UPRS Sodba I U 1716/2019-10

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito povedal, da se je na Kosovu zapletel s kriminalno združbo. Od njih je vzel kokain, ki ga je moral odnesti v drug kraj k drugi kriminalni združbi. Drogo so mu vzeli, denarja pa od njih ni dobil, sedaj pa ga preganja prva kriminalna združba, ki mu je dala kokain, saj jim ni prinesel plačila v višini 5.000,00 EUR. Iskali so ga doma, dvakrat so ga dobili in ga pretepli, enkrat so ga ranili z nožem. Na policijo ni želel podati prijave, saj bi s tem samo še poslabšal situacijo. Na Kosovem ne more biti, ker bi ga ubili. Tudi če bi vrnil denar, bi ga zagotovo ubili. Kamorkoli bi šel na Kosovem, bi ga našli. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2Tožena stranka ocenjuje kot preveč posplošene tožnikove izjave, da mu policija ne bi mogla pomagati, tudi če bi dejanje prijavil, ker da je koruptivna in sodeluje s kriminalci. Sam je povedal, da na Kosovem ni imel nobenih težav s policijo in ga ni nikoli obravnavala. Njegove navedbe, da mu policija ne bi pomagala, so po stališču tožene stranke preuranjene in pavšalne. Tožnik je imel možnost, da zaprosi za zaščito države, saj je bil v bolnici kjer so zaradi pretepa in poškodbe z nožem policijo že poklicali, a je tožnik takoj, ko je to izvedel, bolnico samovoljno zapustil. Želel se je izogniti srečanju s policijo, ker bi tako poslabšal svoj položaj, saj se je zavedal, da je preprodaja droge kaznivo dejanje in bi v primeru prijave napada nase zaradi vpletenosti v preprodajo droge bil kazensko odgovoren tudi sam. Torej zavestno ni želel pristopiti k policiji, ki bi ga lahko zaščitila pred napadalci, vendar bi glede na okoliščine verjetno prijela tudi njega. Če prosilec osebno nikoli ni prijavil napada nase policiji in je zaprosil za zaščito, je preuranjeno in pavšalno zatrjevanje, da mu policija zaščite ne bi nudila. Take izjave o domnevnem nereagiranju s strani policije so zgolj prosilčevo predvidevanje brez vsake realne osnove in so posledično tudi neverjetne.

3Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, saj ni zatrjeval in niti ni izkazal, da bi težave, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca kot so določeni v 2. točki 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da tožnik tudi ni upravičen do priznanja subsidiarne oblike zaščite. V konkretnem primeru tožnik nikoli ni poiskal zaščite države, ampak se je le-tej prostovoljno izognil, saj je vedel, da je tudi dejanje, ki ga je storil sam, kriminalno. Tožnik je izpostavil, da policija sodeluje s kriminalci in je koruptivna ter da če bi podal prijavo, bi jo izbrisali in ne bi ukrepali. Zaradi teh navedb je tožena stranka v skladu z napotilom Upravnega sodišča RS iz sodbe, s katero je bila prvotna odločba odpravljena, pridobila relevantne informacije o delovanju kosovske policije. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka te informacije povzema. Ugotavlja, da iz preučenih poročil izhaja, da kosovska policija zoper storilce kaznivih dejanj ukrepa in jih sankcionira, zato so navedbe tožnika, da policisti ne bi ukrepali, zgolj hipotetične in brez realne osnove. Iz poročil izhaja, da je stopnja zaupanja prebivalcev Kosova v delo policije visoka in z leti narašča. Kosovska policija in policijski inšpektorat sistematično in kontinuirano ukrepata zoper storilce kaznivih dejanj v svojih vrstah. Dvajset policistov kosovske policije je bilo obtoženih zlorabe položaja in podkupovanja. Tožena stranka je informacije o stanju v izvorni državi tudi posredovala tožniku in mu dala možnost, da se o njih izjasni. Pooblaščenci tožnika so posredovali na te informacije svoj odgovor in priložili nekatere dodatne informacije o položaju na Kosovu. Pooblaščenci tožnika so podali mnenje, da je tožnik upravičeno zaskrbljen zaradi korupcije v policiji in da ga le-ta ne bo zaščitila. Tožena stranka se s takim stališčem ne strinja. Preuranjeno je mnenje, da je kosovska policija prežeta s korupcijo. Kot izhaja iz preučenih poročil, je sicer res, da se v kosovski policiji in drugih državnih organih pojavljajo primeri korupcije in povezanosti z organiziranim kriminalom, vendar je, izhajajoč iz statističnih podatkov, mogoče ugotoviti, da številke niso tako velike, da bi bilo mogoče govoriti o splošni skorumpiranosti in prežetosti s korupcijo. Upoštevaje absolutno število zaposlenih v kosovski policiji je takih primerov sorazmerno malo oziroma so bile v obdobju od 2013 do 2017 sprožene preiskave zoper 1,6 % pripadnikov kosovske policije. Pomembno je, da država na tovrstna nezakonita in kazniva dejanja organov odreagira in tovrstna dejanja preganja in sankcionira. Preučena poročila so zadosten dokaz za to, da Kosovo zoper primere kaznivih dejanj, ki jih storijo uslužbenci kosovske policije in drugih organov pregona, ukrepa sistematično in kontinuirano. Napadalci, ki so tožnika poškodovali z nožem, ker jim ni plačal za pošiljko droge, ne morejo biti subjekti preganjanja, saj tožnik ni izkazal, da mu njegova država ne bi nudila zaščite pred napadalci, saj za tako zaščito sploh ni zaprosil. Zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako pa ni uveljavljal tudi ogroženosti zaradi vojnega stanja na Kosovu. Torej tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

