UPRS Sodba I U 30/2020-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD) tožnikoma kot staršema odvzel mladoletnega otroka (B., rojen ...) in odločil o otrokovi namestitvi v C. (v nadaljevanju C.); s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe prenehata veljati dve predhodno izdani začasni odločbi (št. 1203-15/2017-273 z dne 11. 8. 2017 in št. 1203-15/2017/199 z dne 28. 11. 2017), pritožba ne zadrži izvršitve, stroškov postopka pa ni bilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je CSD že predhodno vodil postopek za ugotavljanje ogroženosti otrok in da je družino tožnikov že predhodno obravnaval zaradi večkratnega posredovanja policije ter konfliktov z različnimi ljudmi na lokacijah, kjer je bivala prva tožnica. Postopki so se vodili skladno z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Za dotičnega otroka je pediater že 25. 3. 2016 poročal, da je bil pri otroku oktobra 2015 ugotovljen zaostanek v motoričnem razvoju, zaradi česar je bil naročen na kontrolo dne 30. 3. 2016, vendar ga starši niso pripeljali na pregled. CSD je na podlagi 119. člena ZZZDR podal tožnikoma napotila (obisk pediatra, sodelovanje v postopku ugotavljanja, ali obstaja zaostanek v otrokovem razvoju, upoštevanje navodil pediatra in, če potrebno, takojšnja vključitev otroka v specialistično obravnavo), vendar se glede na poročilo dispanzerja z dne 18. 1. 2017 tožnika nista oglasila in otroka nista naročila na pregled. Nadalje izhaja iz poročila, da so zdravstveni delavci ob pregledu 6. 6. 2017 pri otroku ugotavljali zaostanek v govornem razvoju in hiperaktivnost, pri čemer je bilo stališče staršev, da to ni nič posebnega, izražali pa so nezadovoljstvo zaradi nenehnih pritiskov CSD. Naknadno je bilo ob obisku na domu dne 8. 8. 2017 s strani strokovnih delavk CSD ugotovljeno, da drugi tožnik delavcev centra ni spustil v stanovanje in ni želel pokazati bivanjskih razmer, pogovor je bil opravljen na hodniku, ob čemer je bilo vidno, da je stanovanje neurejeno, delavki pa sta zaznali, da si otrok v usta tišči plenico in jo grize, ob tem pa spušča različne glasove, na njune vzpodbude pa se ni odzival. Vsled navedenega je bila izdana prva začasna odločba, na podlagi katere je bil otrok tožnikoma odvzet in nameščen v Krizni center za otroke D., naknadno pa je bil hospitaliziran na Službi za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, kjer so ugotovili, da otrokove razvojne težave dotlej še niso bile diagnosticirane in posledično tudi še ni bil deležen ustrezne strokovne obravnave, ob odpustu je bila postavljena diagnoza huda duševna manj razvitost in avtizem v otroštvu. Otrok je bil nato premeščen v Center za zdravljenje bolezni otrok v E.. CSD je tožnikoma ponudil pomoč v obliki svetovanja, vendar se nista odzvala. V vmesnem času je Zavod RS za šolstvo izdal odločbo, s katero je otroka usmeril v poseben prilagojen program za predšolske otroke in ga vključil v C.. CSD je nato izdal drugo začasno odločbo, s katero je ugotovil, da se v vmesnem času razmere v otrokovi družini niso spremenile, zato je upoštevaje tudi odločbo Zavoda za šolstvo odločil o namestitvi otroka v C.. CSD je postopek ves čas vodil skladno z ZUP in Zakonom o socialnem varstvu, in sicer kot posebni ugotovitveni postopek, v katerem je bilo pridobljeno mnenje strokovne komisije in je bila tudi izvedena ustna obravnava. V tako pridobljenem kliničnem psihološkem mnenju se je izvedenka opredelila, da otroka ni mogla pregledati zaradi neodzivanja staršev, na podlagi pregledane dokumentacije in izvidov ter opravljenega razgovora s predstojnico Službe za otroško psihiatrijo pa zaključuje, da ravnanje staršev kaže na zanemarjanje otroka na telesnem nivoju, na področju osnovne varnosti in skrbi oz. opuščanje nadzora nad otrokom, zanemarjanje zdravja in omogočanja ustrezne pomoči glede na zaostanek v razvoju in primanjkljaje, če bi otrok še naprej živel v tem okolju, bi utrpel znatno škodo v osebnostnem razvoju, prva tožnica ima tudi sama težave s psihičnim zdravjem, oba z drugim tožnikom pa zanikata težave in idealizirata sebe. Iz pridobljenega mnenja strokovne komisije CSD pa je razvidno, da tožnika ne zmoreta sama skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, so socialno izolirani in konfliktni v bivalnem okolju, tožnika ne sprejemata odgovornosti, v celoti sta prezrla izpolnjevanje napotil v postopku splošnih ukrepov za varstvo otrokovih koristi in ignorirala ponujeno pomoč CSD, do otrokovih razvojnih specifičnosti sta nekritična in svojega ravnanja nista spremenila niti po odvzemu otroka z začasno odločbo, temveč napake še naprej iščeta pri institucijah, otroka pa je treba odvzeti zaradi koristi njegovega razvoja in preprečitve nadaljnjega zanemarjanja njegovega varstva in vzgoje. Tožnika sta sicer do otroka pozitivno naravnana in sta mu naklonjena, skrbno sta mu prinašala čista oblačila, otrok z njima vzpostavlja čustven stik in se ob njiju pomiri, zato naj CSD še nadalje dela s tožnikoma, da bi se dosegle ustrezne spremembe v njunem razmišljanju in ravnanju. Tožnika je CSD seznanil z mnenjema izvedenke in strokovne komisije, saj jima ju je poslal skupaj z vabilom na ustno obravnavo. CSD je tožnika seznanil z namestitvijo otroka v C. in ju napotil na sodelovanje pri tem, vendar tožnika nista niti predala otrokove zdravstvene kartice niti nista priskrbela plenic (ki jih otroku zaradi njegove starosti institucionalno ni bilo mogoče zagotoviti, zato je CSD za ta namen moral pridobiti donacijo plenic). Nadalje je UKC Ljubljana želel pridobiti soglasje za diagnostično obravnavo otroka (pregled z magnetno resonanco), vendar drugi tožnik v diagnostiko ni privolil, prva tožnica pa je vršila neprimerno komunikacijo z različnimi institucijami (ustanovo, kjer je nameščena hči prve tožnice, CSD), ob obvestilu njenega osebnega zdravnika o tem pa je bilo rečeno, da tožnica odklanja vsakršno pomoč. Razpisane ustne obravnave se tožnika nista udeležila, kljub izkazanim vabilom, svoje odsotnosti pa tudi nista opravičila, zato je bila izvedena v njuni odsotnosti. Na njej je izvedenka podala svoje mnenje. Glede na spremembo otrokovega stalnega bivališča (sedaj v Ljubljani) je bila preverjena možnost pristojnosti CSD F. za zadevo, vendar je drugostopenjski organ s sklepom zavrnil predlog CSD Ljubljana F. za prenos krajevne pristojnosti, češ da je CSD A. pristojen že po samem zakonu. Razlog za odločitev je, da je bil otrok odvzet in da je bil v času od 17. 8. 2017 do 6. 12. 2018 hospitaliziran, da starša od odvzema dalje nista sodelovala in nista pričela spreminjati svojih ravnanj, tako da še vedno niso izpolnjeni pogoji za otrokovo zdravo rast in razvoj v domačem okolju, namestitev pa je potrebna tudi za to, da se otroku zagotovi kontinuiteta obravnave v ustrezni obliki ter da se mu nudi strokovna pomoč in obravnava, ki jo na podlagi odločbe Zavoda za šolstvo nujno potrebuje. Ker bi za otroka lahko nastala dodatna škoda na čustvenem in socialnem področju, če bi še nadalje bival v okolju ali se vrnil v okolje, kjer je bival pred namestitvijo v Krizni center, pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe (drugi odstavek 236. člena ZUP).

3Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil, predlog prve tožnice za določitev drugega krajevno pristojnega CSD zavrgel, predlog prve tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa zavrnil. Ob opisu izvedenih procesnih dejanj po posameznih fazah postopka in ponovitvi ugotovljenih dejanskih okoliščin pritožbeni organ ugotavlja, da je CSD pravilno ugotovil dejansko stanje, da so pridobljeno izvedensko mnenje ter druga mnenja in poročila zadosten dokaz, da bi otrok utrpel znatno škodo v osebnostnem razvoju, če bi še naprej živel v istem okolju, kar je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tudi obrazložil ter ocenil potrebnost ukrepa odvzema. Postopek na prvi stopnji je bil pravilen, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita. Pritožbena navedba, da je izpodbijana odločba presplošna in pavšalna ter da ne temelji na neresničnih dejstvih, ni utemeljena. V postopku so bila mnenja Pediatrične klinike ter dopisi otrokovega pediatra celovito upoštevani. Vendar glede na nekritičnost tožnikov do otrokovih specifičnih potreb ni bilo mogoče odločiti drugače, pri čemer koristi otroka pretehtajo nad interesi staršev. Tudi ne drži, da tožnika v postopku ne bi bila mogla uveljaviti svojih temeljnih procesnih pravic, izveden je bil posebni ugotovitveni postopek, strokovna komisija je bila imenovana skladno z Zakonom o socialnem varstvu, skupaj z vabilom na obravnavo pa sta bili tožnikoma poslani tudi obe mnenji. Pritožbeni predlog za postavitev izvedenca se zavrne kot nedopustna novota. Navedbe o tem, da bi bilo treba otroku postaviti kolizijskega skrbnika, so pavšalne in neutemeljene, saj tudi tožnika izhajata iz zagotavljanja otrokove koristi, torej v zadevi ni kolizije interesov. Pritožbenega roka pa ni mogoče podaljšati, saj gre za zakonski rok.

