UPRS Sklep III U 9/2019-10

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. 490-7/2012-MIZKS/79 z dne 3. 12. 2018 (v nadaljevanju odločba), ki jo je izdalo v denacionalizacijski zadevi, uvedeni na zahtevo A.A. in B.B., C.C. in D.D. ter E.E., v 3. točki izreka odločilo, da se upravičencu F.F., rojenemu 19. 9. 1923, umrlemu 20. 5. 1978, za podržavljeni solastniški delež do 1/8 parc. št. 764 k.o. ... določi odškodnina v obveznicah A., d.d., danes A. d.d. (v nadaljevanju A. d.d.), v višini 1.486,28 DEM. V 7. točki izreka je še odločilo, da se za skrbnika za poseben primer od pravnomočnosti odločbe do končanja zapuščinskega postopka glede premoženja, ki po tej odločbi pripada upravičencu, določi vlagatelj G.G. (v nadaljevanju tožnik).¹

2Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo in odločbo izpodbijal v 1. točki izreka. Sodišču je predlagal, naj odločbo v tej točki odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

3Iz podatkov vpisnika izhaja, da je tožbo zoper odločbo (s tem tudi zoper 1. točko njenega izreka) vložil tudi A. d.d., kot zavezanec za izpolnitev odločitve tožene stranke. Postopek po tej tožbi se je vodil pod opr. št. I U 11/2019 na sedežu Upravnega sodišča RS v Ljubljani, sodišče pa je v postopek kot prizadeto stranko pritegnilo tudi tožnika. S sodbo opr. št. I U 11/2019-10 z dne 16. 1. 2020 je sodišče tožbi A. d.d. ugodilo ter odločbo med drugim odpravilo tudi v 3. točki izreka, torej v točki, ki jo s predmetno tožbo izpodbija tožnik in predlaga njeno odpravo. Iz spisa te zadeve izhaja, da mu je bila sodba po pooblaščencu vročena dne 4. 2. 2020.

K točki I izreka:

4Sodišče je tožbo zavrglo.

5Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6Kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, je bila po tožbi A. d.d. 3. točka izreka odločbe odpravljena s sodbo opr. št. I U 11/2019-10 z dne 16. 1. 2020. Ker tožnik s tožbo zahteva enako, torej odpravo te točke odločbe, to pomeni, da si z vloženo tožbo od trenutka, ko je bila izdana ta sodba, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja in torej nima nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek.

7Skladno z zaključkom, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev v zadevi, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.

K točki II izreka:

8Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila še o določitvi odškodnin upravičencema H.H. in I.I., kar pa ni predmet postopka tega upravnega spora in zato sodišče odločitve tožene stranke, ki se nanaša nanju, ne povzema.