nje je prišlo tako, da je tožnik s svojim vozilom naletel na povsem neoznačen in neosvetljen traktor s priključkom, za katerega je bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri toženi stranki, upravljal pa ga je V. S., pri čemer je prišlo do silovitega trčenja, za katerega pa je izključno odgovoren voznik traktorja. Tožnik je zahteval odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v skupni višini 150.000,00 EUR in sicer od tega iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 70.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 70.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 5.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Ker mu je tožena stranka že pred začetkom tega pravdnega postopka izplačala akontacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 30.000,00 EUR, je najprej zahteval za nepremoženjsko škodo še odškodnino v višini 120.000,00 EUR. Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je od tožene stranke zahteval še plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in sicer iz naslova stroškov v zvezi s prevozi na zdravljenje odškodnino v višini 552,78 EUR, iz naslova stroškov zaradi uničenih dioptrijskih očal ter pregleda za nova očala odškodnino v višini 260,00 EUR, iz naslova tuje nege in pomoči pa še odškodnino v višini 6.150,00 EUR, skupaj je tako prvotno zahteval od tožene stranke za nepremoženjsko in premoženjsko škodo odškodnino v višini 126.962,78 EUR. Zaradi izvršenega plačila akontacije odškodnine v višini 39.655,53 EUR (od tega na račun nepremoženjske škode 34.000,00 EUR, na račun odškodnine za tujo nego in pomoč 5.000,00 EUR in na račun stroškov prevoza v celotni višini 552,78 EUR) pa je tožnik tekom postopka delno umaknil tožbo in sicer za znesek 39.552,78 EUR in zahteval še odškodnino v višini 87.410,00 EUR. Od zahtevane odškodnine pa je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

7Ker je bil med pravdnima strankama nesporen temelj tožbenega zahtevka, t.j., da je do trčenja prišlo po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke, je sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo le o višini tožbenega zahtevka in po izvedenem dokaznem postopku¹ tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka dne 15. 10. 2012, v skupnem znesku 91.800,00 EUR, od tega iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 42.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu v višini 4.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 41.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 4.300,00 EUR, vse pa ustrezno zmanjšano za valorizirane zneske že plačane akontacije odškodnine za nepremoženjsko škodo tako, da je tožniku prisodilo za nepremoženjsko škodo še odškodnino v višini 26.152,00 EUR. Prisodilo pa mu je tudi še odškodnino za premoženjsko škodo in sicer iz naslova stroškov dioptrijskih očal in pregleda odškodnino v skupni višini 260,00 EUR. Skupaj mu je tako prisodilo še 26.412,00 EUR odškodnine, od dosojene, pa tudi že plačane odškodnine, pa mu je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti in sicer od zneska 20.000,00 EUR od dne 20. 3. 2013 do 5. 4. 2013, od zneska 10.000,00 EUR od dne 20. 3. 2013 do 10. 1. 2014, od zneska 34.000,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do dne 30. 11. 2014, od zneska 552,78 EUR od dne 16. 9. 2014 do 30. 11. 2014, od zneska 5.000,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do 30. 11. 2014, od zneska 26.152,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do plačila in od zneska 260,00 EUR od dne 16. 9. 2014 do plačila. V presežku za plačilo zneska 59.848,00 EUR od 16. 3. 2016 dalje, zneska 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 8. 2014 dalje, zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.000,00 EUR od 16. 3. 2013 do 19. 3. 2013, zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000,00 EUR od dne 16. 3. 2013 do 19. 2013, zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.000,00 EUR od 16. 3. 2013 do 15. 9. 2014, zakonskih zamudnih obresti od zneska 552,78 EUR od dne 29. 8. 2014 do 15. 9. 2014, zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.000,00 EUR od dne 29. 8. 2014 do 15. 9. 2014, zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.152,00 EUR od dne 16. 3. 2013 do 15. 9. 2014 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 260,00 EUR od dne 29. 8. 2014 do 15. 9. 2014 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Pritožbeno ni izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo, zato ni predmet pritožbenega obravnavanja.

