UPRS Sodba III U 157/2018-25

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v ..., št. Bpp 512/2017 z dne 3. 7. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe in v zvezi z napotnico tožene stranke št. Bpp 512/2017 z dne 23. 11. 2017 v skupni višini 11.060,48 EUR, višji zahtevek pa zavrnila.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo tožene stranke št. Bpp 512/2017 z dne 23. 11. 2017 A.A. dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v ... št. I K 39827/2016, in sicer do zaključka postopka na I. stopnji. Dne 15. 5. 2018 je odvetnik B.B. (v nadaljevanju tožeča stranka), določen za izvajanje BPP, vrnil napotnico in priglasil stroške, nastale z izvajanjem BPP.

3Tožena stranka je predlogu odvetnika za odmero nagrade in potrebnih izdatkov delno ugodila in mu priznala nagrado in potrebne izdatke v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. V nadaljevanju navaja, da je odvetniku za dvakratni pregled spisa na sodišču dne 16. 12. 2017 in 17. 1. 2018 v skupnem trajanju ene ure priznala nagrado po tar. št. 39/2 OT v višini 50 točk (100 točk x ½), za obrazloženo vlogo (predlog za izločitev dokazov z dne 29. 3. 2018) nagrado po tar. št. 8/13 OT v višini 50 točk (100 točk x ½), za zagovor obdolženca na 26 vmesnih narokih nagrado po tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT v skupni višini 6.500 točk (26 x 250 točk), za zastopanje in zagovor obdolženca na zadnjem naroku dne 10. 5. 2018 nagrado po tar. št. 10/4 OT v višini 500 točk (1000 točk x ½), za urnino na 23 narokih za glavno obravnavo za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro trajanja narokov nagrado po prvem odstavku 6. člena OT v skupni višini 6.425 točk, za odsotnost iz pisarne v času potovanja na relaciji ... nagrado po četrtem odstavku 6. člena OT v skupni višini 1.160 točk (29 x 40 točk, od tega 27 x zaradi udeležbe na narokih in 2 x zaradi pregleda spisa na sodišču) ter za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep nagrado po tar. št. 11/2 OT v višini 250 točk (500 točk x 1/2).

4Tožena stranka je odvetniku po drugem odstavku 7. člena OT priznala tudi 25 % povečanje nagrade zaradi obrambe obdolženca zaradi dveh kaznivih dejanj v višini 1.825 točk (25 % od 7.300 točk), ki pa ne velja za priznane nagrade, ki so časovno ovrednotene (pregled spisa, urnina na narokih in odsotnost iz pisarne), ker bi v takem primeru prišlo do neupravičene podvojitve teh nagrad.

5Po tretjem odstavku 11. člena OT je tožena stranka odvetniku priznala pavšalne potrebne izdatke v višini 345,2 točk, ki jih je v skladu z ustaljeno sodno prakso odmerila od polne nagrade v višini 33.520 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT (brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv). Skupna višina priznane nagrade tako znaša 17.105,2 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 7.825,29 EUR.

6Nadalje je tožena stranka po 10. členu OT odvetniku priznala še potrebne izdatke iz naslova kilometrine na relaciji ... v skupni višini 946,85 EUR ter izdatke iz naslova parkirnine in dnevnice. Skupna višina odvetniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov tako znaša 9.065,97 EUR, tožena stranka pa mu je na ta znesek priznala še povišanje za 22 % DDV v višini 1.994,51 EUR. Skladno s tem je odločila, da znašajo priznani stroški skupaj 11.060,48 EUR.

7Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ji, poleg že priznane nagrade v višini 11.060,48 EUR, prizna še nagrado v višini 25.617,88 EUR, tožena stranka pa naj povrne tudi stroške tega postopka.

8Tožeča stranka v tožbi povzame vsebino stroškovnika in ugovarja odločitvi tožene stranke, ki je priznane postavke nagrade znižala na polovico priglašenega zneska. Svojo odločitev je oprla na trenutno veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če jih ureja različno, pri tem pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Tožeči stranki je poznano stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, da imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status agentov države, saj opravljajo pozitivne naloge države, ki jih za to plača, kot tudi stališče iz predloga ZOdv-D, kjer je bilo v zvezi s plačilom polovične nagrade izpostavljeno, da odvetniku, ki izvaja BPP, ni treba iskati strank. Po mnenju tožeče stranke odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena tako, kot to določa peti odstavek 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Navaja, da so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo v kazenskem postopku upravičeni tudi izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi agenti države, saj se brez njih postopek ne bi mogel začeti, voditi ali zaključiti, vendar pa jim za delo pripada celotna nagrada in ne le polovica. Tudi v zadevi Okrožnega sodišča v ..., št. I K 39827/2016, v kateri je tožeča stranka sodelovala kot zagovornik, je bil v postopek pritegnjen tudi tolmač, kateremu je sodišče v celoti priznalo in izplačalo priglašeno nagrado in stroške iz proračuna, medtem ko je bila tožeči stranki nagrada na podlagi 17. člena ZOdv prepolovljena.

