UPRS Sklep in sodba II U 347/2018-10

I. Tožba drugotožeče stranke E.E. se zavrže.

II. Tožba prvotožeče stranke F.F. se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektor Medobčinskega inšpektorata ... (v nadaljevanju inšpektor ali prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložil, da morata do 30. 9. 2018 popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega na javno kanalizacijo iz zgradbe v ..., in zagotoviti, da se zgradba zaradi priključitve na javno kanalizacijo opremi s kanalizacijskim priključkom tako, da si od izvajalca gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Mestni občini ..., to je A. d.d. (v nadaljevanju družba A. d.d.), predhodno pridobita soglasje s pogoji za priključitev. Odločil je še, da bo, kolikor ne bosta opravila odrejene obveznosti, nadalje postopal v skladu s predpisi.

2V obrazložitvi svoje odločitve je inšpektor pojasnil, da je dne 19. 10. 2017 prejel prijavo - izpis iz uradne evidence družbe A. d.d. o porušenosti internega kanalizacijskega voda, ki je speljan na javno kanalizacijo iz objekta na ... Objekt je v lasti tožnikov, vsakega do 1/2. Tožnikoma je bil dne 26. 10. 2017 poslan poziv, da se pisno ali ustno izjavita o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, vendar pa se na to nista odzvala. Inšpektor jima je nato izdal ureditveno odločbo, št. 06102-495/2017-4 150034 z dne 14. 12. 2017, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, medtem ko se tožnica na odločbo ni pritožila. Župan Mestne občine ... je to odločbo odpravil ter vrnil inšpektorju v ponovni postopek z navodilom, da mora oba postopka združiti v enotno obravnavanje, da pa zahteva o ureditvi kanalizacijskega priključka ostaja enaka. V ponovljenem postopku je inšpektor tožnikoma ponovno poslal poziv, da se lahko pisno ali ustno izjavita o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, na katerega sta se odzvala in v odgovoru navajala, da sta solastnika nepremičnine na ... v ..., kar pa sicer ni sporno in izhaja iz uradnih evidenc. Tehnična pojasnila glede poškodovanega priključka in glede priklopa na javno kanalizacijo, na kar se sklicujeta v pritožbi, lahko pridobita pri družbi A. d.d.. Inšpektor v nadaljevanju citira še določbo 22. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpradne vode (v nadaljevanju Odlok) ter odločbo 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

3Pritožbo zoper odločitev inšpektorja je vložil le tožnik, medtem ko tožnica pritožbe ni vložila. Župan Mestne občine ... (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve se je najprej opredelil do tožnikovega očitka, da prvostopenjski organ po tem, ko je bila njegova prva odločitev odpravljena, ni odločil v roku 30 dni in pojasnil, da gre za inštrukcijski rok, ki velja za organ oziroma uradno osebo, da mora v določenem roku opraviti dejanje v postopku in na odločitev ne vpliva. V nadaljevanju pojasnjuje, da dejstvo, da je interni kanalizacijski vod na naslovu ... v ... porušen, kot je to ugotovila izvajalka gospodarske javne službe družba A. d.d., ni sporno, prav tako ni sporno lastništvo nepremičnine. Tožnik pa meni, da ni tisti, ki je dolžan sanirati ugotovljeno stanje na lastne stroške, pač pa je po njegovem mnenju to dolžna storiti družba A. d.d., vendar pa drugostopenjski organ tako stališče zavrača. Tako Uredba kot tudi Odlok o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Mestni občini Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 11/2016 in 27/2017, v nadaljevanju Odlok) nalagata obveznost vzdrževanja kanalizacijskega priključka lastniku objekta. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se konkretni inšpekcijski postopek vodi na podlagi prijave družbe A. d.d. iz leta 2017, ko sta bila v veljavi tako Uredba kot tudi Odlok. Obveznost lastnika objekta, da vzdržuje kanalizacijski priključek, je bila sicer pred veljavnostjo sedanje Uredbe in Odloka enako določena tudi v drugem odstavku 14. člena prej veljavne Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uradni list RS, št. 88/2011, 8/2012, 108/2013 in 98/2015, v nadaljevanju Uredba/2011), ki je veljala od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015 ter v 3. alineji prvega odstavka 30. člena prej veljavnega Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Mestni občini Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 22/2009 in 2/2010, v nadaljevanju Odlok/2009), ki je veljal v času od 11. 9. 2009 do 7. 6. 2016. Družba A. d.d. je posedanje cestišča prvič ugotovila v letu 2013, kar pomeni, da je tudi že takrat obstajala pravna podlaga, ki je obveznost sanacije kanalizacijskega priključka nalagala lastniku objekta. Do navedb tožnika, ki se nanašajo na soseda A.A. pa se drugostopenjski organ ni opredeljeval, saj so za predmetni postopek nerelevantne. Glede tožnikovega predloga, naj drugostopenjski organ naloži družbi A. d.d., da popravi porušen del internega kanalizacijskega voda, pa ta pojasnjuje, da je na podlagi prve alineje 32. člena ZIN pristojnost za odrejanje ukrepov za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v pristojnosti inšpektorja v okviru inšpekcijskega nadzora, pritožbeni organ pa takih pristojnosti nima.