4Tožnik izraža nestrinjanje s stališčem tožene stranke, češ da se je z begom v Slovenijo izognil svoji kazenski odgovornosti za kazniva dejanja. Za njim ni razpisana nobena mednarodna tiralica, zaradi katere bi bežal od svoje odgovornosti. Natančno pa je pojasnil, da policija in kriminalne združbe sodelujejo ter da policija kriminalnih združb v Republiki Kosovo ne preganja. Ponovno prilaga komentar na informacije o izvorni državi, ki ga je podal že v upravnem postopku. Nadalje navaja, da so praktično vsi policisti, ki so bili preganjani zaradi korupcije, srbske nacionalnosti. Tako gre zaključiti, da gre za politično obračunavanje, ne pa za dejansko preganjanje korupcije. Tako ne držijo navedbe, da kosovska policija in policijski inšpektorat sistematično in kontinuirano ukrepata zoper storilce kaznivih dejanj v svojih vrstah. Prav tako tožnik izraža nestrinjanje s tem, da se je pomoči policije zavestno izognil, ker naj bi tvegal, da bi kazensko preganjali tudi njega. Ne beži zaradi kaznivih dejanj, ker postopki zoper njega sploh niso bili uvedeni. Iz tožnikove prošnje tudi ne izhaja, da bi dejal, da ni imel kakšnih konkretnih slabih izkušenj s policijo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni zatrjevala, da bi bila zoper tožnika razpisana mednarodna tiralica, je pa ob podaji prošnje sam navedel, da napada nase ni prijavil policiji, ker bi s tem samo poslabšal svojo situacijo. Na osebnem razgovoru pa je v zvezi s tem dejal, da je tudi sam naredil kaznivo dejanje. Ker je po tem, ko je izvedel, da so iz bolnišnice poklicali policijo, le-to sam zapustil, je očitno, da se je izognil, da policija prime tudi njega. Ni bistveno, ali je zoper njega razpisana mednarodna tiralica ali ne. Dejstvo je, da je sam priznal, da se je na Kosovu ukvarjal z ilegalnimi posli. Protispisne so tudi navedbe, da iz njegove prošnje ne izhaja, da prej ni imel kakšnih konkretnih slabih izkušenj s policijo, saj je na osebnem razgovoru na vprašanje, ali je imel kakšne težave s policijo in ali je bil kdaj z njene strani obravnavan, odgovoril nikalno. Tožena stranka je odgovorila na komentarje, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, in se do njih izčrpno opredelila. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da bi šlo pri akciji zoper aretirane policiste izključno za obračunavanje s Srbi v policiji, saj narodnost pri tej aretaciji ni igrala nobene vloge. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožnik je po prejemu odgovora na tožbo vložil še eno pripravljalno vlogo, v kateri dodatno utemeljuje svoja stališča.

