UPRS Sklep I U 2/2020-9

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom kot nepopolno zavrgla tožničino zahtevo za izdajo soglasja za daljše vodenje nematerializiranih vrednostnih papirjev na fiduciarnem računu z dne 19. 11. 2019, dopolnjeno dne 9. 12. 2019. Iz obrazložitve sklepa med drugim izhaja, da je bila tožničina zahteva nepopolna, zato jo je toženka s sklepom št. 40210-2/2019-3 z dne 27. 11. 2019 pozvala, naj jo dopolni s tam navedeno dokumentacijo. Ker tožnica kljub dopolnitvi zahteve ni dopolnila tako, da bi jo lahko obravnavala, jo je toženka z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 512. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) zavrgla.

2Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo ter naslovnemu sodišču predlaga odpravo obeh v uvodu navedenih sklepov. V tožbi med drugim navaja, da je še pred pravnomočnostjo predmetnega postopka iz previdnosti in v izogib globam, v breme svojega fiduciarnega računa prenesla vse vrednostne papirje. Ne glede na navedeno pa ima še vedno poslovni interes za opravljanje odvetniških storitev vodenja vrednostnih papirjev strank na svojem fiduciarnem računu in jih bo po podaljšanju ponovno začela opravljati, predvidoma tudi za iste stranke. Pravni interes utemeljuje s tem, da dokler soglasje za podaljšano vodenje nematerializiranih vrednostnih papirjev na njenem fiduciarnem računu ne bo izdano, je omejena pri opravljanju odvetniškega poklica, poseženo pa je tudi v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Dodaja še, da prenos vrednostnih papirjev z njenega fiduciarnega računa ni nepovraten. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj sta nepravilna in nezakonita tako sklep z dne 27. 11. 2019, kot tudi sklep z dne 13. 12. 2019.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in med drugim navaja, da tožnica na svojem fiduciarnem računu že od 13. 12. 2019 dalje, torej pred vložitvijo predmetne tožbe, ne vodi več nematerializiranih vrednostnih papirjev strank po desetem odstavku 296. člena ZTFI-1. Prav vse stranke so vodenje nematerializiraih vrednostnih papirjev prenesle na druge račune, zato tožnica soglasja za daljše vodenje ne potrebuje več. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zaradi pomanjkanja tožničinega pravnega interesa zavrže. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj izpodbijana sklepa nista nepravilna in nezakonita ter zakaj so neutemeljeni tožbeni ugovori. Podrejeno predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožba ni dovoljena.

5Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Pri tem pa ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta.

6Sodišče pritrjuje toženki, da tožnica v času vložitve tožbe pravnega interesa za vložitev tožbe ni več izkazovala, saj tudi ugoditev tožbi zanjo ne bi več pomenila določene pravne koristi, ki je brez tega ne bi mogla doseči.

7Tožnica je na podlagi desetega odstavka 296. ZTFI-1 vložila zahtevo za izdajo soglasja za daljše vodenje nematerializiranih vrednostnih papirjev na fiduciarnem računu.

8Navedena določba določa, da odvetnik, notar ali odvetniška družba ne sme voditi nematerializiranih vrednostnih papirjev stranke na fiduciarnem računu, kadar je predmet ali podlaga pogodbe, na podlagi katere bi se nematerializirani vrednostni papirji vodili na fiduciarnem računu, le vodenje teh nematerializiranih vrednostnih papirjev na fiduciarnem računu. Odvetnik, notar ali odvetniška družba pa ne krši prepovedi iz prejšnjega stavka, če se nematerializirani vrednostni papirji vodijo na fiduciarnem računu zaradi izvedbe posla nakupa ali prodaje, ki je skupen več imetnikom nematerializiranih vrednostnih papirjev, ali drugih pravnih postopkov in se nematerializirani vrednostni papirji ne vodijo na fiduciarnem računu več kot 12 mesecev, s soglasjem agencije pa tudi daljše obdobje, če odvetnik, notar ali odvetniška družba izkaže verjetnost, da je tako daljše vodenje potrebno zaradi izpolnitve pogojev za izvedbo poslov nakupa ali prodaje ali vodenja ali zaradi predvidenega daljšega trajanja pravnih postopkov.

9Izpodbijan je sklep o zavrženju tožničine zahteve, pri čemer ni sporno, da se na tožničinem fiduciarnem računu že od 13. 12. 2019 dalje ne vodijo več nematerializirani vrednostni papirji strank. Vse stranke so namreč vodenje nematerializiranih papirjev prenesle na druge račune, kar pomeni, da tožnica soglasja za njihovo daljše vodenje ne potrebuje več.

10Za izdajo soglasja za daljše obdobje vodenja nematerializiranih papirjev na njegovem fiduciarnem računu mora odvetnik izkazati verjetnost, da je to potrebno zaradi izpolnitve pogojev za izvedbo poslov nakupa ali prodaje ali vodenja ali zaradi daljšega trajanja pravnih postopkov. S prenosom strank nematerializiranih vrednostnih papirjev na druge račune navedenega tudi po presoji sodišča ni več mogoče izkazati. Navedeno pomeni, da se z odpravo izpodbijanega sklepa pravni položaj tožnice ne bi v ničemer več izboljšal. Glede na navedeno nesporno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi v ponovnem postopku ne bi mogla uspeti z zahtevo za daljše vodenje nematerializiranih vrednostnih papirjev na njenem fiduciarnem računu. Že po naravi stvari nečesa, kar ne traja več, ni več mogoče podaljšati.

11Tožnica v tožbi sicer navaja, da ima ne glede na prenos računov poslovni interes za opravljanje odvetniških storitev vodenja vrednostnih papirjev na svojem fiduciarnem računu, in da prenos vrednostnih papirjev ni nepovraten, s čemer pa po presoji sodišča utemeljuje svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Zakaj bi bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v opravljanje odvetniškega poklica in v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude, pa tožnica ne utemelji.

12Glede na navedeno je sodišče skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo (I. točka izreka), ne da bi vsebinsko odgovarjalo na tožbene navedbe.

13Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožnica skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).