VDSS Sodba Psp 76/2020

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 4. 2018 in odločbo št. dosjeja: ... z dne 24. 10. 2017 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, na drugem delu z omejitvami: zmožna za psihofizično lahko delo, brez zahteve po daljšem ali zahtevnejšem priučevanju, brez prisilne drže ter dvigovanja bremen nad 5 kg, s tem, da skupna masa bremen dnevno ne presega 200 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, od 1. 10. 2017 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in odmeri delnega nadomestila odločila s posebno odločbo (III. točka izreka). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine (IV. točka izreka).

2Zoper II., III. in IV. točko izreka je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Mnenju je povsem nekritično sledilo. Pri tem ni upoštevalo navedb in pa predloženih dokazov tožnice o nezmožnosti opravljanja pridobitnega dela. Posledično je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodba v bistvenih delih ni obrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je vse življenje opravljala zahtevna fizična dela, kar ji je pustilo nepopravljive posledice na fizičnem in psihičnem zdravstvenem stanju. Zaradi bolečin v rokah, prstih, hrbtenici in zaradi psihičnih težav, v nikakršnem obsegu ni zmožna opravljati svojega poklica. Zdravstvene težave so se začele že leta 1998, ko je prišlo do poškodbe na delovnem mestu, ko ji je vrteči stroj vase povlekel roko. Že v letu 2003 pa so ji bile v okviru invalidnosti določene omejitve pri delu. Izvedenski organ na eni strani govori o poslabšanju delovnih zmožnosti, na drugi strani pa naj bi tožnica lahko opravljala enako delo kot leta 2003 (dvigovanje bremen do 5 kg). Tožnica je stara 56 let s končano osnovno šolo. Njena intelektualna storilnost je slabša od povprečja, kot to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj meni, da tožnica lahko svoj poklic opravlja natanko 4 ure, ne pa morda 6 ur ali pa zgolj 2 uri. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹. Tožnica predlaga, da se za ugotovitev dejanskega stanja postavi drugega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče naj zato pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 10. 2017. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Hkrati je izrekel, da kontrolni pregled ni potreben.

6V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno z 41. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, nadalje zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 29. 12. 2003 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo dvigovanja bremen nad 5 kg in z omejitvijo dela v prisiljeni pripognjeni drži, s polnim delovnim časom od 11. 11. 2003 dalje. Z odločbo z dne 14. 7. 2006 so bile tožnici določene še dodatne stvarne razbremenitve pri delu.

8Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. V sestavi komisije so sodelovali specialist medicine dela, prometa in športa, specialistka psihiatrinja in specialistka fiziatrinja. Po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu, nadalje v zdravstvenem kartonu in pa po opravljenem osebnem pregledu tožnice, je komisija podala mnenje, da je pri tožnici do izdaje dokončne odločbe 23. 4. 2018 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Ni pa še prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Le-ta je pri tožnici zmanjšana, in sicer za manj kot 50 %. Tožnica je zmožna za psihofizično lahko delo, brez zahteve po daljšem ali zahtevnejšem priučevanju, brez prisilne drže ter dvigovanja bremen nad 5 kg s tem, da skupna masa bremen dnevno ne presega 200 kg in v ugodnih mikroklimatskih pogojih ter v 4 urnem skrajšanem delovnem času.

9Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Nedvomno so pri tožnici podane številne zdravstvene težave, ki jih podrobno povzema že sodišče prve stopnje. Vendar pa pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče postavilo izvedenski organ, v katerem so sodelovali specialisti, glede na tožničine zdravstvene težave. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja in se tudi opredelili do razpoložljive medicinske dokumentacije. Lečeči specialisti namreč niso pristojni za podajo mnenja glede invalidnosti. So pa tudi njihova mnenja pomembna pri ugotavljanju zdravstvenih težav in kako te težave vplivajo na delovno zmožnost. Pri ugotavljanju invalidnosti je potrebno izhajati iz materialnega predpisa, kjer je določeno, kdaj je podana invalidnost in s tem, kdaj so izpolnjeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v ustrezno kategorijo invalidnosti. Pri tožnici je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, glede na že ugotovljeno invalidnost, zato je po mnenju izvedenskega organa potrebno določiti dodatne stvarne razbremenitve in pa časovno razbremenitev. Sodišče prve stopnje je temu izvedenskemu mnenju sledilo in razsodilo, kot je razvidno iz II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe. Je pa pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V omenjeno kategorijo se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Iz prepričljivega mnenja izvedenskega organa izhaja, da pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Pri tožnici je še vedno podana preostala delovna zmožnost. Je pa le-ta zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da je še naprej podana III. kategorija invalidnosti. V takem primeru pa niso izpolnjeni pogoji po že citirani določbi 41. člena ZPIZ-2, da bi se tožnici priznala pravica do invalidske pokojnine.

10V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obremenitve v zvezi z njenim poklicem oziroma delom, ki ga je nazadnje opravljala, pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo že v letu 2003 ugotovljeno, da tožnica za taka dela z vsemi obremenitvami ni več zmožna. Zato je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane stvarne razbremenitve pri delu. V predmetnem postopku se je torej ugotavljalo, ali je prišlo še do dodatnega poslabšanja stanja, tako da bi bile potrebne dodatne omejitve ali celo do izgube delovne zmožnosti. Kot je bilo že poudarjeno so zaenkrat potrebne zgolj dodatne razbremenitve, medtem ko do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) pri tožnici še ni prišlo. Zadeva se je presojala po stanju, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju pa lahko tožnica uveljavlja v novem postopku pri toženi stranki.

11Sodišče je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, kar pomeni, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. Izvedenski organ je tudi prepričljivo pojasnil, zakaj je pri tožnici potrebna časovna razbremenitev po 4 ure dnevno. Temu mnenju pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. V tem primeru ni potrebno, da bi moralo sodišče posebej utemeljevati, zakaj ravno 4 ure, ne pa recimo 2 uri ali pa 6 ur dnevno. Sodišče je sledilo strokovni oceni, ki jo je potrebno upoštevati v kontekstu celotno podanega izvedenskega mnenja.

12Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razjasnjeno, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo drugega izvedenca, kot to v pritožbi predlaga tožnica. Ne nazadnje tožnica drugih dokaznih predlogov na zadnjem naroku za glavno obravnavo niti ni predlagala.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.