VSM Sodba III Kp 6564/2020

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in stroški po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa obremenijo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora, na podlagi 48.a člena v zvezi s 44. členom Kazenskega zakonika pa mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgon tujca iz države Republike Slovenije za čas treh let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Kazenskega zakonika se je obdolžencu v izrečeno kazen vštel čas, ki ga je prebil v priporu, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa so obremenili proračun. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bil obdolžencu naložen v plačilo tudi znesek, ki ga je oškodovanec uveljavljal kot premoženjskopravni zahtevek.

2Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nižjo zaporno kazen.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Obdolženčev zagovornik, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tega, katero konkretno kršitev kazenskega zakona ima v mislih, v pritožbi ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje in okoliščine primera obdolžencu izreklo previsoko kazensko sankcijo, pri čemer ni v zadostni meri upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, pa je razbrati, da se obdolženčev zagovornik pritožuje zaradi višine obdolžencu izrečene zaporne kazni. S pritožnikom pa ni mogoče soglašati. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni v zadostni meri upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, pri čemer pritožnik izpostavlja obdolženčevo priznanje in obžalovanje storjenega kaznivega dejanja, njegovo dosedanjo nekaznovanost, ko bi naj po oceni pritožnika šlo za obdolženčevo nepremišljeno ravnanje, obdolženčevo mladost, skrb za mladoletnega otroka, okoliščino, da gre v zadevi za premoženjsko kaznivo dejanje in ne kaznivo dejanje z elementi nasilja ter okoliščine, da oškodovani družbi ni nastala premoženjska škoda, saj so bili vrnjeni vsi telefoni, kar po oceni pritožnika kaže, da bi bila v zadevi primerna največ kazen enega leta zapora ali manj.

5Preizkus odločbe o kazenskih sankcijah, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, pa je pokazal, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo in okoliščine storjenega kaznivega dejanja ter stopnjo krivde obdolženca, pri čemer je upoštevaje vse navedeno obdolžencu izreklo tudi povsem primerno zaporno kazen in primerno stransko kazen. Svojo odločitev je prvostopno sodišče tehtno in prepričljivo obrazložilo, z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

6Tako zaporna kazen, kot stranska kazen izgona tujca iz države, sta bili obdolžencu izrečeni ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal, kot olajševalna okoliščina pa je bilo upoštevano tudi obdolženčevo obžalovanje obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženec je storil kvalificirano, torej hujšo obliko kaznivega dejanja, pri katerem je nastala velika premoženjska škoda, ki je bila oškodovani družbi, kot to v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, sicer sanirana, vendar ne po volji obdolženca, temveč zaradi okoliščin policijskega dela in preiskave, kot je v izpodbijani sodbi navedlo tudi prvostopno sodišče. Ob tem ni spregledati, da je šlo za dejanje, ki je zahtevalo določeno stopnjo priprave, predrznosti in vztrajnosti, zato prvostopno sodišče pri odmeri kazni obdolžencu utemeljeno ni moglo upoštevati, da bi naj v obravnavani zadevi šlo le za obdolženčevo nepremišljeno dejanje, kar v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik. Vse navedeno ter stopnja obdolženčeve krivde, kot je bila ugotovljena z izpodbijano sodbo, pa kljub obdolženčevi nekaznovanosti ter skrbi za mladoletnega otroka ne more dovesti do znižanja zaporne kazni, za kar se zavzema pritožnik. Kar se tiče pritožbenih navedb, da si obdolženec želi normalno živeti naprej in skrbeti za svojo družino, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da bi o tem moral obdolženec razmišljati tedaj, ko se je odločil za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na to, da je obdolženec v sostorilstvu izvršil kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen od enega do osmih let zapora in da je obdolženec skupaj s sostorilci odnesel iz trgovine stvari v skupni vrednosti več kot 154.000,00 EUR, upoštevaje tudi način izvršitve, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo zaporno kazen le nekoliko višje od spodnje meje predpisane, zato se kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je, kot je že navedeno, pri odmeri kazni prvostopno sodišče upoštevalo v obilni meri, obdolžencu na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije pokažejo kot povsem primerne in pravične, in jih nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

7Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

9Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), stroški obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.