VSRS Sodba II Ips 667/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pripada tožnikoma nujni delež, ki bi pripadal njunemu pokojnemu očetu I. T. kot sinu J. T., ki je umrla dne 9. 4. 1988, in sicer vsakemu do 1/40 vrednosti nepremičnin vl. št. 44 k.o. K., ter vsakemu do 1/80 nepremičnin vl. št. 1381 k.o. K. Toženi stranki je naložilo, da mora izplačati prikrajšani nujni delež v denarju in zato plačati vsakemu tožniku po 276.580,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1992 dalje do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora plačati tožnikoma vsakemu po 1.848.141,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.3.1992 dalje do plačila in jima povrniti del stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašal na plačilo zamudnih obresti, dolžino paricijskega roka in plačilo stroškov postopka. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialenega prava. Po določilih 15. in 23. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev lahko zahtevajo vrednost nujnega dednega deleža le zapustnikovi otroci in posvojenci, ne pa tudi njihovi potomci. Določbe 12. člena zakona o dedovanju ni mogoče uporabiti. Ker je sodišče tožnikoma, ki sta vnuka zapustnice, priznalo dedno pravico, je materialno pravo zmotno uporabilo. Tudi izločitveni zahtevek lahko uveljavlja le tisti, ki je živel z zapustnikom in s "svojim trudom, zaslužkom ali kako drugače pomagal k pridobivanju ". Tožnika nista živela skupaj z zapustnico. Sta le dediča potomca zapustnice, ki bi lahko uveljavljal izločitveni zahtevek. Tožnika sta podedovala le očetovo terjatev do zapustnice. Ker pa je oče tožnikov umrl pred staro materjo tožnikov, bi morala tožnika uveljaviti terjatev proti stari materi v splošnem zastaralnem roku, ki je začel teči z dnem smrti njunega očeta. Odločitev pritožbenega sodišča, da terjatev tožnikov ni zastarana, zato materialnopravno ni pravilna. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen stroškovno zavrne. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390.čl.zakona o pravdnem postopku-ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prav ima revizija, da zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev- Ur. l. SRS, št. 26/73, 1/86 in RS 76/94 - v nadaljevanju ZDKZ - ne ureja vstopne pravice in našteva v svojem 15. členu le skrčen krog zakonitih dedičev. Zmotno pa je revizijsko stališče, da ni mogoče uporabiti 9. čl. ZDKZ, ki napotuje na splošne predpise o dedovanju. Materialnopravno pravilno je namreč stališče sodišča druge in prve stopnje, da je treba kljub temu, da ZDKZ ne ureja vstopne pravice in v 15. čl. našteva skrčen krog zakonitih dedičev, v primerih, ko je zapustnikov otrok ali posvojenec umrl pred zapustnikom - lastnikom zaščitene kmetije - uporabiti 9. čl. ZDKZ, ki napotuje na splošne predpise o dedovanju in priznati dedno pravico tudi vnukom oziroma pravnukom zapustnika po vstopni pravici na podlagi 12. člena zakona o dedovanju , Ur. l. SRS, št. 15/76, 23/78, RS 13/94, 40/94, 82/94 - v nadaljevanju ZD. Revizijska trditev, da specialne določbe ZDKZ vstopno pravico izključujejo, je zato pravno napačna.

Materialnopravno pravilno pa je drugostopno sodišče zavrnilo tudi toženčev ugovor zastaranja. Po ugotovitvah nižjih sodišč je oče tožnikov živel skupaj s svojo materjo in zaradi izpolnitve pogojev iz 32.čl. ZD pridobil pravico, da se iz materine zapuščine izloči del, ki je ustrezal njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti materinega premoženja. Očetu tožnikov izrecno priznava izločitveno pravico tudi revizija. Zastaranje pravice zahtevati izločitev dela premoženja naj bi po mnenju revizije nastopilo zato, ker bi morala tožnika ob dejstvu, da je njun oče umrl pred svojo materjo, zahtevati izločitev dela premoženja iz premoženja njune stare matere takoj ob očetovi smrti, in ne šele ob smrti njegove matere oziroma njune stare matere. Tako pravno stališče pa v določbah ZD nima podlage. Na podlagi 32. čl. ZD je namreč mogoče zahtevati izločitev v korist potomcev šele ob smrti tistega zapustnika, proti kateremu potomci lahko uveljavijo svoj izločitveni zahtevek ( v obravnavanem primeru ob smrti stare matere tožnikov ), ne pa ob smrti tistega zapustnika, ki ima pravico do izločitvenega zahtevka ( v obravnavanem primeru smrti očeta tožnikov ). Začetek zastaralnega roka zato tožena stranka pravno napačno opredeljuje s trenutkom smrti pred svojo materjo umrlega očeta tožnikov. Sicer pa tožnika tudi ne moreta biti v drugačnem ( boljšem ali slabšem ) pravnem položaju, kot ga je imel v zvezi z izločitvenim zahtevkom njun oče. Njegova tožbena pravica zahtevati izločitev dela premoženja iz zapuščine matere (in stare matere tožnikov ) bi namreč nastala šele s smrtjo njegove matere ( in stare matere tožnikov ). Zato sta ob dejstvu, da je njun oče umrl pred njuno staro materjo, tudi tožnika pridobila tožbeno pravico s trenutkom smrti stare matere. Ob upoštevanju tega trenutka pa sta tožbeni zahtevek uveljavljala pravočasno, česar tudi revizija ne osporava.

Glede na povedano v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ( 386.čl. ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odst. 354.čl. ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.