9Povsem nekonkretiziran je očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne pojasni, katera določila pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje kršilo oziroma katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek sploh ne da preizkusiti. Obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče presojalo le v okviru uradnega preizkusa, pri tem pa absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

10Tožnik v svoji pritožbi glede obsega in višine škode, ki mu je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, na več mestih izpostavlja in poudarja dele izvedenskih mnenj, pa tudi svojo izpoved in se zavzema za to, da bi se njegovi izpovedi dalo večjo težo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Takšne pritožbene navedbe predstavljajo očitke v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katerimi tožnik vsebinsko graja sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Res je, da sodišče ne sme zgolj slepo slediti izvedenskim mnenjem temveč jih mora kritično dokazno oceniti in upoštevaje njihovo vsebino, ostale dokaze in splošno znana dejstva ter izkustvena pravila logičnega sklepanja kritično presoditi, ali jim pokloniti vero ali ne. Vendar pa to še ne pomeni, da bi lahko sodišče prve stopnje, ki nima ustrezne strokovne izobrazbe in se je zato tudi odločilo za izvedbo dokaza z izvedencem, samo ocenjevalo strokovno pravilnost podanih mnenj, saj je za to potrebno strokovno znanje. Strokovno pravilnost izvedenskega mnenja je glede na njegovo naravo in močno dokazno vrednost mogoče preizkušati le z enakovrednim dokazom, t.j. z drugim izvedenskim mnenjem, ne pa s kakšnim drugim dokazom, npr. z zaslišanjem stranke, ki nima tako visoke dokazne vrednosti. Tožnik z lastno, povsem enostransko dokazno oceno tako ne more izpodbiti temeljite, izčrpne, življenjsko logične in razumske dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot jo je obrazložilo v točkah 6. in še zlasti v točkah 9. in 10. izpodbijane sodbe, podrobneje pa tudi še ob vsakem sklopu ugotovljenih dejstev v nadaljevanju svoje obrazložitve. Na razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, bistvo te dokazne ocene pa je, da se je sodišče oprlo na izvedenska mnenja vseh treh sodnih izvedencev, ki jih je angažiralo v tem postopku, t.j. R. L., izvedenca s področja kirurgije in kardiovaskularne kirurgije ter travmatologije (v nadaljevanju: izvedenec travmatolog), M. K., izvedenca s področja psihiatrije (v nadaljevanju: izvedenec psihiater) in S. Š., izvedenke s področja klinične psihologije (v nadaljevanju: izvedenka klinične psihologinje), v obsegu, kot jih je povzelo pri ugotavljanju posameznih sklopov dejstev glede na njihovo strokovno področje, izpoved tožnika pa je upoštevalo le v delu, ki ga potrjujejo objektivizirana mnenja izvedencev glede na po pravilu bolj subjektivno obarvano izpoved stranke, kar je povsem razumljivo.

11Neutemeljeno je tako posledično tudi vztrajanje tožnika v pritožbi, da je v škodnem dogodku utrpel tudi pretres možganov, saj ta njegova trditev nima opore v izvedenem dokaznem postopku, teh trditev tožnika in njegove izpovedi, kot je to pravilno in obširno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje glede pretresa možganov v točkah 14., 15. in 17. izpodbijane sodbe, namreč izvedenci niso potrdili oziroma so jih s strokovnimi argumenti v celoti ovrgli. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugotovilo, da tožnik v škodnem dogodku ni utrpel pretresa možganov.

12Glede na drugačno mnenje izvedenca travmatologa v izvedenih dokazih tudi pritožbena navedba in vztrajanje tožnika, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožniku ne gre pričakovati poslabšanja, saj se mu stanje nenehno slabša, nima opore. Enako pa velja tudi glede ciste tujka na levi podlakti, za katero je ob pomanjkanju dokazov sodišče prve stopnje povsem pravilno v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da ni izkazana vzročna zveza s škodnim dogodkom.