4Tožnika sta zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj jima povrne stroške postopka. Tožnik je dne 5. 7. 2017 prejel dopis družbe A. d.d. o ugotovitvi porušenosti interne kanalizacije na ... v ... in poziv, da to uredi na lastne stroške, nakar je dne 10. 7. 2017 po pooblaščencu tej družbi poslal zahtevo za preklic tega poziva ter navedel, da se sklicuje na napačno pravno podlago. Od takrat dalje tožnik na to zahtevo ni prejel nobenega odgovora. V nadaljevanju tožnika opisujeta dosedanji potek postopka ter pritrjujeta ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je med strankami sporna odločitev tožene stranke, da morata sama na lastne stroške popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, ki je speljan na javno kanalizacijo.

5Tožnika pojasnjujeta, da se tožena stranka sklicuje na Uredbo, ki je pričela veljati dne 31. 12. 2015, medtem ko se je poškodbe na kanalizacijskem vodu ugotavljalo že v letu 2013, kar izhaja iz Poročila po pregledu posedenega zemljišča, ki ga je družba A. d.d. dne 3. 7. 2013 naslovila na prvostopenjski organ. Tožena stranka se torej v izpodbijani odločbi sklicuje na Uredbo, medtem ko bi se morala sklicevati na Uredbo/2011, ki je veljala v času, ko je družba A. d.d. ugotovila posedanje cestišča zaradi nepravilno vgrajene cevi. Tožena stranka se tudi sklicuje na Odlok, ki v letu 2013 prav tako ni bil v veljavi, pač pa Odlok/2009. To pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, tožnika pa je šele v letu 2017, torej štiri leta po ugotovljenem sesedanju cestišča, seznanila s svojimi ugotovitvami.

6Odlok/2009, ki bi ga morala uporabiti tožena stranka, je v 30. členu določal obveznosti uporabnikov storitev javne službe, in v tretji alineji prvega odstavka določal, da ima uporabnik obveznost redno vzdrževati interno kanalizacijo, z vsemi objekti in napravami, priključek, interne čistilne naprave in voditi dnevnik obratovanja posamezne čistilne naprave. Ker gre v konkretnem primeru za nepravilno vgrajeno cev, ni mogoče govoriti o obveznosti rednega vzdrževanja, pač pa gre za izredno vzdrževanje. To pa ni obveznost uporabnika, pač pa storitev javne službe. Tožena stranka je tudi iz tega razloga napačno uporabila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje. Po prepričanju tožnikov pa je v zadevi prvostopenjski organ odločil tudi prepozno in v nasprotju z navodili drugostopenjske odločbe z dne 23. 3. 2018, saj ni odločil v roku 30 dni od vročitve odločbe, s tem pa so bile bistveno kršene določbe postopka. Tožnika še navajata, da je bil na enak način k popravilu uničene interne kanalizacije na ... v ... pozvan tudi A.A., nato pa je bilo ugotovljeno, da je poziv brezpredmeten in da bo škodo odpravila družba A. d.d.. Sklepata, da je stanje kanalizacijske cevi pri njunem objektu sedaj še slabše kot je bilo pred petimi leti in zato menita, da se jima neupravičeno nalagajo stroški celotne sanacije internega kanalizacijskega priključka. Sodišču predlagata izvedbo listinskih dokazov, ki so v upravnem spisu, kot tudi, da se ju v zadevi zasliši.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno. Povzema potek postopka ter tožbene navedbe tožnikov in navaja, da sta za nastalo stanje odgovorna tožnika, saj sta na lastno pest opravila nepravilno sanacijo kanalizacijskega priključka, ki je izvajalec gospodarske javne službe družba A. d.d. ni odobrila. Posledica tega posega je posedanje zemljišča. Tožena stranka zato ne more pristati na trditve tožnikov, da je sanacijo interne kanalizacije treba naložiti družbi A. d.d. Pri taki sanaciji tudi ne gre za izredno vzdrževanje, kot navajata, saj mora vsak lastnik objekta zagotavljati načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje kanalizacijskih priključkov, kot to določa 29. člen v povezavi s 35. členom Odloka. Nastalo stanje vpliva na pretok in vzdrževanje javne kanalizacije, zato bi morala tožnika na podlagi četrte alineje prvega odstavka 29. člena Odloka o tem obvestiti družbo A. d.d., s tem pa preprečiti, da bi prišlo do nastale situacije. Glede očitkov, ki se nanašajo na prepozno odločitev ter sanacijo, ki se je izvajala pri objektu A.A., tožena stranka ponavlja svoja stališča iz drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, naj, kolikor oceni za potrebno, v zadevi zasliši nekdanjega inšpektorja B.B., inšpektorja C.C. ter Č.Č. in D.D. iz družbe A. d.d., ki sta vodila zadevo. Sklicuje se tudi na listinsko dokumentacijo, ki je v upravnem spisu.

