VSL Sodba III Cp 708/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 6.700,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in sicer v delu, v katerem ni uspela. Uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni bilo razloga, da bi toženec posegel po nožu in tožnika zabodel, pa čeprav bi sodišče sledilo tožencu, da je bil tožnik tisti, ki je prvi udaril. Iz spisa ne izhaja, da bi bil toženec poškodovan in da se je branil. Zato ni izkazana toženčeva obramba. Kot to izhaja iz zdravstvenega stanja pravdnih strank. Zato je soprispevek 50 % previsok in prestrog. Toženec ni dokazal, da bi ga tožnik sploh napadel. Meni, da soprispevka ni, oziroma podrejeno, da je precej nižji, kot je prisodilo sodišče. V premajhni meri je sodišče odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju. Izvedenec je ocenil, da je bilo ogroženo tožnikovo zdravje in mu je grozila trajna invalidnost zaradi eventualne izgube noge. Sodišče nepravično odloči o stroških in predlaga, da drugostopno sodišče odloči po uspehu.

3Na vročeno pritožbo je odgovoril toženec in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je bil tudi on poškodovan. Navaja, da nima sredstev za preživljanje in premoženja.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik uvodoma navaja, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar bi bilo glede na vsebino pritožbe, ugovor soprispevka k nastali škodi. Vendar v pritožbi tudi navaja, da ni toženec z ničemer dokazal, da ga je tožnik sploh napadel. V tem je zaslediti pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Zato je treba tudi presojati, ali drži trditev toženca, da ga je tožnik napadel in z lesenim kolom udarjal po glavi, ostalih delih telesa in vpil, da ga bo ubil in mu sledil v hišo tudi takrat, ko je toženec tja sledil. Toženec je še navajal, da je bil v strahu za svoje življenje in je posegel po gobarskem nožu in je v svojo obrambo tožnika porezal. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženca, ker se ni odzval na zaslišanje, zaslišalo je le tožnika in prebralo pravnomočno sodbo I K 10099/2015 Okrožnega sodišča v Mariboru. Že iz opisa dejanja iz tenorja kazenske sodbe med drugim izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je na nogometnem igrišču pristopil do toženca, ga z leseno palico večkrat udaril po glavi in po telesu in ko je toženec zbežal pred njim v hišo, je stekel za njim, stopil na hodnik, ko je pristopil toženec, ki je bil močno razdražen in v strahu, je vzel nož, tožnik ga je s palico udaril v predel glave, da sta padla po tleh, med prerivanjem pa je toženec tožnika porezal in zabodel po glavi in telesu (primerjaj prilogo A 2). Tako ne drži trditev tožnika, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik začel ta dogodek, da je toženec pobegnil v hišo, tožnik mu je sledil in ga še udarjal z leseno palico po glavi in nato ga je toženec zabodel. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno tehtalo soprispevka obeh udeležencev dogodka.

7Sodišče prve stopnje je tako na podlagi 171. člena OZ pravilno porazdelilo odgovornost pravdnih strank za nastali dogodek in v tem delu je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik je dogodek začel, tudi sam je bil oborožen z leseno palico, toženec je bežal, tožnik mu je sledil v hišo in potem ga je toženec zabodel. Iz vsega sledi, da tožena stranka zatrjevanega silobrana v kazenskem postopku ni dokazala, vendar je v civilnem postopku uspela dokazati, da je tudi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka in ta prispevek je do polovice. Tožnik je tudi nekoliko višji in težji od toženca in pričel je ta pretep.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o višini tožbenega zahtevka in se pri tem pravilno oprlo na določbo 179. člena OZ. Glede višine je tožnik uspel v celoti zahtevka za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, duševnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. V celoti ni uspel le z zahtevkom za fizične bolečine. Sodišče je oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke mag. M. B. Ta je glede fizičnih bolečin ugotovil, da je tožnik najprej trpel hude bolečine nekaj ur, deset dni skupno glede na odpustno pismo iz bolnice in srednje močne bolečine tri tedne. Nato so nastopile lažje bolečine, ki so trajale tri tedne. Zdravljenje ni imel zapletov in stopnja bolečin se ni spreminjala. Sodišče je upoštevalo tudi nevšečnosti zaradi operacije, anestezije in bivanja na intenzivnem oddelku. Občasno še čuti lažje bolečine, kar lajša s tabletami Nalgesin. Za tako intenzivne in tako ugotovljeno trajanje fizičnih bolečin je prisojena odškodnina 8.500,00 EUR, primerna. Treba je tudi pritožbi odgovoriti, da težave, ki jih ima tožnik zaradi nevarnosti nastanka tromboze, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v tem delu je tožnik uspel v celoti.

9Pritožba še graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je tožnik delno uspel po temelju in delno po višini. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, je odločitev pravilna.

10Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker v sodbi ni zaslediti absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).