13Ker je sodišče prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem upoštevalo tudi pojav troponina pri tožniku, ki je sicer posledica srčnega popuščanja, saj je ugotovilo, da je stres ob nezgodi pri tožniku lahko povzročil porast že tako visokega krvnega pritiska, na podlagi česar je obremenitev srca lahko privedla do pojava srčnega popuščanja, samo stanje pa se je ob ustrezni medikamentozni terapiji hitro popravilo in zato poslabšanje srčnega popuščanja pri tožniku ni imelo trajnih posledic, v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je v okviru neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožniku priznalo tudi uporabo invalidskega vozička, v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe pa nadalje še, da je med posledicami škodnega dogodka upoštevalo tudi, da ima tožnik določene posledice tudi na področju zmanjšanja libida, kar je glede na izpoved tožnika moteče, so očitki tožnika v pritožbi, da bi bilo tudi pojav troponina potrebno upoštevati med neugodnostmi v času zdravljenja, da ni samovoljno uporabljal invalidskega vozička, ter da težave pri spolnosti nimajo ničesar z diabetesom, ampak so povezane s tožnikovimi telesnimi poškodbami, povsem nepomembni.

14Enako velja tudi za pritožbene navedbe tožnika, da je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati tudi dejstva, da je stres ob nezgodi povzročil začasno poslabšanje sladkorne bolezni, saj je tožnik potreboval več inzulina in več meritev sladkorja v krvi, da je prišlo do začasnega poslabšanja arterijske hipertenzije, pa tudi do začasnega poslabšanja ledvične funkcije, ki je bila sicer že okvarjena zaradi posledic sladkorne bolezni in visokega krvnega pritiska. Tudi te okoliščine je namreč sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točkah 33. in 34. obrazložitve izpodbijane sodbe, povsem ustrezno upoštevalo v okviru neugodnosti, t.j. v okviru odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem.

15Povsem neutemeljena, celo protispisna, pa je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje v točki 24. obrazložitve zmotno upoštevalo, da tožnik živi v pritličju, in da tega tožnik ni nikoli izpovedal in da to ne drži, saj iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 6. 9. 2016 na strani 8 izhaja, da je tožnik na drugo vprašanje sodnice na tej strani med drugim odgovoril:.....ker pač zdaj v pritličju živim, hvala bogu......., zato je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje.

16Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami².

17Kot je bilo obrazloženo že zgoraj je ob pravilni in ustrezni dokazni oceni sodišče prve stopnje po vseh izvedenih dokazih povsem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na sam obseg in višino škode, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik, pri tem pa se je povsem utemeljeno oprlo predvsem na izvedenska mnenja sodnih izvedencev različnih strokovnih področij, ki so svoja mnenja izdelali tudi na podlagi pregleda tožnika in njegove zdravstvene dokumentacije, ustrezno pa je upoštevalo tudi izpoved tožnika.

18V delu, ki se nanaša na odmero odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, so tako prepričljive in dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom vratu leve stegnenice z izpahom, zlom kolčne ponvice levo, zlom leve podlaktnice v zgornjem delu, zlom medčvršne izbokline leve golenice, raztrganino v predelu spodnje veke levo, odrgnino leve podlakti, odrgnino levega kolena, udarnino prsnega koša in raztrganino leve goleni, da zlom stegnenice, zlom kolčne ponvice in zlom podlahtnice s komplikacijami spadajo v skupino hudih primerov po Fischerjevi klasifikaciji, zlom interkondilične eminence golenice v skupino srednje hudih primerov, ostale poškodbe pa v skupino lažjih primerov, da je zaradi poškodb pri tožniku prišlo do aseptične nekroze glavice leve stegnenice, do zamenjave levega kolka s protezo, do nezaraščanja zloma leve podlahtnice, popoškodbenega stresnega sindroma, Sudeckove bolezni (regionalni bolečinski sindrom leve spodnje okončine) in začetne popoškodbene okvare levega kolena, pa tudi do anksiozno depresivne motnje po posttravmatski stresni motnji ter organskega psihosindroma. Dokazno podprte so nadalje tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi poškodb v obravnavanem škodnem dogodku trpel 46 dni hude telesne bolečine, ki so bile trajne neposredno po nezgodi in do oskrbe v bolnišnici, nato pa občasne v času hospitalizacij na travmatološkem in ortopedskem oddelku, da je 21 dni trpel trajne srednje hude telesne bolečine, 6 mesecev občasne, a pogoste srednje hude telesne bolečine, 1 leto občasne srednje hude telesne bolečine, 6 mesecev trajne lažje telesne bolečine, kasneje pa je prestajal občasne lažje telesne bolečine, ki so ob večjih obremenitvah dosegle stopnjo srednje hudih telesnih bolečin, da takšne telesne bolečine tožnik prestaja tudi danes in je pričakovati, da jih bo prestajal tudi v bodoče in trajno, ter da je tožnik v posledici nezgode prestajal tudi glavobole, slabosti in vrtoglavice, ki so vsi še vedno prisotni in bodo tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto ugotovilo tudi vse številne neugodnosti v času zdravljenja tožnika, ki je sicer trajalo od 15. 10. 2012 do 13. 5. 2014, ko je opravil kontrolni pregled po zaključeni zadnji fizioterapiji, in sicer: 36 specialističnih pregledov (12 ambulantnih pregledov pri kirurgih, 2 pri kardiologih, 7 pri ortopedih, 5 pri fiziatrih, 4 v protibolečinski ambulanti, 3 pri internistih, 2 pri nefrologu, po 1 pri nevrologu, psihiatru in pri psihologu), 2 pregleda v urgentni splošni ambulanti, 44 pregledov pri splošnem zdravniku, skupaj 70 dni hospitalizacije, 4x operacijski poseg v splošni anesteziji, vsaj 17x RTG slikanje, 3x CT preiskava, 2x scintigrafska preiskava, 76x fizikalna terapija, cepljenje proti tetanusu, 19 dni stacionarno zdravljenje v zdravilišču in opravljanje dnevne fizikalne terapije, več mesecev uporabe invalidskega vozička, 18 mesecev uporabe dveh bergel in razbremenjevanje leve noge, 5 mesecev nošnje longete na levi podlakti, 70 dni prejemanja intravenozno in subkutano apliciranih zdravil, prehrane in tekočine in 17 mesecev jemanja protibolečinskih tablet. Med neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pa je sodišče prve stopnje štelo tudi pojav troponina in bolj pozorno spremljanje stanja posledic sladkorne bolezni., saj je stres po poškodbi povzročil potrebo po več inzulina in po večkratnem merjenju

