VSL Sodba VII Kp 40429/2017

I. Pritožba zagovornice obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi je dolžan plačati na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kamniku je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

Odločilo tudi je, da je obdolženi, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov; pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oziroma da obtožbo zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornice ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker dne 23. 1. 2019 ni opravilo glavne obravnave, na katero ni pristopil pooblaščenec oškodovanca, oškodovanec, ki je bil navzoč, pa ni znal povzeti obtožnega predloga, je neutemeljena. Dne 23. 1. 2019 sta na narok pristopila oškodovanec kot tožilec in obtoženec. Pooblaščenec oškodovanca je istega dne sodišču poslal opravičilo in prošnjo za preložitev naroka na kasnejši datum. Na narok tudi ni pristopila zagovornica obtoženega. Iz uradnega zaznamka z dne 23. 1. 2019 izhaja, da je pooblaščenec oškodovanca sodišču sporočil, da na narok ne bo pristopil, ker sta se tako dogovorila z zagovornico obtoženega. Oškodovanec je na narok dne 23. 1. 2020 pristopil, s tem izkazal svojo aktivnost in namen nadaljevati kazenski pregon, zato ni mogoče domnevati, da je od pregona odstopil.

6Pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je med obtoženim in oškodovancem kritičnega dne prišlo do spora, pri tem pa je obtoženi izrekel oškodovancu grožnje, ki so bile objektivno zmožne ustrahovati ter povzročiti vznemirjenje, občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost in premoženje oškodovanca.¹ Nesporno je kritičnega dne med njima prišlo do konflikta, kar potrdi tudi obtoženi, pri čemer niso bile izrečene grožnje le s prijavo inšpekciji, temveč tudi grožnje z ubojem in požigom, o čemer izpoveduje oškodovanec, te grožnje pa je smiselno potrdil tudi B. B., ki je slišal grožnje v zvezi s požigom, potrdil pa je tudi, da je oškodovanec rekel obtoženemu, da se ga boji. Pritožnica tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je obtoženi nagnjen k vzkipljivosti in da je povišan ton glasu način obtoženčevega govora, ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedi prič B. B. in C. C. napravilo edino logičen zaključek, da je obtoženi kritičnega dne oškodovancu izrekel grožnje v zvezi z ubojem in požigom.

V zvezi s to zatrjevano okoliščino je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo in ocenilo izpovedi prič B. B. in C. C., o prestrašenosti oškodovanca kot tožilca pa sta izpovedovala tako Č. Č. kot tudi D. D., zato so navedbe pritožbe v zvezi z naravo obtoženega in njegovim načinom pogovora neutemeljene. Obtoženi je kritičnega dne na oškodovanca vzkipel, zato ker je pričakoval, da mu bo oškodovanec izročil pogodbo za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča o resnosti groženj, ki so, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, bile brez dvoma objektivno zmožne ustvariti občutek ustrahovanosti in vznemirjanja pri oškodovancu in zato pritožnica neutemeljeno vnaša dvom v zaključke prvostopenjskega sodišča glede namenov in vzgibov oškodovanca pri podaji kazenske ovadbe.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe obrambe, da je kazenska ovadba oškodovanca posledica obtoženčevega opomina pred tožbo, neutemeljene. Takšnega stališča ne omaje niti okoliščina, da je oškodovanec dejanje na PP Kamnik prijavil šele 23. 12. 2016, po prejemu opomina pred tožbo, vendarle pa pred potekom trimesečnega roka. Pritožba tako ne more uspeti z navedbo, da si je oškodovanec grožnje izmislil zaradi groženj obtoženca z inšpekcijskimi službami. Izpoved B. B. potrjuje grožnje in tudi, da je obtoženi besedne grožnje podkrepil z montirnim železom, ki ga je imel v rokah, pri čemer je tudi C. C. zaradi te okoliščine ocenil, da bi lahko prišlo do nečesa več, če ne bi posredoval „majster B. B.“.

8Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da oškodovancu ni mogoče pokloniti vere, ker je opis groženj stopnjeval ves čas glavne obravnave. O grožnjah sta ves čas enako izpovedovali priči E. E. in C. C. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče sledilo izpovedi priče B. B., ki jo je ocenilo kot verodostojno tudi ob dejstvu, da je bila v času očitanega kaznivega dejanja zaposlena pri oškodovancu, ko pa je bila zaslišana na glavni obravnavi pa ne več in ni imela nobenega razloga, da ne bi govorila resnice.

9Da je bil oškodovanec zaradi izrečenih besed prestrašen, sta izpovedali priči Č. Č. in D. D., prvostopenjsko sodišče pa je njunima izpovedbama sledilo in za tak zaključek navedlo utemeljene in prepričljive razloge tudi glede vedenja obtoženega po obravnavanem dogodku, ko je bil še vedno močno razburjen. Čeprav oškodovanec zaradi groženj ni takoj po dogodku klical policije, to še ne pomeni, da si je grožnje izmislil, še posebej ob dejstvu, da sta se kritičnega dne obtoženi in oškodovanec dogovorila glede finančnih obveznosti, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in na podlagi ugotovitev napravilo logične zaključke, ki jim sledi tudi pritožbeno sodišče.

10Pritožba glede na izvedene dokaze in njihovo oceno tako ne more uspeti niti s trditvijo, da je kazenska ovadba oškodovanca le posledica njegovega maščevanja obtožencu zaradi opomina pred tožbo. Takšna trditev pritožnice nima opore niti v vsebini dne 3. 7. 2017 sklenjene sodne poravnave o ureditvi vseh medsebojnih obveznosti, ki ne pomenijo umika predloga za kazenski pregon, kot napačno navaja pritožnica. Iz sklenjene sodne poravnave namreč nedvomno izhaja, da se ta nanaša izključno in samo na denarne obveznosti iz delovnopravnega razmerja. Dejstvo je, da je oškodovanec ovadbo zoper obtoženega podal na zapisnik dne 23. 12. 2017. Tožba v konkretni zadevi je bila vložena pred Delovnim in socialnim sodiščem 9. 5. 2017, zato ta razlog ni upošteven. Prav tako pritožba ne more uspeti z navedbo, da je oškodovančeva prijava obtoženega rezultat obtoženčevih groženj o prijavi inšpekcijskim službam. Tudi listina v prilogi B7 izpodbija navedbe pritožnice, da je ovadba zoper obtoženega bila podana zaradi maščevanja oškodovanca obtožencu zaradi inšpekcijskih pregledov. Iz vsebine uradnega zaznamka z dne 8. 5. 2017 namreč izhaja, da je bil opravljen inšpekcijski pregled, ki je pokazal določene nepravilnosti, vendar inšpektor še ni ukrepal, zato pritožničino razlogovanje ne more biti upoštevno.

11Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zaključke prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi oškodovanca z izrečenimi besedami vznemiril in ustrahoval, s tem pa je napadal njegovo nedotakljivost v smislu telesne in duševne celovitosti in nedotakljivosti njegovega premoženja. Grožnje oškodovancu so bile usmerjene zoper njegovo življenje in telo, življenje članov njegove družine, pri čemer je obtoženi konkretiziral grožnje z napovedanim pobojem oškodovančeve družine in zažigom njegovega premoženja, pri čemer so se grožnje nanašale tudi na prihodnja ravnanja oškodovanca (bo odšel v Bosno, ne bo več živ prišel nazaj).

12Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi ugotovljenih okoliščin naredilo ustrezne zaključke in jih tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnice, saj je prvostopenjsko sodišče na temelju dokaznega postopka upravičeno sprejelo svoje zaključke in jih tudi obrazložilo, to pa sprejema tudi pritožbeno sodišče.

13Ker pritožbene navedbe pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča niso izpodbile, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Upoštevaje obtoženčevo izkazano premoženjsko stanje v smislu prejemanja osebnega dohodka in dejstva, da ni dolžan nikogar preživljati, je obtožencu naložilo v plačilo stroške sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter tarifno številko 7222).

¹ M. Šošić; Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana 2019, 1. knjiga, str. 604.