4Tožnika vlagata tožbo zoper izpodbijano odločbo in navajata, da imata zadržke do sodelovanja s CSD A., saj jima je že predhodno krivično in neupravičeno postavil dva otroka pod skrbništvo, zato si prizadevata za prenos pristojnosti na CSD F.. Toženka ne izbira milejših ukrepov, ampak enostransko izvaja nesorazmerne ukrepe. Načelo sorazmernosti ni upoštevano, v odločbi ni navedeno, zakaj ni možen milejši ukrep, temveč je potreben odvzem, ta ukrep je prestrog in prenagljen, otrok pa je bil v postopku obravnavan kot objekt. Tožnika sta za otroka vseskozi dobro skrbela in ga nista zanemarjala, kar je razvidno iz izvida z dne 30. 11. 2017 ter zdravniških potrdil z dne 13. in 27. 9. 2017, to pa lahko potrdita tudi pedopsihiatrinja dr. G.G. ter pediater H.H.. Otrok jima je bil odvzet in nameščen v C., zato po tem nista mogla skrbeti zanj, saj ni bil pri njiju dveh. Upoštevaje njuno premoženjsko stanje (sta tudi prejemnika brezplačne pravne pomoči za ta upravni spor) pa jima tudi ni mogoče očitati, da zanj nista priskrbela ustreznih potrebščin. Navedbe o neurejenih stanovanjskih razmerah tožnikov ne držijo, kar sta v pritožbenem postopku dokazala s fotografijami, vendar se pritožbeni organ do tega ni opredelil. Glede mnenja strokovne komisije jima ni bila omogočena popolna izjasnitev v postopku, saj jima ni bilo vročeno, o čemer se pritožbeni organ ni opredelil. Res sta mnenje dobila vročeno, vendar bi toženka ob prenehanju pooblastilnega razmerja morala tožnika podučiti, kaj to mnenje pomeni, tako pa je bila kršena kontradiktornost v postopku, njuni pooblaščenci pa očitno niso imeli resnega interesa za temeljito zastopanje. Tudi pomena ustne obravnave se tožnika nista zavedala, saj ju organi o tem niso ustrezno podučili in bi sicer seveda v postopku izkazala sodelovanje. Tožnika sta tudi jasno izrazila svoje nestrinjanje s postavitvijo izvedenke, vendar ni nikoli prišlo do temeljitega pogovora o tem. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, izpodbijane odločbe pa ni mogoče preizkusiti. Predlagata lastno zaslišanje, zaslišanje dr. G.G., zaslišanje pediatra H.H., predlagata postavitev izvedenca psihologa, predložita pa tudi poročilo in potrdila z dne 13. in 27. 9. 2017 ter 30. 11. 2017. Predlagata izvedbo glavne obravnave, sodišče pa naj izpodbijano odločbo v zvezi z odvzemom otroka kot nezakonito razveljavi (op. sodišča: pravilno odpravi) in odloči o povrnitvi stroškov sodnega postopka.

5Toženka je posredovala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila, temveč je predlagala njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega upravnega organa.

6Tožba ni utemeljena.

7Izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila toženka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje kot sledi.

8V predmetni zadevi so upoštevaje 291. člen Družinskega zakonika, ki se uporablja od 15. 4. 2019 dalje, merodajne določbe ZZZDR. CSD je dolžan izvesti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen ZZZDR). CSD sme odvzeti otroka staršem ter ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR). S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka (drugi odstavek 120. člena ZZZDR). CSD spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR (tretji odstavek 120. člena ZZZDR). Pri tem se skladno z 87.a členom Zakona o socialnem varstvu postopa po posebnem ugotovitvenem postopku, in sicer ob pridobljenem mnenju strokovne komisije in ustni obravnavi.