19Ob ugotovljenih telesnih poškodbah in simptomih anksiozno depresivne motnje in organskega psihosindroma, ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel in jih bo tudi v bodoče še trpel, vključno z glavoboli, ki bodo občasno dosegle ob večjih obremenitvah tudi stopnje srednje intenzivnosti, upoštevaje ob tem starost tožnika ob škodnem dogodku (v izpodbijani sodbi navedena 41 let, dejansko pa 51 let), pa tudi dejstvo, da bo zaradi siceršnjih obolenj tožnika (sladkorna bolezen, zmanjšana srčna funkcija in žilno obstruktivno obolenje) v bodoče bolečine in neugodnosti tožnik trpel krajši čas od pričakovanega povprečnega doživetja moških, ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 42.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. in 182. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

20Enako velja tudi za odškodnino za strah, kjer je sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku trpel intenziven primarni strah kot strah za življenje in integriteto telesa, da se je pomiril, ko je prenehala nevarnost nadaljnjega poškodovanja, trpel pa je nato sekundarni strah zaradi negotovosti glede poteka zdravljenja in kot strah pred trajnimi posledicami, ki je trajal v hudi obliki 46 dni (v času hospitalizacij), v srednje hudi obliki 14 mesecev in v lažji obliki nadaljnje tri mesece, ko je bilo zdravljenje zaključeno in se je tožnik sprijaznil s preostalimi posledicami.

21Glede na trajanje in intenziteto prestanega strahu je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 4.500,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