K točki I izreka:

8Tožba tožnice E.E. ni dovoljena.

9V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Če je zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, sodišče tožbo zavrže (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10V obravnavani zadevi je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa vložil le tožnik, tožnica pa pritožbe ni vložila, četudi je bila ta dopustna in je bila na to v pravnem pouku opozorjena. Sodišče je zato njeno tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

11Tožba tožnika F.F. ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13Drugostopenjski organ pravilno ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je stanovanjska hiša na ... v ... v solasti tožnikov, da je interni kanalizacijski vod tega objekta, ki se priključuje na javno kanalizacijo, porušen in da je do tega prišlo po tem, ko sta tožnika izvedla sanacijo kanalizacijskega voda, o kateri pa družba A. d.d., ki je izvajalka gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode, ni bila obveščena. Sporno pa je ali sta tožnika dolžna tako ugotovljeno stanje sanirati na lastne stroške. Tožnik namreč trdi, da bi morala porušen kanalizacijski vod sanirati družba A. d.d. kot izvajalka gospodarske javne službe na njene stroške, trdi pa tudi, da bi morala tožena stranka kot pravno podlago za odločanje uporabiti Uredbo/2011 in Odlok/2009 in ne Uredbo in Odlok, ki sta v veljavi sedaj. Meni tudi, da naj bi tožena stranka kršila določbe postopka s tem, ko prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v zadevi ni odločil v roku 30 dni.

14Sodišče ugotavlja, da se je sporni inšpekcijski postopek pričel voditi v letu 2017, ko je inšpektor prejel prijavo - izpis iz uradne evidence družbe A. d.d. o porušenosti internega kanalizacijskega voda, ki je iz objekta tožnikov speljan na javno kanalizacijo. Družba A. d.d. je sicer porušenost spornega internega kanalizacijskega voda ugotavljala že v letu 2013, kot to navaja tožnik, ki ga je o tem obvestila in zahtevala odpravo nepravilnosti. Ker tega ni storil (kar ni sporno), je A. d.d. z dopisom z dne 12. 9. 2017 o porušenem kanalizacijskem vodu obvestila inšpektorat, ki je pričel voditi inšpekcijski postopek. V tem času sta veljali Uredba in Odlok. Tožena stranka se je zato pri odločanju pravilno oprla na določbe teh dveh predpisov. Po določbi 22. člena Uredbe mora lastnik objekta na stavbnem zemljišču, ki je opremljeno z javno kanalizacijo zagotoviti, da je objekt zaradi priključitve na javno kanalizacijo opremljen s kanalizacijskim priključkom; dolžnost lastnika pa tudi je, da zagotovi načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje kanalizacijskega priključka objekta, ki mu kanalizacijski priključek pripada, in je v njegovi lasti in upravljanju. Enako določa drugi odstavek 14. člena Odloka, smiselno pa še 2. alineja prvega odstavka 29. člena Odloka, ki uporabnikom storitev javne službe med drugim nalaga, da redno vzdržujejo interno kanalizacijo, z vsemi objekti in napravami ter priključek. Sodišče dodaja, da je enake obveznosti lastnikom objekta nalagala tudi določba drugega odstavka 14. člena prej veljavne Uredbe/2011 in 3. alineja prvega odstavka 30. člena prej veljavnega Odloka/2009.

