UPRS Sodba II U 315/2018-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Agencija za energijo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da njena odločba št. 136-08-0004/0138/2011/0105/2014 z dne 30. 7. 2014 (v nadaljevanju odločba o podpori), s katero je bila proizvajalcu A. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi B. (v nadaljevanju proizvodna naprava), preneha veljati. V obrazložitvi svoje odločitve se tožena stranka sklicuje na določbo 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), ki ureja dodelitev podpore za električno energijo ter na določbo prvega odstavka 18. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba), ki se uporablja za proizvajalce elektrike v proizvodnih napravah OVE in SPTE skladno z določbo 35. člena Uredbe o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom. Pojasnjuje, da je eden od pogojev za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore veljavna deklaracija za proizvodno napravo. Če njena veljavnost preneha, mora tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 374. člena EZ-1 z odločbo ugotoviti, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati. Tožena stranka v skladu s šestim odstavkom 365. člena EZ-1 vodi register deklaracij, s tem pa spremlja tudi njihovo veljavnost. Pri pregledu veljavnosti deklaracij je ugotovila, da je veljavnost deklaracije za proizvodno napravo tožeče stranke št. 137-08-0004/2011/1/2012 iztekla. Tožeča stranka nove deklaracije ni pridobila, prav tako tudi ni vložila vloge za izdajo nove deklaracije. Tožena stranka je zato z izpodbijano odločbo ugotovila, da odločba o podpori za električno energijo, proizvedeno s prej navedeno proizvodno napravo, ki je bila izdana tožeči stranki, preneha veljati.

2Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponoven postopek z navodilom, da ugotovi obstoj vseh zakonskih pogojev in razlogov za izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Posebej izpostavlja kršitev pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti. Odločitev ni obrazložena, saj ni pojasnjeno, kdaj naj bi iztekla veljavnost deklaracije. Tožeči stranki pred odločitvijo tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe niti s tem ni bila seznanjena, kar kaže na pristransko ravnanje uradne osebe in nezakonitost postopka. Organ, ki odloča v postopku, mora strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ima pa tudi dolžnost, da stranke opozori, kadar imajo v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice. Te pravice so bile tožeči stranki v postopku kršene. Za izdajo ugotovitvene odločbe niso bili izpolnjeni pogoji, pri vročanju odločbe pa je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka.

3Tožeča stranka pojasnjuje, da je bil zakoniti zastopnik družbe A.A. od 20. 9. 2018 dalje nezmožen opravljanja svojega dela, saj je bil zaradi zdravstvenih težav hospitaliziran in je kasneje umrl. V času hospitalizacije je bilo nemogoče, da bi prejel izpodbijano odločbo, tožeča stranka pa nima in ni imela pooblaščenca za sprejem pisanj, pač pa je bil za sprejem pisanj pooblaščen le A.A.. Ker vročitev izpodbijane odločbe temelji na vročitvi neznani osebi, ki ni bila pooblaščena za sprejem pisanj, je vročitev neveljavna in nezakonita oziroma je neobstoječa. Tožeča stranka vse do 17. 10. 2018 ni imela nobenega zastopnika, saj je sodišče šele s tem dnem imenovalo direktorja za čas do imenovanja novega poslovodje v skladu z družbeno pogodbo.

4Izpodbijana odločba je po mnenju tožeče stranke nezakonita tudi po svoji vsebini. V aprilu 2018 je toženi stranki poslala izpolnjeni vlogi za dve proizvodni napravi MSE Šijanec 1 in MSE Šijanec 2. A.A. je podatke o številki deklaracije proizvodnih naprav in o njunem imenu pomagal izpolniti zaposleni pri toženi stranki, saj A.A. kot laik ni vedel kje je taka številka zapisana in na tak način izpolnil obrazca za obe proizvodni napravi. Zaposleni pri toženi stranki je A.A. tudi zatrdil, da je tožeča stranka s tem izpolnila vse svoje obveznosti, kasneje pa ni prejela nobenega dopisa ali poziva v zvezi s tem, kar pa pomeni, da ni razlogov, da bi lahko prišlo do izdaje izpodbijane odločbe. Tožeča stranka se zato čuti zavedeno od zaposlenega pri toženi stranki. Ker je A.A. zbolel in ni mogel opravljati svojih obveznosti, je tožeča stranka takoj, ko so bili za to izpolnjeni pogoji, toženi stranki poslala izpolnjen obrazec vloge za izdajo deklaracije za proizvodne naprave, ki so v registru proizvodnih naprav. Ne drži torej navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni podala vlogo za izdajo nove deklaracije. Tožeča stranka je obenem predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz razloga po 103. členu ZUP, saj je bil predlog za izdano nove deklaracije vložen znotraj 8 dnevnega roka po tem, ko je bil imenovan nov zakoniti zastopnik.

5Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kdaj naj bi potekla veljavnost deklaracije in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se izda odločba o prenehanju veljavnosti odločbe o podpori. Obrazložitev odločbe je zato pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, s tem pa je tožeči stranki kršena tudi pravica do pravnega sredstva.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da je bil eden od pogojev, da je bila tožeči stranki dodeljena podpora za proizvedeno električno energijo v proizvodni napravi, veljavnost deklaracije te naprave, ki je bila izdana za čas petih let. Ker je ta deklaracija za proizvodno napravo tožeče stranke prenehala veljati, ji je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Ta odločba je ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno prenehanje veljavnosti odločbe o dodelitvi podpore na podlagi zakona, konkretno na podlagi tretjega odstavka 374. člena EZ-1. Deklaracije za proizvodne naprave so upravne odločbe, ki se izdajajo za določen čas enega ali petih let. Deklaracijo je mogoče podaljšati tako, da lastnik proizvodne naprave pred potekom veljavnosti deklaracije zaprosi za izdajo nove deklaracije z vlogo, ki je objavljena na spletni strani tožene stranke. Tu so objavljene tudi vse druge informacije, ki se nanašajo na postopek podaljšanja deklaracij. Tožena stranka pred izdajo ugotovitvene odločbe ni dolžna obveščati proizvajalcev o posledicah prenehanja veljavnosti odločb, kljub temu pa to vendarle naredi že v izreku odločbe o podpori, kot tudi z obvestili, ki jih pošilja proizvajalcem pred iztekom deklaracij za proizvodne naprave. Glede vročitve izpodbijane odločbe, tožena stranka pojasnjuje, da je bila vročitev opravljena v skladu z 87. členom ZUP. Sporočilo o prispelem pismu je bilo vloženo v hišni predalčnik, nato pa opravljena vročitev, kar pomeni, da je bila ta skladna z zakonom. Ni res, da bi morala tožena stranka proizvajalce seznanjati z njihovimi obveznostmi in pravnimi posledicami opustitev. Tožeča stranka je pravna oseba in proizvajalec električne energije, njene obveznosti pa izhajajo že iz samega zakona in podzakonskih predpisov. Kljub temu tožena stranka vse proizvajalce neformalno z dopisi, poslanimi z navadno pošto, obvešča o poteku deklaracij za proizvodne naprave in jih poziva, da podajo nove vloge. Tožeča stranka pa je vlogo za podaljšanje deklaracije vložila šele dne 22. 10. 2018, četudi ji je deklaracija za proizvodno napravo potekla že 23. 2. 2018. V času izdaje izpodbijane odločbe torej vloga za izdajo nove deklaracije še ni bila vložena, tako kot to zatrjuje v tožbi. Meni tudi, da je za izpodbijano odločbo ključno, da je v njej ugotovljeno, da je odločba o podpori prenehala veljati, medtem ko podatek o tem, kdaj je prenehala veljati deklaracija proizvodne naprave niti ni pomemben. Ob izdaji izpodbijane odločbe se je zgolj preverjalo ali ima proizvajalec za proizvodno napravo pridobljeno deklaracijo in ali je vložil vlogo za pridobitev nove.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je za zadevo bistveno dejansko stanje v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, pri tem upoštevala pravila postopka, vse to pa ustrezno utemeljila. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava, nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah določb postopka. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

9Tožena stranka je pri svoji odločitvi pravilno izhajala iz določbe prvega odstavka 372. člena EZ-1, ki določa, da se proizvajalcem električne energije lahko dodelijo podpore, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva, v napravah z veljavno deklaracijo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ter s soproizvodnjo z visokim izkoristkom, presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu. Eden od pogojev za pridobitev podpore je torej proizvodnja električne energije v napravah z veljavno deklaracijo. Tako določenemu pogoju sledi tudi Uredba¹, ki podrobneje ureja pogoje za izdajo odločbe o dodelitvi podpore in med drugim predpisuje, da je vlagatelj zahtevka upravičen do podpore, če ima proizvodna naprava OVE veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in je kot taka uvrščena v register deklaracij² (2. alineja tretjega odstavka 16. člena Uredbe). Če deklaracija za proizvodno napravo preneha veljati, Agencija za energijo (torej tožena stranka) z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati (četrti odstavek 374. člena EZ-1).