22V delu, ki se nanaša na odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so prepričljive in dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obravnavana nezgoda pri tožniku pustila trajne posledice, in sicer tako v anatomskem kot funkcionalnem smislu. Trajne posledice v anatomskem smislu so posledica zloma sklepne ponvice in glavice leve stegnenice, saj sta ponvica in glavica nadomeščena s kovinsko protezo, leva noga pa je po implantaciji proteze krajša za 1 cm in posledica zloma leve podlahtnice, saj je zlom preraščen s polnovrednim kostnim tkivom in fiksiran s kovinsko ploščico in vijaki. Anatomske trajne posledice so tudi kost, zaceljena v celoto v dobrem položaju, kot posledica zloma interkondilične eminence levega kolena in manjvredno brazgotinsko vezivno tkivo, v katerega kot funkcionalno celoto so se zacelile raztrganine in kirurške rane. Funkcionalne trajne posledice se kažejo kot zavrta gibljivost levega kolka, saj je gibljivost v primerjavi z desno stranjo zavrta za 26%, nadalje kot zavrta gibljivost levega komolca, kjer je gibljivost zavrta za 19%, kot lažje zavrta rotacija leve podlakti, kjer je pro-supinacija zavrta za 6% in zavrta gibljivost levega kolena lažje stopnje, kjer je gibljivost zavrta za 12%. Dokazno podprte, temelječe na izvedenskih mnenjih, so tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zaradi posledic predmetnega dogodka trajno zmanjšane in sicer za 40%, od tega 30% izključno zaradi posledic predmetne nezgode, da izboljšanja ni pričakovati, pa tudi ne poslabšanja, da tožnik ob hoji šepa na levo nogo, da je oviran pri vseh aktivnostih, ki so povezane s pripogibanjem, pri vsakodnevnih aktivnostih, kot so pospravljanje stanovanja, oblačenje, obuvanje, skrb za osebno higieno, da zmore kolesarjenje, ne pa na daljše razdalje, da zmore vožnjo z avtomobilom, vendar pri daljših razdaljah z vmesnimi postanki, da so zmanjšane vse tiste aktivnosti, ki so povezane z dalj časa trajajočo hojo in stanjem, da so ovirane tudi tiste aktivnosti, ki zahtevajo dobro in popolno gibljivost levega komolca in primerno moč stiska pesti, kot je npr. nošenje težjih predmetov v levi roki, da je manj zmožen za hojo po stopnicah, po lestvi, neravnem terenu, težave ima pri daljši hoji in hoji v hrib, da ne zmore težjih hišnih opravil, posledice pa ima tudi na področju zmanjšanja libida. Ker tožnik zaradi predhodnih obolenj športnih aktivnosti ni zmogel že pred škodnim dogodkom, zmanjšanih športnih aktivnosti sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo, vztrajanje tožnika, da se tudi to zmanjšanje pri odmeri odškodnine upošteva, pa je materialno pravno zmotno. Dokazno podprta je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi trajnih posledic, ki mu jih je pustila obravnavana nezgoda, tožnik trpel in bo tudi v bodoče trpel duševne bolečine, pri čemer so bile v času hospitalizacij, skupaj 70 dni, le-te hude, srednje hude duševne bolečine pa so bile nato prisotne do zaključka zdravljenja dne 13. 5. 2014, torej približno nadaljnje leto dni in pol, lažje duševne bolečine pa so prisotne tudi po zaključenem zdravljenju in bodo zaradi preostalih trajnih posledic prisotne doživljenjsko ter se bodo občasno stopnjevale do stopnje srednje hudih duševnih bolečin. Nadalje so dokazno podprte še dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o posledicah škodnega dogodka na psihičnem zdravju, da je posledica škodnega dogodka pri tožniku tudi anksiozno depresivna motnja, ki je povezana s psihološkim bolezenskim odzivom na posledice prometne nesreče (posttravmatska stresna motnja in strahovi oz. negotovost v zvezi s posledicami), v manjši meri pa tudi kot znak organskega psihosindroma (posledica narkoz z operativnimi posegi, vpliv zdravil za lajšanje bolečin in kasnejših posledic motenj prekrvavitve možganov ter sladkorne bolezni), zaradi katere je oseba z znižano samopodobo, sram ga je pred ljudmi, je depresivno razpoložen, zagrenjen, socialno izoliran, z občutki nemoči, počuti se v breme otrok, njegovo mišljenje je upočasnjeno, izbira besede, na nekatera vprašanja, predvsem miselno bolj zapletena, odgovarja s premorom, občasno deluje odsoten, poskuša samostojno pripovedovati, a ima s seboj spisek težav, kar na koncu uporabi kot opomnik, asociacije so sicer primerne, a borne, kot tudi besedni zaklad, je v navedbah obširen, ponavljajoč, mišljenje je manj okretno, stereotipno, težje spreminja mnenje, sposobnost pridobivanja novih znanj je okrnjena, prav tako logično in abstraktno mišljenje in sposobnost reševanja kompleksnejših nalog, ki je rahlo okrnjena, ima tudi slabši kratkoročni spomin, slabšo pozornost in fleksibilnost mišljenja, depresivnost, anksioznost, utesnjenost, podoživljanje, prisoten je strah v vožnji z avtomobilom ter slabša zmožnost načrtovanja in organiziranja. Kot posledica se pri tožniku glede na dokazno podprte dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kaže tudi doživljanje stiske in upad funkcioniranja na poklicnem, medosebnem in čustvenem področju, je bolj vznemirjen in doživlja neugodna čustva, napetost, jezo. Čeprav pri njem ni prisoten splošni kognitivni upad, pa je prisoten upad v zvezi s pozornostjo na kognitivnem področju (ima posamezne izolirane pozornostne deficite), škodni dogodek pa je bil tudi sprožilni mehanizem za splošno spremenjeno tožnikovo psihično počutje, saj je le-to slabše predvsem zaradi posledic, ki jih je prinesla telesna oviranost po škodnem dogodku, ker zaradi telesnih posledic namreč ne more več opravljati aktivnosti, ki so mu predhodno omogočale veselje, samostojnost, skratka polno funkcionalnost odraslega človeka. Škodni dogodek je tožniku predstavljal hudo stresno obremenitev, saj je utrpel več dolgotrajnih in nepopravljivih posledic na telesnem področju, ki so trajno spremenile njegov življenjski stil, splošno funkcioniranje pa je zmanjšano zaradi prisotnosti kronične bolečine, ki mu povzroča skrb za zdravje in telesne oviranosti.