9Sodišče tožnikoma uvodoma pojasnjuje, da izpodbijana odločba ne temelji na ugotovitvi, da bi bila tožnika slaba starša, ali da B. nimata rada, ali da mu nista naklonjena; nasprotno, njuna skrbnost ni bila spregledana in je bilo izrecno navedeno opažanje medicinskega osebja, da kažeta zanimanje, prinašata oblačila, itd. tudi strokovna komisija pa je izrecno priporočila nadaljnje sodelovanje s tožnikoma (saj sta do B. pozitivno naravnana in sta mu naklonjena, skrbno sta mu prinašala čista oblačila, otrok z njima vzpostavlja čustven stik in se ob njiju pomiri, zato naj CSD še nadalje dela s tožnikoma, da bi se dosegle ustrezne spremembe v njunem razmišljanju in ravnanju). Ravno tako se jima ne očita, da sta B. povzročila težave, ki jih ima, saj je bilo kot mnenje postavljene izvedenke izrecno navedeno, da se otrok z avtizmom že rodi z določenimi značilnostmi. Niti se jima ne očita in se ju ne krivi za njuno premoženjsko stanje in bivanjske razmere, saj je to dejstvo akceptirano, B. so potrebščine priskrbeli tudi z donacijo, tožnikoma pa je bila tudi dodeljena brezplačna pravna pomoč. Vendar pa je za B. dobro treba upoštevati njegovo stanje in vse posledice, ki iz takšnega stanja sledijo, ob njegovih danostih pa v okviru zunanjih dejavnikov okolja ravnati kolikor je le možno tako, da bi se njegovo stanje izboljševalo ali vsaj ne poslabševalo. V upravnem postopku so bila v tej zvezi ugotovljena naslednja objektivna dejstva, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in ki jih sodišče ocenjuje kot ključna za odločitev v zadevi:

(i) zdravniki so pri otroku opisali zaostanek v motoričnem (v letu 2016) in govornem razvoju ter hiperaktivnost (v letu 2017), vendar tožnika kljub navedenemu nista dogovorila terminov za pregled otroka oz. otroka nista pripeljala na dogovorjene preglede, tožnika pa tudi nista sledila napotilom, ki jima jih je v tej zvezi na podlagi 119. člena ZZZDR podal CSD,

(ii) posledično vse do hospitalizacije, ko sta bili otroku ob odpustu postavljeni diagnozi huda duševna manj razvitost in avtizem v otroštvu, otrokove razvojne težave niso bile ustrezno identificirane, otrok pa tudi ni bil deležen ustrezne strokovne obravnave,

(iii) po odvzemu otroka in njegovi namestitvi na podlagi druge začasne odločbe, izdane v zadevi, sta tožnika otroka ob prvem stiku brez nadzora odpeljala iz C., otrok pa se je v C. vrnil šele po posredovanju izvršitelja.

10Vsega zgoraj navedenega tožnika ne prerekata, v tožbi (pavšalno) navajata, da sta za B. dobro skrbela, da ga nista zanemarjala, o tem pa naj se sodišče prepriča z vpogledom v poročilo in potrdila z dne 13. in 27. 9. 2017 ter 30. 11. 2017 ter zasliši pediatra H.H. in dr. G.G.. Glede na to, da se tožnikoma ne očita zanemarjanje njunega otroka „v klasičnem pomenu besede“ (kar je v izpodbijani odločbi tudi izrecno opredeljeno ob povzemanju izjav medicinskega osebja, češ da ne gre za klasično zanemarjenost), temveč da se jima očita zanemarjanje njegovega varstva in vzgoje v smislu navedenega v prejšnji točki obrazložitve te sodbe (pri čemer so znižane intelektualne sposobnosti in avtistična motnja povzročene z mnogimi dejavniki, tako biološkimi kot tudi z dejavniki okolja), je treba vsaj v okviru tega, kar je mogoče, delovati za B. dobro. Zato se v tej zvezi podani dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, poleg tega pa predstavljajo tudi nedopustne tožbene novote, saj jih tožnika nista podala že v upravnem postopku na prvi stopnji. Iz enakih razlogov se zavrneta tudi dokazna predloga za zaslišanje tožnikov in postavitev izvedenca.

11Povedano drugače, nihče tožnikoma ne oporeka njune starševske ljubezni do njunega otroka, temveč se jima očita nekritičnost do resnosti B. stanja in pasivnost do B. potreb, ki iz tega stanja izvirajo, delno pa tudi neposredno onemogočanje postopanja v B. dobro (s tem, ko sta ob prvem stiku brez nadzora otroka odpeljala in je bilo posledično potrebno celo posredovanje izvršitelja), ugotovitev v tej zvezi pa tožnika nista izpodbila.