15Na podlagi citiranih določb Uredbe in Odloka sodišče zaključuje, da je dolžnost lastnika objekta, ki je opremljen z kanalizacijskim priključkom, da načrtuje, gradi in vzdržuje ta priključek. Tožnik meni, da zahteva tožene stranke, da mora popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda presega obseg vzdrževanja in da bi zato morala sanacijo izvesti družba A. d.d., vendar pa sodišče temu ne sledi. Javna služba, ki jo izvaja družba A. d.d., obsega naloge odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih vod, ki se odvajajo v javno kanalizacijo (1. točka prvega odstavka 3. člena Odloka), kot tudi naloge rednega vzdrževanja javne kanalizacije (2. točka prvega odstavka 3. člena Odloka). Javna kanalizacija je omrežje s pripadajočimi objekti in napravami, medtem ko je kanalizacijski priključek cevovod s pripadajoči opremo, ki poteka od posameznega objekta do zadnjega jaška pred objektom, ki je priključen na javno kanalizacijsko omrežje ter s tem v lasti in upravljanju lastnika objekta (prvi odstavek 14. člena Odloka). To pomeni, da je družba A. d.d., kot izvajalka gospodarske javne službe dolžna zagotavljati vzdrževanje javne kanalizacije, medtem ko je vzdrževanje posameznega internega kanalizacijskega voda obveznost lastnika objekta, iz katerega je ta vod speljan do javne kanalizacije, in to v skladu s soglasjem izvajalca javne službe. Ker gre v konkretnem primeru za obveznost popraviti porušen del internega kanalizacijskega voda, speljanega v javno kanalizacijo iz zgradbe na ... v ..., ki je v solasti tožnikov, torej ni dvoma, da gre za njuno obveznost in ne za obveznost družbe A. d.d., kot to zatrjuje tožnik. Sklicevanje na ravnanje te družbe v primeru A.A. zato ni relevantno, saj gre za priključek drugega objekta, na podlagi dveh dopisov, ki jih je predložil tožnik, pa tudi ni mogoče z ugotoviti ali je v tem primeru šlo za poškodbo na javni kanalizaciji ali zasebnem kanalizacijskem vodu.

16Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki navaja, da naj bi prvostopenjski organ kršil določbe postopka s tem, da v ponovljenem postopku ni odločil v roku 30 dni. Če odločba ni izdana v roku za odločbo, ima namreč stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen, torej možnost pritožbe zaradi molka upravnega organa (četrti odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne gre pa v tem primeru za kršitev določb postopka.

17Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pa je bil pravilen. Skladno s tem je tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata. Nobena od strank izvedbe glavne obravnave sicer ni predlagala, sta pa tožnika, poleg izvedbe listinskih dokazov, ki so del upravnega spisa in so bili že izvedeni v upravnem postopku, predlagala tudi, naj se ju v zadevi zasliši. Tudi tožena stranka je, poleg izvedbe listinskih dokazov iz upravnega spisa, predlagala zaslišanje prič, in sicer nekdanjega inšpektorja B.B., inšpektorja C.C. ter Č.Č. in D.D. iz družbe A. d.d.. Sodišče ugotavlja, da niti tožnika niti tožena stranka dokaznih predlogov za zaslišanje tožnikov oziroma prič niso substancirali, saj niso utemeljili, da bi izvedba teh dokazov lahko pripeljala do drugačne odločitve, to pa tudi ne izhaja iz podatkov upravnega spisa. Relevantno dejansko stanje zadeve (porušenost internega kanalizacijskega voda) med strankama ni sporno, pač pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje sporna uporaba materialnega prava, to je za zadevo relevantnih določb Uredbe in Odloka, kar pa ni predmet dokazovanja. Iz tega razloga je zato sodišče v zadevi odločalo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče sicer izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003), vendar pa zgolj zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za njeno izvedbo še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004), pač pa mora biti strankin predlog obrazložen, utemeljen pa mora biti obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

K točki III izreka:

18Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.