VSRS Sodba II Ips 124/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stoške revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev ničnosti izročilnih pogodb (Dn št. 1876/88, z dne 6.12.1988 in Dn št. 1360, z dne 5.9.1989), s katerima je pok. oče pravdnih strank izročil tožencu svojo polovico nepremičninin sicer par. št. 27/1, 27/2, vl.št. 13 k.o....., parc. št. 24/2, 24/3 istega vložka in par. št. 29/2 vl.št. 27 iste k.o. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškonjižne listine, na podlagi katere bi bilo mogoče pri na toženca vpisani 1/4 vl. št. 27 k.o. .... vpisati nazaj očeta pravnih strank kot solastnika do 1/4., sicer bo tako listino nadomestila sodba.

Tožnik se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sporni pogodbi sta bili sklenjeni po uveljavitvi Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, ki je prepovedoval drobljenje zaščitenih kmetij. Zato sta obe pogodbi predstavljali prepovedan posel, kar ima posledico, da je tak posel ničen. Drugi razlog pa je, da toženec v trenutku, ko mu je oče izročil kmetijo, ni imel statusa kmeta. Naknadna pridobitev statusa ne more sanirati te napake. Glede stališča sodišča druge stopnje, da gre za obstoječa solastninska razmerja, pa je potrebno ugotoviti, da ne gre za taka razmerja, če nekdo pridobi polovico zaščitene kmetije in sam ni kmet, se ne ukvarja s kmetovanjem in živi daleč stran od drugega solastnika zaščitne kmetije. Toženec je avtoprevoznik in ne živi na kmetiji.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) je tožena stranka odgovorila. Opozarja, da je po očetovi oporoki toženec dedič vsega premoženja. Sicer bo pa prepoved delitve zaščitene kmetije pomembna v delitvenem postopku in ne pri vprašanjih solastnine.

Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka izrečno uveljavlja in tožeča stranka ne uveljavlja nobene.

Pred odgovorom na uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Pogoji, ki jih našteva Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list SRS 1/79-RS 5/91) v določilu 1. odstavka 4. člena, zadevajo vprašanje uporabe materialnega prava. Vendar ko gre za vprašanje ali je tožena stranka ob sklepanju obeh izročilnih pogodb izpolnjevala pogoje, ki jih zahteva cit. določilo ZKZ, gre za dejanska vprašanja, ki na revizijski stopnji ne morejo biti predmet presoje. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je ob času sklepanja pogodb toženec te pogoje izpolnjeval. Zato revizijske navedbe o toženčevem delu (trditve, da je avtoprevoznik) in stanovanju ne morejo biti upoštevne.

Ob tem dejanskem stanju, je sodišče druge stopnje pravilno sklepalo, da je v času, ko sta bili izpodbijani pogodbi sklenjeni, toženec izpolnjeval predpisani pogoj t.j. da je bil kmet v pomenu, kot to zahteva 1. odstavek 4. člena ZKZ. Pri tem revident zmotno meni, da je z odločbo upravnega organa toženec po sklenitvi pogodb pridobil ta status, in da je bila zato šele takrat ta pravna pomanjkljivost odpravljena. Kot je pravilno zapisalo že sodišče druge stopnje, je taka upravna odločba le deklaratorne in ne konstitutivne narave.

Po trditvah tožeče stranke naj bi bila podana ničnost pogodb zato, ker zakon prepoveduje drobitev kmetije. Te trditve niso utemeljene. Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bila kmetija rezdeljena na dve idealni polovici (v solasti staršev pravdnih strank) že leta 1940, oče pravdnih strank pa je prenesel svojo idelano polovico na toženca v letih 1988 in 1989. Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), Uradni list SRS št. 26/73 s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZDKZ, je res prepovedoval drobljenje kmetij. Vendar pa v obravnavanem primeru razpolaganja očeta pravdnih strank ni mogoče opredeliti za nično, saj je razpolagal s celotnim solastniškim deležem na kmetiji, zaradi česar je prišlo le do spremembe solastnika kmetije, sama kmetija pa se zaradi spremembe solastnika ni "drobila". Pravilnost take razlage potrjuje tudi dejstvo, da bi v primeru, če ne bi prišlo do izročitve solastniškega deleža na kmetiji, spadala v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank le 1/2 kmetije, ne pa tudi tista 1/2, ki jo imata po ugotovitvah nižjih sodišč v solasti tožnik in njegova žena. V primerih, ko je bilo ob uveljavitvi ZDKZ solastninsko razmerje že vzpostavljeno, se nanašajo omejitve tega zakona v zvezi z drobljenjem kmetije na obstoječe solastninske deleže. Nasprotno stališče bi pomenilo nedopustno vezanost razpolaganja solastnika s svojim idealnim deležem na razpolaganje drugega solastnika.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani in je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1.odstavka 155. in 1.odstavka 166.člena ZPP. Tožena stranka z odgovorom na revizijo ni doprinesla k rešitvi zadeve, zato stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni in jih mora stranka nositi sama.