23Upoštevaje vse zgoraj opisane posledice, težave in omejitve tako na telesnem kot tudi na psihičnem zdravju, ki jih zaradi obravnavanega škodnega dogodka trpi tožnik, je sodišče prve stopnje upoštevaje tudi starost tožnika ob škodnem dogodku (v izpodbijani sodbi navedena starost 41 let, dejansko pa 51 let) ter čas, v katerem bo v primeru nekoliko manj od povprečnega doživetja tožnik še moral trpeti vse te omejitve, odškodnino iz tega naslova v znesku 41.000,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ. Za še višjo odškodnino, za katero se sicer zavzema tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

24V delu, ki se nanaša na odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa so prepričljive in dokazno podprte ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, da je nezgoda tožniku pustila skaženost. Ta se kaže kot šepanje in hoja z berglami ter kot brazgotini na levem stegnu in goleni v dolžni 30 cm in brazgotina na levi podlakti v dolžni 14 cm, da gre za skaženost, zaradi katere je tožnik lahko zmerno oviran v socialnih kontaktih, v času zdravljenja 19 mesecev pa je bila srednje hude stopnje, da se tožnik še vedno ni sprijaznil niti z ostalimi vizualnimi spremembami na okončinah, da je šepanje spremenilo tožnikovo samopodobo, kar pri njemu sproža vznemirjenost, frustriranost in nadalje vpliva na oblikovanje medsebojnih odnosov, predvsem pa omejuje tožnikovo aktivnost v socialnih odnosih, da tožnik še vedno v negativnem smislu občuti odzive okolice na spremembe.

25Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o začasni precej dolgotrajni intenzivnejši posledici na duševnem področju zaradi skaženosti in še vedno prisotni moteči spremembi zunanjosti v obliki brazgotin in tudi šepanja ter hoje z berglami, in negativnih občutkih tožnika ob odzivu okolice na spremembe, je sodišče prve stopnje tudi odškodnino iz tega naslova v znesku 4.300,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavljata določili 179. člena in 182. člena OZ. Zavzemanje pritožbe za še višjo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno.

26Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša skupaj 91.800,00 EUR, kar upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavljala približno 85 povprečnih mesečnih neto plač v RS. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja dosojena odškodnina pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine glede na posebnosti tega primera, glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri tožniku, ustrezno upoštevalo načelo individualizacije višine denarne odškodnine. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih³ pa pokaže, da je bilo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pri odmeri odškodnine pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za podobne škode. V pritožbeno izpostavljenih zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 188/2012, II Ips 303/2016, II Ips 33/2002 in II Ips 791/2006, pa ne gre za primerljive primere, saj so bili v nekaterih zadevah oškodovanci bistveno mlajši in brez predhodnih omejitev zaradi obstoječih obolenj (npr. zadeve II Ips 303/2016 (35 let), II Ips 33/2002 (10 let), II Ips 791/2006 (22 let)), ali pa je bil njihov obseg škode bistveno večji kot tožnikov zaradi dolgotrajnejšega zdravljenja, hujših posledic na telesnem ali duševnem zdravju ali pa še drugih dodatnih pomembnih poškodb (npr. zadeve II Ips 188/2012, kjer je oškodovankino zdravljenje trajalo kar 5 let, utrpela pa je tudi zlome sramne kosti, zaradi posledic poškodbe je bila invalidsko upokojena, trpi za urinsko inkontinenco in potrebuje pomoč pri osebni negi; II Ips 791/2006, kjer je oškodovanec utrpel poškodbe obeh nog z več zlomi, tudi raztrganine mišic, bil dlje časa hospitaliziran (150 dni), imel več operativnih posegov, trajne posledice pa so ob njegovi mladosti (22 let) tudi obsežnejše; II Ips 33/2002, kjer je 10-letna kolesarka poleg ostalih poškodb utrpela tudi obtolčenino možganov s krvavitvami v lobanjsko votlino, ima pa tudi bistveno hujše psihoorganske motnje).

27Pravilno pa tožnik opozarja na delno napačne zaključke sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obrestni del prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tej zadevi je tožnik s tožbo zahteval zakonske zamudne obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo od 16. 3. 2013 dalje, t.j. od poteka 15 dnevnega roka od dneva, ko je tožena stranka po njegovih trditvah prejela njegov prvotni zahtevek za plačilo odškodnine, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je šlo pri pozivu z dne 28. 2. 2013 (priloga A90), ki ga je tožena stranka prejela dne 4. 3. 2013, dejansko za predlog tožnika za plačilo akontacije odškodnine v višini 30.000,00 EUR, zato je tožniku od izplačil tožene stranke v višini 20.000,00 EUR in 10.000,00 EUR prisodilo zakonske zamudne obresti od dne 20. 3. 2013 do dneva posameznega delnega plačila. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da je na toženo stranko naslovil še en poziv za plačilo akontacije odškodnine in sicer dne 27. 6. 2013 (priloga A91), s katerim je po plačilu prve akontacije odškodnine s strani tožene stranke v višini 20.000,00 EUR, toženo stranko pozval, naj mu poleg že izplačane akontacije v višini 20.000,00 EUR izplača vsaj še dodatnih 20.000,00 EUR akontacije odškodnine, t.j. še 10.000,00 EUR več akontacije odškodnine, kot je bilo predlagano s pozivom z dne 28. 2. 2013, zato je bila tožena stranka, ki je ta drugi poziv prejela dne 1. 7. 2013, kot to izhaja iz njenega odgovora ne tožbo, tožnik pa teh dejstev ni zanikal, s plačilom teh nadaljnjih 10.000,00 EUR (ne pa 20.000,00 EUR kot tožnik trdi v pritožbi) v zamudi že od dne 17. 7. 2013 dalje in ne šele od dne 16. 9. 2014, kot je to za preostalo odškodnino ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 50. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega v tem delu v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II. izreka v obrestnem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR od 17. 7. 2013 do dne 15. 9. 2014 (točka I. izreka), v skladu s 353. členom ZPP pa je zaradi neutemeljenosti zavrnilo še nadaljnjo pritožbo tožnika (glede odločitve o glavni stvari) in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdilo (točka II. izreka).

28Tožnik je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijal le zaradi zatrjevane napačnosti odločitve o glavni stvari. Ker je bila s to sodbo pritožbenega sodišča spremenjena le odločitev glede stranske terjatve tožeče stranke, ne pa tudi o glavnem delu zahtevka, sprememba odločitve na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje nima nobenega vpliva, saj ne spreminja uspeha tožnika v tem postopku.

29Ker je tožnik s pritožbo uspel le delno glede stranske terjatve, t.j. v obrestnem delu zahtevka, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari, ki jo je sicer prav tako pritožbeno izpodbijal, se v zvezi z odločanjem o povračilu pritožbenih stroškov šteje, da s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.
³ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 285/2012 ter II Ips 127/2007 in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II DoR 44/2016, kjer so bile odškodnine odmerjene v razponu od 52 do 85,5 povprečnih plač v RS.