12Tudi tožbene navedbe, da je bil ukrep odvzema nesorazmeren, niso utemeljene. Iz izpodbijane odločbe je jasno razvidno, da je bil v obravnavani zadevi najprej uporabljen milejši ukrep na podlagi 119. člena ZZZDR, in sicer je CSD tožnikoma podal napotila za ravnanje (obisk pediatra, sodelovanje v postopku ugotavljanja, ali obstaja zaostanek v otrokovem razvoju, upoštevanje navodil pediatra in, če potrebno, takojšnja vključitev otroka v specialistično obravnavo), ki jim tožnika nista sledila. Tudi po tem, ko sta bili izdani začasni odločbi, sta tožnika ravnala samovoljno in otroka odpeljala iz C., v tej zvezi je bila potrebna celo izvršba. Poleg tega je treba tudi upoštevati, da mora CSD na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZZZDR spremljati izvajanje ukrepa odvzema iz prvega odstavka 120. člena ZZZDR. Nenazadnje pa je tudi treba upoštevati, da tožnikoma roditeljska pravica z izpodbijano odločbo ni bila odvzeta, temveč jima je bila na podlagi odvzema le omejena, vsa ostala upravičenja in dolžnosti pa so dolžnikoma še vedno ostali. Glede na navedeno sodišče ne sledi podanemu ugovoru nesorazmernosti.

13Tožnika uveljavljata še procesne kršitve, češ da so bili člani imenovane strokovne komisije zaposleni oz. s toženko povezane osebe, kar naj bi bilo v nasprotju s 192. členom ZUP. Tozadevno je že bilo v drugostopenjski odločbi pravilno izpostavljeno, da pri strokovni komisiji ne gre za izvedence in izvedenstvo o strokovnih vprašanjih, glede katerih organ ne bi imel potrebnih znanj. Nadalje tožnika v tožbi navajata, da sta jasno izrazila nestrinjanje s postavitvijo izvedenke. To iz izpodbijane odločbe ne izhaja, temveč iz nje izhaja le, da se tožnika nista odzvala izvedenkinemu vabilu, kasneje pa se tudi več nista strinjala s pregledom otroka (str. 4 izpodbijane odločbe), ter da je drugi tožnik izvedenko klical po telefonu in izražal nezadovoljstvo nad izdelanim mnenjem (str. 6 izpodbijane odločbe). Tega tožnika v tožbi ne prerekata, hkrati pa tudi ne navajata konkretizirano, kdaj naj bi izrazila nestrinjanje s postavitvijo dotične izvedenke. Zato se ta njun tožbeni ugovor zavrne kot neutemeljen. Glede tretjega procesnega ugovora tožnikov, češ da jima mnenje strokovne komisije ni bilo vročeno (str. 4 tožbe) oz. da je bilo vabilom za obravnavo priloženo tudi mnenje strokovne komisije, vendar se pomena tega mnenja tožnika nista mogla zavedati, saj je bilo pooblastilo pooblaščencem preklicano, zato bi morala toženka oba tožnika podučiti, kaj to mnenje pomeni (str. 5 tožbe) oz. kakšen je pomen ustne obravnave, sodišče prav tako meni, da je tudi ta ugovor neutemeljen. Sodišče tako sodi na podlagi neprerekanega dejstva, da sta bila tožnika na ustno obravnavo vabljena, in to ustrezno, torej s pojasnilom, kaj bo na obravnavi izvajano in glede prisostvovanja ter varovanja pravic. Nadalje je že v sami tožbi navedeno, da sta tožnika pooblastilo svojim tedanjim pooblaščencem preklicala, v primeru preklica pa ni obveznosti opravljanja nujnih dejanj. ZUP v 58. členu namreč (za razliko od Zakona o pravdnem postopku) takšne obveznosti pooblaščencem ne nalaga, za primer preklica pa (za razliko od odpovedi pooblastila s strani odvetnika) tudi po Zakonu o odvetništvu (12. člen) odvetnik ni dolžan opravljati nadaljnjih dejanj za stranko v izogib škodi. Glede na navedeno sta bila tožnika z vročitvijo vabila ter priloženih mnenj izvedenke in strokovne komisije njunim pooblaščencem (odvetnikom) na ustno obravnavo vabljena pravnoveljavno.

14Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo, izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

16Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnika predlagata v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).