VSM Sklep I Ip 332/2020

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi z dne 24. 1. 2020 in odstopilo zadevo pristojnemu sodišču, da bo nadaljevalo postopek v pravdi.

2Upnik v pravočasni pritožbi navaja, da dolžnikov ugovor ni obrazložen, čeprav je upnik natančno navedel temelj zahtevka in listinsko podlago. Obširno pojasnjuje ozadje nastanka obveznosti, ki jo izterjuje, da je dolžnik sodeloval kot direktor in solidarni porok in bi moralo sodišče njegovo skrbnost pri obrazložitvi obravnavati po standardu dobrega gospodarja. Priznava, da so zaporedne številke na osnovni pogodbi in aneksu različne, a gre za nepomembno navedbo, kot tudi sklicevanje na elektronsko sporočilo z dne 9. 12. 2019. Meni, da dolžnik zlorablja ugovor za zavlačevanje. Prilaga obširno dokumentacijo. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik ni podal odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor zadostno obrazložen.

6Če se z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Standard obrazloženosti pa je pravilno presojati v oziru na posebnosti postopka z verodostojno listino. Ta je kot postopek s plačilnim nalogom namenjen pridobitvi izvršilnega naslova v položaju, ko med strankama ni spora o uveljavljani obveznosti, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

7Dolžnik je obstoju obveznosti nasprotoval in menil, da se obveznost nanaša na poslovno razmerje z gospodarsko družbo K. d.o.o., glede katere je bil v vlogi družbenika in direktorja, pri čemer je bilo sklenjenih večje število poslov. Že navedena trditev o zanikanju njegove vloge kot dolžnika je pravno odločilna in zadošča, da je dolžnikov ugovor obrazložen. Kot pravilno navaja dolžnik v ugovoru, je trditveno in dokazno breme o obstoju obveznosti na upniku, zanikanje obstoja obveznosti pa kot negativnega dejstva dolžniku ni treba dokazovati.¹ Tudi ni šlo za povsem posplošeno zanikanje, kot zmotno meni upnik, ampak sklicevanje na pravno razmejitev njegove vloge kot zakonitega zastopnika drugega pravnega subjekta in njegovega položaja kot fizične osebe.

8Dolžnik je kot dopolnilni ugovorni razlog še navedel, da upnikove trditve o temelju obveznosti ne zadoščajo, da bi se upnikova terjatev lahko preverila.² Ta izjava ni ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, ampak dolžnik v okoliščinah, ko upnik ne razkrije dejanske podlage uveljavljane terjatve, zatrjuje, da terjatve ne more preveriti. Čeprav se je navedeno stališče oblikovalo v sodni praksi pred zadnjo spremembo ZIZ, ki se nanaša na opredelitev temelja zahtevka v predlogu za izvršbo (četrta alineja drugega 41. člena ZIZ), je uravnoteženost položajev strank v ugovorni fazi lahko presojana še vedno z navedenega vidika, le da nekoliko strožje. Dolžnikova možnost obrambe svojih interesov je sorazmerna kakovosti procesnega gradiva, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi. Gotovost glede predmeta odločanja namreč omogoča pravilno izbiro dejstev in dokazov, s katerimi toženec oporeka zahtevku, kar vse služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja.

9V obravnavni zadevi je upnik navedel menično obveznost v zvezi s pogodbo, v kateri je dolžnik gospodarska družba, pri čemer se je skliceval še na določen aneks. Pri tem je navedel, da je šlo za pogodbo o prevzemu izpolnitve. Navedena pravna podlaga se nanaša na pogodbo med dolžnikom in tretjim, ki prevzema izpolnitev obveznosti (ne pa same obveznosti) do upnika iz nekega drugega pravnega razmerja (434. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ker ne gre za pogodbo med upnikom in dolžnikom, je gola navedba tovrstne pogodbe nezadostna za pojasnitev podlage obveznosti med upnikom in dolžnikom.

10Kot izhaja iz obširnih navedb v upnikovi pritožbi in priloženih listin, je obveznost del kompleksnega pravnega razmerja, pravzaprav več povezanih poslov, kjer je dolžnik nastopal v dveh vlogah in pri več poslih v razmerju, opredeljenem z okvirno pogodbo. Iz navedb upnika v predlogu za izvršbo tudi ni jasno, ali gre za menično razmerje, kjer so dopustni ugovori iz temeljnega razmerja, ali ne, saj ni navedeno, ali je zaveza meničnega dolžnika s kroženjem menice postala abstraktna ali do tega ni prišlo.³ Ne da bi se sodišče druge stopnje podrobneje spustilo v vsebinsko presojo teh obsežnih upnikovih pritožbenih navedb in pritožbi priloženih listin, je očitno, da je za učinkovito obrambo dolžnikovih interesov pomembno, da se seznani s celotnim navedenim ozadjem utemeljevanja zahtevka. Pričakovanje glede skrbnega ravnanja dolžnika pri podaji obrazložitve ugovora je v pojasnjenih okoliščinah nizko in zadošča, da tožbenemu zahtevku nasprotuje tudi z izjavo nevednosti. Še posebej glede na izjemno kratek ugovorni rok.

11Sodišče druge stopnje je pri razlagi standarda obrazloženosti ugovora iz drugega odstavka 61. člena ZIZ upoštevalo ustavnopravne pomisleke, izražene v pravni teoriji, da zahteva po sklepčnosti ugovora (navedbi dejstev, ki povzročijo zavrnitev tožbenega zahtevka, in dokazov o takih dejstvih) pomeni prekomerni poseg v dolžnikovo pravico do enakega sodnega varstva, (22. člen Ustave RS), saj je kršena enakost orožij.⁴

12Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007.
² Sklep II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014.
³ Sklep II Ips 36/2013 z dne 19. 2. 2015.
⁴ Pravna teorija pojasnjuje, da se navedba temelja zahtevka ne razume v smislu sklepčnosti tožbe oziroma predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ampak le kot označba terjatve iz pravnega razmerja, zato zahteva obrazloženosti, ki dosega nivo sklepčnosti ugovora, krši načelo enakosti v postopku. Ekart se zavzema, da se v prihodnje v zakonodaji opredeli po vzoru prava EU ter nemškem in avstrijskem zgledu, da za obrazloženost ugovora zadošča že izjava dolžnika, da zahtevku ugovarja, brez navedbe razlogov. Opozarja tudi na neutemeljeno razlikovanje med dolžniki toženci v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listne, ki je po vsebini postopek plačilnega naloga, in toženci v rednem pravdnem postopku, kjer se ne zahteva sklepčnost odgovora na tožbo. Več o tem obširno Ekart, A. V: Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-L, razširjena uvodna pojasnila. GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 105-107 ter 116 in nasl.