10Med strankama ni sporno, da je bila tožeči stranki dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi B.. Prav tako ni sporno, da je veljavnost deklaracije št. 137-08-0004/2011/1/2012, ki je bila izdana za to proizvodno napravo, iztekla, saj temu tožeča stranka ne oporeka. Med strankama pa je sporno ali bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi navesti datum prenehanja veljavnosti deklaracije, kot tudi ali bi morala pred odločanjem tožečo stranko pozvati, da se v zadevi izjavi. Tožeča stranka še izpostavlja, da je bila nekaj časa brez poslovodstva, saj je bil nekdanji direktor A.A. od 20. 9. 2018 dalje nezmožen opravljanja svojega dela, začasni direktor pa je bil z odločitvijo sodišča imenovan šele z dnem 17. 10. 2018. Ker tožena stranka tem podatkom ne ugovarja, sodišče šteje, da med strankama niso sporni ter zato ni izvajalo dokaza z vpogledom v sodni register in podatke CRP, kot to predlaga tožeča stranka.

11Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka postopek vodila kot skrajšani ugotovitveni postopek po določbi 144. člena ZUP. Po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku med drugim takoj odločbi o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jim ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V takem primeru stranke ni potrebno zaslišati (tretji odstavek 144. člena ZUP), kar je zakonsko dopustna izjema od načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu ZUP.³ V konkretnem primeru je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi podatkov registra deklaracij proizvodnih naprav, ki ga vodi ter ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 374. člena EZ-1. Ker je bila torej odločba izdana na podlagi uradnih podatkov tožene stranke, prenehanje odločbe o dodelitvi podpore pa je zakonsko določena posledica prenehanja veljavnosti deklaracije proizvodne naprave, zaslišanje tožeče stranke za odločitev ni bilo potrebno.

12Izpodbijana odločba je ugotovitvena odločba, in sicer je tožena stranka ob upoštevanju četrtega odstavka 374. člena EZ-1 ugotovila, da je tožeči stranki odločba o dodelitvi podpore prenehala veljati, v obrazložitvi pa pojasnila, da je do prenehanja prišlo zato, ker je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, za katero je bila izdana odločba o podpori. Sodišče soglaša s toženo stranko, da s trenutkom, ko je prenehala veljati deklaracija za proizvodno napravo, ni bil več izpolnjen eden od pogojev, ki jih EZ-1 zahteva za dodelitev podpore in da je zato odločba o podpori prenehala veljati po samem zakonu, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo to zgolj ugotovila. Četudi v odločbi tožena stranka ni navedla, kdaj je deklaracija za proizvodno napravo prenehala veljati, to na zakonitost odločbe po presoji sodišča ne vpliva. Pomembno je namreč le, da je deklaracija prenehala veljati in to med strankama tudi ni sporno.

13Sodišče ne sledi tožeči stranki, ki meni, da bi jo morala tožena stranka seznaniti s tem, da je (bo) deklaracija za proizvodno napravo prenehala veljati. Take obveznosti namreč toženi stranki ne nalaga nobena zakonska ali podzakonska določba, sodišče pa meni, da je nadzor nad trajanjem veljavnosti deklaracij za proizvodne naprave, za katere je dodeljena podpora za električno energijo, dolžnost stranke, ki ji je taka podpora dodeljena, saj se od vsakega takega subjekta terja, da postopa kot dober gospodarstvenik. Ne glede na to, pa tožeča stranka tudi ne zanika navedbe tožene stranke, da jo je z dopisom seznanila o tem, da bo veljavnost deklaracije prenehala (četudi tega ni bila dolžna storiti), ta dopis pa ji poslala z navadno pisemsko pošiljko, kar je razvidno tudi iz podatkov upravnega spisa. Tožeča stranka se po presoji sodišča tudi ne more sklicevati, da je bila nekaj časa brez direktorja. Na tak način je namreč poslovala manj kot mesec dni, začasno postavljeni direktor pa je vlogo za podaljšanje deklaracije vložil šele po tem, ko je tožeča stranka že izdala izpodbijano odločbo. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da je bila vročitev izpodbijane odločbe nepravilna. Vročitev je bila opravljena v skladu z določbo 87. člena ZUP z vročitvijo v hišni predalčnik, tožba, ki jo je vložila tožeča stranka pa je bila pravočasna.

14Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokaznim predlogom tožeče stranke za vpogled v sodni register in register CRP sodišče ni sledilo iz razlogov, ki so pojasnjeni v 10. točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 37/09, 53/09, 68/09, 76/09, 17/10, 91/10, 43/11, 105/11, 43/12, 90/12 in 17/14) je sicer prenehala veljati dne 26. 11. 2016 z uveljavitvijo Uredbe o o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom (Uradni list RS, št. 74/16), ki pa je v prehodnih in končnih določbah v 35. členu določila, da se za proizvodne naprave OVE in SPTE, ki jim je bila izdana odločba o dodelitvi podpore do uveljavitve te uredbe, uporablja do takrat veljavna (prej navedena) Uredba.
² Po določbi šestega odstavka 365. člena EZ-1 vodi register deklaracij tožena stranka. V registru se vodijo podatki o proizvodnih napravah z veljavno deklaracijo in proizvajalcih, ki so imetniki deklaracij.
³ Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vseh strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določeni z zakonom.