VSL Sodba IV Cp 1163/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec za preživljanje mld. otrok A., B. in C. od 8. 1. 2020 za vsakega otroka dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 230 EUR, obračunalo je za obdobje od 7. 11. 2018 do 8. 1. 2020 na račun preživnine že plačane zneske in tožencu naložilo plačilo razlike, v presežku do zahtevane preživnine v višini 380 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnica s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče med starša napačno porazdelilo breme preživljanja, saj je spregledalo njeno ključno vlogo pri skrbi za otroke. Opozarja, da sta C. in B. zaradi disleksije in drugih težav razvrščeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem, zato potrebujeta močno podporo in pomoč pri šolskem delu, ki jo v celoti nudi sama. Ob bistveno boljšem premoženjskem stanju toženca, ki izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, in ob upoštevanju njenega ključnega prispevka pri zadovoljevanju čustvenih in vzgojnih potreb otrok ter vloženega truda pri reševanju učnih težav, odločitev, da krije 30 % preživninskega bremena, ni pravilna.

4Toženec vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Glede ugotovljenih potreb otrok izpostavlja, da toženka ni izkazala režijskih stroškov oziroma njenega prispevka k njihovemu plačilu. Če ji oče pomaga pri preživljanju, ni logično, da bi mu za stroške plačevala. Previsoko je ocenjen strošek nakupa v lekarni, saj otroci nimajo izkazanih posebnih zdravstvenih težav, zdravila pa se dobijo brezplačno na recept. Neutemeljen je strošek v višini 50 EUR za izvajanje ostalih šolskih dejavnosti. Sodišče je zmotno upoštevalo stroške šole v naravi v znesku 100 EUR, ker ta strošek nastaja na 2 leti in ne vsako leto. Previsoki so stroški prehrane, ki lahko znašajo maksimalno 20 EUR, prav tako A. ne potrebuje inštrukcij, saj mu pomaga tudi babica. Ugotovljena poraba bencina je pavšalna in pretirana. Dejavnosti otrok so v bližini kraja, kjer prebivajo, in bi primeren strošek znašal lahko le 15 EUR za vsakega otroka. Toženec v celoti ocenjuje mesečne potrebe otrok za vsakega v višini 250 EUR.

5Sodišče je napačno odločilo o porazdelitvi preživninskega bremena. Nekritično je sledilo tožnici, da prejema zgolj 550 do 600 EUR mesečne plače, istočasno pa ni sledilo njegovim uradnim prihodkom, ni upoštevalo intenzitete stikov in dejstva, da prihodki podjetja še ne predstavljajo njegovega zaslužka. Tožnica bi lahko zaslužila več, če bi delala polni delovni čas. Pravilna porazdelitev bremena preživljanja bi bila 55 % proti 45 %, ustrezna mesečna preživnina pa 145 EUR.

6Toženec nasprotuje tudi oceni sodišča glede upoštevanja njegovih preteklih plačil. Izpostavlja, da nakup kolesa, plačilo računa za mobitel in žepnina ne predstavljajo darila, temveč prispevek k preživljanju. Sodišče je v okviru tega med drugim ovrednotilo potrebe otrok, nastale s prostočasnimi dejavnostmi, kot so obiski kina, jahanje, ipd., zato bi moralo upoštevati tudi stroške za razvedrilo, ki jih je prispeval sam. Zmotna je odločitev, da se nakup oblačil v jeseni 2019 v znesku 1.000 EUR ne upošteva, saj ni bistveno, kdo je ta znesek poravnal. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegove navedbe, da sta znesek krila skupaj z mamo, ampak je le zaključilo, da gre za darilo babice.

7Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

8Pritožbi nista utemeljeni.

9V obravnavani zadevi sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili o zaupanju mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo materi ter o izvajanju stikov. V pritožbenem postopku je tako sporno le plačilo preživnine za trinajstletnega A. in dvanajstletni dvojčici C. in B. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potrebe vsakega od otrok ocenilo na 330 EUR mesečno, nato pa ob upoštevanju večjih preživninskih zmožnosti toženca breme preživljanja porazdelilo, tako da mu je za vsakega naložilo preživnino v višini 230 EUR mesečno, kar predstavlja kritje 70 % potreb preživninskih upravičencev.

10Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da ugotavljanje preživninskih potreb upravičencev ni natančna matematična operacija, temveč skuša sodišče, upoštevajoč izvedene dokaze, življenjski standard družine in splošno znana dejstva o življenjskih stroških, določiti ustrezen znesek, ki bo primeren za dolgoročno kritje potreb preživninskih upravičencev ob približno enakih zmožnostih preživninskih zavezancev. V tej luči je treba presojati tudi pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s posameznimi postavkami, saj gre za nek približek stroška, ki je razdeljen na mesečno raven.

11Toženec v pritožbi neutemeljeno graja režijski strošek v višini 40 EUR za posameznega otroka. Toženka, ki z otroci stanuje pri očetu, je višino režijskih stroškov po posameznih postavkah delno izkazala z računi, ki bi v seštevku na letni ravni, upoštevajoč znesek za kurilno olje in 5 članov gospodinjstva, presegli znesek, kot ga je za režijske stroške ugotovilo sodišče. To je namreč izhajalo iz njene izpovedbe, da za stroške očetu mesečno prispeva 150 EUR, kar tudi pritožbeno sodišče glede na nizko višino njegove pokojnine¹, ocenjuje kot realno. Plačilo prispevka za režijske stroške se tudi ne izključuje z trditvijo tožnice, da ji oče pomaga pri preživljanju, saj ji omogoča brezplačno bivanje, kar ni zanemarljivo.

12Za nakupe v lekarni je sodišče na mesečni ravni priznalo za vsakega otroka znesek 5 EUR. Iz podatkov osebne zdravnice mld. otrok izhaja, da ima A. občasno atopični dermatitis, C. ima pogosta vnetja ušes, v letu 2018 je imela tudi vnetje želodčne sluznice, B. pa ima občasna prehladna obolenja in težave z vnetjem ušes². Gre za težave, ki jih je v določeni meri mogoče zdraviti s pripravki, ki se ne izdajajo na recept, ti pa so, posebej če gre za kreme ali pršila za nos ipd, relativno dragi. Poleg tega v to skupino izdatkov spadajo razne zaščitne kreme za sonce, v sedanjem obdobju maske, pa sanitetni pripomočki, ki jih aktivni otroci nedvomno potrebujejo, zato pritožbeno sodišče te postavke ne ocenjuje za pretirane.

13Neutemeljena je toženčeva graja stroškov za izvajanje šolskih dejavnosti v višini 50 EUR mesečno. Sodišče je v ta znesek vštelo stroške šolskega kosila, ki jih je tožnica izkazala s položnicami in znašajo okvirno 34 EUR, dodatno pa občasno nastanejo tudi manjši stroški z nesubvencionirano malico, poleg tega so v ta znesek vključeni stroški šole v naravi, šolskih izletov, ogledov šolskih predstav, morebitnih inštrukcij ipd. Čeprav je šola v naravi vsako drugo leto, to po oceni pritožbenega sodišča na okvirno oceno tega stroška ne vpliva. Ne gre namreč za bistveni znesek v celoti ugotovljenih stroškov. Sodišče je tožnici verjelo, da ima A. pri matematiki takšne težave, da mu učno pomoč zagotavlja tudi z občasnimi inštrukcijami, dvakrat mesečno po eno uro. Zgolj pavšalna navedba toženca, da tak strošek v osnovni šoli ni upravičen, ker A. pomaga tudi babica, ob ugotovljenih učnih težavah otroka ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

14Sodišče je strošek porabe bencina ocenilo po splošnem preudarku, ob upoštevanju trditev tožnice o opravljenih prevozih in prevoženi razdalji. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožencu, da je ta strošek lahko posamezen mesec nižji, vendar pa tožnica, ki pretežno skrbi za otroke, z njimi občasno opravi še kakšno dodatno pot (npr. k zdravniku, k sošolcem, prijateljem, sorodnikom ipd). Skupni mesečni znesek v višini 75 EUR tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno krije potrebe prevozov otrok preko meseca, hkrati pa glede na splošno znano gibanje cen upošteva pričakovano rast cene bencina, ki je v času odločanja na nizki ravni.

15Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o porazdelitvi bremena preživljanja med oba starša upoštevalo bistveno višje preživninske zmožnosti toženca. Te je ugotavljalo glede na podatke o prihodkih od njegove dejavnosti, upoštevajoč njegove trditve o plačah, ki jih prejemajo zaposleni. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je plača, kot jo toženec uradno prikazuje, namenjena davčni optimizaciji in je njegov dejanski zaslužek bistveno višji, hkrati pa razpolaga tudi z več premoženja. Pavšalne toženčeve pritožbene navedbe, da je sodišče njegove preživninske zmožnosti ocenilo kot pretirane, niso prepričljive. Če toženčevi zaposleni zaslužijo med 1.700 in 2.200 EUR, ni razloga, da ne bi toliko zaslužil tudi sam. To pa pomeni kar trikrat večji zaslužek, kot ga uradno prikazuje tožnica, ki sicer dela le 32 ur in verjetno tudi prejema še kakšno gotovinsko izplačilo (napitnino ipd.). Toženec bo zato preživnino v znesku 230 EUR nedvomno zmogel in glede na ugotovljeno nesorazmerje v dohodkih nižji prispevek k skupnemu kritju potreb otrok ne bi bil utemeljen.

16Sodišče ne more slediti pritožbi tožnice, ki se zavzema za nižji prispevek k preživljanju z izpostavljanjem njenega truda pri učni pomoči. Iz ugotovitev sodne izvedenke za psihologijo izhaja, da imajo otroci odobreno posebno učno pomoč, poleg tega bi lahko obiskovali dopolnilni pouk, a tega ne izkoriščajo. Izvedenka je v razgovoru s staršema ugotovila, da poleg tožnice otrokom učno pomoč nudijo tudi toženec in njegovi sorodniki. Glede na čas, ki ga bodo otroci po sporazumni ureditvi stikov preživeli z očetom, zavzemanje za manj kot 30 % prispevek matere h kritju potreb preživninskih upravičencev zaradi dodatnega upoštevanja njene angažiranosti pri šolskem delu ni utemeljeno.

17Sodišče prve stopnje je pri zapadlih preživninskih obveznostih toženca ustrezno upoštevalo zneske, ki jih je v vmesnem obdobju že plačal, pri čemer pa je posamične naklonitve otrokom štelo za darilo. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu soglaša s podrobnimi razlogi sodišča prve stopnje. Nakup kolesa, občasna žepnina ali pokritje telefonskega računa, ki v stroških preživljanja sploh ni posebej upoštevan, brez dogovora s tožnico, ne predstavljajo plačila za potrebno kritje vsakomesečnih stroškov preživljanja in teh ugotovitev toženec zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da jih ni mogoče šteti kot darilo, ne more izpodbiti. Enako velja tudi za jesenski nakup oblačil, za katerega toženec ni izkazal, da bi ga opravil sam, ampak je sodišče štelo, da predstavlja babičino darilo vnukom in da ga je kot takega razumela tudi tožnica, ko se je za naklonitev zahvalila. S tem pa preživninska obveznost toženca ni prenehala in je njegovo nasprotno pritožbeno stališče zmotno.

18Ker po povedanem pritožbi nista utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspeha strank s pritožbo in dejstva, da toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju, sodišče pa jo je v skladu s 413. členom ZPP sprejelo po prostem preudarku.

¹ Iz bančnega izpiska na listovni A 12 spisa izhaja, da ta znaša nekaj čez 600 EUR.
² Poročilo osebne zdravnice, priloga C 12 spisa.