9Tako kot država s plačevanjem udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako tudi s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov, in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS, kot tudi s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov, in s plačevanjem honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, zagotavlja spoštovanje pravice do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave RS. Izvajalci del so kot "agenti države" v celoti plačani iz proračuna, čeprav strank ne iščejo na prostem trgu. Položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, je v svojem bistvu enak njihovemu položaju, zato za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS, predlaga, da sodišče prekine ta postopek in z zahtevo začne pri Ustavnem sodišču postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

10Tožeča stranka v nadaljevanju ugovarja tudi napačno uporabo 7. člena OT. Meni, da je tožena stranka napačno odločila, da ji pripada zgolj 25 % povečanje nagrade, namesto da bi ji priznala 100 % povečanje, ki ji pripada. Iz obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v ... z dne 24. 2. 2017 namreč izhaja, da se je kazenski postopek zoper A.A., upravičenca do BPP, ki ga je zagovarjala, pred Okrožnim sodiščem v ... vodil zaradi očitane storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga ta storil z osmimi dejanji in zaradi očitane storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje oziroma ozemlja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki naj bi ga storil z devetimi opisanimi dejanji. Upoštevaje navedeno, je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbo drugega odstavka 7. člena OT, ker je kot kriterij za povečanje nagrade tožeči stranki upoštevala število očitanih kaznivih dejanj, ne pa število očitanih dejanj, s katerimi naj bi upravičenec izpolnil zakonske znake očitanih nadaljevanih kaznivih dejanj.

11Toženi stranki očita, da je napačno uporabila tudi določbo drugega odstavka 7. člena OT, ko je odločila, da tožeča stranka ni upravičena do povečanja nagrade iz drugega odstavka 7. člena OT za storitve, ki jih je obračunala na podlagi porabljenega časa (urnine in nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne iz 6. člena OT). Upravni odbor Odvetniške zbornice je dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve nedvomno spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in ki so tarifirane v posebnem in splošnem delu OT.

12Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka zaključuje, da je za opravljeno storitev BPP upravičena do nagrade in stroškov v višini 36.687,36 EUR. Sodišču predlaga, da izvede vse predlagane dokaze in ji, poleg že priznane nagrade, prizna še nagrado v skupni višini 25.617,88 EUR.

13Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

14V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka dodatno utemeljuje svojo tožbo, vztraja pri tožbenih ugovorih ter izraža nestrinjanje s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče RS v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi št. X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Navaja še primere odločitev Okrožnega sodišča v Kranju in v Ljubljani, v katerih je bila nagrada odvetnikom povečana ob upoštevanju števila posameznih dejanj v okviru enega nadaljevanega kaznivega dejanja. To izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, št. I K 37577/2015 z dne 21. 9. 2017, sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 3466/2017 z dne 14. 9. 2018 in obtožnic, vloženih v teh zadevah.

15Sodišče je tožbo in pripravljalne vloge tožeče stranke glede na 19. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vročilo tudi Državnemu odvetništvu in A.A., to je strankama z interesom v tem upravnem sporu, ki pa nanje nista odgovorila.

K točki I izreka:

16Tožba je utemeljena.

17Sodišče se je najprej opredelilo do tožnikovega tožbenega ugovora, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS. Tožnik meni, da gre za različno ureditev plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, glede na plačila nagrade izvedencem, tolmačem in vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih ter da za tako razlikovanje ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavo.

18Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi tožena stranka in to v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila. Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS". Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

19Do vprašanja ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi, št. X Ips 28/2018 z dne 5. 2. 2020, ki mu sodišče sledi in ga v nadaljevanju v bistvenih točkah tudi povzema. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi določba 22. člena Ustave RS, torej ustavna pravica do enakega varstva pravic, izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katere izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka in ustreznega odločanja, država pa mora to zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za uresničevanje v posamičnih postopkih odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej Šturm Lovro in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239).

20Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Vrhovno sodišče je poudarilo, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja, kar pomeni, da je treba pri presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja, pri tem pa je treba uporabiti vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

21Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev (tudi vročevalcev, ki jih v tožbi navaja tožnik) v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev v postopku, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do nagrade za njihovo delo iz javnih sredstev, saj se vse te nagrade izplačujejo iz sredstev proračuna. Kljub temu pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem na podlagi Pravilnika o sodnih tolmačih ter plačilo vročevalcem na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

22Sodišče še dodaja, da je tožnik svoje stališče, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS, utemeljeval tudi z navajanjem, da ni podlage za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč in plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev ter zunanjih sodelavcev, vendar pa sodišče ugotavlja, da gre za povsem neprimerljive poklice z odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč. Niti zdravniki koncesionarji niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah namreč niso udeleženci sodnih postopkov, pač pa izvajalci na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja.

23Ker glede na navedeno po mnenju sodišča določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, da prekine postopek in začne postopek za presojo zakona pred ustavnim sodiščem (56. člen Ustave RS).