7Tožba ni utemeljena.

8ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. členom ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. To je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel takih dejstev, da bi organ lahko predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

9Prav tako tožnik ni izkazal, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja 28. člena ZMZ-1) niti ni zatrjeval. Navajal pa je, da naj bi mu grozila resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je bodisi usmrtitev bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je kriminalne združbe, kateri ni prinesel denarja. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj in ko so ga pretepli in se je celo aktivno izognil temu, da bi prišel v stik z državnimi organi, ko so drugi (uslužbenci bolnišnice) poklicali policijo, s tem, da je bolnico zapustil, da ne bi prišel v stik s pristojnimi državnimi organi. Sodišče se zato strinja z navedbami tožene stranke v odločbi, da je tožnikovo zatrjevanje, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, preveč posplošeno in zgolj hipotetično, saj se k njim po pomoč ni zatekel in je celo aktivno preprečil, da bi prišel v stik z njimi. Če pa pri njih niti ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu niso sposobni nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je ustavno sodišče glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.“

10V zvezi s tožbenimi navedbami, kjer tožnik ugovarja temu, da se je z begom v Slovenijo izognil svoji kazenski odgovornosti, sodišče meni, da ne glede na to, ali je prišel v Slovenijo, da bi se izognil kazenski odgovornosti, ali pa je prišel izključno zaradi strahu pred kriminalno združbo, je v tej zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali mu je izvorna država sposobna nuditi zaščito pred nedržavnimi subjekti, tega pa tožnik, kot je bilo že rečeno, ni izkazal, saj se ni niti poskušal obrniti na pomoč k pristojnim organom v svoji izvorni državi.

11Tožnik k tožbi prilaga ponovno komentar na informacije o izvorni državi iz upravnega postopka in trdi, da se nanje sklicuje kot na del trditvene podlage. V pripravljalni vlogi je ta komentar tožnik spet ponovno povzel. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka v svoji odločbi na straneh 14 do 17 zelo podrobno opredelila do tega komentarja. Tako je na primer poudarila, da iz določenih informacij, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, izhaja tudi pozitivno stališče glede učinkovitosti organov Kosova, za določene informacije je navedla, da izkazujejo zgolj mnenje in ne odražajo nujno pravega dejanskega stanja, nadalje je navedla, da ni mogoče pričakovati, da bo vsak mesec v letu kdo obsojen zaradi korupcije ali sorodnih kaznivih dejanj, saj je potrebno upoštevati neko daljše časovno obdobje, za določene informacije je navedla, da ne morejo imeti večje teže od uradnih statističnih podatkov in podobno. Odločba je v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti, saj je tožena stranka kar na štirih straneh zelo obsežno in natančno obrazložila, zakaj vztraja pri svojem stališču, da ne glede na komentarje pooblaščencev tožnika ugotavlja, da so organi Kosova dovolj učinkoviti in da korupcija ni tako razširjena, kot trdi tožnik.

12V zvezi s tožbeno navedbo, da so skoraj vsi policisti, ki so preganjani na Kosovem zaradi korupcije, srbske nacionalnosti, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi preučenih poročil, konkretno gre za poročanje RTV Srbije, radia Slobodna Evropa in Balkan Insight o boju zoper policiste, ki so osumljeni prejemanja podkupnine in zlorabe uradnega položaja, ugotovila, da je med aretiranimi policijskimi uslužbenci enajst pripadnikov srbske narodnosti, štiri albanske, štiri bošnjaške narodnosti. Torej niso preganjani le policisti, ki so pripadniki srbske narodnosti.

13V zvezi s tožbeno navedbo, da iz tožnikove prošnje ne izhaja, da bi izjavil, da prej ni imel nikakršnih konkretnih slabih izkušenj s policijo, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru na vprašanje o tem, ali je imel kakšne težave s policijo, sam odgovoril, da takih težav ni imel (str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru).

14Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

15Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, s čemer je smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava, vendar pa je sodišče ocenilo, da ta dokaz ni potreben, saj je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno, saj tožnik tudi ni izkazal, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot v upravnem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.