24Tožeča stranka v tožbi nadalje ugovarja, da ji tožena stranka ni priznala 100 % povišanja nagrade pri vseh uveljavljenih postavkah in s tem zmotno uporabila drugi odstavek 7. člena OT. Iz drugega odstavka 7. člena OT izhaja, da se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo ali vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %. Tožeča stranka je, kot izhaja iz upravnega spisa, v predlogu za odmero nagrade predlagala 100 % zvišanje skupne vrednosti storitve, tožeča stranka pa ji je priznala le 25 % zvišanje. Iz obtožbe Okrožnega državnega tožilstva v ... v predmetni kazenski zadevi, ki je del upravnega spisa, izhaja, da se je zoper upravičenca A.A., ki ga je tožeča stranka zagovarjala na podlagi odločbe tožene stranke o dodelitvi BPP, vodil kazenski postopek zaradi očitka storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, ki naj bi ga upravičenec storil z osmimi dejanji, opisanimi od 1. do 10. alineje I. točke obtožbe, ter kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki naj bi ga storil z devetimi dejanji, opisanimi od 1. do 9. alineje II. točke obtožbe. Glede na odločitev tožene stranke gre sklepati, da je pri odmeri zvišanja skupne vrednosti storitve upoštevala zgolj to, da je bil upravičenec obtožen dveh kaznivih dejanj, ni pa upoštevala števila dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Tožena stranka svoje odločitve o tem, zakaj tožeči stranki ni odobrila predlagane 100 % nagrade, ni obrazložila, zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sodišče pri tem dodaja, da OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. To pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Nadaljevano kaznivo dejanje je namreč sestavljeno iz več samostojnih kaznivih dejanj, to je dejanj s samostojnim dejanskim stanjem, ki pa zaradi nadaljevanja (ponavljanja istovrstnih dejanj) tvorijo pravno enotnost dejanja. V skladu s tem tako pravna teorija kot sodna praksa štejeta, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje (dr. Ljubo Bavcon in dr. Alenka Šelih ter ostali, Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana, 2003). Ker je torej treba obrambo obdolženca pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori nadaljevano kaznivo dejanje, je treba šteti vsako dejanje kot dejanje, zaradi katerega se skupna vrednost storitve zviša za 25 %, vendar največ za 100 %.

25Med tožečo in toženo stranko je sporno tudi, ali je v prejšnji točki navedeno povišanje treba uporabiti tudi za posvete z obdolžencem, urnino na narokih in odsotnost iz pisarne. Tožena stranka namreč meni, da to povišanje ne velja za priznane nagrade, če so časovno ovrednotene, saj bi v takem primeru prišlo do neupravičene podvojitve nagrad odvetniku. Po določbi drugega odstavka 7. člena ZOdv se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku ob tam navedenih pogojih zvišuje skupna vrednost "storitve". Ključno je torej vprašanje, kaj pomeni pojem ''storitev'' v smislu ZOdv. Odvetniško storitev opredeljuje ZOdv v drugem členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa (v konkretnem primeru je to sklep organa za brezplačno pravno pomoč). Odvetniške stroške določa kot skupno ceno odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečano za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Glede na odločitev tožene stranke gre sklepati, da je urnino na narokih, stroške odsotnosti iz pisarne in posvete strank štela za stroške in ne za storitev, vendar pa za to ni pojasnila pravne podlage, prav tako pa iz obrazložitve tudi ni razvidno, ali je, oziroma kako je pri tem upoštevala 9. člen OT, ki opredeljuje izdatke, potrebne za izvršitev storitve (in ki določa, da so takšni izdatki; potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje in prepisovanje ter drugi stroški). Zaradi pomanjkljive utemeljitve izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP.

26Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 iz razlogov, ki izhajajo iz te obrazložitve (in obenem kažejo na možnost, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo), tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju mora tožena stranka upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1.

27Sodišče je odločitev o tem upravnem sporu sprejelo na seji senata na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožeča stranka v upravnem sporu ni navedla takšnih novih dejstev in dokazov, ki bi glede na zavzeta pravna stališča sodišča bili pomembni za odločitev. Tožeča stranka je, poleg dokazov, ki so v upravnem spisu, predlagala tudi izvedbo dokaza z vpogledom v spis kazenske zadeve št. I K 39827/2017, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvajalo, saj so že iz posameznih listin upravnega spisa, ki jih je s stroškovnikom predložila tožeča stranka, razvidni podatki, ki so za odločitev relevantni in kar je pojasnjeno v predhodni obrazložitvi, iz katere pa je tudi razvidno, zakaj na odločitev ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 16. 3. 2004.

K točki II izreka:

28Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračil stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Ker ni izkazano, da bi bil pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za DDV (v vlogah navedena identifikacijska številka za DDV je številka tožeče stranke in ne pooblaščenčeva), sodišče uveljavljenega 22 % DDV od zneska za odvetniške storitve pooblaščencu ni priznalo. Tožena stranka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožeči stranki plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe; po preteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ)).